Prevod
Zgodba, ki jo bom povedal, ni moja in tudi nikogar drugega ne, čeprav kroži v tisku; in zdaj lahko rečem kakor Apulej v svojem Zlatem oslu: Fabulam grœcanicam incipimus: začenjamo pripoved o grški bajki. Toda ta grška bajka, ki ne sodi med najbolj znane, ima globoki pomen in medeni okus vseh svojih sester; je cvet človeškega duha iz tistega srečnega časa, ko se razum in domišljija še nista ločila in so se iz njune zveze rojevale vedre alegorije ter zgovorni, skrivnostni miti.
Zgodilo se je torej, da je pesnik Stezihor zabrenkal na železno struno svoje sedmerostrune lire in, potem ko je Evmenidam opravil pitno daritev z močvirsko vodo, v kateri sta se namakala grenki pelin in strupena trobelika, zapel neusmiljeno, srdito satiro zoper Heleno, Menelajevo ženo in povzročiteljico trojanske vojne. Pesnik je s tolikšnim obiljem podrobnosti, kakršno je pozneje v Odiseji posnemal božanski Homer, opisoval bridkosti in nesreče, ki jih je povzročila pogubna lepota Tindarejeve hčere: kraljestva brez kraljev, žene brez mož, device, predane v sužnost, osirotele otroke, bojevnike, ki so v cvetu mladosti odšli v deželo senc in katerih okrvavljenim truplom ni bila naklonjena niti čast pogrebne grmade; in ko je naslikal ta prizor opustošenja, je izpraznil tul svojih ostrih puščic, zasipal Heleno z žaljivkami in kletvami ter jo pred obličjem vse Grčije prekril z nečastjo in sramoto.
Na Stezihorjevo veliko začudenje pa Grki, čeprav so vsi objokovali Helenin pogubni vpliv, satire vendarle niso odobravali. Morda se je temu po naravi tenkočutnemu in omikanemu ljudstvu zamerila prav njena strupenost; morda je sočutje, ki ga vzbuja vsaka ženska, spregovorilo v prid krivi Tindarejevi hčeri. Njen obrekovalec si je prislužil sloves predrzneža, jezikavca in brezsramneža; Helena pa nekaj naklonjenosti in veliko pomilovanja. Ob takšnem izidu se je Stezihor, s povešenimi ušesi, kakor pravimo, zaprl v svojo hišo, kjer je ostal ves prevzet od ljudomrznosti in v objemu svoje grde, čemerne muze maščevalke.
Neko noč mu je spanec že zatisnil veke, ko se mu je ob pozni uri zazdelo, da mu na lice lega desnica, hladna in težka kakor marmor. Prestrašen se je prebudil in v svetlobi zvezde, ki je žarela na čelu prikazni, prepoznal nikogar drugega kot božanskega Poluksa, Heleninega polbrata. Po satirikovih žilah se je splazil srh groze, saj je zaslutil, da je Poluks prišel terjat strog obračun za žalitev.
— Kaj hočeš od mene? — je vzkliknil ves preplašen. — Kaznovati te, — je izjavil Poluks, — toda prej se pogovoriva. Povej mi, zakaj si zoper Heleno sprožil tisto predrzno satiro; in govori po resnici, saj ti laž ne bi prav nič pomagala.
— Res je! — je odgovoril Stezihor. — Zaman bi smrtnik skušal nesmrtnim prikriti, kaj nosi v srcu! Ker lahko bereš v njem, predobro veš, da sta mi to pesem narekovala ogorčenje nad nesrečami, ki jih je povzročila tvoja sestra, in bolečina ob pogledu na trpečo domovino.
— Prav zato, ker vidim v skrite globine, vem, da me skušaš prevarati, — je prezirljivo zamrmral Poluks. — In tudi Grki so znali spregledati tvoje nagibe in namene, čeprav nimajo moje božanske pronicljivosti. Ni ga primera, o pesnik, da bi satiriku za muzo služila obča blaginja: ta hinavski videz vselej prikriva osebne in sebične namere. Videl si lepoto moje sestre; poželel si jo in nisi mogel prenesti, da bi drug utrgal vrtnice, katerih vonj te je omamljal.
