Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tu je živel mož, po rodu s Samosa, a hkrati je zapustil tako Samos kakor njegove gospodarje in iz sovraštva do tiranije prostovoljno odšel v izgnanstvo. Čeprav so bili bogovi daleč v nebesnih višavah, jih je dosegel z duhom, in kar je narava odrekala človeškemu pogledu, je zajel z očmi srca.

Ko je z umom in budno zavzetostjo vse dodobra spoznal, je to javno razgrinjal v pouk in zbranim poslušalcem, ki so molčali in občudovali njegove besede, razlagal začetke velikega sveta, vzroke stvari, kaj je narava, kaj bog, od kod sneg, od kod izvira strela, ali grmi Jupiter ali vetrovi, ki razženejo oblake, kaj pretresa zemljo, po kakšnem zakonu potujejo zvezde — in vse, kar je skrito. Prvi je grajal navado, da na mize polagajo živali; prvi je tudi odprl usta za te učene besede, ki pa jim niso verjeli: »Nehajte, smrtniki, z brezbožnimi jedmi skruniti svoja telesa! Imate žito, imate sadeže, ki veje

upogibajo s svojo težo, in nabreklo grozdje na trtah; imate sladke zeli in rastline, ki jih ogenj lahko omehča in naredi okusne; tudi mleka vam nihče ne jemlje, ne medu, dišečega po timijanovem cvetju. Radodarna zemlja vam ponuja bogastvo in nedolžno hrano ter pripravlja pojedine brez klanja in krvi. Zveri tešijo glad z mesom, pa še te ne vse: konj, ovce in govedo namreč živijo od trave.

Tiste pa, katerih narava je neukročena in divja, armenski tigri in srditi levi, medvedi in volkovi uživajo v krvavih pojedinah. Gorje, kakšen zločin je spravljati drobovje v drobovje, rediti požrešno telo z nagrmadenim tujim telesom in živeti kot živo bitje od smrti drugega živega bitja! Mar te ob tolikšnem bogastvu, ki ga najboljša med materami, zemlja, poraja, nič drugega ne veseli kakor z okrutnim zobom gristi žalostne rane in posnemati navade Kiklopov?

Mar ne moreš, ne da bi koga drugega pogubil, potešiti gladu svojega požrešnega in nevzgojenega trebuha? Tista davna doba, ki smo jo poimenovali zlata, pa je bila srečna ob drevesnih sadežih in zeleh, ki jih poganja zemlja, in si ni omadeževala ust s krvjo. Tedaj so tudi ptice varno mahale s perutmi po zraku, zajec je brez strahu blodil sredi polj in ribe zaradi zaupljivosti niso obvisele na trnku.

Vse je živelo brez zank, brez strahu pred prevaro in v popolnem miru. Ko pa je neki škodljivi pobudnik, kdorkoli že je bil, zavidal bogovom njihovo hrano in v požrešni trebuh pogreznil mesene jedi, je utrl pot zločinu. Morda se je s krvjo omadeževano železo sprva razgrelo ob pobijanju divjih zveri — in to bi bilo dovolj. Priznavamo, da smemo brez greha usmrtiti bitja, ki strežejo po našem življenju, a četudi jih je bilo prav ubiti, jih ni bilo prav jesti.

Od tod je brezbožnost segla dlje in menijo, da je bila prva žrtev svinja, ki si je zaslužila smrt, ker je z ukrivljenim rilcem izrila semena in uničila upanje na letino. KozeI naj bi bil, ker je obgrizel trto, zaklan ob oltarju maščevalnega Bakha. Obema je škodovala njuna krivda! Kaj pa ste zagrešile ve, ovce, krotka čreda, rojena v pomoč ljudem, ki v polnem vimenu nosite nektar, ki nam svojo volno dajete za mehka oblačila in nam bolj koristite žive kakor mrtve?

Kaj je zagrešilo govedo, žival brez zvijače in prevare, nedolžna, preprosta, rojena za prenašanje naporov? Resnično nehvaležen je in nevreden daru žita, kdor je mogel, komaj je snel breme ukrivljenega pluga, zaklati svojega pomočnika na polju; kdor je s sekiro udaril po vratu, utrjenem od dela, s katerim je tolikokrat preoral trdo njivo in pridobil toliko žetev. In ni dovolj, da se takšno brezbožno dejanje izvršuje: celo bogove so vpletli v zločin in verjamejo, da se nebeško božanstvo veseli zakola delovnega junca.

