Waltey
Pitagora uči o spreminjajočem se svetu
Ovid, Metamorphoses 15.60-15.478
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Pitagora uči o spreminjajočem se svetu
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 19 min branja
- Obseg
- 15 strani
- Naslov izvirnika
- Pythagoras Teaches the Changing World
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Pitagora uči o spreminjajočem se svetu
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tu je živel mož, po rodu s Samosa, a hkrati je zapustil tako Samos kakor njegove gospodarje in iz sovraštva do tiranije prostovoljno odšel v izgnanstvo. Čeprav so bili bogovi daleč v nebesnih višavah, jih je dosegel z duhom, in kar je narava odrekala človeškemu pogledu, je zajel z očmi srca.
Ko je z umom in budno zavzetostjo vse dodobra spoznal, je to javno razgrinjal v pouk in zbranim poslušalcem, ki so molčali in občudovali njegove besede, razlagal začetke velikega sveta, vzroke stvari, kaj je narava, kaj bog, od kod sneg, od kod izvira strela, ali grmi Jupiter ali vetrovi, ki razženejo oblake, kaj pretresa zemljo, po kakšnem zakonu potujejo zvezde — in vse, kar je skrito. Prvi je grajal navado, da na mize polagajo živali; prvi je tudi odprl usta za te učene besede, ki pa jim niso verjeli: »Nehajte, smrtniki, z brezbožnimi jedmi skruniti svoja telesa! Imate žito, imate sadeže, ki veje
upogibajo s svojo težo, in nabreklo grozdje na trtah; imate sladke zeli in rastline, ki jih ogenj lahko omehča in naredi okusne; tudi mleka vam nihče ne jemlje, ne medu, dišečega po timijanovem cvetju. Radodarna zemlja vam ponuja bogastvo in nedolžno hrano ter pripravlja pojedine brez klanja in krvi. Zveri tešijo glad z mesom, pa še te ne vse: konj, ovce in govedo namreč živijo od trave.
Tiste pa, katerih narava je neukročena in divja, armenski tigri in srditi levi, medvedi in volkovi uživajo v krvavih pojedinah. Gorje, kakšen zločin je spravljati drobovje v drobovje, rediti požrešno telo z nagrmadenim tujim telesom in živeti kot živo bitje od smrti drugega živega bitja! Mar te ob tolikšnem bogastvu, ki ga najboljša med materami, zemlja, poraja, nič drugega ne veseli kakor z okrutnim zobom gristi žalostne rane in posnemati navade Kiklopov?
Mar ne moreš, ne da bi koga drugega pogubil, potešiti gladu svojega požrešnega in nevzgojenega trebuha? Tista davna doba, ki smo jo poimenovali zlata, pa je bila srečna ob drevesnih sadežih in zeleh, ki jih poganja zemlja, in si ni omadeževala ust s krvjo. Tedaj so tudi ptice varno mahale s perutmi po zraku, zajec je brez strahu blodil sredi polj in ribe zaradi zaupljivosti niso obvisele na trnku.
Vse je živelo brez zank, brez strahu pred prevaro in v popolnem miru. Ko pa je neki škodljivi pobudnik, kdorkoli že je bil, zavidal bogovom njihovo hrano in v požrešni trebuh pogreznil mesene jedi, je utrl pot zločinu. Morda se je s krvjo omadeževano železo sprva razgrelo ob pobijanju divjih zveri — in to bi bilo dovolj. Priznavamo, da smemo brez greha usmrtiti bitja, ki strežejo po našem življenju, a četudi jih je bilo prav ubiti, jih ni bilo prav jesti.
Od tod je brezbožnost segla dlje in menijo, da je bila prva žrtev svinja, ki si je zaslužila smrt, ker je z ukrivljenim rilcem izrila semena in uničila upanje na letino. KozeI naj bi bil, ker je obgrizel trto, zaklan ob oltarju maščevalnega Bakha. Obema je škodovala njuna krivda! Kaj pa ste zagrešile ve, ovce, krotka čreda, rojena v pomoč ljudem, ki v polnem vimenu nosite nektar, ki nam svojo volno dajete za mehka oblačila in nam bolj koristite žive kakor mrtve?
Kaj je zagrešilo govedo, žival brez zvijače in prevare, nedolžna, preprosta, rojena za prenašanje naporov? Resnično nehvaležen je in nevreden daru žita, kdor je mogel, komaj je snel breme ukrivljenega pluga, zaklati svojega pomočnika na polju; kdor je s sekiro udaril po vratu, utrjenem od dela, s katerim je tolikokrat preoral trdo njivo in pridobil toliko žetev. In ni dovolj, da se takšno brezbožno dejanje izvršuje: celo bogove so vpletli v zločin in verjamejo, da se nebeško božanstvo veseli zakola delovnega junca.
Žrtev brez hibe in najlepšega videza — kajti njena lepota ji škoduje —, okrašena s trakovi in zlatom, stoji pred oltarjem in nevedna posluša molitev; vidi, kako ji na čelo med rogove polagajo žito, ki ga je pridelovala, in zadeta s krvjo obarva nože, ki jih je morda prej uzrla v odsevu bistre vode. Takoj nato pregledujejo drobovje, iztrgano iz živih prsi, in v njem iščejo voljo bogov.
Kako si — tako silna je človekova lakota po prepovedani hrani! — drznete to jesti, o smrtni rod? Prosim vas, ne počnite tega in prisluhnite mojim svarilom! Ko boste svojemu okusu ponujali ude zaklanega goveda, vedite in se zavedajte, da žvečite svoje orače. In ker mi bog premika ustnice, bom pobožno sledil bogu, ki govori skozme, odprl svoje Delfe in samo nebo ter razkril prerokbe vzvišenega duha.
O velikih rečeh, ki jih umi prednikov niso raziskali in so dolgo ostajale skrite, bom pel. Veseli me potovati med visokimi zvezdami, veseli me zapustiti zemljo in to negibno bivališče, pluti na oblaku, stati na ramenih mogočnega Atlanta in od daleč gledati ljudi, ki povsod tavajo brez razuma, ter jim, trepetajočim in prestrašenim pred smrtjo, takole vlivati pogum in razgrinjati zaporedje usode: O rod, ohromljen od strahu pred ledeno smrtjo, zakaj se bojite Stiksa, senc umrlih in praznih imen, snovi za pesnike in nevarnosti izmišljenega sveta?
