Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost segmentacije: srednja Medtem ko s takšno pesmijo gozdove, srca divjih zveri in skale, ki mu sledijo, vodi traški pevec, glej, kikonske žene, ki jim blazne prsi pokrivajo živalske kože, z vrha griča zagledajo Orfeja, kako ob ubranih strunah poje svoje pesmi. Ena izmed njih, ki ji lasje vihravo plapolajo v lahkem vetru, vzklikne: »Glejte, glejte, ta nas prezira!« in zaluča kopje v pojoča usta Apolonovega pevca; ker pa je konica ovita v listje, pusti sled, ne da bi ga ranila;

druga za orožje vzame kamen, a tega že sredi leta premaga sozvočje glasu in lire in kakor bi prosil odpuščanja za tako blazen napad, obleži pred njegovimi nogami. Toda predrzni boj se vse bolj razvnema, mere ni več in vlada blazna Erinija. Vse izstrelke bi omehčala pesem, toda silni krik in berekintska piščal z ukrivljenim rogom, bobni, ploskanje in bakhantsko tuljenje preglasijo zvok lire: tedaj se naposled skale obarvajo s krvjo pevca, čigar glasu ni več slišati.

Najprej menade raztrgajo neštete ptice, kače in množico zveri, še vedno očaranih nad pevčevim glasom, to občinstvo, ki je pričalo o Orfejevi slavi. Nato se s krvavimi rokami obrnejo proti Orfeju in se zgrnejo nadenj kakor ptice, kadar podnevi zagledajo nočno ptico, ki se klati naokrog. Kakor je jelen, obsojen na smrt v jutranji areni, obdani z gledalci, plen psov, tako napadejo pevca in vanj mečejo z zelenim listjem ovite tirse, ki niso bili narejeni za to.

Ene lučajo grude, druge z dreves odlomljene veje, nekatere kamne. In da besu ne bi zmanjkalo orožja, so prav tedaj voli z globoko zaritim lemežem orali zemljo, nedaleč stran pa so si v obilnem znoju pripravljali pridelek mišičasti kmetje, ki so prekopavali trdo polje. Ko zagledajo drhal, zbežijo in pustijo za seboj orodje svojega dela; po opustelih poljih ležijo raztresene motike, težke grablje in dolgi krampi.

Ko divje žene pograbijo vse to in raztrgajo vole z grozečimi rogovi, se vrnejo, da pevcu zadajo smrt, in njega, ki izteguje roke ter tedaj prvič govori zaman in z glasom ničesar več ne gane, svetoskrunke ubijejo. Skozi tista usta, o Jupiter, ki so jim prisluhnile skale in jih razumela srca divjih zveri, izdihnjena duša odplava v veter. Za teboj, Orfej, so žalovale ptice, za teboj množica zveri, za teboj trde skale; gozdovi, ki so tolikokrat sledili tvojim pesmim, so jokali, drevje pa je odvrglo listje in z ostriženimi krošnjami žalovalo zate. Pravijo, da so tudi reke narasle od lastnih solza, najade in driade pa so si oblekle

temna oblačila in razpustile lase. Udje ležijo raztreseni po različnih krajih. Glavo in liro, Hebros, sprejmeš ti; in ko plujeta po sredi reke — čudež! —, lira toži nekaj žalostnega, mrtvi jezik žalostno mrmra in bregovi žalostno odmevajo. Že priplujeta na morje, zapustita domačo reko in dosežeta obalo metimnskega Lezbosa. Tu divja kača napade glavo, naplavljeno na tuji pesek, in razmršene lase, s katerih kaplja voda.

Naposled pride Feb in kači, ki že pripravlja ugriz, to prepreči: njeno odprto žrelo spremeni v kamen in razprte čeljusti strdi takšne, kakršne so bile. Senca se spusti pod zemljo in spet prepozna vse kraje, ki jih je videla že prej; med iskanjem po poljanah blaženih najde Evridiko in jo z željnimi rokami objame. Tu se zdaj oba sprehajata z usklajenimi koraki, zdaj ji sledi, ko hodi pred njim, zdaj gre sam prvi, in Orfej se lahko varno ozira za svojo Evridiko.

Toda Liaj ne pusti, da bi ta zločin ostal nekaznovan; žalujoč za izgubljenim pevcem svojih svetih obredov v gozdovih pri priči z zvitimi koreninami zveže vse edonske žene, ki so bile priče grozodejstvu. Vsaki namreč iztegne prste na nogah, kolikor daleč mu je sledila, in njihove konice potisne v trdo zemljo; in kakor ptica, ki je nogo ujela v zanke, ki jih je skril premeteni ptičar, ko začuti, da je ujeta, prhuta in v strahu z gibanjem le še zateguje vezi, tako je vsaka izmed njih, ko je obtičala vraščena v tla, vsa iz sebe zaman skušala zbežati; toda prožna korenina jo drži in kroti njeno divje poskakovanje.

In ko išče, kje so njeni prsti, kje stopalo in nohti, vidi, kako v njena zaobljena meča namesto mesa raste les; ko hoče z žalujočo roko udariti po stegnu, udari po deblu; tudi prsi se spreminjajo v les, les so ramena in za iztegnjene roke bi pomislil, da so prave veje — in ne bi se motil.