Žrtev brez hibe in najlepšega videza — kajti njena lepota ji škoduje —, okrašena s trakovi in zlatom, stoji pred oltarjem in nevedna posluša molitev; vidi, kako ji na čelo med rogove polagajo žito, ki ga je pridelovala, in zadeta s krvjo obarva nože, ki jih je morda prej uzrla v odsevu bistre vode. Takoj nato pregledujejo drobovje, iztrgano iz živih prsi, in v njem iščejo voljo bogov.

Kako si — tako silna je človekova lakota po prepovedani hrani! — drznete to jesti, o smrtni rod? Prosim vas, ne počnite tega in prisluhnite mojim svarilom! Ko boste svojemu okusu ponujali ude zaklanega goveda, vedite in se zavedajte, da žvečite svoje orače. In ker mi bog premika ustnice, bom pobožno sledil bogu, ki govori skozme, odprl svoje Delfe in samo nebo ter razkril prerokbe vzvišenega duha.

O velikih rečeh, ki jih umi prednikov niso raziskali in so dolgo ostajale skrite, bom pel. Veseli me potovati med visokimi zvezdami, veseli me zapustiti zemljo in to negibno bivališče, pluti na oblaku, stati na ramenih mogočnega Atlanta in od daleč gledati ljudi, ki povsod tavajo brez razuma, ter jim, trepetajočim in prestrašenim pred smrtjo, takole vlivati pogum in razgrinjati zaporedje usode: O rod, ohromljen od strahu pred ledeno smrtjo, zakaj se bojite Stiksa, senc umrlih in praznih imen, snovi za pesnike in nevarnosti izmišljenega sveta?

Ne mislite, da morejo telesa, naj jih ogenj grmade uniči ali starost razkroji, še trpeti kakršnokoli zlo! Duše ne poznajo smrti; vedno zapustijo prejšnje bivališče in živijo naprej, sprejete v novih domovih. Sam sem bil — saj se spominjam — v času trojanske vojne Euforb, Pantoov sin, ki mu je nekoč v prsi od spredaj obtičala težka sulica mlajšega Atrida. Nedavno sem v Junoninem templju v Abantovem Argosu prepoznal ščit, ki sem ga nosil na levi roki.

Vse se spreminja, nič ne propade: duh blodi in prihaja od tam sem, od tod tja in se naseli v kateremkoli telesu; iz zveri prehaja v človeška telesa in naš v zveri, nikoli pa se ne izgubi v času. Kakor se voljni vosek zaznamuje z novimi podobami in ne ostaja tak, kakršen je bil, niti ne ohranja istih oblik, a je vendar še zmeraj isti, tako učim, da je duša vedno ista, le da se seli v različne podobe.

Da torej pobožnosti ne premaga poželenje trebuha, vas kot prerok svarim: ne izganjajte z brezbožnim klanjem sorodnih duš in naj se kri ne hrani s krvjo! In ker me nosi po prostranem morju in sem vetrovom razpel polna jadra: na vsem svetu ni ničesar, kar bi ostalo nespremenjeno. Vse teče in vsaka podoba se oblikuje v spreminjanju; tudi čas drsi v nenehnem gibanju, prav kakor reka. Kajti ne reka ne bežna ura ne moreta obstati; kakor val žene val, kakor ga prihajajoči potiska in sam potiska prejšnjega, tako trenutki hkrati bežijo in prihajajo ter so vedno novi. Kar je bilo prej, ostane za nami,

nastaja, česar ni bilo, in vsak hip se obnavlja. Vidiš, kako se iztekajoče se noči bližajo svetlobi in kako ta bleščeči sij nasledí črno noč. Tudi nebo ni iste barve, ko sredi noči vse utrujeno počiva, ko bleščeči Lucifer prihaja na belem konju, in spet je drugačno, ko Palantova hči, glasnica svetlobe, obarva svet, ki ga bo predala Febu. Tudi božji ščit je, ko se dviga iznad zemlje, zjutraj rdeč, in rdeč je, ko se za zemljo skrije; v najvišji legi pa je bel, ker je tam narava etra čistejša in se daleč ogne zemeljski okužbi.