Ne mislite, da morejo telesa, naj jih ogenj grmade uniči ali starost razkroji, še trpeti kakršnokoli zlo! Duše ne poznajo smrti; vedno zapustijo prejšnje bivališče in živijo naprej, sprejete v novih domovih. Sam sem bil — saj se spominjam — v času trojanske vojne Euforb, Pantoov sin, ki mu je nekoč v prsi od spredaj obtičala težka sulica mlajšega Atrida. Nedavno sem v Junoninem templju v Abantovem Argosu prepoznal ščit, ki sem ga nosil na levi roki.
Vse se spreminja, nič ne propade: duh blodi in prihaja od tam sem, od tod tja in se naseli v kateremkoli telesu; iz zveri prehaja v človeška telesa in naš v zveri, nikoli pa se ne izgubi v času. Kakor se voljni vosek zaznamuje z novimi podobami in ne ostaja tak, kakršen je bil, niti ne ohranja istih oblik, a je vendar še zmeraj isti, tako učim, da je duša vedno ista, le da se seli v različne podobe.
Da torej pobožnosti ne premaga poželenje trebuha, vas kot prerok svarim: ne izganjajte z brezbožnim klanjem sorodnih duš in naj se kri ne hrani s krvjo! In ker me nosi po prostranem morju in sem vetrovom razpel polna jadra: na vsem svetu ni ničesar, kar bi ostalo nespremenjeno. Vse teče in vsaka podoba se oblikuje v spreminjanju; tudi čas drsi v nenehnem gibanju, prav kakor reka. Kajti ne reka ne bežna ura ne moreta obstati; kakor val žene val, kakor ga prihajajoči potiska in sam potiska prejšnjega, tako trenutki hkrati bežijo in prihajajo ter so vedno novi. Kar je bilo prej, ostane za nami,
nastaja, česar ni bilo, in vsak hip se obnavlja. Vidiš, kako se iztekajoče se noči bližajo svetlobi in kako ta bleščeči sij nasledí črno noč. Tudi nebo ni iste barve, ko sredi noči vse utrujeno počiva, ko bleščeči Lucifer prihaja na belem konju, in spet je drugačno, ko Palantova hči, glasnica svetlobe, obarva svet, ki ga bo predala Febu. Tudi božji ščit je, ko se dviga iznad zemlje, zjutraj rdeč, in rdeč je, ko se za zemljo skrije; v najvišji legi pa je bel, ker je tam narava etra čistejša in se daleč ogne zemeljski okužbi.
Tudi podoba nočne Diane nikoli ne more biti enaka ali ista: današnja je vedno manjša od jutrišnje, kadar raste, in večja, kadar se njen krog krči. In kaj? Mar ne vidiš, kako leto prehaja skozi štiri podobe in posnema obdobja našega življenja? V novi pomladi je namreč nežno in še sesa mleko, najbolj podobno otroku: tedaj se trava, bleščeča in brez moči, napenja, še krhka, in kmete razveseljuje z upanjem.
Tedaj vse cveti in rodovitno polje se poigrava z barvami cvetja, v listju pa še ni prave moči. Po pomladi leto okrepljeno preide v poletje in postane krepak mladenič: nobena doba namreč ni močnejša, nobena bujnejša in nobena ne žari bolj. Sledi jesen, ki je odložila mladostno vročico, zrela in blaga, po svoji umirjenosti na sredi med mladeničem in starcem, s sencami že posutimi s sivino.
Nato s tresočim se korakom pride mrka, ostarela zima, bodisi brez las bodisi z belimi, kolikor jih še ima. Tudi naša telesa se vedno in brez slehernega počitka spreminjajo; jutri ne bomo to, kar smo bili ali kar smo. Bil je dan, ko smo bili le seme in prvo upanje na človeka ter prebivali v materinem telesu. Narava je pristavila svoje spretne roke in ni hotela, da bi bila telesa utesnjena v drobovju nabrekle matere, temveč jih je iz njihovega doma poslala v prosti zrak.
Otrok, rojen na svet, je ležal brez moči; kmalu je kakor zver nosil svoje ude po vseh štirih, nato pa se je počasi, trepetajoč in še negotov v kolenih, postavil pokonci ter z naporom okrepil svoje kite. Potem je postal močan in hiter, prehodil leta mladosti in, ko so minila tudi leta srednjih let, začel drseti po strmi poti ugašajoče starosti. Ta spodkopava in ruši moč prejšnjih let. Ostareli Milon joče, ko gleda, kako mu mlahavo visijo izčrpane roke — tiste, ki so bile nekoč po gmoti čvrstih mišic podobne Herkulovim!
Joče tudi Tindarova hči, ko v zrcalu uzre starostne gube, in se pri sebi sprašuje, zakaj je bila dvakrat ugrabljena. Čas, požiralec stvari, in ti, zavistna starost, vse uničujeta in vse, kar so načeli zobje let, polagoma pokončujeta s počasno smrtjo. Tudi tisto, čemur pravimo prvine, ne ostaja nespremenjeno; kakšne premene doživljajo, vas bom poučil — bodite pozorni!
Večni svet vsebuje štiri telesa, iz katerih vse nastaja; dve od njih sta težki in ju njuna lastna teža vleče navzdol: zemljo in vodo. Prav toliko jih je brez teže in brez sile, ki bi jih pritiskala, silijo kvišku: zrak in ogenj, čistejši od zraka. Čeprav so prostorsko ločene, vendar vse nastaja iz njih in se vanje vrača. Razkrojena zemlja se razredči v tekočo vodo, stanjšana tekočina preide v sapo in zrak, ta pa, ko spet odloži težo, kot najredkejši zrak šine v nebeške ognje.
Od tod se vračajo nazaj in isti red se razplete v nasprotno smer: ogenj se namreč zgosti in preide v gost zrak, ta v vodo, iz zgoščene vode pa nastane zemlja. Nobena stvar ne ohranja svoje podobe in narava, prenoviteljica vsega, iz enih oblik ustvarja druge. Verjemite mi, v vsem svetu nič ne propade, temveč se spreminja in obnavlja svoj videz. Rojstvo pomeni začeti biti nekaj drugega, kot je bilo prej, smrt pa prenehati biti tisto isto. Čeprav se je nemara ono preselilo sem in to tja, celota vsega vendar ostaja.
