Prevod
_Kralj Roccaforte se zaljubi v glas neke starke in jo, prevaran z oslinjenim prstom, vzame k sebi v posteljo; ko pa odkrije njene gube, jo ukaže vreči skozi okno. Obvisi na drevesu, sedem vil jo začara in spremeni v prelepo mladenko, kralj pa jo vzame za ženo. Njena sestra, ki ji zavida srečo, se da odreti, da bi tudi sama postala lepa, in umre._ _Ni bilo človeka, ki mu Ciommetellina pripoved ne bi ugajala; vsi so uživali za dva, ko so videli Cannelora rešenega in ljudožerca, ki je tako neusmiljeno pokončeval uboge lovce, kaznovanega. Nato so pozvali Ghiacovo, naj s svojim pečatom zapečati to pismo kratkočasja, in začela je takole._ Prekleta razvada, ki se nas žensk tako trdovratno drži, da hočemo biti lepe, nas pripelje tako daleč, da zavoljo pozlate okvirja obraza pokvarimo sliko mesa, uničimo kosti zob in, da bi razsvetlile ude, zasenčimo pogled; tako se nam, še preden bi morale plačati svoj davek času, naselijo v oči krmežlji, na obraz gube in med kočnike škrbine. Če pa si zasluži grajo mladenka, ki se iz prevelike nečimrnosti predaja takim vragolijam, koliko bolj je kazni vredna starka, ki se hoče kosati z dekleti ter si s tem nakoplje posmeh ljudi in lastno pogubo! O tem vam bom pripovedovala, če mi le za hip posodite ušesa.
Na vrtu, na katerega je gledalo okno kralja Roccaforte, sta se naselili dve starki, ki sta bili povzetek vseh nesreč, zapisnik vseh spačenosti in glavna knjiga vse grdote. Lase sta imeli razmršene in štrleče, čelo zgubano in grčasto, obrvi zvite in ščetinaste, veke otekle in povešene, oči uvele in vdrte, obraz rumenkast in naguban, usta razvlečena in kriva; skratka, brado kakor bradata koza, kosmate prsi, hrbet z grbo namesto trebuha, roke skrivljene, noge kruljave in mlahave ter stopala kakor kavlje. Da ju v tej grdi podobi ne bi videlo niti sonce, sta se skrivali v pritlični luknji pod okni tega gospoda, ki je bil tako na tesnem, da niti prdniti ni mogel, ne da bi zadelo v nos ti dve grdi oteklini. Zaradi vsake malenkosti sta se razburjali in zganjali hrup: zdaj sta trdili, da jima je jasminov cvet, ki je padel od zgoraj, napravil buško na glavi, zdaj, da jima je raztrgano pismo potolklo ramo, zdaj, da jima je ščepec prahu zdrobil stegno. Ko je kralj slišal tolikšno pretiravanje z nežnostjo, je sklepal, da pod njim prebiva sama srž vsega rahlega, najfinejši kos mehke skute in smetana vse občutljivosti. Zato ga je do zadnje koščice prešinila želja in do mozga pograbilo hrepenenje, da bi videl ta čudež in prišel stvari do dna. Začel je vzdihovati navzgor in navzdol, se odkašljevati, čeprav ni imel katarja, in nazadnje govoriti vse bolj odkrito in brez ovinkov: »Kje, kje se skrivaš, dragulj, sijaj in najlepši okras sveta? Pridi, pridi ven, sonce, ogrej cesarja! Razkrij te prelepe čare, pokaži svetilki dišeče prodajalne ljubezni! Pomoli ven glavico, menjalnico vsega lepotnega bogastva! Ne bodi tako skopa s svojim pogledom; odpri vrata ubogemu sokolu! Daj mi miloščino, če mi jo že hočeš dati! Pusti mi videti glasbilo, iz katerega prihaja ta lepi glas; daj, da vidim zvon, ki tako zveni; dovoli mi uzreti to ptico! Ne dopusti, da bi se kakor pontska ovca pasel samo z vetrom, ker mi odrekaš pogled na to prečudovito lepoto!« Takšne in še druge besede je izgovarjal kralj, a lahko bi zvonil na vse pretege: starki sta si zamašili ušesa, in to je le prilivalo olja na ogenj. Kralj se je čutil kakor železo, ki ga v peči razbelja želja, drže klešče misli in obdeluje kladivo ljubezenskega trpljenja, da bi nastal ključ, s katerim bi odprl skrinjico draguljev, po katerih je umiral od hrepenenja. Toda zato se ni umaknil, temveč je še naprej pošiljal prošnje in stopnjeval obljube, ne da bi si kdaj privoščil oddiha. Starki, ki sta se od kraljeve naklonjenosti in njegovih obljub že začeli važiti in šopiriti, sta sklenili, da ne bosta zamudili priložnosti, da ujameta to ptico, ki se je sama ponujala v kletko. Ko je torej nekega dne kralj spet obupaval pri oknu, sta mu skozi ključavnico z zamolklim glaskom povedali, da bo največja milost, ki mu jo bosta lahko naklonili čez osem dni, pogled na en sam prst njune roke. Kralj, ki je kot izkušen vojak vedel, da se trdnjave osvajajo ped za pedjo, te ponudbe ni odklonil; upal je, da bo prst za prstom zavzel utrjeno mesto, ki ga je oblegal. Poznal je tudi stari pregovor: vzemi, kar ti dajo, in prosi za več. Sprejel je torej nepreklicni rok osmih dni, ko naj bi videl osmo čudo sveta. Starki pa v tem času nista počeli drugega, kakor da sta si sesali prste kot lekarnar, ki je izpraznil posodo s sirupom, z namenom, da bo ob dogovorjenem času tista, ki bo imela bolj gladek prst, tega pokazala kralju. Ta je medtem kakor na natezalnici čakal na določeno uro, ko bo lahko utešil svojo željo. Štel je dneve, premetaval noči, tehtal ure, meril trenutke, beležil hipce in preiskoval vsak drobec časa, ki mu je bil odmerjen do pričakovanega užitka. Zdaj je prosil sonce, naj si poišče kakšno bližnjico čez nebeška polja, da bo prihranilo pot in prej kot navadno izpreglo ognjeni voz ter napojilo konje, utrujene od dolgega potovanja. Zdaj je rotil noč, naj razžene temo, da bi mogel videti luč, ki je še nikoli ni uzrl, pa ga je že držala v žgalni peči ljubezenskih plamenov. Zdaj se je jezil na čas, češ da si je nalašč nadel bergle in svinčene čevlje, da ne bi prehitro prišla ura, ko bo z ljubljeno poravnal račun in izterjal obveznost, dogovorjeno med njima. A kakor je hotelo levje sonce, je nazadnje prišel čas in kralj se je osebno odpravil na vrt, potrkal na vrata ter rekel: »Pokaži ga, pokaži!« Ena od stark, bolj obložena z leti, je na preizkusnem kamnu ugotovila, da je njen prst boljše kakovosti od sestrinega, in ga pomolila skozi ključavnico ter pokazala kralju. To pa ni bil prst, temveč ostra špica, ki mu je prebodla srce; ne špica, temveč kamen, ki ga je zadel v glavo. Kaj govorim o špici in kamnu? Bila je goreča žveplenka za netivo njegovih poželenj, razbeljena vžigalna vrvica za smodnik njegovih želja! A kaj govorim o špici, kamnu, žveplenki in vžigalni vrvici? Bil je trn pod repom njegovih misli, še več, klistir iz figovega peclja, ki je iz njega iztisnil ves veter ljubezenske strasti v neizmernem nalivu vzdihov. Držal je njeno roko in poljubljal tisti prst, ki se je iz čevljarjeve rašpe spremenil v zlatarjevo gladilno orodje;
in začel govoriti: »O skrinjica sladkosti, o seznam radosti, o register ljubezenskih privilegijev! Zaradi tebe sem postal skladišče bridkosti, shramba tesnobe in carinarnica trpljenja;
je mogoče, da se kažeš tako neizprosno in trdo, da te moje tožbe prav nič ne ganejo? Ah, lepo srce moje, če si skozi luknjo že pokazala rep, pomoli zdaj še gobček in skuhajva žolco zadovoljstva! Če si mi, o morje lepote, že pokazala eno školjko, pokaži še svoje meso; razkrij mi oči sokola selca in pusti, da se nahranijo z mojim srcem! Kdo zapira zaklad tega lepega obraza v stranišče? Kdo nalaga tej prelepi robi karanteno v tem brlogu? Kdo zapira moč ljubezni v takšno ječo? Dvigni se iz te jame, reši se iz tega hleva, pridi iz te luknje! Skoči ven, polžica, podaj roko Coli in iztrži zame, kolikor sem vreden! Saj vendar veš, da sem kralj, ne kakšna buča, in da lahko delam in razdiram. Toda tisti slepi slepar, sin šepavca in vlačuge, ki ima neomejeno oblast nad žezli, hoče, da sem ti podložen in te kot milosti prosim za tisto, kar bi si lahko vzel po lastni volji. Vem pa tudi, kakor je rekel modri mož, da se Venero ujame z nežnostjo, ne z grožnjami.« Starka, ki je dobro vedela, kje ima hudič rep, prekaljena lisica, stara mačka, zvita, pretanjena in do vseh muh prebrisana, je pomislila, da nadrejeni, kadar prosi, v resnici ukazuje, in da trma podložnika gospodarju razburka žolč, ki potem izbruhne v krvavo grižo pogube. Zato je popustila in z glaskom odrte mačke dejala: »Moj gospod, ker se blagovolite ponižati pred tisto, ki je pod vami, in se spustiti od žezla k preslici, iz kraljevske dvorane v hlev, od razkošja k cunjam, od veličine k bedi, s terase v klet in s konja na osla, ne morem, ne smem in nočem ugovarjati volji tako velikega kralja. Ker torej hočete to zvezo princa in dekle, ta preplet slonovine in topolovine, ta spoj diamantov in črepinj, sem pripravljena in nared, da ustrežem vašim željam. Prosim vas le za eno milost kot prvo znamenje vaše naklonjenosti: da me sprejmete v svojo posteljo ponoči in brez sveče, kajti srce mi ne dopušča, da bi me kdo videl golo.« Kralj, ki se je kar šopiril od veselja, ji je z roko na roki prisegel, da bo to z največjim veseljem storil. Tako je na usta, smrdeča po asafetidi, pritisnil sladek poljub in odšel; komaj je čakal, da sonce neha orati nebeška polja, ki naj bi jih zasejali zvezdam, da bo sam lahko zasejal njivo, na kateri je nameraval požeti cele mernike radosti in stote zadovoljstva. Ko pa je prišla noč, ki je ob pogledu na tolike trgovce z ribiškimi mrežami in plašči kakor sipa izpustila črnilo, si je starka nategnila vse telesne gube, jih zbrala v šop za hrbtom in tesno povezala z vrvico. Nato jo je služabnik v temi prijel za roko in pripeljal v kraljevo spalnico, kjer je odložila svoje cunje in zlezla v posteljo. Kralj, ki je čakal kakor vžigalna vrvica ob topu, se je, ko jo je zaslišal prihajati in legati, ves natrl z mošusom in cibetom, se temeljito poškropil z dišečo vodo ter se kakor lovski pes pognal v posteljo. Še sreča za starko, da je bil tako močno odišavljen, saj se zato niso zavohali smrad njenih ust, zadah pazduh in kužni puh te grde kreature. Komaj pa je legel in jo začel tipati, je na njenem hrbtu otipal tisti zvitek ter zaznal suhe izrastke in mlahave mehurje, ki so viseli za prodajalno nesrečne starke. Ves je otrpnil, vendar za zdaj ni hotel ničesar reči, da bi se bolje prepričal, kako stvar stoji. Na silo se je lotil dela in zasidral v smrdljivem zalivčku, misleč, da je ob obali Posillipa; plul je na okorni tovorni ladji, čeprav je mislil, da gre na pohod z galejo. Toda komaj je starko premagal prvi spanec, je kralj iz pisalne mize iz ebenovine in srebra vzel jelenovo mošnjo z vžigalnim priborom, prižgal svetilko in preiskal posteljo. Ko je namesto nimfe odkril harpijo, namesto gracije furijo in namesto ljubke deklice gorgono, se je tako razbesnel, da je hotel prerezati vrv, s katero se je privezal na to ladjo. Pihal je od jeze in priklical vse služabnike; ko so zaslišali klic k orožju, so kakor četa v samih srajcah prihiteli gor. Kralj se je zvijal kakor hobotnica in jim rekel:
»Poglejte, kako me je ta stara ogaba nasamarila! Mislil sem, da bom objel sesno teličko, pa sem dobil bivoličjo posteljico; verjel sem, da sem ujel pisanega goloba, pa mi je v rokah ostala ta sova; zamišljal sem si kraljevski grižljaj, zdaj pa držim v krempljih to gnusobo, ki jo lahko le prežvečiš in izpljuneš.