Tudi podoba nočne Diane nikoli ne more biti enaka ali ista: današnja je vedno manjša od jutrišnje, kadar raste, in večja, kadar se njen krog krči. In kaj? Mar ne vidiš, kako leto prehaja skozi štiri podobe in posnema obdobja našega življenja? V novi pomladi je namreč nežno in še sesa mleko, najbolj podobno otroku: tedaj se trava, bleščeča in brez moči, napenja, še krhka, in kmete razveseljuje z upanjem.

Tedaj vse cveti in rodovitno polje se poigrava z barvami cvetja, v listju pa še ni prave moči. Po pomladi leto okrepljeno preide v poletje in postane krepak mladenič: nobena doba namreč ni močnejša, nobena bujnejša in nobena ne žari bolj. Sledi jesen, ki je odložila mladostno vročico, zrela in blaga, po svoji umirjenosti na sredi med mladeničem in starcem, s sencami že posutimi s sivino.

Nato s tresočim se korakom pride mrka, ostarela zima, bodisi brez las bodisi z belimi, kolikor jih še ima. Tudi naša telesa se vedno in brez slehernega počitka spreminjajo; jutri ne bomo to, kar smo bili ali kar smo. Bil je dan, ko smo bili le seme in prvo upanje na človeka ter prebivali v materinem telesu. Narava je pristavila svoje spretne roke in ni hotela, da bi bila telesa utesnjena v drobovju nabrekle matere, temveč jih je iz njihovega doma poslala v prosti zrak.

Otrok, rojen na svet, je ležal brez moči; kmalu je kakor zver nosil svoje ude po vseh štirih, nato pa se je počasi, trepetajoč in še negotov v kolenih, postavil pokonci ter z naporom okrepil svoje kite. Potem je postal močan in hiter, prehodil leta mladosti in, ko so minila tudi leta srednjih let, začel drseti po strmi poti ugašajoče starosti. Ta spodkopava in ruši moč prejšnjih let. Ostareli Milon joče, ko gleda, kako mu mlahavo visijo izčrpane roke — tiste, ki so bile nekoč po gmoti čvrstih mišic podobne Herkulovim!

Joče tudi Tindarova hči, ko v zrcalu uzre starostne gube, in se pri sebi sprašuje, zakaj je bila dvakrat ugrabljena. Čas, požiralec stvari, in ti, zavistna starost, vse uničujeta in vse, kar so načeli zobje let, polagoma pokončujeta s počasno smrtjo. Tudi tisto, čemur pravimo prvine, ne ostaja nespremenjeno; kakšne premene doživljajo, vas bom poučil — bodite pozorni!

Večni svet vsebuje štiri telesa, iz katerih vse nastaja; dve od njih sta težki in ju njuna lastna teža vleče navzdol: zemljo in vodo. Prav toliko jih je brez teže in brez sile, ki bi jih pritiskala, silijo kvišku: zrak in ogenj, čistejši od zraka. Čeprav so prostorsko ločene, vendar vse nastaja iz njih in se vanje vrača. Razkrojena zemlja se razredči v tekočo vodo, stanjšana tekočina preide v sapo in zrak, ta pa, ko spet odloži težo, kot najredkejši zrak šine v nebeške ognje.

Od tod se vračajo nazaj in isti red se razplete v nasprotno smer: ogenj se namreč zgosti in preide v gost zrak, ta v vodo, iz zgoščene vode pa nastane zemlja. Nobena stvar ne ohranja svoje podobe in narava, prenoviteljica vsega, iz enih oblik ustvarja druge. Verjemite mi, v vsem svetu nič ne propade, temveč se spreminja in obnavlja svoj videz. Rojstvo pomeni začeti biti nekaj drugega, kot je bilo prej, smrt pa prenehati biti tisto isto. Čeprav se je nemara ono preselilo sem in to tja, celota vsega vendar ostaja.

Ne bi verjel, da karkoli dolgo vztraja v isti podobi: tako ste, dobe, od zlata prišle do železa, tako se je tolikokrat spremenila usoda krajev. Sam sem videl morje tam, kjer je bila nekoč najtrdnejša zemlja, in videl kopno, nastalo iz morja; daleč od morja so ležale morske školjke in na najvišjih gorah so našli staro sidro. Kar je bilo ravnina, je tok voda spremenil v dolino, in voda je s spiranjem znižala goro v ravnino.

