Prevod
Primerilo se je, da se je ljubi Bog nekega lepega dne hotel sprehoditi po nebeškem vrtu in je s seboj vzel vse apostole in svetnike, tako da v nebesih ni ostal nihče razen svetega Petra. Gospod mu je ukazal, naj med njegovo odsotnostjo nikogar ne spusti noter, zato je Peter stal pri vratih in stražil. Ni minilo dolgo, ko je nekdo potrkal. Peter je vprašal, kdo je in kaj bi rad. »Ubog pošten krojač sem,« je odgovoril tenek glas, »in prosim, da me spustite noter.« »Da, pošten,« je rekel Peter, »kakor tat na vislicah! Dolge prste si imel in ljudem si odščipaval blago. Ne prideš v nebesa, Gospod mi je prepovedal, da bi kogar koli spustil noter, dokler je zunaj.« »Bodite vendar usmiljeni,« je vzkliknil krojač, »drobni ostanki blaga, ki sami padejo z mize, niso ukradeni in o njih ni vredno izgubljati besed. Poglejte, šepam in od poti do sem imam na nogah žulje, nikakor se ne morem vrniti. Le spustite me noter, opravljal bom vsa neprijetna dela. Nosil bom otroke, pral plenice, čistil in brisal klopi, na katerih so se igrali, in krpal njihova raztrgana oblačila.« Svetemu Petru se je krojač zasmilil in šepavcu je odprl nebeška vrata ravno toliko, da je lahko s svojim suhim telesom smuknil skoznje. Moral je sesti v kot za vrati in tam ostati tiho in mirno, da ga Gospod ob vrnitvi ne bi opazil in se razjezil. Krojač je ubogal, ko pa je sveti Peter nekoč stopil ven, je vstal, poln radovednosti obhodil vse nebeške kotičke in si vse ogledal. Nazadnje je prišel do kraja, kjer je stalo veliko lepih in dragocenih stolov, sredi njih pa povsem zlat naslanjač, posut z bleščečimi dragimi kamni. Bil je tudi precej višji od drugih stolov, pred njim pa je stala zlata pručka. To je bil naslanjač, na katerem je sedel Gospod, kadar je bil doma, in s katerega je lahko videl vse, kar se je dogajalo na zemlji. Krojač je obstal in si naslanjač dolgo ogledoval, saj mu je bil všeč bolj kot vse drugo. Nazadnje ni mogel več krotiti svoje radovednosti, povzpel se je nanj in sedel. Tedaj je videl vse, kar se je dogajalo na zemlji, in opazil staro grdo žensko, ki je stala ob potoku, prala in skrivaj spravila na stran dve tančici. Ob tem prizoru se je krojač tako razjezil, da je pograbil zlato pručko in jo skozi nebesa zalučal na zemljo proti stari tatici. Ker pa pručke ni mogel dobiti nazaj, se je tiho izmuznil z naslanjača, sedel na svoje mesto za vrati in se delal, kakor da ne zna šteti do pet.
Ko se je Gospod in gospodar vrnil z nebeškim spremstvom, krojača za vrati sicer ni opazil, ko pa je sedel v svoj naslanjač, je pogrešil pručko. Svetega Petra je vprašal, kam je izginila, toda ta ni vedel. Nato ga je vprašal še, ali je koga spustil noter. »Ne vem za nikogar,« je odgovoril Peter, »ki bi bil tukaj, razen šepavega krojača, ki še zmeraj sedi za vrati.« Gospod je tedaj poklical krojača predse in ga vprašal, ali je odnesel pručko in kam jo je dal. »O Gospod,« je veselo odgovoril krojač, »v jezi sem jo zalučal dol na zemljo proti neki stari ženski, ki sem jo videl med pranjem ukrasti dve tančici.« »O ti malopridnež,« je rekel Gospod, »če bi sodil tako, kakor sodiš ti, kaj misliš, kako bi se ti že zdavnaj godilo? Že dolgo ne bi imel tukaj ne stolov ne klopi ne naslanjačev, še pečnih vil ne, temveč bi vse zmetal dol na grešnike. Odslej ne moreš več ostati v nebesih, ampak moraš spet ven pred vrata; tam pa glej, kam boš šel. Tukaj ne sme kaznovati nihče razen mene, Gospoda.«
Peter je moral krojača spet odpeljati iz nebes. Ker je imel raztrgane čevlje in noge polne žuljev, je krojač vzel v roko palico in se odpravil v Warteinweil, kjer sedijo pobožni vojaki in se veselijo.
