Prevod

Zimski čas je; zemljo prekriva snežna odeja, kakor bi bila iz marmorja, izklesanega iz gore. Nebo je visoko in jasno, veter oster kakor meč, ki so ga skovali škrati, drevesa stojijo kakor bele korale, kakor cvetoče mandljeve veje; sveže je kakor visoko v Alpah. Prelepa je noč z bliski severnega sija in neštetimi lesketajočimi se zvezdami.

Prihrumijo viharji, oblaki se vzdignejo in stresajo labodji puh; snežinke vrtinčijo, prekrivajo globoko vrezane poti in hiše, odprta polja in tesne ulice. Mi pa sedimo v topli izbi ob razgreti lončeni peči in poslušamo pripovedi o davnih časih; poslušamo sago:

Ob odprtem morju je stala velika grobna gomila; na njej je ob polnočni uri sedel duh pokopanega junaka, ki je bil nekoč kralj. Zlati obroč se mu je svetil okoli čela, lasje so mu plapolali v vetru, odet je bil v železo in jeklo; žalostno je sklanjal glavo in globoko vzdihoval v bolečini kakor duh, ki ne najde pokoja.

Tedaj je mimo priplula ladja. Možje so vrgli sidro in stopili na kopno. Med njimi je bil skald; pristopil je h kraljevi prikazni in vprašal: "Zakaj žaluješ in trpiš?"

Mrtvi je odgovoril: "Nihče ni opeval mojih življenjskih del; mrtva so in pozabljena. Pesem jih ni ponesla čez dežele in v človeška srca; zato nimam miru ne počitka."

In spregovoril je o svojih delih in junaštvih, ki so jih njegovi sodobniki poznali, a jih niso opevali, saj med njimi ni bilo skalda. Tedaj je stari bard ubral strune harfe in zapel o junakovem mladostnem pogumu, možati moči in veličini njegovih dobrih del. Ob tem je mrtvečev obraz zažarel kakor rob oblaka v mesečini. Vesela in blažena se je prikazen dvignila v sijaju in žarkih, ki so ugasnili kakor blisk severnega sija; videti je bilo le še travnato gomilo s kamni brez run. A ob zadnjem zvenu strun se je nad njo vzpela drobna ptica, kakor da bi priletela iz harfe same; najlepša ptica pevka, z zvenečim napevom drozga, z duše polnim utripom človeškega srca, z glasom domovine, kakršnega sliši ptica selivka. Ptica pevka je letela čez gore in doline, čez polja in gozdove; bila je ptica ljudske pesmi, ki nikoli ne umre.

Slišimo pesem; prav zdaj jo slišimo tu v izbi, v zimskem večeru, ko zunaj rojijo bele čebele in vihar silovito divja. Ptica nam ne poje le junakove drape, poje nam sladke, nežne ljubezenske pesmi, tako bogate in tako številne, o zvestobi na severu; v njenih tonih in besedah živijo pravljice; pozna pregovore in pesniške izreke, ki kakor rune, položene pod jezik mrtveca, tega pripravijo do besede, da prepoznamo njegovo domovino — ptica ljudske pesmi.

V poganski davnini, v vikinških časih, je njeno gnezdo viselo v bardovi harfi. Kje pa je ptica pevka našla zavetje in zatočišče v času viteških gradov, ko je pest držala tehtnico pravice, ko je bila le moč pravica in sta bila kmet in pes pri kupčiji enako vredna? Surovost in malenkostnost se zanjo nista menili. V grajskem pomolu, kjer je grajska gospa sedela ob pergamentu in zapisovala stare spomine v pesmih in pripovedih, kjer sta mamica iz hišice iz travne ruše in potujoči krošnjar sedela ob njej na klopi in pripovedovala, tam je nad njimi prhutala in letala, žvrgolela in pela ptica, ki nikoli ne umre, dokler ima zemlja vsaj eno travnato grudo za njeno nožico — ptica ljudske pesmi.

Zdaj poje nam, tu v izbi. Zunaj sta snežni vihar in noč; pod jezik nam polaga rune, prepoznavamo svojo domovino; Bog nam v napevih ptice ljudske pesmi govori v našem maternem jeziku. Stari spomini vstajajo, obledele barve znova oživijo, pripoved in pesem nam ponujata blagoslovljen napoj, ki dviga duha in misli, da se večer spremeni v božično slavje. Sneg se vrtinči, led poka, vihar vlada, ima moč, on je gospodar, ni pa Gospod.

Zimski čas je, veter je oster kakor meč, ki so ga skovali škrati; sneg se vrtinči — zdi se nam, da ga je nosilo že dneve in tedne, in zdaj leži kakor neznanska snežna gora nad velikim mestom; težke sanje v zimski noči. Vse tam spodaj je skrito in izginulo, le zlati križ na cerkvi, simbol vere, se dviga nad snežni grob in se blešči v modrini neba, v jasni sončni svetlobi.

In nad pokopanim mestom letajo nebesne ptice, majhne in velike; čivkajo in pojejo, kakor pač znajo, vsaka s svojim kljunom. Najprej prileti jata vrabcev; čivkajo o vseh drobnih rečeh na ulicah in v uličicah, v gnezdih in hišah; poznajo zgodbe iz hiš ob ulici in iz tistih na dvoriščih. "Poznamo pokopano mesto," pravijo. "Vse živo v njem govori čiv! čiv! čiv!"

Črni krokarji in vrane letajo nad belim snegom. "Kopljite! Kopljite!" kričijo. "Tam spodaj se še kaj najde, kaj za v goltanec, to je najvažnejše; tako meni večina tam spodaj na dnu in to mnenje je kra, kra, krasno!"

Na šumečih krilih priletijo divji labodi in pojejo o čudovitem in velikem, kar še vedno klije iz človeških misli in src tam v mestu, ki počiva pod snežnimi plastmi.

Tam ni smrti, življenje kipi; čutimo ga v tonih, ki bučijo kakor iz cerkvenih orgel, prevzamejo nas kakor zvoki iz gomile vilincev, kakor Ossianove pesmi, kakor šumeči zamahi valkirinih kril. Kakšno sozvočje! Govori našemu srcu, dviga naše misli — ptico ljudske pesmi slišimo! In prav v tem hipu zaveje od zgoraj topli božji dih, snežna gora razpoka, sonce posije vanjo, pomlad prihaja, ptice prihajajo, novi rodovi, z istimi domačimi napevi. Prisluhnite drapi leta: moči snežnega viharja, težkim sanjam zimske noči! Vse se razveže, vse se dvigne v prelepi pesmi ptice ljudske pesmi, ki nikoli ne umre.