Nekdaj močvirna tla se sušijo v suh pesek, tista, ki so trpela žejo, pa so vlažna od zastalih močvirij. Tu je narava odprla nove izvire, tam pa jih zaprla, in ob davnih potresih toliko rek privre na dan ali pa se zamašijo in poniknejo. Tako se Lik, kjer ga pogoltne zemeljska razpoka, pojavi daleč od tam in se ponovno rodi skozi drugo ustje. Tako mogočni Erazin zdaj ponikne, zdaj pa se, potem ko je tekel po skriti strugi, spet vrne na argoška polja.

Pravijo tudi, da se je mizijski Kaik naveličal svojega izvira in prejšnjih bregov ter zdaj teče drugod. Tudi Amenan, ki vali sikanski pesek, zdaj teče, včasih pa presahne, ko se njegovi izviri zaprejo. Anigrovo vodo so nekoč pili, zdaj pa nosi vodo, ki se je ne bi hotel dotakniti, odkar so — razen če pesnikom odrečemo vso verodostojnost — tam dvotelesni kentavri izpirali rane, ki jim jih je zadal lok Herkula, nosilca kija.

In kaj? Mar ni tudi Hipanis, ki izvira v skitskih gorah in je bil nekoč sladek, pokvarjen z grenkimi solmi? Antisa, Faros in feničanski Tir so bili obdani z valovi, danes pa nobeden od njih ni več otok. Starodavni prebivalci so imeli Levkado povezano s kopnim; zdaj jo obdaja morje. Tudi Zankla naj bi bila nekoč združena z Italijo, dokler morje ni odneslo njune meje in z vmesnimi valovi razmaknilo kopnega.

Če iščeš Heliko in Buris, ahajski mesti, ju boš našel pod vodo; mornarji še danes navadno kažejo potopljeni mesti z nagnjenimi zidovi. Blizu Pitejeve Trojzene je visok grič brez enega samega drevesa, nekoč povsem ravna površina polja, zdaj grič. Kajti — grozljivo je pripovedovati! — divja moč vetrov, zaprtih v temnih votlinah, ki so hoteli nekje privreti na dan in so se zaman borili, da bi užili svobodnejše nebo, je, ker v vsej ječi ni bilo razpoke, skozi katero bi mogli pihati, napihnila razprostrto zemljo, kakor dih iz ust napne mehur ali kožo, sneto z dvorogega

kozla. Ta izboklina je ostala in ohranila podobo visokega hriba ter se v dolgih vekih strdila. Čeprav se mi utrinja še mnogo slišanega in spoznanega, bom dodal le nekaj reči. In kaj? Mar voda ne daje in ne dobiva novih podob? Tvoja voda, rogati Amon, je opoldne ledena, ob sončnem vzhodu in zahodu pa se segreje. Pripovedujejo, da Atamani zanetijo les, če ga približajo vodi, kadar se luna skrči na najmanjši krajec.

Kikoni imajo reko, ki pivcu otrdi drobovje v kamen in stvari, ki se jih dotakne, prevleče z marmorjem. Kratis in njegov sosed Sibaris ob naših obalah obarvata lase kakor jantar in zlato. In še bolj čudno je, da nekatere vode morejo spreminjati ne le telesa, temveč tudi duše. Kdo ni slišal o razvratni vodi Salmakide in etiopskih jezerih? Kdor jih zajame s požirkom, bodisi zblazni bodisi ga premaga nenavadno globok spanec.

Kdor si je potešil žejo pri klitorskem izviru, se ogiba vina in se trezen veseli čiste vode; bodisi je v vodi moč, nasprotna vročemu vinu, bodisi je, kakor pripovedujejo domačini, Amitaonov sin, potem ko je z zagovori in zelišči rešíl blazne Projtove hčere besnila, sredstva, s katerimi je očistil njihov um, vrgel v to vodo in je odpor do vina ostal v njej. Linkestijska reka pa teče s prav nasprotnim učinkom: kdor jo zajame s premalo zmernim grlom, se opoteka, kakor bi pil nerazredčeno vino.

V Arkadiji je kraj — stari so ga imenovali Fenej —, sumljiv zaradi varljivih voda: ponoči se jih boj! Ponoči popite škodujejo, podnevi pa jih piješ brez škode. Tako jezera in reke privzemajo zdaj takšne, zdaj drugačne moči. Bil je čas, ko je Ortigija plavala na valovih, zdaj pa stoji trdno. Argo se je bal Simplegad, ki so ob trkih razprševale razbite valove; zdaj pa stojijo nepremično in kljubujejo vetrovom.