— Tvoja sestra je oskrunila sveto krepost, — je slovesno izjavil Stezihor. — Bogovi moji sestri niso naložili, naj pooseblja krepost, temveč lepoto, — je jezno odvrnil Poluks. — Če bi obstajal smrtnik, v katerem bi se hkrati utelesile krepost, lepota in modrost, bi bil enak nesmrtnim. Kaj pravim? Enak bi bil samemu Jupitru, očetu bogov in ljudi; kajti med drugimi, ki se hranijo z ambrozijo, so tudi takšni, kakršna je sveta Venera, v kateri je utelešena zgolj lepota, in drugi, kakršna je bela Diana, v kateri je pobožanstvena čednost. Če te je že tako razjedala želja, da bi šibal hudobne, bi moral svojo satiro nameriti v katero izmed neštetih žensk v Grčiji, ki se ne morejo ponašati z Dianino brezmadežnostjo in čistostjo, obenem pa jim manjkata Venerina milina in mik. Lepota si zasluži čaščenje; lepota je med nami imela in bo vselej imela oltarje; zaradi lepote bodo Grčijo slavili v prihodnjih stoletjih. Ker si izgubil spoštovanje do lepote, izgubi še rabo čutov, ki ti ne služijo, da bi se ob estetskem zrenju naslajal nad njo.
In Poluks je s svetleče zvezde, ki mu je kronala glavo, zalučal žarek ter Stezihorju raznesel desno oko. Krik, ki ga je pesniku izvabila ostra bolečina, še ni zamrl in Poluks je komaj izginil, ko se je prikazal drugi Dioskur, Kastor, prav tako Helenin polbrat, sin Lede in svetega laboda; medtem ko je izrekal grajo nad žalivcem svoje sestre, mu je z iskro, ki se je utrnila z zvezde nad njegovimi lasmi, sežgal levo oko in ga oslepil. Kmalu zatem se je zdanilo, a ne za nesrečnega Stezihorja, pokopanega v večno črno noč. Vstal je, kakor je mogel, si tipaje poiskal palico in prosil mimoidoče na ulici, naj ga iz usmiljenja vodijo; tako je šel potrkat na vrata svojega prijatelja, filozofa Artemidorja, in se mu, prelivajoč potoke solza, vrgel v objem ter med pretresljivim ihtenjem klical:
— O Artemidor! Gorje meni! Nikoli več je ne bom videl! Nikoli več ne bom užival ob sladkem pogledu nanjo! — Koga praviš, da ne boš več videl? — je presenečeno vprašal filozof.
— Helene, Helene, najlepše med ženskami! — je zakričal satirik in se dušil v solzah in smrklju. — Helene? Mar je nisi sam poniževal v svojih verzih? — je spregovoril Artemidor, čedalje bolj osupel. — Mar je nisi ožigosal in bičal v žgoči satiri?
— Ah! Prav zato! — je zaihtel Stezihor, se zgrudil na tla in se začel valjati po njih. — Zdaj razumem, da je bila moja satira hvalnica njeni lepoti ... narobe obrnjena hvalnica, a navsezadnje vendarle hvalnica. Nebeška dvojčka sta me kaznovala in mi vzela vid, toda tema, v kateri bom moral živeti, je še gostejša zato, ker ne bom več videl človeškega utelešenja božanske oblike, ideala, uresničenega na zemlji.
— Ne žaluj in počakaj, — je rekel Artemidor, — morda te bom mogel rešiti. Ko je neprimerljiva Helena od Artemidorja izvedela, da njen obrekovalec Stezihor svojo slepoto objokuje zgolj zato, ker ne more občudovati njenih čarov, se je nasmehnila, polaskana v svoji nenasitni ženski nečimrnosti, in z očarljivo koketnostjo zamrmrala: »Pravzaprav je ta pesnik, Artemidor, ubog človek, neškodljivo bitje; nihče v Grčiji se ne meni zanj, jaz pa še najmanj. Ne zasluži si tolikšne strogosti in tolikšne nesreče. Sporoči mu, da mu bom ozdravila oči.« Nato je v svoje slonokoščene roke vzela čašo, polno vode iz kastalskega studenca, in z njo omočila satirikove prazne zenice, ki so pri priči znova ugledale luč. Ker je bila Helena prvo, kar je zagledal, je ves prevzet pokleknil in privrel je iz njega vzvišen slavospev hvaležnosti in kesanja, ki so ga poimenovali Palinodija.
