Prevod
O osebnosti Passaconawaya, mogočnega poglavarja in preroka, je mnogo nejasnega, a o njegovi modrosti ne more biti dvoma. Nekateri zgodovinarji so ga enačili s sv. Aspenquidom, enim prvih domačih misijonarjev med Indijanci, ki je, potem ko so ga francoski jezuiti spreobrnili, potoval od Maina do Tihega oceana, pridigal šestinšestdesetim plemenom, zdravil bolne in delal čudeže, nato pa se vrnil, da bi umrl v štiriindevetdesetem letu starosti. Pokopali so ga na vrhu Agamenticusa v Mainu, kjer so njegovega duha pomirili z daritvami tri tisoč pobitih živali in kjer je še stoletje zatem stal njegov nagrobnik z napisom: »Navzoč, koristen; odsoten, pogrešan; živ, zaželen; umirajoč, objokovan.«
Drugi menijo, da je bil Passaconaway druga oseba. Medvedov otrok — tako bi prevedli njegovo ime — je bil poglavar Merrimacov in spreobrnjenec apostola Eliota. Tako domačini kakor kolonisti so ga občudovali zaradi njegove zgovornosti, poguma in kreposti. Pred spreobrnitvijo je slovel kot čarovnik, ki je skušal s čarovnijami odvrniti vdor belcev v svoje gozdove in gore; z najvišjega vrha Agiochooksov je proti njim klical duhove narave, njegovi domači privrženci pa so zatrjevali, da je v ta namen pripravil vodo, da je gorela, skale, da so se premikale, drevesa, da so plesala, sam pa se je spremenil v gmoto plamenov.
Njegova oblast nad zemeljskimi silami je bila tolikšna, da je lahko pozimi sežgal drevo in iz njegovega pepela priklical zelene liste; mrtvemu lesu je dal zacveteti in kmetovemu cepcu pognati brste, kačji koži pa je znal vdihniti gibanje. Pri stodvajsetih letih se je umaknil iz svojega plemena in živel v samotnem vigvamu med Pennacooki. Neke zimske noči se je zaslišalo tuljenje volkov in skozi vas je pridivjal trop, po trije vpreženi v sani iz mladih hikorijevih dreves, na katerih je stal visok prestol, prekrit s kožuhi. Volkovi so se ustavili pred Passaconawayevimi vrati. Stari poglavar je stopil ven, se povzpel na sani in se odpeljal z zmagoslavnim vzklikom, ki je preglasil bevskanje in renčanje njegove vprege. Čez zamrznjeno gladino Winnepesaukeeja so zdrveli kakor veter in lovec, ki ga je zunaj zadržala pozna ura, se je prestrašen umaknil, ko je zagledal velikana, ki se je vzpenjal pred severnim sijem, in zaslišal njegovo smrtno pesem, odmevajočo od pečin. Skozi brezpotne gozdove in čez soteske so volkovi drveli naprej, ne da bi za hip upočasnili korak, v blodnjave Agiochooksov, proti najvišjemu vrhu, ki mu danes pravimo Washington. Po njegovih strmih, s snegom prekritih brezpotjih se je divja vožnja nadaljevala; približali so se vrhu, sani so vzplamtele, a še vedno se niso ustavili; dosegli so višavo, volkovi so tuleč izginili v temo, voz pa je, ovit v snope ognja, kakor meteor švignil proti nebu in se izgubil med zvezdami zimske noči. Tako je indijanski kralj odšel v nebesa.