Tudi Etna, ki gori v žveplenih pečeh, ne bo vedno ognjena, saj tudi vedno ni bila. Če je namreč zemlja živo bitje, če živi in ima na mnogih krajih dihalne odprtine, iz katerih izdihuje plamen, lahko spremeni poti dihanja in vsakokrat, ko se premakne, zapre ene votline in odpre druge. Če pa so lahni vetrovi ujeti v globokih jamah in mečejo kamne ob kamne ter snov, ki vsebuje semena plamena, tako da se ob udarcih vname, bodo jame ostale hladne, ko se vetrovi poležejo.

Če pa gorijo zaloge bitumna ali se rumeno žveplo vžiga v tankem dimu, bo tedaj, ko zemlja ne bo več dajala hrane in mastnega goriva plamenu, ker se bodo njene moči skozi dolge veke izčrpale in bo požrešni naravi zmanjkalo hrane, ogenj ne prenesel lakote in zapustil to, kar je ostalo brez goriva. Govori se, da so na hiperborejski Paleni možje, ki jim telesa navadno prekrije lahko perje, potem ko devetkrat stopijo v Tritonino močvirje.

Sam tega ne verjamem. Pravijo tudi, da skitske ženske, ki si ude poškropijo s strupi, izvajajo enake čarovnije. Če pa naj vendar verjamemo preverjenim rečem, mar ne vidiš, da se vsa telesa, ki se sčasoma in v vlažni toploti razkrajajo, spreminjajo v drobne živali? Pojdi in zakopI izbrane zaklane bike: iz njihovega gnijočega drobovja — to je potrjeno z izkušnjo — povsod nastajajo čebele, ki nabirajo cvetje in po navadi svojih staršev obdelujejo polja, se predajajo delu in se trudijo za prihodnost.

V zemljo zakopan bojni konj je izvor sršenov. Če obrežnemu raku odstraniš ukrivljene klešče in preostalo zakoplješ v zemljo, bo iz pokopanega dela prišel škorpijon in grozil z ukrivljenim repom. Poljske gosenice, ki navadno z belkastimi nitmi prepredajo listje — kmetje so to opazili —, spremenijo podobo v pogrebnega metulja. Blato ima semena, iz katerih nastajajo zelene žabe: sprva jih rodi brez nog, nato pa jim skrbna narava da ude, primerne za plavanje; da bi bile sposobne tudi dolgih skokov, so zadnji deli daljši od sprednjih.

Tudi medvedka ob svežem porodu ne povrže mladiča, temveč komaj živo meso: mati ga z lizanjem oblikuje v ude in mu da podobo, kakršno ima sama. Mar ne vidiš, da se zarod medonosnih čebel, ki ga pokriva šesterokotni vosek, rodi kot telo brez udov in šele pozneje dobi noge, še pozneje pa krila? Kdo bi si mislil, če ne bi vedel, da se to dogaja, da se morejo Junonina ptica, ki nosi zvezde na repu, Jupitrov oproda, Kiterine golobice in ves ptičji rod roditi iz notranjosti jajca?

Nekateri verjamejo, da se, ko hrbtenica strohni v zaprtem grobu, človeški mozeg spremeni v kačo. Vsa ta bitja pa izvirajo iz drugih: ena sama ptica obstaja, ki se obnavlja in sama zase znova seje seme. Asirci jo imenujejo feniks. Ne živi od žita ali zeli, temveč od solz kadila in soka amoma. Ko dopolni pet stoletij svojega življenja, si na vejah črnike ali na vrhu trepetajoče palme s kremplji in čistim kljunom zgradi gnezdo.

Ko v njem razgrne kasijo in klase nežne narde ter zdrobljeni cimet z rjavkasto miro, se uleže nanje in med dišavami sklene življenje. Pravijo, da se nato iz očetovega telesa ponovno rodi majhen feniks, ki mu je namenjeno živeti prav toliko let. Ko mu leta dajo moč in zmore nositi breme, razbremeni veje visokega drevesa teže gnezda ter pobožno odnese svojo zibelko in očetov grob.