Toda to in še hujše doleti tistega, ki kupuje mačka v žaklju. Ona me je tako osramotila in ona bo iz sebe iztisnila pokoro za to. Zato jo nemudoma zgrabite, takšno, kakršna je, in jo vrzite skozi okno!« Ko je starka to slišala, se je začela braniti z brcami in ugrizi ter kričati, da se pritožuje zoper to sodbo, saj jo je vendar sam kakor z vozom privlekel v svojo posteljo. Poleg tega bo v svoj zagovor privedla sto učenih pravnikov, predvsem pa besedilo: stara kokoš da dobro juho, in še drugo, da stare poti ne kaže zapustiti zaradi nove. Kljub vsemu so jo zgrabili za roke in noge ter jo vrgli na vrt. Njena sreča je bila, da je z lasmi obvisela na figovi veji in si ni prelomila vratu. Zgodaj zjutraj pa, še preden je sonce prevzelo posest nad ozemljem, ki mu ga je prepustila noč, so šle mimo vrta neke vile, ki zaradi nekakšne zagrenjenosti niso nikoli ne govorile ne se smejale. Ko so videle tisto grdo prikazen viseti z drevesa, prikazen, ki je še pred časom spravila sence na svet, jih je pograbil tako silovit smeh, da so skoraj počile. Ko pa so enkrat odvezale jezike, še dolgo niso zaprle ust ob tem imenitnem prizoru. Da bi ji poplačale to zabavo in ta užitek, ji je vsaka podelila svoj čudežni dar; druga za drugo so ji zaželele, naj postane mlada, lepa, bogata, plemenita, krepostna, ljubljena in srečna. Ko so vile odšle, se je starka znašla na tleh, sedeč na naslanjaču iz škrlatnega žameta z zlatimi resami, pod istim drevesom, ki se je spremenilo v baldahin iz zelenega žameta na zlati podlagi. Njen obraz je postal obraz petnajstletne deklice, tako lepe, da bi bile vse druge lepotice ob njej kakor ponošeni škornji ob čednem, tesno prilegajočem se čeveljčku. V primerjavi s to gosposko ljubkostjo bi vse druge gracije veljale za staro železje in ulično nesnago; kjer je ona zmagovala v igri očarljivosti in sladkih besed, bi vse druge razglasile bankrot. Bila je tudi tako nališpana, okrašena in razkošna, da si gledal pravo veličanstvo: zlato je slepilo, dragulji so se bleščali, cvetlice so ti s svojim sijajem udarjale v obraz. Okrog nje je stalo toliko služabnikov in družic, da se je zdelo, kakor da je tam romarski praznik. Medtem si je kralj ogrnil odejo, si nataknil čevlje in pogledal skozi okno, da bi videl, kaj se je zgodilo s starko. Ko je uzrl tisto, česar nikoli ne bi pričakoval, je z usti, odprtimi za celo ped, kakor začaran dolgo ogledoval od glave do peta to prelepo postavo. Zdaj je občudoval lase, deloma razsute po ramenih, deloma spete z zlato vezjo, ki so soncu vzbujali zavist; zdaj je gledal obrvi, zastrupljena samostrela, ki sta prebadala srca; zdaj je strmel v oči, svetilki ljubezenske straže; zdaj je občudoval usta, ljubezensko stiskalnico, v kateri so gracije teptale radost in iz nje iztiskale sladko grško vino ter opojni napoj užitka. Potem se je obračal kakor kolovrat in izgubljal pamet ob svetlikajočih se nakitih, ki so ji viseli okoli vratu, ter ob bogatih oblačilih, ki jih je imela na sebi. Sam pri sebi je govoril: »Ali sem v prvem snu ali sem buden? Sem pri zdravi pameti ali blodim? Sem jaz ali nisem jaz? S katere mize je priletela ta prelepa biljardna krogla in zadela kralja tako, da sem izgubil ravnotežje? Pogubljen sem, uničen sem, če se ne zberem! Kako je vzšlo to sonce?
Kako je pognala ta cvetlica? Kako se je izvalila ta ptica, da kakor v past privablja moje želje? Katera ladja jo je pripeljala v te kraje? Iz katerega oblaka je deževala? Kakšne poplave lepote me odnašajo v morje bridkosti!« Med temi besedami je zdrvel po stopnicah in stekel na vrt. Stopil je pred pomlajeno starko, se priklonil skoraj do tal in ji rekel: »O kljunček mojega golobčka, o piščalka milin, pisana golobica z Venerinega voza, zmagoslavna kočija ljubezni! Če ti srce ni otrdelo kakor kamen v reki Sarno, če ti v ušesa niso zasejali trstičnih semen in če ti v oči ni padel lastovičji iztrebek, sem prepričan, da boš slišala in videla bolečine in muke, ki jih je tvoja lepota naravnost in od blizu zlila v moje prsi. Če iz pepelnice tega obraza ne verjameš, kakšen lug vre v mojih prsih, in iz plamenov mojih vzdihov ne verjameš, kakšna peč gori v mojih žilah, lahko, razumna in preudarna, iz zlatih las sklepaš, kakšna vrv me veže, iz črnih oči, kakšno oglje me žge, in iz rdečih lokov teh ustnic, kakšna puščica me prebada. Zato ne zapahni vrat usmiljenja, ne dvigni mostu milosti in ne zamaši cevi sočutja! Če pa me ne sodiš vrednega pomilostitve od tega lepega obraza, mi daj vsaj varstvo prijaznih besed, popotnico kakšne obljube in listino pričakovanja dobrega upanja; sicer bom pobral šila in kopita, ti pa boš izgubila svoj kalup.« Te in tisoč drugih besed mu je privrelo iz globočine prsi in se dotaknilo pomlajene starke v živo, tako da ga je nazadnje sprejela za moža. Vstala je s sedeža, kralj jo je prijel za roko in skupaj sta odšla v kraljevsko palačo. Tam so nemudoma pripravili veličastno gostijo in poslali vabila vsem plemkinjam v deželi. Med drugimi je pomlajena nevesta želela tudi svojo sestro, a koliko opravkov in pregovarjanja je bilo treba, da so jo našli in pripeljali na gostijo! Od velikega strahu se je namreč tako dobro skrila in zarila v svoj brlog, da ni bilo za njo niti sledi. Ko pa je po božji volji vendarle prišla in sedla poleg sestre, ki jo je le stežka prepoznala, so se vsi začeli veseliti. Ubogi starki pa je želodec grizla drugačna lakota: pokala je od zavisti, ko je videla, kako sestra vsa sije. Vsak hip jo je potegnila za rokav in rekla: »Kaj si naredila, sestra moja, kaj si naredila? Blagor tebi s to verižico!« Sestra pa je odgovarjala: »Jej, potem bova govorili.« Kralj je spraševal, kaj potrebuje, nevesta pa je, da bi jo prikrila, rekla, da si želi malo zelene omake. Kralj je takoj dal prinesti česnovo omako, popoprano gorčico in tisoč drugih začimbnih omak za zbujanje teka. Toda starki se je sladka začinjena omaka zdela grenka kakor kravji žolč in spet je potegnila sestro za rokav ter ponovila: »Kaj si naredila, sestra moja, kaj si naredila? Saj ti ne bom skrivaj pokazala fige!« Sestra pa je odgovorila: »Tiho, več časa imava kot denarja. Zdaj jej, naj ti dobro dene, potem bova govorili.« Radovedni kralj je vprašal, kaj hoče; nevesta, ki se je zapletla kakor piščanec v predivo in bi bila rada brez tega razbijanja po glavi, je odgovorila, da si želi kaj sladkega. Tedaj so se vsule tortice, pritekli so mandljevi pudingi in z jasnega neba so začeli deževati sladkorčki. Toda starka, ki jo je zagrabila prava obsedenost in se ji je v trebuhu vrtelo vreteno, je spet zaigrala isto vižo, dokler nevesta ni mogla več vzdržati in ji je, da bi se je otresla, rekla: »Odreti sem se dala, sestra moja.« Ko je zavistnica to slišala, je zamrmrala: »No, tega nisi rekla gluhemu! Tudi jaz bom poskusila srečo, saj ima vsaka duša svoje želje. Če mi stvar uspe, se ne boš veselila sama; tudi jaz hočem svoj delež, do zadnjega koščka koromača.« Tako je rekla, in ko so medtem pospravili mize, se je pretvarjala, da mora po nujnem opravku, nato pa je naravnost stekla v brivnico. Tam je našla mojstra, ga potegnila v stranski prostor in mu rekla: »Tu imaš petdeset dukatov, pa me odri od glave do peta.« Brivec, ki jo je imel za noro, ji je odgovoril: »Pojdi, sestra moja, saj ne govoriš sama; prav gotovo imaš družbo v glavi.« Starka pa mu je s kamnitim obrazom ugovarjala: »Ti si nor, ker ne poznaš svoje sreče! Kajti poleg petdesetih dukatov ti bom, če se mi nekaj posreči, omogočila, da boš sami sreči držal brivsko skledo pod brado. Zato vzemi orodje v roke in ne izgubljaj časa, saj bo to tvoja sreča!« Brivec se je dolgo upiral, prepiral in ugovarjal, nazadnje pa se je pustil zvleči za nos in ravnal po pregovoru: osla priveži, kamor hoče gospodar. Posedel jo je na pručko in začel mesariti tisto ubogo kožo, iz katere je vsepovsod kapljala in curljala kri. Ona pa je tu in tam, kot da bi jo samo bril, rekla: »Oh, kdor hoče biti lep, mora trpeti!« On jo je še naprej pripravljal za gostijo, ona pa ponavljala ta rek; tako sta v dvoglasju ubirala strune glasbila njenega telesa vse do rozete pri popku. Tam so ji pošle moči in spodaj je izstrelila še poslovilni strel ter z lastno pogubo potrdila Sannazarov verz:
_Zavist, moj sin, samo sebe prebode._ Pripoved je končala ravno tedaj, ko je soncu ostala le še ura časa, da se kakor nadležen študent izseli iz nebeškega stanovanja. Princ je dal poklicati Fabiella in Ghiacovuccia, prvega skrbnika garderobe in drugega hišnega oskrbnika, naj za ta dan postrežeta še s poobedkom. In že sta bila tam, urna kakor narednika: prvi v črnih hlačah, spetih z jermenom, in zvonasto krojeni suknji z gumbi, velikimi kakor jelenova žogica, ter s ploščato čepico, potegnjeno do ušes; drugi s kapo, široko kakor krožnik, s suknjo, izbočeno čez trebuh, in hlačami iz belega tarantskega blaga. Stopila sta izza žive meje iz mirte kakor na oder in spregovorila takole:
KUPEL. EKLOGA. _Fabiello in Jacovuccio._ _Fa._ Kam tako hitiš, kam se tako podiš, o Jacovuccio? _Jac._ To stvarco nesem domov.
_Fab._ Je kaj lepega? _Jac._ Prav to, in ničvrednega. _Fab._ Pa vendar? _Jac._ Kupel je. _Fab._ Čemu ti bo? _Jac._ Ko bi ti vedel!
_Fab._ Hej, pazi, kaj delaš, in stran od mene! _Jac._ Zakaj? _Fab._ Kdo ve, kakšne sleparije te bodo še oslepile; saj me razumeš. _Jac._ Razumem te,
vendar si sto milj daleč od resnice. _Fab._ Kaj pa delam? _Jac._ Kdor ne ve, naj bo tiho in naj zapre usta. _Fab._ Vem, da nisi zlatar, niti žganjekuh;
zdaj pa sam izpelji sklep. _Jac._ Stopiva malo vstran, Fabiello, saj hočem, da ostrmiš in osupneš. _Fab._ Pojdiva, kamor želiš. _Jac._ Stopiva pod tale nadstrešek; tako te bom presenetil, da boš kar iz kože skočil.