Izvirnik
El cuento que voy á referir no es mío, ni de nadie, aunque corre impreso; y puedo decir ahora lo que Apuleyo en su Asno de oro: Fabulam grœcanicam incipimus: es el relato de una fábula griega. Pero esa fábula griega, no de las más populares, tiene el sentido profundo y el sabor á miel de todas sus hermanas; es una flor del humano entendimiento, en aquel tiempo feliz en que no se habían divorciado la razón y la fantasía, y de su consorcio nacían las alegorías risueñas y los mitos expresivos y arcanos.
Acaeció, pues, que el poeta Estesícoro, pulsando la cuerda de hierro de su lira heptacorde, y haciendo antes una libación á las Euménides con agua de pantano en que se habían macerado amargos ajenjos y ponzoñosa cicuta, entonó una sátira desolladora y feroz contra Elena, esposa de Menelao y causa de la guerra de Troya. Describía el vate con una prolijidad de detalles que después imitó en la Odisea el divino Homero, las tribulaciones y desventuras acarreadas por la fatal belleza de la Tindárida: los reinos privados de sus reyes, las esposas sin esposos, las doncellas entregadas á la esclavitud, los hijos huérfanos, los guerreros que en el verdor de sus años habían descendido á la región de las sombras, y cuyo cuerpo ensangrentado ni aun lograra los honores de la pira fúnebre; y trazado este cuadro de desolación, vaciaba el carcaj de sus agudas flechas, acribillando á Elena de invectivas y maldiciones, cubriéndola de ignominia y vergüenza á la faz de Grecia toda.
Con gran asombro de Estesícoro, los griegos, conformes en lamentar la funesta influencia de Elena, no aprobaron, sin embargo, la sátira. Acaso su misma virulencia desagradó á aquel pueblo instintivamente delicado y culto; acaso la piedad que infunde toda mujer habló en favor de la culpable hija de Tíndaro. Su detractor se ganó fama de procaz, lengüilargo y desvergonzado; Elena, algunas simpatías y mucha lástima. En vista de este resultado, Estesícoro, con las orejas gachas como suele decirse, se encerró en su casa, donde permaneció atacado de misantropía y abrazado á su fea y adusta musa vengadora.
El sueño había cerrado sus párpados una noche, cuando á deshora creyó sentir que una diestra fría y pesada como el mármol se posaba en su mejilla. Despertó sobresaltado, y á la claridad de la estrella que refulgía en la frente de la aparición, reconoció nada menos que al divino Pólux, medio hermano de Elena. Un estremecimiento de terror serpeó por las venas del satírico, que adivinó que Pólux venía á pedirle estrecha cuenta del insulto.
--¿Qué me quieres?--exclamó alarmadísimo.
--Castigarte--declaró Pólux;--pero antes hablemos. Dime por qué has lanzado contra Elena esa sátira insolente; y sé veraz, pues de nada te serviría mentir.
--¡Es cierto!--respondió Estesícoro.--¡En vano trataría un mortal de esconder á los inmortales lo que lleva en su corazón! Como tú puedes leer en él, sabes de sobra que la indignación por los males que ocasionó tu hermana y el dolor de ver á la patria afligida, me dictaron ese canto.
--Porque leo en lo oculto sé que pretendes engañarme--murmuró con desprecio Pólux.--Y sin poseer mi perspicacia divina los griegos, han sabido también conocer tus móviles y tus intenciones. No existe ejemplo ¡oh poeta! de satírico que tenga por musa el bien general: siempre esta hipócrita apariencia oculta miras personales y egoístas. Tú viste la belleza de mi hermana; tú la codiciaste, y no pudiste sufrir que otro cogiese las rosas cuyo aroma te enloquecía.