Ne bi verjel, da karkoli dolgo vztraja v isti podobi: tako ste, dobe, od zlata prišle do železa, tako se je tolikokrat spremenila usoda krajev. Sam sem videl morje tam, kjer je bila nekoč najtrdnejša zemlja, in videl kopno, nastalo iz morja; daleč od morja so ležale morske školjke in na najvišjih gorah so našli staro sidro. Kar je bilo ravnina, je tok voda spremenil v dolino, in voda je s spiranjem znižala goro v ravnino.
Nekdaj močvirna tla se sušijo v suh pesek, tista, ki so trpela žejo, pa so vlažna od zastalih močvirij. Tu je narava odprla nove izvire, tam pa jih zaprla, in ob davnih potresih toliko rek privre na dan ali pa se zamašijo in poniknejo. Tako se Lik, kjer ga pogoltne zemeljska razpoka, pojavi daleč od tam in se ponovno rodi skozi drugo ustje. Tako mogočni Erazin zdaj ponikne, zdaj pa se, potem ko je tekel po skriti strugi, spet vrne na argoška polja.
Pravijo tudi, da se je mizijski Kaik naveličal svojega izvira in prejšnjih bregov ter zdaj teče drugod. Tudi Amenan, ki vali sikanski pesek, zdaj teče, včasih pa presahne, ko se njegovi izviri zaprejo. Anigrovo vodo so nekoč pili, zdaj pa nosi vodo, ki se je ne bi hotel dotakniti, odkar so — razen če pesnikom odrečemo vso verodostojnost — tam dvotelesni kentavri izpirali rane, ki jim jih je zadal lok Herkula, nosilca kija.
In kaj? Mar ni tudi Hipanis, ki izvira v skitskih gorah in je bil nekoč sladek, pokvarjen z grenkimi solmi? Antisa, Faros in feničanski Tir so bili obdani z valovi, danes pa nobeden od njih ni več otok. Starodavni prebivalci so imeli Levkado povezano s kopnim; zdaj jo obdaja morje. Tudi Zankla naj bi bila nekoč združena z Italijo, dokler morje ni odneslo njune meje in z vmesnimi valovi razmaknilo kopnega.
Če iščeš Heliko in Buris, ahajski mesti, ju boš našel pod vodo; mornarji še danes navadno kažejo potopljeni mesti z nagnjenimi zidovi. Blizu Pitejeve Trojzene je visok grič brez enega samega drevesa, nekoč povsem ravna površina polja, zdaj grič. Kajti — grozljivo je pripovedovati! — divja moč vetrov, zaprtih v temnih votlinah, ki so hoteli nekje privreti na dan in so se zaman borili, da bi užili svobodnejše nebo, je, ker v vsej ječi ni bilo razpoke, skozi katero bi mogli pihati, napihnila razprostrto zemljo, kakor dih iz ust napne mehur ali kožo, sneto z dvorogega
kozla. Ta izboklina je ostala in ohranila podobo visokega hriba ter se v dolgih vekih strdila. Čeprav se mi utrinja še mnogo slišanega in spoznanega, bom dodal le nekaj reči. In kaj? Mar voda ne daje in ne dobiva novih podob? Tvoja voda, rogati Amon, je opoldne ledena, ob sončnem vzhodu in zahodu pa se segreje. Pripovedujejo, da Atamani zanetijo les, če ga približajo vodi, kadar se luna skrči na najmanjši krajec.
Kikoni imajo reko, ki pivcu otrdi drobovje v kamen in stvari, ki se jih dotakne, prevleče z marmorjem. Kratis in njegov sosed Sibaris ob naših obalah obarvata lase kakor jantar in zlato. In še bolj čudno je, da nekatere vode morejo spreminjati ne le telesa, temveč tudi duše. Kdo ni slišal o razvratni vodi Salmakide in etiopskih jezerih? Kdor jih zajame s požirkom, bodisi zblazni bodisi ga premaga nenavadno globok spanec.
Kdor si je potešil žejo pri klitorskem izviru, se ogiba vina in se trezen veseli čiste vode; bodisi je v vodi moč, nasprotna vročemu vinu, bodisi je, kakor pripovedujejo domačini, Amitaonov sin, potem ko je z zagovori in zelišči rešíl blazne Projtove hčere besnila, sredstva, s katerimi je očistil njihov um, vrgel v to vodo in je odpor do vina ostal v njej. Linkestijska reka pa teče s prav nasprotnim učinkom: kdor jo zajame s premalo zmernim grlom, se opoteka, kakor bi pil nerazredčeno vino.
V Arkadiji je kraj — stari so ga imenovali Fenej —, sumljiv zaradi varljivih voda: ponoči se jih boj! Ponoči popite škodujejo, podnevi pa jih piješ brez škode. Tako jezera in reke privzemajo zdaj takšne, zdaj drugačne moči. Bil je čas, ko je Ortigija plavala na valovih, zdaj pa stoji trdno. Argo se je bal Simplegad, ki so ob trkih razprševale razbite valove; zdaj pa stojijo nepremično in kljubujejo vetrovom.
Tudi Etna, ki gori v žveplenih pečeh, ne bo vedno ognjena, saj tudi vedno ni bila. Če je namreč zemlja živo bitje, če živi in ima na mnogih krajih dihalne odprtine, iz katerih izdihuje plamen, lahko spremeni poti dihanja in vsakokrat, ko se premakne, zapre ene votline in odpre druge. Če pa so lahni vetrovi ujeti v globokih jamah in mečejo kamne ob kamne ter snov, ki vsebuje semena plamena, tako da se ob udarcih vname, bodo jame ostale hladne, ko se vetrovi poležejo.
Če pa gorijo zaloge bitumna ali se rumeno žveplo vžiga v tankem dimu, bo tedaj, ko zemlja ne bo več dajala hrane in mastnega goriva plamenu, ker se bodo njene moči skozi dolge veke izčrpale in bo požrešni naravi zmanjkalo hrane, ogenj ne prenesel lakote in zapustil to, kar je ostalo brez goriva. Govori se, da so na hiperborejski Paleni možje, ki jim telesa navadno prekrije lahko perje, potem ko devetkrat stopijo v Tritonino močvirje.