_Fab._ Brat, hitro povej do konca, saj me že ves žgečkaš. _Jac._ Počasi, brat moj, kako si neučakan! Povej, ali te je mati tudi tako naglo rodila? Dobro si oglej to pripravo. _Fab._ Saj jo vidim: posodica je, v kateri čistijo srebro.
_Jac._ V črno si zadel, uganil si v prvem poskusu. _Fab._ Pokrij jo, da ne pride mimo kakšen tepec in naju ne spravi v ječo.
_Jac._ Kako si jo polniš od strahu! Lahko se nehaš tresti, saj ni takšna, v kateri gnetejo testo s toliko zvijačami, da iz trinajst in pet napravijo tri ničvredne polene. _Fab._ Pa mi povej, za kaj jo uporabljaš?
_Jac._ Da prečiščujem stvari tega sveta in ločujem česen od fige. _Fab._ Veliko prediva si si naložil v česanje! Kmalu se boš postaral, prav kmalu boš osivel.
_Jac._ Lej, marsikdo na svetu bi dal zadnji zob in kočnik, da bi imel takšno napravo, ki bi že ob prvem preizkusu pokazala madež vsega, kar kdo nosi v sebi, in vrednost vsake obrti, vsakega položaja. Kajti v njej vidiš, ali je buča votla ali je v njej kaj soli, ali je stvar ponarejena ali pristna.
_Fab._ Kaj hočeš s tem povedati? _Jac._ Poslušaj, kam merim, in bolje ti bom razložil. Po zunanjem videzu in na prvi pogled je marsikaj dragoceno; vse slepi oči, vse zaslepljuje ljudi, vse je zgolj videz. Ne ostajaj na površju, ne glej samo lupine, temveč jo predri in prodri v notranjost, kajti kdor ne lovi v globini, je na tem svetu velik tepec. Uporabi ta preizkusni lonček, da ugotoviš, ali je stvar prava ali ponarejena, ali je le olupljena čebula ali bogata pita.
_Fab._ To je naravnost osupljivo, pri življenju Lanfuse! _Jac._ Le poslušaj me do konca in se čudi. Pojdiva naprej, odpri ušesa, saj boš slišal prave čudeže. Poslušaj zdaj, denimo: kar pokaš od zavisti.
Napihuješ se in ti raste golša ob pogledu na gospoda grofa ali viteza, ker se vozi v kočiji, ker ga vidiš obdanega s tolikšno služinčadjo, s tolikšno sodrgo in drhaljo.
Eden mu priklanja glavo kakor pes, drugi se mu dobrika kakor jagnje, tretji pred njim snema čepico, četrti pravi: »Vaš ponižni služabnik.« On pa razsipava s svilo in zlatom. Ko se igračka, mu pahljajo, in celo nočna posoda mu je iz srebra.
Ne pusti se takoj osvojiti temu razkošju in videzu, ne vzdihuj in ne požiraj sline. Postavi ga v ta lonček, pa boš videl, koliko nadlog in koliko gorja se skriva pod žametnim sedlom.
Odkril boš, koliko gadov je zvitih med cvetjem in travo. Ko dvigneš pokrov sedeža, okrašenega z resami in vezeninami iz svilnatih niti in bleščic, boš spoznal, ali stvar diši ali smrdi.
Ima zlat umivalnik, a vanj pljuva kri; požira izbrane grižljaje, a ti se mu zatikajo v grlu. In če dobro premeriš in še bolje pretehtaš, je tisto, kar imaš za dar sreče, kazen nebes.
Hrani toliko vran, ki mu kljujejo oči; redi toliko psov, ki lajajo okoli njega; plačuje svoje sovražnike, ki ga vlečejo za nos, ga živega izsesavajo in mu mešajo glavo. Eden ga od tod draži z grimasami in praznim blebetanjem;
drugi ga od tam napihuje z mehom. Prvi se kaže kot blag pobožnjak, a je volk pod ovčjo kožo, na zunaj lep, v drobovju pa grd, in ga napeljuje h krivicam in nasilju.
Drugi mu plete spletke, tretji mu prinaša novice in govorice ter mu spravlja ubogo glavo v nevarnost, četrti ga izdaja in žene v blaznost. Tako nikoli ne spi mirno, nikoli ne jé z užitkom in se nikoli ne smeje iz srca.
Če jé, mu glasba razbija glavo; če spi, ga sanje strašijo. Tesnoba ga muči kakor Titija njegova ptica. Njegove gizdavosti so kakor voda in sadje: stoji sredi njih, pa vseeno koprni od lakote.
Razum, ki ga izganja iz razuma, je Iksionovo kolo, ki mu nikoli ne da miru. Načrti in prividi so kamni, ki jih Sizif vali na goro, potem pa se zgrmijo nazaj v dolino. Sedi na zlatem stolu, vloženem s slonovino in posejanem s pozlačenimi žebljički;
pod nogami ima blazine iz brokata in dragocenega žameta ter turške preproge, nad betico pa mu visi ostro rezilo, ki ga drži en sam las. Zato je ves čas na trnih, ves čas se mu tanko piše in ga grabi strah, ves čas ga gloda nemir, ves čas trepeta in živi ves zbegan, ves prestrašen.
In nazadnje, čisto nazadnje, sta vse to razkošje in veličina le senci in smeti, malo zemlje v ozki jami pa enako pokrije kralja kakor berača.
_Fab._ Prav imaš, pri duši mojega očeta! Res je še huje, kot praviš, kajti čim večji so gospodje, tem globlje jih zadevajo nesreče.
Skratka, prav je rekel tisti mož iz Trecchiene, ki je hodil naokrog in prodajal orehe: ni vse zlato, kar se sveti. _Jac._ Poslušaj še tole, pa boš obstal kakor vkopan.
Nekateri slavijo vojno in jo povzdigujejo do nebes. Ko pa napoči ura, ko zaplapola zastava in zaslišijo bobnanje, se nemudoma vpišejo med vojake, ker jih za vrat vleče nekaj novčičev, raztresenih po mizi.
Pobere sveže kovan denar, se napravi kakor kak Jud, si nadene svoj okras in je s perjanico in vsem jermenjem videti kakor poštna mula. Če ga prijatelj vpraša: »Kam greva?«
veselo odvrne, da mu noge komaj še sežejo do tal: »Na vojno, na vojno!« Veseljači po krčmah, se šopiri med murvami, hodi po prenočiščih, odkupuje listke, zganja hrup in trušč ter ne bi popustil niti Gradassu.
Gorje mu, če se stali v tem lončku, kajti vse to veselje, to bahanje in širokoustenje se mu spremeni v žalost in muke. Mraz ga otrdi, vročina ga razkraja, lakota ga gloda, napor ga ubija; nevarnost mu je vedno ob boku, nagrada pa daleč.
Rane dobiva v gotovini, plačo na up; trpljenje je dolgo, užitki kratki, življenje negotovo, smrt zanesljiva. Nazadnje bodisi izčrpan od toliko nadlog pobegne in se v treh sunkih nauči, ali je konopljina vrv stenj ali zanka;
bodisi ga docela razmesarijo ali ostane pohabljen. In nič drugega mu ne preostane kakor podpora bergle, vzdrževanje s srbečico ali, kot še najmanjše zlo, hiranje v kakem bolnišničnem kotu.
_Fab._ Razkril si vso gnilobo, temu ni kaj ugovarjati. Res je, še kako res, saj je izkupiček ubogega vojaka ta, da se vrne berač ali razbit na kosce.
_Jac._ Kaj pa porečeš o človeku, ki se ves gizdav sprehaja po prstih, se pavje šopiri, se napihuje in hvali, da izvira iz rodu in krvi Ahila ali Aleksandra? Ves dan riše rodovna drevesa in iz kostanjevega štora poganja hrastovo vejo.
Ves dan piše zgodovine in rodovnike očetov, ki nikoli niso imeli otrok. Hoče, da bi bil človek, ki prodaja olje na četrtinke, plemič na vse štiri strani.
Ponareja listine na pergamentu, ki jih postara v dimu, da poteši nečimrnost in napuh; kupuje si grobnice in jih obleplja z nagrobnimi napisi z neštetimi dolgoveznimi besedami.
Da bi zakrpal rodovne cunje, mastno plačuje skrpucala; da bi uglasil zvonove, razsipava za zvonike; in da bi postavil kak temelj pod podrte hiše, zapravi celo premoženje za kamenje.
A ko ga preizkusiš v lončku, ima prav tisti, ki se najbolj vzpenja, ki si največ domišlja, se najbolj šopiri in širokousti, še vedno žulje od motike. _Fab._ Zadel si tja, kjer boli. Bolje se ne da povedati; udaril si žebljico na glavico.
Ob tem se spomnim — in dobro si zapomni te besede — da je neki moder mož rekel: ni hujšega od kmeta, ki se povzpne. _Jac._ Poglej zdaj tepca, nadutega bedaka, ki si domišlja visoko gosposko in se s silnim dostojanstvom tako postavlja, da te napihuje kakor balon. Trobi prazne besede, izpljuva okrogle stavke in se širokousti, viha in krivi gobec ter si med govorjenjem sesa ustnice.
Odmerja korake. Ugani, za kaj se ima! Napihuje se in slini: »Hej, pripeljite rjavo ali lisasto kobilo! Pokličite dvajset mojih ljudi! Poglejte, ali bi se moj nečak grof prišel nekoliko sprehodit.
Kdaj mi bo naš blagajnik prinesel kočijo? Povejte mojstru, da hočem še pred večerom hlače, vezene z zlatom. Odgovorite tisti dami, ki koprni po meni, da jo bom nemara, nemara celo vzljubil.«
Toda ko ga postaviš na preizkus v ta lonček, ne najdeš pri njem niti beliča. Vse je slamnati ogenj; čim bolj se zateguje, tem bolj mu vse opleta. Venomer govori o zlatnikih, sam pa nima niti drobiža; dela se bahača, a v mošnji nima ničesar; ovratnik ima nabran, sam pa je ves razcapan.
Trebuh zadovoljen, žep brez novca. Skratka, vsaka brada mu postane bradica, vsak drog klinček, vsaka pita močnik, in veliki top se izkaže za ničlo.
_Fab._ Blagoslovljen bodi ta tvoj jezik! Kako si ga razgalil, kako natančno premeril! Skratka, velja stari rek, da je bahač kakor napihnjen mehur.
_Jac._ Kdor hodi za dvorom, začaran od te grde čarovnice, se napihuje z vetrom in se hrani z dimom pečenke. Z mehurji, polnimi upanja, čaka na milne mehurčke iz mila in luga, ki popokajo po poti, še preden prispejo. Od tolikšnega blišča ostane z odprtimi usti; za staro cunjo, za srebanje juhe iz sklede in za zastarel, trd hlebček proda svobodo, ki je tako dragocena.
Kdor to lažno zlato preizkusi s pepelom, bo zagledal blodnjake goljufije in izdaje; našel bo, brat, brezna prevar in pretvarjanja; odkril bo prostrane pokrajine grizljavih, zlobnih jezikov.
Zdaj ga nosijo na dlani, zdaj ga pahnejo na dno; zdaj je gospodarju ljub, zdaj ga ta niti videti noče; zdaj je berač, zdaj bogataš, zdaj tolst in visok, zdaj skrčen in suh.
Služi, se muči in gara, poti se kakor pes, več teka kakor hodi in celo vodo nosi z ušesi. A izgublja čas, delo in seme.
Vse gre v veter, vse je vrženo v morje. Naredi, kar hočeš, vse je zaman. Snuj načrte in zasnove iz upanja, zaslug in naporov: že najmanjši nasprotni veter podre ves trud na tla.
Nazadnje vidiš, da so predte postavili burkeža, vohuna, Ganimeda, trdega usnjarja ali koga, ki ima hišo z dvojnimi vrati, ali človeka z dvema obrazoma.
_Fab._ Brat, vračaš mi življenje! Verjemi, da sem se v tem kratkem času, ob tem enem samem pogovoru, naučil več kakor v vseh letih, ki sem jih prebil v šoli.