Po lahkem zraku prispe v Hiperionovo mesto in ga odloži pred svetimi vrati Hiperionovega templja. Če pa je v tem kaj čudovito nenavadnega, se čudimo tudi hijeni, ki izmenjuje spola: še pravkar je kot samica na hrbtu trpela samca, zdaj pa je sama samec. Tudi žival, ki se hrani z vetrovi in zrakom, takoj posnema vsako barvo, ki se je dotakne. Premagana Indija je grozdonosnemu Bakhu dala rise; pravijo, da se vse, kar izločijo iz mehurja, spremeni v kamen in ob dotiku zraka strdi.

Tako se tudi korala takoj, ko pride v stik z zrakom, strdi, pod vodo pa je bila mehka rastlina. Prej bo minil dan in bo Feb v globoko morje potopil sopihajoče konje, kakor bom z besedami zajel vse, kar se je preobrazilo v nove podobe. Tako vidimo, kako se časi spreminjajo in kako ena ljudstva dobivajo moč, druga pa propadajo. Tako je bila Troja velika po bogastvu in možeh in je deset let zmogla prelivati toliko krvi; zdaj pa skromna kaže le stare razvaline in namesto bogastva grobove prednikov.

Slavna je bila Sparta, cvetele so mogočne Mikene, pa tudi Kekropove in Amfionove trdnjave. Sparta je ničvredno zemljišče, visoke Mikene so padle; kaj so Ojdipove Tebe drugega kakor ime? Kaj je ostalo od Pandionovih Aten razen imena? Tudi zdaj se govori, da se dviga dardanski Rim, ki ob valovih Tibere, rojene v Apeninih, polaga temelje svoje silne prihodnje moči. Ta z rastjo spreminja podobo in bo nekoč glava neizmernega sveta. Tako naj bi govorili preroki in preroški izreki; kolikor se spominjam, je Priamov sin Helen, ko je Troja propadala,

rekel Eneju, ki je jokal in dvomil o svoji rešitvi: ‚Sin boginje, če dovolj dobro poznaš prerokbe mojega duha, vedi: dokler boš ti živ, ne bo propadla vsa Troja! Ogenj in železo ti bosta odprla pot; odšel boš in s seboj odnesel rešeni Pergamon, dokler tebi in Troji ne bo pripadla tuja zemlja, prijaznejša od domače. Vidim tudi, da je frigijskim potomcem namenjeno mesto, kakršnega po velikosti ni, ne bo in ga prejšnja leta niso videla.

Drugi veljaki ga bodo skozi dolga stoletja ohranjali mogočnega, a potomec Julove krvi ga bo naredil za gospodarja sveta. Ko bo zemlja užila njegovo navzočnost, bodo njega uživali nebeški domovi in nebo bo njegov poslednji cilj.‘ Te Helenove prerokbe Eneju, nosilcu penatov, vam podajam iz spomina in veselim se, da sorodno obzidje raste ter da so Pelazgi premagali Frigijce njim v korist.

Da pa ne bi s konji, ki so pozabili hiteti proti cilju, predaleč zašli: nebo in vse, kar je pod njim, spreminja oblike, prav tako zemlja in vse, kar je na njej. Tudi mi smo del sveta; ker nismo zgolj telesa, temveč tudi krilate duše in se lahko naselimo v bivališčih divjih zveri ter skrijemo v telesa živine, pustimo telesa, ki so morda gostila duše naših staršev ali bratov ali koga, ki je bil z nami povezan z neko vezjo, ali vsaj duše ljudi, pri miru, varna in spoštovana, in si ne polnimo drobovja s Tiestovimi pojedinami!

Kako zlo navado si privzgaja in kako se pripravlja na prelivanje človeške krvi brezbožnež, ki z nožem prereže teletov vrat in z ravnodušnimi ušesi posluša njegovo mukanje, ali kdor more zaklati kozlička, ki se oglaša kakor jokajoč otrok, ali pojesti ptico, ki jo je sam hranil! Koliko jim še manjka do popolnega zločina? Kam vodi naslednji korak? Naj vol orje ali svojo smrt pripiše visoki starosti, naj ovca daje zaščito pred grozljivim severnikom, naj site koze ponujajo vimena rokam, ki jih molzejo!

Odstranite mreže, pasti, zanke in zvijačne priprave; ne varajte ptic z lepljivo vejico, ne zapirajte jelenov v obroč peres, ki jih plašijo, in ne skrivajte ukrivljenih trnkov v varljivi vabi! Pokončajte, kar škoduje, a tudi to samo pokončajte: naj usta zavrnejo takšne pojedine in uživajo nedolžno hrano!«