Sam tega ne verjamem. Pravijo tudi, da skitske ženske, ki si ude poškropijo s strupi, izvajajo enake čarovnije. Če pa naj vendar verjamemo preverjenim rečem, mar ne vidiš, da se vsa telesa, ki se sčasoma in v vlažni toploti razkrajajo, spreminjajo v drobne živali? Pojdi in zakopI izbrane zaklane bike: iz njihovega gnijočega drobovja — to je potrjeno z izkušnjo — povsod nastajajo čebele, ki nabirajo cvetje in po navadi svojih staršev obdelujejo polja, se predajajo delu in se trudijo za prihodnost.
V zemljo zakopan bojni konj je izvor sršenov. Če obrežnemu raku odstraniš ukrivljene klešče in preostalo zakoplješ v zemljo, bo iz pokopanega dela prišel škorpijon in grozil z ukrivljenim repom. Poljske gosenice, ki navadno z belkastimi nitmi prepredajo listje — kmetje so to opazili —, spremenijo podobo v pogrebnega metulja. Blato ima semena, iz katerih nastajajo zelene žabe: sprva jih rodi brez nog, nato pa jim skrbna narava da ude, primerne za plavanje; da bi bile sposobne tudi dolgih skokov, so zadnji deli daljši od sprednjih.
Tudi medvedka ob svežem porodu ne povrže mladiča, temveč komaj živo meso: mati ga z lizanjem oblikuje v ude in mu da podobo, kakršno ima sama. Mar ne vidiš, da se zarod medonosnih čebel, ki ga pokriva šesterokotni vosek, rodi kot telo brez udov in šele pozneje dobi noge, še pozneje pa krila? Kdo bi si mislil, če ne bi vedel, da se to dogaja, da se morejo Junonina ptica, ki nosi zvezde na repu, Jupitrov oproda, Kiterine golobice in ves ptičji rod roditi iz notranjosti jajca?
Nekateri verjamejo, da se, ko hrbtenica strohni v zaprtem grobu, človeški mozeg spremeni v kačo. Vsa ta bitja pa izvirajo iz drugih: ena sama ptica obstaja, ki se obnavlja in sama zase znova seje seme. Asirci jo imenujejo feniks. Ne živi od žita ali zeli, temveč od solz kadila in soka amoma. Ko dopolni pet stoletij svojega življenja, si na vejah črnike ali na vrhu trepetajoče palme s kremplji in čistim kljunom zgradi gnezdo.
Ko v njem razgrne kasijo in klase nežne narde ter zdrobljeni cimet z rjavkasto miro, se uleže nanje in med dišavami sklene življenje. Pravijo, da se nato iz očetovega telesa ponovno rodi majhen feniks, ki mu je namenjeno živeti prav toliko let. Ko mu leta dajo moč in zmore nositi breme, razbremeni veje visokega drevesa teže gnezda ter pobožno odnese svojo zibelko in očetov grob.
Po lahkem zraku prispe v Hiperionovo mesto in ga odloži pred svetimi vrati Hiperionovega templja. Če pa je v tem kaj čudovito nenavadnega, se čudimo tudi hijeni, ki izmenjuje spola: še pravkar je kot samica na hrbtu trpela samca, zdaj pa je sama samec. Tudi žival, ki se hrani z vetrovi in zrakom, takoj posnema vsako barvo, ki se je dotakne. Premagana Indija je grozdonosnemu Bakhu dala rise; pravijo, da se vse, kar izločijo iz mehurja, spremeni v kamen in ob dotiku zraka strdi.
Tako se tudi korala takoj, ko pride v stik z zrakom, strdi, pod vodo pa je bila mehka rastlina. Prej bo minil dan in bo Feb v globoko morje potopil sopihajoče konje, kakor bom z besedami zajel vse, kar se je preobrazilo v nove podobe. Tako vidimo, kako se časi spreminjajo in kako ena ljudstva dobivajo moč, druga pa propadajo. Tako je bila Troja velika po bogastvu in možeh in je deset let zmogla prelivati toliko krvi; zdaj pa skromna kaže le stare razvaline in namesto bogastva grobove prednikov.
Slavna je bila Sparta, cvetele so mogočne Mikene, pa tudi Kekropove in Amfionove trdnjave. Sparta je ničvredno zemljišče, visoke Mikene so padle; kaj so Ojdipove Tebe drugega kakor ime? Kaj je ostalo od Pandionovih Aten razen imena? Tudi zdaj se govori, da se dviga dardanski Rim, ki ob valovih Tibere, rojene v Apeninih, polaga temelje svoje silne prihodnje moči. Ta z rastjo spreminja podobo in bo nekoč glava neizmernega sveta. Tako naj bi govorili preroki in preroški izreki; kolikor se spominjam, je Priamov sin Helen, ko je Troja propadala,
rekel Eneju, ki je jokal in dvomil o svoji rešitvi: ‚Sin boginje, če dovolj dobro poznaš prerokbe mojega duha, vedi: dokler boš ti živ, ne bo propadla vsa Troja! Ogenj in železo ti bosta odprla pot; odšel boš in s seboj odnesel rešeni Pergamon, dokler tebi in Troji ne bo pripadla tuja zemlja, prijaznejša od domače. Vidim tudi, da je frigijskim potomcem namenjeno mesto, kakršnega po velikosti ni, ne bo in ga prejšnja leta niso videla.
Drugi veljaki ga bodo skozi dolga stoletja ohranjali mogočnega, a potomec Julove krvi ga bo naredil za gospodarja sveta. Ko bo zemlja užila njegovo navzočnost, bodo njega uživali nebeški domovi in nebo bo njegov poslednji cilj.‘ Te Helenove prerokbe Eneju, nosilcu penatov, vam podajam iz spomina in veselim se, da sorodno obzidje raste ter da so Pelazgi premagali Frigijce njim v korist.
Da pa ne bi s konji, ki so pozabili hiteti proti cilju, predaleč zašli: nebo in vse, kar je pod njim, spreminja oblike, prav tako zemlja in vse, kar je na njej. Tudi mi smo del sveta; ker nismo zgolj telesa, temveč tudi krilate duše in se lahko naselimo v bivališčih divjih zveri ter skrijemo v telesa živine, pustimo telesa, ki so morda gostila duše naših staršev ali bratov ali koga, ki je bil z nami povezan z neko vezjo, ali vsaj duše ljudi, pri miru, varna in spoštovana, in si ne polnimo drobovja s Tiestovimi pojedinami!