Učenjakov nasvet: kdor na dvoru služi, na slami umre. _Jac._ Slišal si, kaj je dvorjan; zdaj poslušaj o tistem, ki služi pri nižjih opravilih. Vzameš služabnika, čednega, urejenega in čistega, lepo vzgojenega; stokrat se ti prikloni, uredi hišo, nosi vodo, pristavi jed, skrtači obleke, skrtači mulo in pomije krožnike.
Če ga pošlješ na trg, se vrne, preden se posuši pljunek. Nikoli ne stoji z rokami v bok, nikoli ne lenari, splakuje kozarce in odnaša nesnago.
A če ga podvržeš pravemu preizkusu, ugotoviš, da je vsaka novost lepa in da oslov tek ne traja dolgo. Po treh dneh odkriješ, da je premetenec in lenuh do kosti.
Zagrizen zvodnik, slepar, požeruh in hazarder. Ko nakupuje, si vzame svoj delež; ko daje muli krmo, ji namesto grozda odmeri jagodo. Zapelje ti deklo, pretakne ti žepe in ti nazadnje, za nameček, z enim samim spretno zavitim zamahom vse počisti ter jo popiha. Pa pojdi privezovat prašiče h kumaram!
_Fab._ To so tehtne besede, v njih je sam sok. Gorje nesrečniku, ki naleti na prekanjenega služabnika. _Jac._ Zdaj pa poglej bahača, prvaka vseh razparanih jopičev, glavnega mojstra razbijalcev vrčev, poveljnika vodij tolp, veljaka med vratolomneži, pravega nadtrobača pretepačev, predstojnika pogumnih mož.
Domišlja si in se bahá, da straši ljudi, da ti že z enim zasukom oči požene strah v kosti. Koraka kakor suličar, plašč ima privihan, klobuk potisnjen na oči, ovratnik privzdignjen, brke zavihane in oči izbuljene. Z eno roko v boku puha in topota; še slamice so mu napoti in tudi z muhami bi se rad spoprijel.
Vedno hodi z orožjem in ga slišiš govoriti le o klanju: kako nekoga prebode, drugega preluknja, tretjega razmesari, mu iztrga vranico, drobovje ali kožo, mu razbije glavo, ga zadavi ali prereže; enega zakolje, drugega potolče, tretjega razpara, četrtega udari po buči, petemu raztrešči možgane; temu iztrga čreva, onemu jetra, enega premlati, drugega nabuta, tretjega zmečka, četrtega razseka.
Ko ga slišiš bahati se, naj se zemlja kar zatrese! Enega vpiše v knjigo pokojnih, drugega spravi s sveta, tretjega pošlje k prednikom; iz enega iztisne vse novce, drugega nasoli, tega zasadi v zemljo, onega spremeni v suho meso; sto jih zvrne, sto jih zmečka, vedno s truščem in kravalom.
Razbija glave in seka kite na nogah. Toda njegov meč je kljub vsej razkazovani moči in hrabrosti še deviški glede krvi in ovdovel glede časti. Ta lonček pa ti ga razkrije kot navaden baker: ustno junačenje je trepetanje srca, bojeviti pogledi so umikanje nog.
Grom z vzhoda je drget od strahu; klanje v sanjah pomeni prejemanje udarcev v budnosti. Vse tiste grozeče odredbe pomenijo le prepoved za meč, ki se kakor spodobna ženska sramuje pokazati gol.
Če se kaže strupenega, se venomer izmika; če gloda leve, iz sebe spušča zajce. Če izziva, ga prešijejo in mu dajo podlogo; če grozi, ga zmečkajo in mu vrnejo z obrestmi.
Če meče kocke bahaštva, vedno naleti na nasprotnika. V besedah je junak, v dejanjih pa ga hitro zmanjka. Seže po jeklu, nato pa železo spet pospravi.
Išče prepir in se umika; bolj je bežen kot bojevit. Ko najde koga, ki ga ustavi in mu pokaže, kar mu gre, koga, ki mu poravna jopič, koga, ki ga oklesti in mu jih naloži; koga, ki mu uredi poti, mu razčeše volno, ga udari po križu, ga ostriže, mu požvižga po ušesih, mu zatrese kočnike, mu najde šibko mesto, ga nabuta, iz njega iztisne kri ali mu naredi buško.
Ali ga počeše, ga uredi za praznike, ga obdela s pestjo, ga oplazi s kolom, ga zgrabi za tilnik, ga prime za brado ali mu splakne zobe z zaušnicami, udarci s hrbtno stranjo dlani, treskanjem, buškami, klofutami, udarci po klobuku, po glavi in po možganih, z brcami, ki zapirajo štacune, in sunki v trebuh, ter ga zgrabi za vrat ali mu privije prste.
Skratka, dobiva vbode in odnaša ureznine; glas ima možat, v teku pa je srnjak. Seje pljunke, žanje modrice, in ko se ti zdi, da bo planil kakor oven, razgnal celo vojsko in pometel s sodrgo,
se zjutraj zdani in pokaže, da je le izrabljen konj. Zbeži, jo ucvre, se pobere in odnese, se spravi s poti, izgine, se izmuzne, se požene proč in ustreli svoj poslovilni strel; vzame noge pod pazduho in smukne stran.
Pobere svoje bisage: »Pomagaj mi, peta, saj te obuvam!« Pete mu tolčejo po ramenih, noge ima zajčje in vihti svoj dvonožni meč. Kakor velik strahopetec jo maha in beži. Naj bi jih dobival in še končal v ječi?
_Fab._ To je natančen portret teh uličnih razbijačev. Kako je živ! In ne reci, da ne najdeš več kot enega takšnega, ki z jezikom prebija oklepe, zares pa ni vreden niti psa, ki bi lovil prepelice.
_Jac._ Laskavec te hvali in povzdiguje onkraj Luninega kroga; vedno ti pritrjuje, te pita in vabi na limanice, ti napihuje jadra in ti nikoli ne ugovarja.
Če si grd kakor ljudožerec ali Ezop, pravi, da si Narcis; če imaš brazgotino na obrazu, prisega, da je lepotna pika, prava slikarska umetnina. Če si strahopetec, zatrjuje, da si Herkul ali Samson.
Če si nizkega rodu, priča, da si grofovskega porekla. Skratka, vedno te gladi in boža. A glej, da se ne privežeš na besede teh požrešnih blebetačev.
In glej, da se ne opiraš nanje. Ne verjemi jim niti trohice, ne ceni jih niti za las, ne pusti se premotiti njihovemu lajanju, temveč jih preizkusi v tem lončku. Tako boš z lastnimi rokami otipal, da imajo dva obraza, enega spredaj in drugega zadaj, ter da imajo na jeziku eno, v srcu pa drugo.
Vse je prikrita igra in pretvarjanje: norčuje se iz tebe, vleče te za nos, te goljufa, pase na praznih obljubah, ima za bedaka; zapleta te, lovi in slepi, te prevara, zaslepi in ti podtakne laž.
Ko ti pritrjuje, vedi, da prav tedaj pluješ v nevihto. Z nasmeškom grize, s hvalnicami te maže, tebe napihuje, tvojo mošnjo pa prazni. Njegov edini namen je, da te zbada in izžema; z lovskimi psi svojih hvalnic, s praznim dolgovezenjem in blebetanjem ti iz srca izvleče perjanice. Samo zato, da bi izprosil nekaj srebrnikov za vlačuge ali krčme, ti prodaja mehurje za svetilke.
_Fab._ Naj se jim izgubi seme, tem zamaskiranim ljudem, ki bi jih morali strpati v vrečo! Zunaj Narcis, znotraj požrešni zajedavec. _Jac._ Zdaj poslušaj o ženski, ki poljublja vsakega, ki pride, in vsakega, ki gre.
Vidiš ljubko dekletce, lepotico, pravi biser, golobico, dragulj, zaklad, slikovito ptičico, vilo Morgano, okroglo luno pred pustom, kakor s čopičem naslikano. Popil bi jo v kozarcu vode: zalogaj za gospoda, dekletce, ki iztrga srce.
S kitami te zveže, z očmi ti iztrga drobovje, z glasom te razmesari. A ko jo preizkusiš v lončku — uh, koliko ognja zagledaš, koliko zank in pasti, koliko lovilnih mrež in spletk, koliko prediva in klobčičev! Tisoč limanic nastavljajo, tisoč zvijač si izmišljajo, tisoč pasti in naklepov, zased in ukrepov, spletk in protispletk, zapletov in razpletov. Vleče kakor kavelj, pušča kri kakor brivec, goljufa kakor ciganka; in tisočkrat misliš, da je vino, ki ga nalivaš, v resnici pa je meso, ki ga izgubljaš.
Ko govori, snuje; ko hodi, tke; ko se smeje, zapleta; ko se te dotakne, te obarva. In če te že ne pošlje v bolnišnico, ravna s teboj kakor s ptičem ali živaljo, saj te s svojo preklicano spretnostjo pusti brez perja ali brez dlake.
_Fab._ Če bi zapisal vse, kar si povedal, bi se ta zgodba prodajala po šest novčičev, saj bi se iz nje dalo učiti. Človeka bi naučila budnosti, da se ne bi izročal tem razuzdankam, kajti ponarejen denar so, poguba mesa in omake.
_Jac._ Če po naključju zagledaš na oknu žensko, ki se ti zdi kakor vila, s svetlimi lasmi, podobnimi verižicam iz sira caciocavallo,
s čelom kakor draguljem, z očmi, ki vsako zase govorijo s teboj, in z ustnicama kakor rezinama pršuta; postavno lepotico, visoko in ravno kakor prapor — in komaj vanjo upreš oči, že umiraš ves medel, koprniš in hrepeniš, ti bedak, ti buča —, znaj jo preizkusiti v lončku. Kajti tisto, kar se ti zdi izredna lepota, se bo izkazalo za odišavljeno stranišče, ometano steno, ferrarsko masko. Nevesta je razgrnila svoje preproge: kite so umetne, obrvi obarvane s sajem iz ponve, obraz rdeč kakor skleda od okre, belega apna in laka. Gladi se, maže, lošči, obklada in pleska; sama mazila in dišave, same krpice, lončki, praški in stekleničke. Ob vseh teh pripravah je videti, kakor da namerava zdraviti ranjenca.
Koliko napak, koliko pomanjkljivosti zakrivajo obleke in spodnja krila! In če sezuje cokle z vsemi tistimi podlogami in šopi, boš videl, kako se velikan spremeni v pritlikavca.
_Fab._ Pri veri, kar rasteš mi pred očmi! Spreminjam se v mumijo, ostajam osupel, ves sem iz sebe. Vsaka misel, brat, ki jo izpljuneš, je vredna sedemdeset skudov.
Po teh izrekih lahko tolčeš s kladivom, pa jih ne premakneš niti za las od starega reka: ženska je kakor kostanj, zunaj lepa, znotraj pa črviva.
_Jac._ Pojdiva k trgovcu, ki menjuje in premenjuje denar, zavaruje ladje in išče poravnave. Trguje, spletkari in goljufa, ima deleže pri davkih, sklepa posle in vleče dobičke, gradi ladje in zida ter si dobro polni svoj kanal.
Hišo si okrasi kakor nevesto, razkazuje se kakor grof, šelesti v svili in z resami, vzdržuje služabnike, dekle in svobodne ženske, da mu vsi zavidajo.
Gorje mu, če ga preizkusiš v lončku! To je bogastvo v zraku, premoženje v dimu, steklena sreča, izpostavljena tisočerim vetrovom in tveganju valov. Lep je njegov videz, a vara oči; prav ko vidiš največ denarja, kako se mu vali naproti v deročem toku, izgubi vso igro zaradi ene same napake.
_Fab._ Lahko ti jih naštejem na tisoče, ki so opustošili hiše in jim je bogastvo izginilo kakor privid: zdaj me vidiš, zdaj me ne vidiš. Na tem svetu so živeli na račun tega in onega, s pičlo pametjo, dobrim loncem in slabo oporoko.
_Jac._ Poglej zaljubljenca: za srečne šteje ure, ki jih troši in raztresa v službi ljubezni. Sladki se mu zdijo plameni in verige, dragocena puščica, ki ga prebada zaradi velike lepote.
