Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Hipotad je vetrove zaprl v večno ječo in na visokem nebu je že vzšel najsvetlejši Danik, opominjevalec k delu. Junak si znova pripne krila na obe stopali, se opaše z ukrivljenim orožjem in z zamahi krilatih sandalov reže čisti zrak. Za seboj, okoli sebe in spodaj pušča nešteta ljudstva ter zagleda Etiopce in Kefejeva polja.

Tam je krivični Amon ukazal, naj nedolžna Andromeda plača kazen za materin jezik. Ko jo je Abantov potomec zagledal z rokami, priklenjenimi na trde pečine — če ji lahna sapica ne bi premikala las in ji iz oči ne bi tekle tople solze, bi jo imel za marmornat kip — ga je nevede zajel plamen ljubezni. Obstal je osupel in tako ga je prevzela podoba njene lepote, da je skoraj pozabil mahati s krili v zraku.

Ko se je ustavil, je dejal: »O ti, ki ne zaslužiš teh verig, temveč vezi, ki družijo zaljubljence, željne drug drugega, povej mi, ko te sprašujem, ime svoje dežele in svoje ime ter zakaj si vklenjena.« Sprva molči in si ne upa, devica, nagovoriti moža; z rokami bi si zakrila sramežljivi obraz, ko ne bi bila priklenjena: storila je, kar je mogla, in oči so ji zalile solze.

Ko jo je vztrajno spraševal, mu je, da se ne bi zdelo, da noče priznati lastne krivde, povedala ime dežele in svoje ime ter kako zelo se je njena mati ponašala s svojo lepoto. Še preden je vse povedala, je zabučalo morje in iz neizmernih voda se je približala preteča pošast, ki je s prsmi prekrivala širno morsko gladino. Devica zakriči; prihitita žalostni oče in z njim mati, oba nesrečna, a ona bolj po pravici.

Ne prineseta pomoči, temveč le solze, primerne tej uri, in žalostinke ter se okleneta vklenjenega telesa. Tedaj tujec spregovori: »Za solze vama lahko ostane še veliko časa; za pomoč pa je časa le malo. Če bi jo za ženo snubil jaz, Perzej, sin Jupitra in tiste, ki jo je Jupiter v njenem zaporu oplodil z zlatim dežjem, Perzej, zmagovalec nad Gorgono s kačjimi lasmi, ki si je drznil z zamahi kril potovati po zračnih višavah, bi mi gotovo dala prednost pred vsemi drugimi zeti. Tolikim odlikam skušam dodati še zaslužno dejanje, če mi bodo bogovi le naklonjeni: dogovorimo se, da bo moja, če jo rešim s svojim junaštvom.« Sprejmeta pogoj — kdo bi sploh okleval? — in ga prosita za pomoč,

starša pa mu povrhu za doto obljubita še kraljestvo. Glej, kakor ladja z iztegnjenim kljunom drvi in brazda vodo, gnana od prepotenih rok mladeničev, tako je zver s sunki prsi odrivala valove in bila od pečin oddaljena le toliko, kolikor lahko balearska prača z zalučanim svincem premeri zraka: tedaj se je mladenič nenadoma z nogami odrinil od tal in se vzpel visoko v oblake. Ko se je na morski gladini pokazala njegova senca, je zver pobesnela nad njo.

In kakor Jupitrov orel, ko na pustem polju zagleda kačo, ki nastavlja Febu svoj modrikasti hrbet, jo napade od zadaj in ji, da ne bi obrnila divjega gobca, zasadi požrešne kremplje v luskasti vrat, tako se je Inahov potomec v hitrem letu strmoglavo spustil skozi zrak, se zagnal zveri na hrbet in ji v desno pleče, medtem ko je rjovela, zaril železo vse do ukrivljenega kavlja.

Prizadeta od hude rane se zdaj visoko vzdiguje v zrak, zdaj se potaplja pod vodo, zdaj se premetava kakor divji merjasec, ki ga plaši trop psov, lajajočih okoli njega. On se s hitrimi krili izogiba njenim požrešnim ugrizom in jo, kjer le more, zdaj po hrbtu, obraslem z votlimi školjkami, zdaj po rebrih, zdaj tam, kjer se najtanjši rep končuje v ribji plavuti, ranjuje s srpastim mečem.

Pošast iz gobca bruha valove, pomešane s škrlatno krvjo; krila se od pršenja premočijo in obtežijo. Perzej si ne upa več zaupati prepojenim krilatim sandalom; zagleda skalo, ki z vrhom štrli iz mirne vode, razburkano morje pa jo prekriva. Opirajoč se nanjo in z levico držeč njen najvišji rob, trikrat, štirikrat zapored zarine železo zveri v drobovje. Vzkliki in ploskanje napolnijo obalo in visoka bivališča bogov; Kasiopeja in oče Kefej se veselita, pozdravljata ga kot zeta in priznavata, da je opora in rešitelj njunega doma. Osvobojena verig stopa devica, nagrada in vzrok njegovega truda.

Sam si z zajeto vodo umije zmagovite roke in da trdi pesek ne bi poškodoval glave s kačjimi lasmi, z listjem zmehča tla, razgrne veje, zrasle pod morjem, in nanje položi glavo Meduze, Forkisove hčere. Sveža veja, še živa v svojem sočnem strženu, vsrka moč pošasti in ob njenem dotiku otrdi; njene vejice in listje prevzame dotlej neznana trdota. Morske nimfe preizkusijo čudežno dejanje še na več vejah in se veselijo, da se zgodi isto, nato pa po valovih znova in znova trosijo njihova semena.

Še danes je koralam ostala ista narava: ob dotiku zraka otrdijo, in kar je bilo v morju gibka veja, postane nad morjem kamen. Za tri bogove postavi prav toliko oltarjev iz ruše: levega Merkurju, desnega tebi, bojevita devica, v sredini pa Jupitrov oltar. Minervi žrtvuje kravo, bogu s krilatimi stopali tele, tebi, najvišji med bogovi, bika. Nato takoj vzame Andromedo, nagrado za tako veliko dejanje, brez dote za ženo. Himenaj in Amor pred njima vihtita bakle, plamene hranijo z obiljem dišav, s stropov visijo venci in povsod zvenijo lire, piščali in pesmi, srečna znamenja

radostnega srca. Skozi odprta vrata se na stežaj razkrijejo vsi zlati atriji in k sijajno pripravljeni gostiji kralja Kefeja prihajajo velikaši njegovega ljudstva.