Kako zlo navado si privzgaja in kako se pripravlja na prelivanje človeške krvi brezbožnež, ki z nožem prereže teletov vrat in z ravnodušnimi ušesi posluša njegovo mukanje, ali kdor more zaklati kozlička, ki se oglaša kakor jokajoč otrok, ali pojesti ptico, ki jo je sam hranil! Koliko jim še manjka do popolnega zločina? Kam vodi naslednji korak? Naj vol orje ali svojo smrt pripiše visoki starosti, naj ovca daje zaščito pred grozljivim severnikom, naj site koze ponujajo vimena rokam, ki jih molzejo!
Odstranite mreže, pasti, zanke in zvijačne priprave; ne varajte ptic z lepljivo vejico, ne zapirajte jelenov v obroč peres, ki jih plašijo, in ne skrivajte ukrivljenih trnkov v varljivi vabi! Pokončajte, kar škoduje, a tudi to samo pokončajte: naj usta zavrnejo takšne pojedine in uživajo nedolžno hrano!«
Izvirnik
Pythagoras Teaches the Changing World
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_100 Citation: Ovid, Metamorphoses 15.60-15.478 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 60: Vir fuit hic, ortu Samius, sed fugerat una 61: et Samon et dominos odioque tyrannidis exsul 62: sponte erat, isque, licet caeli regione remotos, 63: mente deos adiit et quae natura negabat 64: visibus humanis, oculis ea pectoris hausit, 65: cumque animo et vigili perspexerat omnia cura,
66: in medium discenda dabat coetusque silentum 67: dictaque mirantum magni primordia mundi 68: et rerum causas et, quid natura, docebat, 69: quid deus, unde nives, quae fulminis esset origo, 70: Iuppiter an venti discussa nube tonarent, 71: quid quateret terras, qua sidera lege mearent — 72: et quodcumque latet; primusque animalia mensis 73: arguit imponi, primus quoque talibus ora 74: docta quidem solvit, sed non et credita, verbis: 75: “Parcite, mortales, dapibus temerare nefandis 76: corpora! Sunt fruges, sunt deducentia ramos 77: pondere poma suo tumidaeque in vitibus uvae,
78: sunt herbae dulces, sunt quae mitescere flamma 79: mollirique queant; nec vobis lacteus umor 80: eripitur, nec mella thymi redolentia flore: 81: prodiga divitias alimentaque mitia tellus 82: suggerit atque epulas sine caede et sanguine praebet. 83: Carne ferae sedant ieiunia, nec tamen omnes: 84: quippe equus et pecudes armentaque gramine vivunt. 85: At quibus ingenium est inmansuetumque ferumque, 86: Armeniae tigres iracundique leones 87: cumque lupis ursi, dapibus cum sanguine gaudent.
88: Heu quantum scelus est in viscera viscera condi 89: congestoque avidum pinguescere corpore corpus 90: alteriusque animantem animantis vivere leto! 91: Scilicet in tantis opibus, quas optima matrum 92: terra parit, nil te nisi tristia mandere saevo 93: vulnera dente iuvat ritusque referre Cyclopum, 94: nec, nisi perdideris alium, placare voracis 95: et male morati poteris ieiunia ventris?
96: At vetus illa aetas, cui fecimus aurea nomen, 97: fetibus arboreis et, quas humus educat, herbis 98: fortunata fuit nec polluit ora cruore. 99: Tunc et aves tutae movere per aera pennas, 100: et lepus impavidus mediis erravit in arvis, 101: nec sua credulitas piscem suspenderat hamo: 102: cuncta sine insidiis nullamque timentia fraudem 103: plenaque pacis erant. Postquam non utilis auctor 104: victibus invidit, quisquis fuit ille, deorum 105: corporeasque dapes avidam demersit in alvum, 106: fecit iter sceleri, primoque e caede ferarum 107: incaluisse potest maculatum sanguine ferrum
108: (idque satis fuerat), nostrumque petentia letum 109: corpora missa neci salva pietate fatemur: 110: sed quam danda neci, tam non epulanda fuerunt. 111: Longius inde nefas abiit, et prima putatur 112: hostia sus meruisse mori, quia semina pando 113: eruerit rostro spemque interceperit anni. 114: Vite caper morsa Bacchi mactatus ad aras 115: dicitur ultoris; nocuit sua culpa duobus!
116: Quid meruistis oves, placidum pecus, inque tuendos 117: natum homines, pleno quae fertis in ubere nectar, 118: mollia quae nobis vestras velamina lanas 119: praebetis vitaque magis quam morte iuvatis? 120: Quid meruere boves, animal sine fraude dolisque, 121: innocuum, simplex, natum tolerare labores? 122: Inmemor est demum nec frugum munere dignus, 123: qui potuit curvi dempto modo pondere aratri 124: ruricolam mactare suum, qui trita labore 125: illa, quibus totiens durum renovaverat arvum, 126: tot dederat messes, percussit colla securi.
127: Nec satis est, quod tale nefas committitur: ipsos 128: inscripsere deos sceleri, numenque supernum 129: caede laboriferi credunt gaudere iuvenci. 130: Victima labe carens et praestantissima forma 131: (nam placuisse nocet) vittis insignis et auro 132: sistitur ante aras auditque ignara precantem 133: imponique suae videt inter cornua fronti, 134: quas coluit, fruges percussaque sanguine cultros 135: inficit in liquida praevisos forsitan unda.
136: Protinus ereptas viventi pectore fibras 137: inspiciunt mentesque deum scrutantur in illis: 138: unde (fames homini vetitorum tanta ciborum!) 139: audetis vesci, genus o mortale? Quod, oro, 140: ne facite, et monitis animos advertite nostris! 141: Cumque boum dabitis caesorum membra palato, 142: mandere vos vestros scite et sentite colonos. 143: Et quoniam deus ora movet, sequar ora moventem 144: rite deum Delphosque meos ipsumque recludam 145: aethera et augustae reserabo oracula mentis.