Priznava, da od umiranja koprni, od življenja pa trpi. Muke imenuje veselje, glavobole in opekline zabavo, tesnobo in udarce užitek. Noben obrok mu ne koristi, noben spanec ga ne nasiti; sanja buden in trpi brez bolezni. Brez plačila opravlja obhode okoli ljubljenih vrat.
Ne da bi bil stavbenik, snuje načrte in gradi gradove v zraku; ne da bi bil rabelj, nenehno muči lastno življenje. In ob vsem tem cveti in se redi, nabira toliko več sala, kolikor bolj ga puščica bode in trga?
Toliko bolj praznuje in se veseli, kolikor bolj ga ogenj žge, ter ima za presrečno usodo, da je zvezan z vrvjo. A če ga preizkusiš v lončku, spoznaš, da je to veja norosti, vrsta jetike, nenehno omahovanje med strahom in upanjem, nenehno visenje med dvomi in sumi.
Nenehna muka kakor pri mački gospoda Vasileja, ki zdaj joka, zdaj se smeje; trudna in omotična hoja, govorjenje v presledkih in pretrgano, nenehno pošiljanje možganov na pašo.
Srce je vedno kakor umazana cunja, obraz kakor izprano perilo, prsi vroče, duša zmrznjena. In četudi nazadnje ogreje led in okruši kamen tiste, ki jo ljubi, tiste, ki mu je tem bliže, čim bolj je oddaljena, komaj okusi sladkost, že mu je žal.
_Fab._ Gorje tistemu, ki naleti na te lažne uteži! Gorje tistemu, ki stopi v to past, kajti ta slepec odmerja užitke po prstih, trpljenje pa na sežnje.
_Jac._ In ubogi pesnik? Usipa oktave in izpihuje sonete, uničuje papir in črnilo, suši možgane ter obrablja komolce in čas samo zato, da bi ga ljudje imeli za preročišče na svetu.
Hodi kakor obseden, ves izmučen in zmeden, premišljuje o domislicah, ki jih mesi v domišljiji, in po ulici govori sam s seboj ter išče na tisoče novih besed.
Stolpaste zenice, tekoče vzpenjanje cvetov in listja, mrtvaški in vreščeči valovi, živi rubini spolzkega upanja — o, kako neizmerna predrznost!
A ko ga preizkusiš v lončku, se ves razblini v dim. »O, kako lepo sestavljeno!« In pri tem ostane. Kaj pa madrigal? Le strošek. Ko izmeriš globino, ugotoviš, da čim več verzov napišeš, tem manj je zaslužka. Hvali tistega, ki ga prezira, poveličuje tistega, ki ga muči, hrani večni spomin na tistega, ki ga pozablja, in razdaja svoj trud tistemu, ki mu nikoli ne da niti beliča.
Tako zapravlja življenje: poje za slavo in joka zaradi revščine. _Fab._ Zares so minili tisti blaženi časi obilja, ko so vsakega pesnika nosili na dlani.
V tej nesrečni dobi so mecenati zmleti, in zlasti v Neaplju, kjer mi od žalosti poka srce, je lovor ostal zadaj za zeljnim listjem.
_Jac._ Tudi astrolog dobiva od vsepovsod nešteta vprašanja: eden hoče vedeti, ali bo dobil sina, drugi, ali mu bodo časi naklonjeni, tretji, ali bo dobil pravdo, četrti, ali ga čaka nesreča; eden sprašuje, ali njegova gospa misli nanj, drugi, ali bo grmelo ali bo toča.
In tam pripoveduje takšne izmišljotine, da bi jih bilo treba odbijati z drogom; pol jih ugane, pri stotih se zmoti. A v tem lončku lahko vidiš, ali je prah ali moka.
Ko riše kvadrate, sam ostaja dolg in pretegnjen; ko zariše hiše, nima ne doma ne ognjišča. Kaže like in razkriva grde zgodbe, vzpenja se med zvezde in pade z zadnjico na tla.
Nazadnje je strgan in razcapan, sama vlakna in uši, hlače mu padajo, in tedaj vidiš najresničnejšo astrologijo, saj pokaže svoj astrolab s kroglo vred.
_Fab._ Spravljaš me v smeh, brat, čeprav mi ni do njega. A še bolj mi gre na krohot ob tistih, ki takšnim ljudem verjamejo. Kajti domišlja si, da bo drugim napovedal prihodnost, sam pa ne predvidi, kaj bo doletelo njega; strmi v zvezde in se spotakne v jamo.
_Jac._ Spet drug se ima za velikega učenjaka, si ravna hlače, premerja besede in izpljuva okrogle stavke ter se ima za najboljšega na svetu. Če beseda nanese na poezijo, preskoči Petrarco z obema nogama.
Če nanese na filozofijo, da Aristotelu petnajst točk prednosti in še odpustek. V računanju mu Cantone ni kos; v vojni umetnosti je Cornazzaro pogorel; v stavbarstvu naj se Evklid kar vrne domov; v glasbi premaga Venoso; v pravu je Farinaccio odpisan, v jeziku pa osramoti Boccaccia.
Niza modre izreke in bruha nasvete, pa ni dober niti za igro z žetoni. Ko pa pride do preizkusa, se nazadnje izkaže, da je med polico knjig zgolj prazen koš.
_Fab._ O, kako živalska je prevelika domišljavost! Neki vrli učenjak je rad govoril: kdor misli, da največ zna, je največji nevednež. _Jac._ In kam naj uvrstim alkimijo in alkimista?
Ta je sam s seboj zadovoljen, že zdaj se ima za srečnega in obljublja, da bo čez dvajset ali trideset let dosegel velike reči; pripoveduje o osupljivih odkritjih, do katerih se je dokopal z destiliranjem v alembiku;
upa, da bo obogatel; ko pa vse skupaj prestane preizkus v talilnem lončku, se izkaže, da je požrlo vse njegovo imetje, in šele tedaj vidi, kako sleparska je ta umetnost; vidi, kako je zaslepljen, zapeljan in zadimljen, kako je stebre svojega upanja postavil na steklene posode;
kako je vse svoje misli in načrte položil v dim; in medtem ko z mehom razpihuje plamene, z besedami hrani hrepenenje tistega, ki čaka na nekaj, kar nikoli ne pride.
V lovu za skrivnostmi si nakoplje sloves norca; da bi našel prvotno snov, izgubi lastno podobo; misli, da bo pomnožil zlato, pa le zmanjšuje tisto, kar ima;
domišlja si, da bo ozdravil bolne kovine, sam pa konča v bolnišnici; namesto da bi strdil živo srebro, da ne bi več bežalo in poskakovalo, s svojim garanjem raztaplja lastno življenje;
in medtem ko misli, da bo vsako kovino spremenil v čisto zlato, se sam iz človeka spremeni v konja. _Fab._ Brez dvoma je norost lotiti se takega podviga: videl sem že sto hiš, ki so zaradi tega propadle in šle na dno, uspelo pa ni še nikomur. Od prevelikega upanja nazadnje obupa, a še kar hodi naokrog zadimljen in sestradan.
_Jac._ No, povej, bi za tri novčiče rad še kaj več? _Fab._ Z odprtimi usti stojim in poslušam. _Jac._ Jaz bi lahko nadaljeval do jutranje zarje. _Fab._ Kar nadaljuj, zdaj ko ti tako dobro teče.
_Jac._ Bi že, ko mi duša ne bi visela na koncu jezika, saj je ura za jed že minila. Zato jo popihajva od tod; če ti je prav, pridi v mojo delavnico, pa bova skupaj kaj prigriznila: v beračevi hiši ne manjka krušnih krajcev.
_Besede te ekloge so spremljale tako ljubke kretnje in tako posrečene grimase, da bi od smeha skoraj izpulile zobe vsem, ki so jih slišali. In ker so črički klicali ljudi k počitku, je princ odslovil ženske in jim naročil, naj naslednje jutro spet pridejo nadaljevat začeto delo, sam pa se je s sužnjo umaknil v svoje sobane._ Konec prvega dne.
DRUGI DAN ZABAV ZA OTROKE. Zarja je prišla namazat kolesa Sončevega voza in je od napornega tolčenja zelišč s tolkačem v možnarju pordela kakor zrelo jabolko, ko je Taddeo vstal iz postelje, se dodobra pretegnil in poklical sužnjo. V hipu sta se oblekla in šla na vrt, kjer sta našla vseh deset žensk, ki so že prispele. Vsakemu so dali nabrati po štiri sveže fige; te so s svojo beraško obleko, obešenčevim vratom in vlačuginimi solzami vsem vzbujale skomine. Nato so se lotili tisočerih iger, da bi si krajšali čas do kosila; izpustili niso ne Anca Nicola ne Rrota de li cauce ne Guarda mogliere ne Covalera; Compagno mio feruto sò; ne Banno, e commannamiento ne Ben venga lo Masto ne Rrentinola mia Rentinola; ne Sareta la Botta ne Ssauta parmo;
ne Preta ’nzino ne Pesce marino ne Agnelo ne Anola tranola pizza fontanola ne Rrè mmazziero ne Gatta cecata ne Lampa a la lampa ne stienne mia cortina ne ttafero, e ttammurro ne ttravo luongo;
ne Gallenelle ne lo viecchio n’è benuto ne scarreca varrile ne Mammara a Nnocella ne Saglie pengola ne Forasciute ne Sgarriglia Mastodatto ne Vienela vienela ne che tiene ’mmano l’aco, e lo ffilo;
ne auciello auciello, maneca de fierro ne Grieco, o Acito ne Aprite aprite porte a ppovero Farcone. Ko pa je napočila ura, da si napolnijo želodce, so sedli za mizo. Po jedi je princ rekel Zezi, naj se izkaže kot vrla ženska in začne svojo pripoved. Ta jih je imela v glavi toliko, da so ji kar kipele iz nje; sklicala jih je na posvet in med vsemi izbrala tole, ki vam jo bom zdaj povedal.
Izvirnik
_Lo Rrè de Roccaforte se nnammora de la voce de na vecchia: e gabbato da no dito rezocato, la fa dormire cod’isso; ma addonatose de le rechieppe, la fa jettare pe na fenestra, e restanno appesa a n’arvolo è ffatata da sette Fate, e deventata na bellissima giovane, lo Rrè se la piglia pe mogliere: ma l’autra sore mmediosa de la fortuna soja pe ffarese bella, se fa scortecare, e mmore._ _No nce fu perzona, a chi n’avesse piaciuto lo cunto de Ciommetella, ed appero no gusto a doje sole, vedenno liberato Canneloro, e ccasticato l’Uorco, che ffaceva tanto streverio de li povere cacciature; e ’ntimato l’ordene a Ghiacova, che seggellasse co l’arme soje sta lettera de trattenemiento, essa cossì trascorze._
Lo ’mmarditto vizio ’ncrastato co nnuje autre femmene de parere belle, nce redduce a termene tale che pe nnaurare la cornice de la fronte, guastammo lo quatro de la carne, roinammo ll’ossa de li diente, e ppe ddare luce a li miembre, coprimmo d’ombre la vista, che nnanze l’ora de dare tributo a lo tiempo, s’apparecchiano scazzimme all’uocchie, crespe a la facce, e defiette a le mmole; ma se mmereta biasemo na giovanella, che troppo vana se dace a sse bacantarie, quanto è cchiù ddegna de castigo na vecchia, che bolenno comparere co le ffigliole, se causa l’allucca de la gente, e la ruina de se stessa; comme so pe contareve, se mme darrite no tantillo d’aurecchie.