--Tu hermana ha ultrajado á la santa virtud--declaró enfáticamente Estesícoro.
--Mi hermana no recibió de los dioses el encargo de representar la virtud, sino la hermosura--replicó Pólux enojado.--Si hubiese un mortal en quien se encarnasen á un mismo tiempo la virtud, la hermosura y la sabiduría, ese sería igual á los inmortales. ¿Qué digo? Sería igual al mismo Jove, padre de los dioses y los hombres; porque entre los demás que se nutren de la ambrosía, los hay, como la sacra Venus, en quienes sólo se cifra la belleza, y otros como la blanca Diana, en quienes se diviniza la castidad. Si tanto te reconcomía el deseo de zaherir á los malos, debiste hacer blanco de tu sátira á algunas de las infinitas mujeres que en Grecia, sin poder alardear de la integridad y pureza de Diana, carecen de las gracias y atractivos de Venus. La hermosura merece veneración; la hermosura ha tenido y tendrá siempre altares entre nosotros; por la hermosura, Grecia será celebrada en los venideros siglos. Ya que has perdido el respeto á la hermosura, pierde el uso de los sentidos, que no te sirven para recrearte en ella por la contemplación estética.
Y vibrando un rayo del astro resplandeciente que coronaba su cabeza, Pólux reventó el ojo derecho de Estesícoro. Aún no se había extinguido el ¡ay! que arrancó al poeta el agudo dolor, y apenas había desaparecido Pólux, cuando apareció el otro Dioscuro, Cástor, medio hermano también de Elena, hijo de Leda y del sagrado cisne; y pronunciando palabras de reprobación contra el ofensor de su hermana, con una chispa desprendida de la estrella que lucía sobre sus cabellos, quemó el ojo izquierdo del satírico, dejándole ciego. Alboreó poco después el día, mas no para el malaventurado Estesícoro, sepultado en eterna y negra noche. Levantándose como pudo, buscó á tientas un báculo; y pidiendo por compasión á los que cruzaban la calle que le guiasen, fué á llamar á la puerta de su amigo, el filósofo Artemidoro, y derramando un torrente de lágrimas se arrojó en sus brazos, clamando entre gemidos desgarradores:
--¡Oh Artemidoro! ¡Desdichado de mí! ¡Ya no la veré más! ¡Ya no volveré á disfrutar de su dulce vista!
--¿A quién dices que no verás más?--interrogó sorprendido el filósofo.
--¡A Elena, á Elena, la más hermosa de las mujeres!--gritó el satírico llorando á moco y baba.
--¿A Elena? ¿Pues no la has rebajado tú en tus versos?--pronunció Artemidoro más atónito cada vez.--¿No la has estigmatizado y flagelado en una sátira quemante?
--¡Ay! ¡Por lo mismo!--sollozó Estesícoro dejándose caer al suelo y revolcándose en él.--Ahora comprendo que mi sátira era un himno á su hermosura... un himno vuelto del revés, pero al fin un himno. Los celestes gemelos me han castigado privándome de la vista, y las tinieblas en que he de vivir son más densas, porque no veré á la encarnación humana de la forma divina, al ideal realizado en la tierra.
--No te aflijas y espera--dijo Artemidoro;--tal vez consiga yo salvarte.
Cuando la incomparable Elena supo de Artemidoro que su detractor Estesícoro sólo lamentaba estar ciego por no poder admirar sus hechizos, sonrió, halagada la insaciable vanidad femenil, y murmuró con deliciosa coquetería: «Realmente, Artemidoro, ese vate es un infeliz, un sér inofensivo; nadie le hace caso en Grecia, y yo menos que nadie. No merece tanto rigor y tanta desventura. Anúnciale que voy á sanarle los ojos.» Y tomando en sus manos ebúrneas una copa llena de agua de la fuente Castalia, bañó con su linfa las pupilas hueras del satírico, que al punto recobró la luz. Como el primer objeto que vió fue Elena, se arrodilló transportado, prorrumpiendo en una oda sublime de gratitud y arrepentimiento, que se llamó Palinodia.