146: Magna nec ingeniis investigata priorum 147: quaeque diu latuere, canam; iuvat ire per alta 148: astra, iuvat terris et inerti sede relicta 149: nube vehi validique umeris insistere Atlantis 150: palantesque homines passim ac rationis egentes 151: despectare procul trepidosque obitumque timentes 152: sic exhortari seriemque evolvere fati: 153: O genus attonitum gelidae formidine mortis, 154: quid Styga, quid manes et nomina vana timetis, 155: materiem vatum, falsique pericula mundi?
156: Corpora, sive rogus flamma, seu tabe vetustas 157: abstulerit, mala posse pati non ulla putetis! 158: Morte carent animae, semperque priore relicta 159: sede novis domibus vivunt habitantque receptae. 160: Ipse ego (nam memini) Troiani tempore belli 161: Panthoides Euphorbus eram, cui pectore quondam 162: haesit in adverso gravis hasta minoris Atridae: 163: cognovi clipeum, laevae gestamina nostrae, 164: nuper Abanteis templo Iunonis in Argis.
165: Omnia mutantur, nihil interit: errat et illinc 166: huc venit, hinc illuc, et quoslibet occupat artus 167: spiritus eque feris humana in corpora transit 168: inque feras noster nec tempore deperit ullo; 169: utque novis facilis signatur cera figuris 170: nec manet ut fuerat nec formas servat easdem, 171: sed tamen ipsa eadem est: animam sic semper eandem 172: esse, sed in varias doceo migrare figuras.
173: Ergo, ne pietas sit victa cupidine ventris, 174: parcite, vaticinor, cognatas caede nefanda 175: exturbare animas, nec sanguine sanguis alatur! 176: Et quoniam magno feror aequore plenaque ventis 177: vela dedi: nihil est toto, quod perstet, in orbe. 178: Cuncta fluunt, omnisque vagans formatur imago; 179: ipsa quoque adsiduo labuntur tempora motu, 180: non secus ac flumen, neque enim consistere flumen 181: nec levis hora potest, sed ut unda impellitur unda 182: urgeturque eadem veniente urgetque priorem, 183: tempora sic fugiunt pariter pariterque sequuntur 184: et nova sunt semper; nam quod fuit ante, relictum est,
185: fitque quod haud fuerat, momentaque cuncta novantur. 186: Cernis et emensas in lucem tendere noctes, 187: et iubar hoc nitidum nigrae succedere nocti. 188: Nec color est idem caelo, cum lassa quiete 189: cuncta iacent media, cumque albo Lucifer exit 190: clarus equo rursusque alius, cum praevia lucis 191: tradendum Phoebo Pallantias inficit orbem. 192: Ipse dei clipeus, terra cum tollitur ima, 193: mane rubet, terraque, rubet cum conditur ima, 194: candidus in summo est, melior natura quod illic 195: aetheris est terraeque procul contagia fugit.
196: Nec par aut eadem nocturnae forma Dianae 197: esse potest umquam, semperque hodierna sequente, 198: si crescit, minor est, maior, si contrahit orbem. 199: Quid? non in species succedere quattuor annum 200: adspicis, aetatis peragentem imitamina nostrae? 201: Nam tener ac lactens puerique simillimus aevo 202: vere novo est: tunc herba nitens et roboris expers 203: turget et insolida est et spe delectat agrestes.
204: Omnia tunc florent, florumque coloribus almus 205: ludit ager, neque adhuc virtus in frondibus ulla est. 206: Transit in aestatem post ver robustior annus 207: fitque valens iuvenis: neque enim robustior aetas 208: ulla nec uberior, nec quae magis ardeat, ulla est. 209: Excipit autumnus, posito fervore iuventae 210: maturus mitisque, inter iuvenemque senemque 211: temperie medius, sparsus quoque tempora canis.
212: Inde senilis hiems tremulo venit horrida passu, 213: aut spoliata suos, aut quos habet, alba capillos. 214: Nostra quoque ipsorum semper requieque sine ulla 215: corpora vertuntur, nec, quod fuimusve sumusve, 216: cras erimus; fuit illa dies, qua semina tantum 217: spesque hominum primae matrisque habitavimus alvo. 218: Artifices natura manus admovit et angi 219: corpora visceribus distentae condita matris 220: noluit eque domo vacuas emisit in auras.
221: Editus in lucem iacuit sine viribus infans; 222: mox quadrupes rituque tulit sua membra ferarum, 223: paulatimque tremens et nondum poplite firmo 224: constitit adiutis aliquo conamine nervis. 225: Inde valens veloxque fuit spatiumque iuventae 226: transit et emeritis medii quoque temporis annis 227: labitur occiduae per iter declive senectae. 228: Subruit haec aevi demoliturque prioris 229: robora, fletque Milon senior, cum spectat inanes 230: (illos, qui fuerant solidorum mole tororum 231: Herculeis similes!) fluidos pendere lacertos; 232: Flet quoque, ut in speculo rugas adspexit aniles,
233: Tyndaris et secum, cur sit bis rapta, requirit. 234: Tempus edax rerum, tuque, invidiosa vetustas, 235: omnia destruitis, vitiataque dentibus aevi 236: paulatim lenta consumitis omnia morte. 237: Haec quoque non perstant, quae nos elementa vocamus, 238: quasque vices peragant, (animos adhibete!) docebo. 239: Quattuor aeternus genitalia corpora mundus 240: continet; ex illis duo sunt onerosa suoque 241: pondere in inferius, tellus atque unda, feruntur, 242: et totidem gravitate carent nulloque premente 243: alta petunt, aer atque aere purior ignis.
244: Quae quamquam spatio distant, tamen omnia fiunt 245: ex ipsis et in ipsa cadunt, resolutaque tellus 246: in liquidas rarescit aquas, tenuatus in auras 247: aeraque umor abit, dempto quoque pondere rursus 248: in superos aer tenuissimus emicat ignes. 249: Inde retro redeunt, idemque retexitur ordo; 250: ignis enim densum spissatus in aera transit, 251: hic in aquas, tellus glomerata cogitur unda.
252: Nec species sua cuique manet, rerumque novatrix 253: ex aliis alias reddit natura figuras: 254: nec perit in toto quicquam, mihi credite, mundo, 255: sed variat faciemque novat, nascique vocatur 256: incipere esse aliud, quam quod fuit ante, morique 257: desinere illud idem. Cum sint huc forsitan illa, 258: haec translata illuc, summa tamen omnia constant. 259: Nil equidem durare diu sub imagine eadem 260: crediderim: sic ad ferrum venistis ab auro, 261: saecula, sic totiens versa est fortuna locorum.