S’erano raccovete dinto a no giardino, dove aveva l’affacciata lo Rrè de Rocca-forte, doje vecchiarelle, ch’erano lo reassunto de le ddesgrazie, lo protacuollo de li sturce, lo libro maggiore da la bruttezza, le cquale avevano le zervole scigliate, e ’ngrifate, lo fronte ’ncrespato, e brognoluso, le cciglia storcigliate, e rrestolose, le pparpetole chiantute, ed a ppennericolo, l’uocchie vizze, e scarcagnate, la facce gialloteca, ed arrappata, la vocca squacquarata, e storta, e ’nsomma la varva d’annecchia, lo pietto peluso, le spalle co la contrapanzetta, le braccia arronchiate, le gamme sciancate, e scioffate, e li piede a ccrocco: pe la quale cosa azzò no le bedesse manco lo Sole, co cchella brutta caira, se ne stevano ’ncaforchiate
dinto no vascio sotto le ffenestre de chillo Signore, lo quale era arreddutto a ttermene, che non poteva fare no pideto senza dare a lo naso de ste brutte gliannole, che d’ogne poco cosa ’mbroselejavano, e sse pigliavano lo totano; mò decenno ca no giesommino cascato da coppa, l’aveva ’mbrognolato lo caruso, mò ca na lettera stracciata l’aveva ’ntontolato na spalla, mò ca no poco de porvere l’aveva ammatontato na coscia, tanto che ssentenno sto scassone de dellecatezza lo Rrè, facette argomiento, che ssotto ad isso fosse la quintassenzia de le ccose cenere, lo primmo taglio de le ccamumme mollise, e l’accoppatura de le ttenerumme, pe la quale mente cosa le venne golio da l’ossa pezzelle, e boglia da le ccatamelle de l’ossa de vedere
sto spanto, e cchiarirese de sto fatto, e accommenzaje a ghiettare sospire da coppa, e bascio, a rrascare senza catarro, e finalemente a pparlare cchiù speduto, e ffora de li diente, decenno: Dove, dove te nascunne, giojello, sfuorgio, isce bello de lo munno? jesce jesce sole, scaglienta ’mparatore: scuopre sse belle grazie, mostra sse llocernelle de l’addorosa poteca d’ammore? caccia sta catarozzola banco accorzato de li contante de le bellezze: non esse accossì scarzogna de la vista toja; apre le pporte a ppovero farcone, famme la ’nferta si mme la vuoje fare? lassemme vedere lo stromiento da dove esce ssa bella voce: fa che bea la campana, da la quale se forma lo ’ntinno, famme pigliare na vista de ss’auciello, non consentire, che ppecora de
Ponto mme pasca de nascienzo, co nnegareme lo mmirare, e ccontemprare sta bellezzetudene cosa; cheste, ed autre pparole deceva lo Rrè; ma poteva sonare a grolia, ca le becchie avevano ’ntompagnate l’aorecchie, la quale cosa refonneva legne a lo ffuoco. E lo Rrè, che se senteva comm’a ffierro scaudare a la fornace de lo desederio, tenere da le ttenaglie de lo penziero, e mmartellare da lo maglio de lo tormiento amoruso, pe fare na chiave, che potesse aprire la cascetella de le gioje, che lo facevano morire speruto; ma non pe cchesto se dette arreto, ma secotaje a mmannare suppreche, e a rrenforzare assunte, senza pigliare maje abbiento. Tanto che le becchie, che s’erano poste ’ntuono, e ’ngarzapellute de l’affette, e ’mprommesse de lo
Rrè, pigliattero consiglio de non se lassare perdere st’accasione de ’ncappare st’auciello, che da se stisso se veneva a schiaffare drinto a no cadavattolo. Accossì quanno no juorno lo Rrè faceva da coppa la fenestra lo sparpetuo, le dissero da la serratura de la porta co na vocella ’ncupo, ca lo cchiù gran favore, che le potevano fare fra otto juorne, sarria stato lo mmostrarele schitto no dito de la mano. Lo Rrè, che ccomme sordato pratteco, sapeva, ca a pparmo se guadagnano le ffortezze, non recosaje sto partito, speranno a ddito de guadagnare sta chiazza forte, che tteneva assediata; sapenno ancora essere mutto antico, piglia e addemanna; perzò azzettato sto termene perentorio de l’ottavo juorno, pe bedere l’ottavo miracolo de lo munno, le becchie
fra tanto non fecero autro sarzizio, che comm’a speziale, che ha devacato lo sceruppo, zocarese le ddeta co pproposeto, che ghiunto lo termene dato, chi de loro avesse lo dito cchiù liscio, nne facesse mostra a lo Rrè, lo quale fra chisto miezo steva a la corda, aspettanno l’ora appontata pe spontare sto desederio: contava li juorne, nnè menava le nnotte, pesava ll’ore, mesorava li momiente, notava li punte, e scanagliava l’atome, che l’erano date pe staglio a l’aspettativa de lo bene desedderato, mò preganno lo Sole, che facesse quarche scortatora pe li campe celeste, azzò avanzanno cammino arrivasse primmo de ll’ora osata a sciogliere lo carro ’nfocato, ed abbeverare li cavalle stracque de tanto viaggio. Ma scongiurava la notte, che
sparafonnanno le ttenebre, potesse vedere la luce, che non vista ancora, lo faceva stare dinto la carcarella de le sciamme d’ammore; mò se la pigliava co lo tiempo, che pe ffarele despietto s’aveva puosto le stanfelle, e le scarpe de chiummo, azzò non jognesse priesto ll’ora de liquedare lo stromiento a la cosa amata pe sodisfarese de l’obrecanza stipulata fra loro. Ma comme voze lo Sole lione, jonze lo tiempo, e ghiuto de perzona a lo ciardino, tozzolaje la porta, decenno: Vienela vienela. Dove una de le becchie la cchiù carraca d’anne visto a la preta de lo paragone ca lo dito sujo era de meglio carata de chillo de la sore, mpizzannolo pe lo pertuso de la serratura, lo mostraje a lo Rrè, lo quale non fu dito, ma spruoccolo appontuto, che le smafaraje
lo core: non fu spruoccolo, ma saglioccola che le ’ntonaje lo caruso, ma che ddico spruoccolo, e saglioccola? fu zorfariello allommato pe ll’esca de le boglie soje, fu mmiccio ’nfocato pe la monizione de li desiderie suoje; ma che ddico spruoccolo, saglioccola, zorfariello, e mmiccio, fu spina sotto la coda de li pensiere suoje, anze cura de fico jedettele, che le cacciaje fora lo frato de l’affetto amoruso co no sfonnerio de sospire; e ttenenno la mano, e basanno chillo dito, che de raspa de chianellaro era deventato ’mbroneturo de ’nnauratore; commenzaje a ddicere: O arcuccio de le ddocezze, o repertorio de le gioje, o registro de li privilegie d’ammore: pe la quale cosa so ddeventato funnaco d’affanne, magazzeno d’angoscie, doana de tormiento;
è possibele, che buoglie mostrarete cossì ncontenuta, e ttosta, che non t’agge da movere a li lamiente mieje? deh core mio bello, s’aje mostrato pe lo pertuso la coda, stienne mo sso musso, e ffacimmo na jelatina de contiente: s’aje mostrato no cannolicchio, o maro de bellezza, mostrame ancora le ccarnumme, scuopreme ss’uocchie de farcone pellegrino, e llassale pascere de sto core. Chi sequestra lo tresoro de sta bella facce dinto no cacaturo; chi fa fare la quarantana a sta bella mercanzia dinto a no cafuorchio; che tene presone la potenzia d’ammore dinto a sso mantrullo? levate da sto fuosso; scapola da ssa stalla, jesce da sso pertuso; sauta maruzza, e dà la mano a Ccola, e spiennemme pe quanto vaglio; saje puro, ca songo Rrè, e non so quarche
cetrulo, e ppozzo fare e sfare: ma chillo cecato fauzo figlio de no sciancato, e na sgualtrina, lo quale ha libera autoretà sopra lo sciettre, vole che io te sia suggeco, e che te cerca pe grazia chello, che porria scervecchiarene pe pproprio arbitrio; e saccio ancora, comme disse chillo, ca co li carizze, non co le sbraviate se ’nnorca Venere. La vecchia, che sapeva dove lo diascance teneva la coda, vorpa maestra, gattone viecchio, trincata, arciva, ed ecciacorvessa, pensanno, ca quanno lo superiore prega, commanna, e che la zerronaria de no vassallo move l’omure colereche ne lo cuorpo pe lo patrone, che po sbottano a besentierie de ruine, se fece a ccorrejere, e co na vocella de gatta scortecata, disse; Segnore mio, pocca ve ’ncrinate
de sottomettere a chi ve stace sotta, degnannove de scennere da lo scettro a la conocchia, da la sala riale a na stalla, da li sfuorge a le ppettole, da la grannezza a le mmiserie, da l’astraco a la cantina, e da lo cavallo a ll’aseno, non pozzo, non devo, nè boglio leprecare a la volontate de no Rrè cossì granne; perzò mentre volite fare sta lega de Prencepe, e de vajassa, sto ’ntersejaturo d’avolio, e de ligno de chiuppo, sto ’ncrasto de ddiamante, e de vritille, eccome pronta, e parata a le boglie vostre, sopprecannove schitto na grazia pe pprimmo signo dell’affezione, che mme portate, ch’io sia receputa a lo lietto vuostro de notte, e senza cannela, perchè non me sopporta lo core d’essere vista nuda. Lo Rrè tutto paparejanno de priejo, le juraje co
na mano ’ncoppa a ll’autra, ca l’avarria fatto de bona voglia. Cossì tirato no vaso de zuccaro a na vocca d’assa feteda, se partette, ne bedde ll’ora che lo Sole ’nsoperato d’arare li campe de lo Cielo, azzò fossero semmenate de stelle, pe ssemmenare lo campo dove aveva fatto designo de raccogliere le gioje a ttommola, e li contiente a ccantaro. Ma venuta la notte, che bedennose attuorno tante pescature de poteche, de ferrajuole, aveva comm’a sseccia jettato lo nnigro, la vecchia tiratose tutte le rrechieppe de la perzona, e fattone no rechieppo dereto le spalle, legato stritto co no capo de spao, se ne venne a la scura portata pe mmano da no cammariero dinto la cammara de lo Rrè, dove levatose le zandraglie, se schiaffaje dinto a lo
lietto; lo Rrè che steva comme lo miccio a la serpentina, comme la ’ntese venire, e ccorcare, ’mbroscinatose tutto de musco, e zibetto, e sbazzariatose tutto d’acqua d’addore, se lanzaje comm’a ccane corzo dinto a lo lietto, e ffu bentura de la vecchia che lo Rrè portasse tanto sproffummo, azzò non se sentesse lo sciauro de la vocca soja, ll’afeto de le ttetelleche, e la mofeta de chella brutta cosa. Ma non cossì priesto corcato, che benute a li taste, s’accorze a lo parpezzare de lo chiajeto dereto, addonannose e dde le cajonze secche, e de le bessiche mosce, ch’erano dereto la poteca de la negra vecchia; e rrestanno tutto de no piezzo, non voze pe ttanno dicere niente, pe se sacredere meglio de lo fatto, e sforzanno la cosa, dette funno a
no mantracchio, mentre se credeva stare a la costa de Posilleco; e nnavecaje co na pormonata, pensannose ire ’ncurzo co na galera. Ma non cossì priesto venne a la vecchia lo primo suonno, che lo Rrè cacciato da no scrittorio d’ebbano, e d’argiento na vorza de camuscio co no focile dinto, allommaje na locernella, e fatto perquesezione dinto a le llenzola, trovata n’Arpia pe Nninfa, na Furia pe na Grazia, na Gorgona pe na Cocetrigna, venne ’ntanta furia, che boze tagliare la gomena, ch’aveva dato capo a sta nave, e sbruffanno de zirria, chiammaje tutte li serveture, che ssentenno gridare ad arme, fatta na ncammisata, vennero ’ncoppa, a li quale sbattenno comm’a ppurpo, disse lo Rrè: Vedite bell’abuffa-cornacchia, m’ha fatto sta vava de parasacco? che
credennome de ’nnorcare na vitelluccia lattante, m’aggio trovato na seconna de vufara, pensannome d’avere ’ncappato na penta palomma, m’aggio asciato ’n mano sta coccovaja, smacenannome d’avere no morzillo de Rrè, mme trovo tra le granfe sta schifienzeja, mazzeca-e-sputa; ma chesto e ppeo nce vole a chi accatta la gatta dinto lo sacco. Ma essa m’ha fatto sso corrivo, ed essa nne cacarrà la penetenzia, perzò pigliatela priesto comme se trova, e sbalanzatela pe ssa fenestra; la quale cosa sentenno la vecchia, se commenzaje a ddefennere a ccauce ed a mmuorze decenno, che s’appellava da sta sentenzia, mentre isso stisso l’aveva tirata co no straolo a benire a lo lietto sujo, otra, che pportarria ciento Dotture a ddefesa soja, e sopra tutto chillo
tiesto, gallina vecchia fa buono vruodo, e chill’autro, che non se deve lassare la via vecchia pe la nova: ma con tutto chesto fu ppigliata de zeppe, e de pesole, e dderropata a lo ciardino, e fu la fortuna soja, ca restata appesa pe li capille a no rammo de fico, non se roppe la catena de lo cuollo; ma passanno ben matino certe Ffate da chillo ciardino ’nnante, che lo Sole pigliasse possessione de li terretorie, che l’aveva ciesso la notte, li quale pe na certa crepantiglia non avevano maje parlato, ne rriso, e visto pennoliare dall’arvolo chella mal’ombra, ch’aveva fatto ’nante tiempo sporchiare ll’ombre, le venne tale riso a ccrepafecato, ch’appero a sguallarare, e mmettenno la lengua ’nmora, non chiusero pe no piezzo vocca de sto bello spettacolo,
talemente, che pe ppagare sto spasso, e sto sfizio le dezero ogn’una la fatazione soja, decennole una ped’una, che ppotesse deventare giovane, bella, ricca, nobele, vertolosa, voluta bene, e bona asciortata: e partutese le Ffate, la vecchia se trovaje ’nterra seduta a na seggia de velluto ’nquaranta co ffrance d’oro sotta l’arvolo stisso, ch’era deventato no bardacchino de velluto verde co ffunno d’oro, la facce soja era tornata de figliola de quinnece anne, cossì bella, che l’autre bellezze averriano parzeto scarpune scarcagnate a paro de na scarpetella attillata, e cauzature, a ccomparazione de sta grazia de sieggio tutte l’autre grazie se sarriano stimate de li fierre viecchie, e de lo lavinaro, dove chesta joquava a trionfiello de ciance, e de
cassessie, tutte l’autre averriano joquato a banco falluto; era po cossì ’nciricciata, strellecata, e sforgiosa, che bedive na Majestà, l’oro abbagliava, le gioje stralucevano, li sciure te sciongavano ’n facce, le stevano ’ntuorno tante serveture, e ddammecelle, che pareva, che ’nce fosse la perdonanza; fra chisto tiempo lo Rrè puostose na coperta ’ncuollo, e no paro de scarpune a li piede, s’affacciaje a la fenestra pe bedere, che s’era fatto de la vecchia, e bisto chello, che non se smacenava de vedere, co no parmo de canna aperta, e ccomme ’ncantato squatraje pe no piezzo da la capo a lo pede, chillo bello piezzo de sciancone, mo miranno li capille, parte sparpagliate ncoppa le spalle, parte ’mpastorate dinto no lazzo d’oro, che facevano
’nvidia a lo Sole, mo tenenno mente a le cciglia valestre a ppozone, che parrettiavano li core, mò guardanno l’uocchie lanterne a bota la guardia d’ammore, mo contempranno la vocca parmiento amoruso, dove le ggrazie pisavano contiento, e nne cacciavano grieco doce, e mmanciaguerra de gusto; dall’autra parte se votava comm’a stantaro, e sciuto da sinno a li trincole, e mmincole, che portava appise ’ncanna, e a li ricche sfuorgie ch’aveva adduosso, e pparlanno fra se stisso, deceva; faccio lo primmo suonno, o songo scetato: sto ’ncellevriello, o sbarejo? sò io; o non so io? da quale trucco è benuta cossì bella palla a toccare sto Rrè de maniera, che so ghiuto a spaluorchio? so ffuso, so ttarrafinato si non me recatto; comme è spontato sto Sole?
