Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja A vendar je obema njuno preobrazbo močno olajšal vnuk, ki ga je častila premagana Indija in ga slavila Ahaja s templji, postavljenimi njemu v čast. Le Abasov potomec Akrizij, ki je izviral iz istega rodu, je še vztrajal: bogu je branil vstop za obzidje argoškega mesta, zoper njega dvigal orožje in ni priznaval, da je Jupitrov sin; tudi za Perzeja namreč ni verjel, da je Jupitrov, čeprav ga je Danaja spočela iz zlatega dežja.
Kmalu pa se je Akrizij — tako mogočna je navzočnost resnice — pokesal, ker je užalil boga in ker ni priznal vnuka: prvi je bil že sprejet v nebesa, drugi pa je, noseč znameniti plen, glavo kačjelase pošasti, z žvižgajočimi krili rezal lahni zrak. Ko je kot zmagovalec lebdel nad libijskim peskom, so z Gorgonine glave padle krvave kaplje. Zemlja jih je sprejela in iz njih oživila kače vseh vrst: zato je tista dežela polna kač in zaradi njih nevarna.
Od tam so ga nasprotujoči si vetrovi gnali skozi brezmejno prostranstvo, zdaj sem, zdaj tja, kakor z dežjem napojen oblak; iz visokega etra je gledal navzdol na dežele, daleč razmaknjene med seboj, in preletaval ves svet. Trikrat je videl ledena Medveda, trikrat Rakove klešče; pogosto ga je odneslo na zahod, pogosto na vzhod. Ko se je dan že nagibal h koncu, se je bal zaupati noči, zato se je ustavil na zahodnem koncu sveta, v Atlasovem kraljestvu, in prosil za kratek počitek, dokler Danica ne prikliče Zarjinega ognja in Zarja voza, ki prinaša dan.
Tam je živel Japetov sin Atlas, ki je z orjaškim telesom prekašal vse ljudi. Pod njegovo oblastjo sta bila skrajni rob zemlje in morje, ki razgrinja svoje valovje pod sopihajočimi Sončevimi konji in sprejema njegov utrujeni voz. Tisoč čred drobnice in prav toliko čred goveda se mu je paslo po travnikih in noben sosed ni utesnjeval njegove zemlje. Listje dreves, bleščeče od sijočega zlata, je prekrivalo zlate veje in zlate sadeže.
»Gostitelj,« mu je rekel Perzej, »če ti kaj pomeni slava velikega rodu, je začetnik mojega rodu Jupiter; če pa občuduješ velika dejanja, boš občudoval moja. Prosim te za gostoljubje in počitek.« Atlas pa se je spominjal stare prerokbe; parnaška Temida mu je bila prerokovala: »Prišel bo čas, Atlas, ko bo tvoje drevo oropano zlata, in Jupitrov sin se bo ponašal s tem plenom.« V strahu pred tem je Atlas svoje sadovnjake obdal s trdnim obzidjem in jih zaupal v varstvo velikanskemu zmaju ter vsem tujcem branil vstop na svoje ozemlje.
Tudi njemu je rekel: »Poberi se daleč proč, sicer ti ne bosta v pomoč ne slava dejanj, s katero se lažno bahaš, ne Jupiter!« Grožnjam je dodal silo in ga skušal z rokami pregnati, ko se je obotavljal in mirne besede mešal z odločnimi. Perzej, šibkejši po moči — kdo bi se namreč lahko kosal z Atlasovo močjo? —, je rekel: »Ker ti je naša naklonjenost tako malo mar, sprejmi dar!« Sam se je obrnil stran in z leve strani pokazal Meduzin grozljivi obraz.
Tako velik, kot je bil, se je Atlas spremenil v goro: brada in lasje so postali gozdovi, ramena in roke gorski grebeni, kar je bilo prej glava, je zdaj vrh najvišje gore, kosti so postale kamen; nato se je razširil na vse strani in zrasel v neizmernost — tako ste sklenili, bogovi — in vse nebo s tolikerimi zvezdami je obležalo na njem.
