Prevod

Senhor Vineiro, Portugalec, ki se je v Južni Ameriki poročil s Španko Julio Regaleo, je zaradi svojega premoženja moral zapustiti Montevideo, saj se je pripravljala revolucija; zaradi svoje sreče pa je moral iz mesta odpeljati tudi ženo, kajti on je bil star, ona pa mlada. Toda za potovanje je izbral napačno ladjo, saj je bil tudi kapitan Dane z ladje Nightingale mlad, čeden in izobražen, vendar brez srca. Med plovbo v New Orleans si ni le pridobil ženine naklonjenosti, temveč je moža tudi umoril in njegovo truplo vrgel čez krov. Žena je zaman skušala zatreti prebujajočo se vest in prav tako zaman prigovarjala Danu, naj v njeni cerkvi poišče odvezo. Moža ni nikoli ljubila, Dana pa je vzljubila že ob prvem srečanju, vendar v srcu ni bila hudobna ženska in njenega miru je bilo konec. Kapitan je postal nemiren in sumničav. Mornarji so ga pogledovali izpod oči na način, ki mu ni bil všeč. Ga je ženska izdala s kakšno nepremišljeno pripombo? Ali bi lahko prikril svoj zločin kako drugače kakor s še večjim?

Pass Christian je bil takrat še vas. Neke zimske noči so njegovi prebivalci opazili žar na nebu in pohiteli pred vrata, od koder so zagledali ladjo, ki je gorela v zalivu. Ribiške barke in čolni na vesla so odrinili na pomoč, a komaj so se odpravili, je ladja izginila tako nenadoma, kakor da bi jo pogoltnilo morje. Ker je bila noč temna, so se čolni vrnili, naslednje jutro pa so na obali našli pet mož — vse, kar je ostalo od posadke ladje Nightingale. Prebivalci okoliša so kapitana Dana sprejeli tako gostoljubno in kraj mu je bil očitno tako všeč, da je sklenil ostati. Kupil je plantažo s prostorno staro hišo in vanjo naselil tudi druge preživele, v upanju, da bodo živeli lagodno življenje. Toda to jim ni bilo dano. Rumena mrzlica je pokosila vse razen Dana in eden izmed njih je na smrtni postelji v blodnjah pripovedoval temnopolti negovalki, da je Dane z ladje pobral ves zaklad in ga spravil v čoln, potem ko je posadki postregel s toliko groga, da so bili vsi pijani, razen tistih, ki jim je zaupal; da so on in njegovi štirje pajdaši zažgali ladjo in odveslali, nesrečno žensko pa prepustili strašni usodi. Senhora Vineiro je bila bleda, a mirna, ko je spoznala, kakšna smrt jo čaka. Iz kajute je prinesla harfo, ki je bila njej in možu v uteho, ter začela igrati in peti napev, ki se ga je nekaj poslušalcev še spominjalo. Bila je »Ave Maria« in zvenela je tako otožno, da je celo Dane nehal veslati; ko pa se je s čevljem dotaknil skrinjice zlata pri svojih nogah, je stisnil zobe in možem ukazal, naj veslajo naprej. Odjeknila je eksplozija in ladja je izginila. Ko so dosegli obalo, so zaklad zakopali ob vznožju velikega hrasta.

Negovalka je zgodbo pripovedovala naprej, a bila je neuka in ni imela dokazov, zato ji večina ni verjela; vendar se je odnos sosedov do Dana opazno spremenil in med vraževernimi temnopoltimi prebivalci se je govorilo, da se je prodal hudiču. Če se je res, ali je bil napev, ki mu je zvenel v ušesih, kadar je bil sam, iz pekla? — »Ave Maria« grešne, a skesane ženske. Hladnosti in sumničenj ni mogel več prenašati. Poleg tega, kdo bi vedel? Morda bi našli dokaze proti njemu. Izkopal bo svoj zaklad in pobegnil iz dežele. Minilo je leto dni od noči, ko je zažgal svojo ladjo. Po mraku je odšel ven, da ga ne bi nihče videl, se prikradel do drevesa in začel kopati. Kmalu se je zrak napolnil z rdečo svetlobo in ko je dvignil pogled, je zagledal gorečo ladjo, ki se je bližala čez morje. Ustavila se je in videl je može, ki so plezali v čoln ob njenem boku. Proti njemu so veslali s tako čudežno naglico, da se je zdelo, kakor da se morje ob njihovem približevanju kadi v modri svetlobi. Obstal je kot kamen, kajti zdaj je razločil obraze veslačev in vsak je bil obraz mrliča — mrliča, ki so ga pustili na tisti ladji in je zadnjih dvanajst mesecev ležal na morskem dnu. Poskakali so na obalo in planili nadenj. Naslednje jutro so pod hrastom našli Danovo truplo, z rokami, polnimi draguljev in zlata.