comme è sguigliato sto sciore? comm’è schiuso st’auciello pe ttirare comm’a borpara le boglie meje? quale varca l’ha portata a sti paise? quale nuvola l’ha chioppeta? che llave de bbellezza mme nne portano dinto a no maro d’affanne? cossì decenno, se vrociolaje pe le ggrada, e ccorrenno a lo Ciardino, jette nnante a la vecchia renovata, e ’mbroscenannose quase pe tterra, le disse, o musso de peccionciello mio, o pipatella de le grazie, penta Palomma de lo carro de Venere, straolo trionfale d’ammore, si aje puosto nnammuollo sto core a lo sciummo de Sarno, si no nce so trasute dinto l’aurecchie le ssemmenze de canna, si no nc’è dato nell’uocchie la mmerda de Rennena, io so ssecuro ca sentarraje, o vederraje le ppene, e lo tormiente, che de
brocca, e de relanzo m’hanno refuso a lo pietto sse bellezze toje, e si non cride a lo cennerale de sta faccie, la lescìa, che bolle dinto a sto pietto; si non cride a le sciamme de li sospire, la carcara ch’arde dinto a ste bene; comme a comprennoteca, e de jodizio puoje fare argomiento de li capille d’oro, quale funa m’attacca, dall’uocchie nigre, quale cravune mme coceno, e dall’arche rosse de ste lavre, quale frezza mme smafara: perzò non varriare la porta de la pietà, non auzare lo ponte de la meserecordia, nè appilare lo connutto de la compassione: e si no mme judiche merdevole d’avere ’nnulto da ssa bella facce, famme a lo mmanco na sarva guardia de bone parole, no guidateco de quarche promessa, e na carta aspettativa de bona speranza, perchè
autramente io mme ne piglio li scarpune, e tu pierde la forma. Cheste, e mill’autre parole le scettero da lo spressunno de lo pietto, che ttoccaro a lo bivo la vecchia renovata, la quale all’utemo l’azzettaje pe mmarito; e cossì auzatase da sedere, e ppigliatala pe mmano se ne jezero ’ncocchia a lo palazzo riale, dove pe l’ajero fu apparecchiato no grannissemo banchetto, e mmannato a mmitare tutte le genteledonne de lo pajese, tra l’autre voze la vecchia zita che nce venesse la sore, ma nce fu da fare, e da dire pe ttrovarela, e ccarriarela a lo commito, perchè pe la paura granne, s’era juta a ’ntanare, e a ’ncaforchiare, che non se ne trovava pedata: ma venuta comme Ddio voze, e ppostase a ccanto a la sore, che ’nce voze autro, che baja pe la canoscere,
se mesero a ffare gaudeammo: ma la vecchia scura aveva autra famme, che la rosecava, pocca la crepava la ’nvidia de vedere lucere lo pilo a la sore, e ogne ppoco la tirava pe lo manecone decenno; che nce aje fatto sore mia, che nce aje fatto, viata te co la catena; e la sore responneva; attienne a magnare ca po nne parlammo; e lo Rrè addemmannava, che l’accorreva, e la zita po ccopierchio responneva, ca desederava no poco de sauza verde, e lo Rrè subeto fece venire agliata, mostarda ’mpeperata, e mmill’autre saporielle pe scetare l’appetito, ma la vecchia, che la sauza de mostacciuolo le pareva fele de vacca, tornaje a tirare la sore decenno lo stisso, che nce aje fatto, sore mia, che ’nce aje fatto? ca te voglio fare na fico sotto
a lo mantiello: e la sore responneva; zitto, ch’avimmo cchiù tiempo, che ddenare, mangia mò, che te faccia fuoco, e po parlammo; e lo Rrè coriuso dommannava, che cosa volesse; e la zita, ch’era ntricata comm’a ppollecino a la stoppa, a nn’averria voluto essere dejuna de chillo rompemiento de chiocche, respose, ca voleva quarcosa doce, e lloco scioccavano le ppastetelle, lloco delloviava lo janco mangiare, lloco chiovevano a ccielo apierto le franfellicche; ma la vecchia, che l’era pigliato lo totano, e aveva lo filatorio ’ncuorpo, tornaje a la stessa museca, tanto che la Zita non potenno resistere pe llevaresella da cuollo, disse, mme so scortecata sore mia: la quale cosa sentenno la crepantosa, disse sotto lengua, và ca no l’aje ditto a ssurdo: voglio
io perzì tentare la fortuna, ca ogne spireto ha lo stommaco, e si la cosa m’enchie pe la mano, non sarraje sola a gaudere, ca nne voglio io perzì la parte mia pe fi a no fenucchio; cossì decenno, e levatese ntanto le ttavole, essa fatto ’nfenta de ire pe na cosa necessaria, se ne corse de ponta a na varvaria, dove trovato lo mastro, e rreteratolo a no retretto, le disse: eccote cinquanta docate, e scorteca da la capo a lo pede; lo varviero, che la stemava pazza, le respose: va sore mia, ca non parle a ssepara, e ssecuramente venarraje accompagnata; e la vecchia co na facce de pepierno leprecaje: pazzo tu, che non canusce la fortuna toja: perchè otra de li cinquanta docate, si na cosa mme resce ’mparo, te farraggio tenere lo vacile a la varva de la fortuna: perzò
miette mano a fierre, non perdere tiempo, ca sarrà la ventura toja. Lo varviero avenno contrastato, letechiato, e pprotestato no buono piezzo, a ll’utemo tirato pe nnaso, fece comm’a cchillo, lega ll’aseno dove vò lo patrone, e ffattala sedere a no scanniello, commenzaje a ffare la chianca de chillo nigro scuorzo, che chiovellecava, e ppiscioliava tutta sango, e da tanto ’ntanto sauda, comme se radesse, deceva: Uh chi bella vò parere, pena vò patere; ma chillo continuanno a mmannarela a ’mmito; essa secotianno sto mutto, se ne jezero contrapuntianno lo calascione de chillo cuorpo fi a la rosa de lo vellicolo, dov’essennole mancata la forza sparaje da sotta no tiro de partenza, provanno co rriseco sujo lo vierzo de Sannazaro:
_La ’nvidia figlio mio se stessa smafara._ Fornette a ttiempo sto cunto, ch’era data n’ora de termene a lo Sole, che comme stodiante fastediuso sfrattasse da li quartiere dell’ajero, quanno lo Prencepe fece chiammare Fabiello, e Ghiacovuccio, l’uno guardarobba, e ll’autro despensiero de la casa, che benessero a dare lo soprattavola a sta jornata, ed ecco se trovaro leste comm’a Sargiente, l’uno vestuto co ccauze a la martingala de nigro, e la casacca a ccampana co bottune quanto na palla de camuscio, co na coppola chiatta fi ’ncoppa l’aurecchie; l’autro co na barretta a ttagliero, casacca co la panzetta, e ccauza a braca de tarantola janca, li quale scenno da dinto na spallera de mortella, comme se fosse na scena, cossì decettero:
LA COPPELLA. EGROGA. _Fabiello, e Jacovuccio._ _Fa._ Dove accossì de pressa, Dove accossì de ponta, o Jacovuccio? _Jac._ A pportare sta chelleta a la casa. _Fab._ E quarcosa de bello? _Jac._ A punto, e de mescescia. _Fab._ Ma puro. _Jac._ E na Coppella, _Fab._ A cche te serve? _Jac._ Si tu sapisse.
_Fab._ Elà stà ’ncellevriello, E arrassate da me. _Jac._ Perchè? _Fab._ Chi sape, Che parasacco mò non te cecasse; Tu me ’ntienne. _Jac._ Te ’ntienno: Ma tu nne si da rasso ciento miglia. _Fab._ Che facc’io. _Jac._ Chi non sà, stà zitto, e appila. _Fab._ Saccio, ca non sì Arefece, Nè manco stillatore:
Fa tu la consequenzia. _Jac._ Tirammoce da parte, o Fabiello, Ca voglio, che stordisce, e che strasecole. _Fab._ Jammo addove te piace. _Jac._ Accostammoce sotto a sta pennata, Ca te farraggio scire da li panne. _Fab._ Frate scumpela priesto, Ca mme faje stennerire. _Jac._ Adaso, frate mio, Comme si pressarulo. Accossì priesto, dì, te fece mammata? Vide buono st’ordegna,
_Fab._ Io lo veo, ch’è rroagno, Addove se porifica l’argiento. _Jac._ Tu ’nce aje dato a lo pizzo: L’aje nnevenato a pprimmo. _Fab._ Commoglia, che non passa quarche tammaro, E fossemo portare a no mantrullo. _Jac._ Comme si ccaca sotta: Tremma securo, ca non è de chelle, Dove se fa la pasta Co tanta marcangegne, Che tredecinco resceno tre legne. _Fab._ Ma dimme, a che l’aduopre?