262: Vidi ego, quod fuerat quondam solidissima tellus, 263: esse fretum, vidi factas ex aequore terras: 264: et procul a pelago conchae iacuere marinae, 265: et vetus inventa est in montibus ancora summis. 266: Quodque fuit campus, vallem decursus aquarum 267: fecit, et eluvie mons est deductus in aequor, 268: eque paludosa siccis humus aret harenis, 269: quaeque sitim tulerant, stagnata paludibus ument.
270: Hic fontes natura novos emisit, at illic 271: clausit, et antiquis tam multa tremoribus orbis 272: flumina prosiliunt aut excaecata residunt. 273: Sic ubi terreno Lycus est epotus hiatu, 274: exsistit procul hinc alioque renascitur ore: 275: Sic modo combibitur, tecto modo gurgite lapsus 276: redditur Argolicis ingens Erasinus in arvis, 277: et Mysum, capitisque sui ripaeque prioris 278: paenituisse ferunt, alia nunc ire Caicum; 279: nec non Sicanias volvens Amenanus harenas 280: nunc fluit, interdum suppressis fontibus aret.
281: Ante bibebatur, nunc, quas contingere nolis, 282: fundit Anigros aquas, postquam, nisi vatibus omnis 283: eripienda fides, illic lavere bimembres 284: vulnera, clavigeri quae fecerat Herculis arcus. 285: Quid? non et Scythicis Hypanis de montibus ortus, 286: qui fuerat dulcis, salibus vitiatur amaris? 287: Fluctibus ambitae fuerant Antissa Pharosque 288: et Phoenissa Tyros, quarum nunc insula nulla est.
289: Leucada continuam veteres habuere coloni: 290: nunc freta circueunt. Zancle quoque iuncta fuisse 291: dicitur Italiae, donec confinia pontus 292: abstulit et media tellurem reppulit unda. 293: Si quaeras Helicen et Burin, Achaidas urbes, 294: invenies sub aquis, et adhuc ostendere nautae 295: inclinata solent cum moenibus oppida mersis. 296: Est prope Pittheam tumulus Troezena, sine ullis 297: arduus arboribus, quondam planissima campi 298: area, nunc tumulus; nam (res horrenda relatu!)
299: vis fera ventorum, caecis inclusa cavernis, 300: exspirare aliqua cupiens luctataque frustra 301: liberiore frui caelo, cum carcere rima 302: nulla foret toto nec pervia flatibus esset, 303: extentam tumefecit humum, ceu spiritus oris 304: tendere vesicam solet aut derepta bicorni 305: terga capro; tumor ille loci permansit et alti 306: collis habet speciem longoque induruit aevo.
307: Plurima cum subeant audita et cognita nobis, 308: pauca super referam. Quid? non et lympha figuras 309: datque capitque novas? Medio tua, corniger Ammon, 310: unda die gelida est, ortuque obituque calescit. 311: Admotis Athamanas aquis accendere lignum 312: narratur, minimos cum luna recessit in orbes. 313: Flumen habent Cicones, quod potum saxea reddit 314: viscera, quod tactis inducit marmora rebus.
315: Crathis et huic Sybaris, nostris conterminus oris 316: electro similes faciunt auroque capillos. 317: Quodque magis mirum est, sunt qui non corpora tantum, 318: verum animos etiam valeant mutare liquores. 319: Cui non audita est obscenae Salmacis undae 320: Aethiopesque lacus? Quos siquis faucibus hausit, 321: aut furit, aut patitur mirum gravitate soporem. 322: Clitorio quicumque sitim de fonte levavit, 323: vina fugit gaudetque meris abstemius undis, 324: seu vis est in aqua calido contraria vino, 325: sive, quod indigenae memorant, Amythaone natus, 326: Proetidas attonitas postquam per carmen et herbas
327: eripuit furiis, purgamina mentis in illas 328: misit aquas odiumque meri permansit in undis. 329: Huic fluit effectu dispar Lyncestius amnis; 330: quem quicumque parum moderato gutture traxit, 331: haud aliter titubat, quam si mera vina bibisset. 332: Est locus Arcadiae (Pheneum dixere priores), 333: ambiguis suspectus aquis, quas nocte timeto: 334: nocte nocent potae, sine noxa luce bibuntur.
335: Sic alias aliasque lacus et flumina vires 336: concipiunt, tempusque fuit, quo navit in undis, 337: nunc sedet Ortygie. Timuit concursibus Argo 338: undarum sparsas Symplegadas elisarum, 339: quae nunc inmotae perstant ventisque resistunt. 340: Nec, quae sulphureis ardet fornacibus, Aetne 341: ignea semper erit, neque enim fuit ignea semper. 342: Nam sive est animal tellus et vivit habetque 343: spiramenta locis flammam exhalantia multis, 344: spirandi mutare vias, quotiensque movetur, 345: has finire potest, illas aperire cavernas; 346: sive leves imis venti cohibentur in antris
347: saxaque cum saxis et habentem semina flammae 348: materiam iactant, ea concipit ictibus ignem, 349: antra relinquentur sedatis frigida ventis; 350: sive bitumineae rapiunt incendia vires 351: luteave exiguis ardescunt sulphura fumis: 352: nempe ubi terra cibos alimentaque pinguia flammae 353: non dabit absumptis per longum viribus aevum 354: naturaeque suum nutrimen deerit edaci, 355: non feret illa famem desertaque deseret ignis.
356: Esse viros fama est in Hyperborea Pallene, 357: qui soleant levibus velari corpora plumis, 358: olim Tritoniacam noviens subiere paludem. 359: Haud equidem credo: sparsae quoque membra venenis 360: exercere artes Scythides memorantur easdem. 361: Siqua fides rebus tamen est addenda probatis, 362: nonne vides, quaecumque mora fluidoque calore 363: corpora tabescunt, in parva animalia verti?
364: I quoque, delectos mactatos obrue tauros 365: (cognita res usu) de putri viscere passim 366: florilegae nascuntur apes, quae more parentum 367: rura colunt operique favent in spemque laborant; 368: pressus humo bellator equus crabronis origo est; 369: concava litoreo si demas bracchia cancro, 370: cetera supponas terrae, de parte sepulta 371: scorpius exibit caudaque minabitur unca; 372: quaeque solent canis frondes intexere filis 373: agrestes tineae (res observata colonis) 374: ferali mutant cum papilione figuram.
375: Semina limus habet virides generantia ranas, 376: et generat truncas pedibus, mox apta natando 377: cura dat, utque eadem sint longis saltibus apta, 378: posterior superat partes mensura priores. 379: Nec catulus, partu quem reddidit ursa recenti, 380: sed male viva caro est: lambendo mater in artus 381: fingit et in formam, quantam capit ipsa, reducit. 382: Nonne vides, quos cera tegit sexangula, fetus 383: melliferarum apium sine membris corpora nasci 384: et serosque pedes serasque adsumere pennas?
385: Iunonis volucrem, quae cauda sidera portat, 386: armigerumque Iovis Cythereiadasque columbas 387: et genus omne avium mediis e partibus ovi, 388: ni sciret fieri, quis nasci posse putaret? 389: Sunt qui, cum clauso putrefacta est spina sepulcro, 390: mutari credant humanas angue medullas. 391: Haec tamen ex aliis generis primordia ducunt: 392: una est, quae reparet seque ipsa reseminet, ales.
393: Assyrii phoenica vocant; non fruge neque herbis, 394: sed turis lacrimis et suco vivit amomi. 395: Haec ubi quinque suae complevit saecula vitae, 396: ilicis in ramis tremulaeque cacumine palmae 397: unguibus et puro nidum sibi construit ore. 398: Quo simul ac casias et nardi lenis aristas 399: quassaque cum fulva substravit cinnama murra, 400: se super imponit finitque in odoribus aevum.
401: Inde ferunt, totidem qui vivere debeat annos, 402: corpore de patrio parvum phoenica renasci. 403: Cum dedit huic aetas vires, onerique ferendo est, 404: ponderibus nidi ramos levat arboris altae 405: fertque pius cunasque suas patriumque sepulcrum, 406: perque leves auras Hyperionis urbe potitus 407: ante fores sacras Hyperionis aede reponit. 408: Si tamen est aliquid mirae novitatis in istis, 409: alternare vices et quae modo femina tergo 410: passa marem est, nunc esse marem miremur hyaenam; 411: id quoque, quod ventis animal nutritur et aura, 412: protinus adsimulat, tetigit quoscumque colores.
413: Victa racemifero lyncas dedit India Baccho: 414: e quibus, ut memorant, quidquid vesica remisit, 415: vertitur in lapides et congelat aere tacto. 416: Sic et curalium quo primum contigit auras 417: tempore, durescit: mollis fuit herba sub undis. 418: Desinet ante dies et in alto Phoebus anhelos 419: aequore tinget equos, quam consequar omnia verbis 420: in species translata novas: sic tempora verti 421: cernimus atque illas adsumere robora gentes, 422: concidere has. Sic magna fuit censuque virisque 423: perque decem potuit tantum dare sanguinis annos, 424: nunc humilis veteres tantummodo Troia ruinas
425: et pro divitiis tumulos ostendit avorum. 426: Clara fuit Sparte, magnae viguere Mycenae, 427: nec non et Cecropis nec non Amphionis arces. 428: Vile solum Sparte est, altae cecidere Mycenae, 429: Oedipodioniae quid sunt, nisi nomina, Thebae? 430: Quid Pandioniae restant, nisi nomen, Athenae? 431: Nunc quoque Dardaniam fama est consurgere Romam, 432: Appenninigenae quae proxima Thybridis undis 433: mole sub ingenti rerum fundamina ponit: 434: haec igitur formam crescendo mutat et olim 435: immensi caput orbis erit. Sic dicere vates 436: faticinasque ferunt sortes quantumque recordor,
437: dixerat Aeneae, cum res Troiana labaret, 438: Priamides Helenus flenti dubioque salutis: 439: “Nate dea, si nota satis praesagia nostrae 440: mentis habes, non tota cadet te sospite Troia! 441: Flamma tibi ferrumque dabunt iter: ibis et una 442: Pergama rapta feres, donec Troiaeque tibique 443: externum patrio contingat amicius arvum. 444: Urbem etiam cerno Phrygios debere nepotes, 445: quanta nec est nec erit nec visa prioribus annis.
446: Hanc alii proceres per saecula longa potentem, 447: sed dominam rerum de sanguine natus Iuli 448: efficiet; quo cum tellus erit usa, fruentur 449: aetheriae sedes, caelumque erit exitus illi.” 450: Haec Helenum cecinisse penatigero Aeneae 451: mente memor refero, cognataque moenia laetor 452: crescere et utiliter Phrygibus vicisse Pelasgos. 453: Ne tamen oblitis ad metam tendere longe 454: exspatiemur equis, caelum et quodcumque sub illo est, 455: inmutat formas tellusque et quidquid in illa est: 456: nos quoque, pars mundi, quoniam non corpora solum, 457: verum etiam volucres animae sumus inque ferinas
458: possumus ire domos pecudumque in corpora condi, 459: corpora, quae possunt animas habuisse parentum 460: aut fratrum aut aliquo iunctorum foedere nobis 461: aut hominum certe, tuta esse et honesta sinamus 462: neve Thyesteis cumulemus viscera mensis! 463: Quam male consuescit, quam se parat ille cruori 464: impius humano, vituli qui guttura cultro 465: rumpit et inmotas praebet mugitibus aures, 466: aut qui vagitus similes puerilibus haedum 467: edentem iugulare potest, aut alite vesci, 468: cui dedit ipse cibos! Quantum est, quod desit in istis 469: ad plenum facinus? Quo transitus inde paratur?
470: Bos aret aut mortem senioribus imputet annis, 471: horriferum contra borean ovis arma ministret, 472: ubera dent saturae manibus pressanda capellae! 473: Retia cum pedicis laqueosque artesque dolosas 474: tollite nec volucrem viscata fallite virga, 475: nec formidatis cervos includite pennis, 476: nec celate cibis uncos fallacibus hamos! 477: Perdite, siqua nocent, verum haec quoque perdite tantum: 478: ora vacent epulis alimentaque mitia carpant!”
Nadaljuj z branjem