_Jac._ Pe affinare le ccose de sto munno, E canoscere l’aglio da la fico. _Fab._ Aje pigliato gran lino a pettenare: Tu ’nvecchiarraje ben priesto, Ben priesto tu farraje li pile janche. _Jac._ Vi ca nc’è ommo ’nterra, Che pagarria na visola, e na mola, Ad avere no ’nciegno comm’a cchisto, Ch’a primma prova cacciarria la macchia De quanto ha ’ncuorpo ogn’ommo, De quanto vale ogn’arte, ogne fortuna, Perchè ccà dinto vide
S’è cocozza vacante, o si nc’è ssale, Se la cosa è ssofisteca, o riale. _Fab._ Comm’a dicere mo. _Jac._ Siente si ’mponta, Quanto ca me spalifeco cchiù mmeglio, Quanto a la ncornatura, e a primmo fronte Pare cosa de priezzo, Tutto ’nganna la vista, Tutto ceca la gente, Tutto è schitto apparenzia, Non ghire summo summo, Non ghire scorza scorza,
Ma spercia, e trase dinto, Ca chi non pesca ’nfunno, E no bello catammaro a sto munno, Adopra sta Coppella, ca faje prova Se lo negozio è bero, o fegneticcio, S’è ccepolla sguigliata, o s’è ppasticcio. _Fab._ E na cosa de spanto Pre vita de Lanfusa. _Jac._ Sienteme ’nchino, e spantate. Jammo cchiù nnanze, e spireta, Ca sentarraje miracole; Aude mo, verbe grazia,
Tu criepe de la ’nvidia. Abbutte, e faje la guallara De no Segnore Conte, o Caaliero, Perchè vace ’ncarrozza: Ca lo vide servuto, e accompagnato Da tanta frattaria, tanta marmaglia: Chi lo scrigna da ccane, Chi lo ’ncrina da llane, Chi le caccia la coppola, Chi le dice, schiavuottolo, Straccia la seta, e ll’oro. Quanno isso ciancolea le fanno viento,
E tene nfi a lo cantaro d’argiento; Non te ’mprenare subbeto De sti sfarze, e apparenzie, Non sospirare, e fa la spotazzella; Miettele a sta coppella, Ca vedarraje quante garrise, e quante Stanno sotto la sella de vellutto; Truove, quanta scorzune Stanno accovate tra li sciure, e ll’erve, T’addonarraje si scuopre la seggetta Co ffrance, e co ragamme De cannottiglie, e ssete,
Si lo negozio è de preffummo, o fete. Ha lo vacile d’oro, E nce sputa lo sango: Ave li muorze gliutte, E le ’ntorzano ’n canna, E si buono mesure, e meglio squatre, Chillo, che stimme duono de fortuna, È ppena de lo Cielo. Dà pane a ttanta cuorve, Che le cacciano l’uocchie: Mantene tanta cane, Che l’abbajano ’ntuorno:
Dace salario a li nemmice suoje, Che lo metteno ’n miezo, Che lo zucano vivo, e lo nzavagliano Chi da ccà lo scorcoglia Co smorfie, e paparacchie; Chi da là te l’abbotta co no mantece: Uno se mostra cunno de lemmosena, Lupo sotto la pella de na pecora, Co bella meriana, e brutta meuza, E le fa fare aggravie, e ’njustizie: N’autro le tesse machene, Chillo le porta, e adduce,
E le mette a ppartito La negra catarozzola, E chisto lo tradisce, E manna a besentierio, Tanto che maje non dorme co arrepuoso, Non magna maje co gusto, Nè rride maje de core; Li suone, s’isso magna, lo scervellano, Li suonne, s’isso dorme, l’atteresceno. L’arbascìa lo tormenta Comm’Auciello de Tizio, Sò le bagianarie l’acque, e li frutte,
Che nce sta ’n miezo, e de la famma allanca; La ragione nseziglio de ragione, La rota è d’Issione, Che mmaje le dace abbiento, Li designe, e chimere So le pprete che saglie Sisefo a la montagna, Che pò ttuffete a bascio, Sede a la seggia d’oro Mosejata d’avolio, Co ccentrelle ’nnaurate; Tene sotto a li piede
Coscine de vroccato, e ccataluffo, E ttrappite torchische: ma le penne Na serrecchia appontuta ’Ncoppa la chiricoccola, Che la mantene schitto no capillo, Tanto che stace sempre ’ncacavesse, Sempre fila sottile, ed ha lo jajo, Sempre ha la vermenara, Sempre lo filatorio, e ssempre stace Sorriesseto, atterruto: E all’utemo dell’utemo Ste sfarzie, e ste grannezze
So tutte ombre, e monnezze, E no poco de terra Dinto no fuosso stritto Tanto copre no Rrè, quanto no guitto. _Fab._ Aje ragione pell’arma de messere, Affe, ca è cchiù de chello, che tu dice, Ca li Segnure quanto cchiù sò granne, Cchiù provano chiantute li malanne; E ’nsomma disse buono Chill’ommo de la Trecchiena, Che ghiea vennenno nuce, Non è ttutto oro nò, chello che lluce.
_Jac._ Siente st’autra, e ddeventa milo sciuoccolo. Nc’è chi lauda la Guerra, La mette ’mperecuoccolo, E comme vene l’ora, Che s’arvoleja na nzegna, Che ssente taratappa, De corzera se scrive, Tirato pe la canna Da quatto jettarielle Spase ’ncoppa na banca: Piglia tornise frische, Se veste a la Jodeca,
Se mette la scioscella, E te pare na mula de percaccio, Co lo pennacchio, e lo passacavallo; Si n’ammico le dice, dove jammo? Responne allegramente, Nè ttocca pede nterra, A la guerra, a la guerra. Sguazza pe le Taverne, Trionfa pe le cceuze, Vace a l’alloggiamiento, Recatta le ccartelle, Fa remmore, e ffracasso,
E no la cederria manco a Gradasso: Mar’isso, si se fonne a sta Coppella, Ca tutte st’allegrezze, Sti sbuozze, e spanfiamiente Le retornano a ttrivole, e a ttormiente. Lo nteseca lo friddo, Lo resolve lo caudo, Lo roseca la famme, La fatica lo scanna, L’è sempre lo pericolo a li scianche, E lo premmio da rasso; Le ferite ’n contante,
E le ppaghe ’n credenza, Luonghe l’affanne, e le ddocezze corte, La vita ’ncerta, e ssecura la morte: All’utemo, o stracquato Da tante patemiente se l’affuffa, E co ttre ssaute ’nvezza Si lo cannovo è mmiccio, o è ccapezza; O ’n tutto è sbennegnato O resta stroppiato; Ed autro non avanza, Che, ò n’ajuto de costa de stanfella, O no trattenemiento de na rogna,
O pe no manco male, Tira na chiazza morta a no spetale: _Fab._ N’aje cacciato lo ffraceto, No nce puoje dire niente, E bero, e cchiù che bero, Pocca la scolatura De no scuro sordato, E ttornare, o pezzente, o smafarato. _Jac._ Ma che dirraje de n’ommo tutto cuocolo, Ire ’n ponta de pede, Tutto se pavoneja, E se ’mprena, e se vanta
Ca vene de streppegna, e de jenimma D’Achillo, o d’Alisantro, Tutto lo juorno fa designe d’arvole, E ttira da no cippo de castagna No rammo de lecina; Tutto lo juorno scrive Storie, e Ciarnalogie De patre, che non appero maje figlie. Vò, che n’ommo, che benne l’uoglio a quarto Sia nobele de quarte; Agghiusta privilegie ’ncarta pecora Fatte viecchie a lo fummo,
Pe ppascere la stimma, e ll’arbascia; S’accatta sepoture, E nce ’mpizza spetaffie Co mmille filastoccole; Pe acconciare le ppettole Paga buono le zaccare; Pe accordare campane, Spenne a li campanile, E pe ghiettare quarche fonnamiento A case scarropate, Spenne n’uocchio a le pprete; Ma puosto a ccoppellare
Chillo, che cchiù se stira, Chillo, che cchiù ppretenne, E la sfelizza, e ffrappa Ancora ave li calle de la zappa. _Fab._ Tu tuocche addove dole, Non se pò dire cchiù; cuoglie a lo chiuovo; M’allecordo a pproposeto (E parola agge a mmente) Ca disse no saputo: Non c’è peo che bellano resagliuto. _Jac._ Vide mo no baggiano, No cacapozzonetto, ed arbasciuso,
Che stace ’mpretennenzia De casecavallucce, e che se picca Co gran prosopopeja, Che t’abbotta pallune, Che sbotta paparacchie, Sputa parole tonne, e squarcioneja, Torce, e sgrigna lo musso, E se zuca le llavra quanno parla: Mesura le ppedate: Va tu ’nnevina che se penza d’essere? E spanfia, e se vaveja: Olà venga la falba, o la pezzata;
Chiamma venti de miei? Vedi se vuol venere alquanto a spaggio Neputemo, lo Conte. Quanno l’erario nuostro Mi recarrà ’l caruggio? Dite al mastro ch’io voglio innanzi sera La cauza a braca regamata d’oro; Respunne a chella Sdamma, Che spanteca pe mmene, Ca fuorze fuorze le vorraggio bene: Ma comm’a sta coppella è ccementato, Non ce truove na maglia;
Tutto è ffuoco de paglia, Quanto cchiù se l’allazza cchiù fa alizze; Parla sempre de doppie, e sta ’nzenziglio, Fa de lo sbozza, e nniente ave a la vozza, Lo collaro ha ’ncrespato, e stà screspato; Trippa contenta senza no contante; E pe cconcrosione, Ogne barva le resce na garzetta, Ogne pperteca piùzo, Ogne ’mpanata allessa, E la pummarda se resorve a bessa. _Fab._ Che te sia benedetta chessa lengua,
Comme l’aje smedollata, E comme l’aje squatrata; ’Nsomma è ssentenzia antica, Ca lo baggiano è ccome a la vessica. _Jac._ Chi secuta la Corte De chella brutta strega affattorato, E s’abbotta de viento, E se pasce de fummo de l’arrusto, Co le bessiche chiene de speranza, Ch’aspetta campanelle De sapone, e llescia, Che ’nnanze d’arrivare,
Crepano pe la via, Co la canna aperta resta ammisso Da tante sfuorge, e ttante, E pe na pezza vecchia, E pe sorchiare vroda a no teniello, Co na panella sediticcia, e ttosta, Venne la libertà, che ttanto costa. Chi dà lo cenneraccio a st’oro fauzo, Vedarrà laborinte De fraude, e ttrademiente, Troverrà, frate, abbisse, De ’nganne, e fegnemiente;
Scoprerà gran pajese De lengue mozecutole, e mmarvase: Mo se vede tenuto ’N parma de mano, e mmo puosto ’nzeffunno; Mo caro a lo patrone, e mmo ’nzavuorio, Mò pezzente, mò ricco, Mò grasso, e luongo, mò arronchiato, e ssicco: Serve, stenta, e ffatica, Suda comme no cane, Cammina cchiù de trotto, che de passo, E porta pe fi a l’acqua co l’aurecchie; Ma nce pierde lo tiempo,
Ll’opera, e la semmenta: Tutto è ffatto a lo viento, Tutto è ghiettato a mmaro. Fa quanto vuoje, ch’è ghiota; Fa designe, e mmodielle De speranze, de miereto, e de stiento, Ch’ogne ppoco de viento Contrario, ogne ffatica jetta a tterra. A la fine te vide puosto ’nnante No boffone, na spia, no Canemede, No cuojero cotecone, O puro uno, che ffacce
Casa a ddoje porte, o n’ommo co ddoje facce. _Fab._ Frate, mme daje la vita: Cride, ch’aggio ’nvezzato Cchiù sto poco de tiempo, E cchiù sta vota sola De tant’anne, che spiso aggio a la scola. Consurta de Dottore: Chi serve ’n Corte a lo pagliaro more. _Jac._ Aje sentuto, che sia no cortesciano: Siente chi serve mò de vascia mano. Piglie no servetore Bello, polito, e nnietto,
Che ssia de bona nfanzia, Fa ciento lleverenzie, T’arresedia la casa, tira l’acqua, Te mette a ccocenare, Scopetta li vestite, Striglia la mula, scerega li piatte; Si lo manne a la chiazza, Torna ’nnante che secca na sputazza. Non sà maje stare co le mmano all’anca, Non sà maje stare n’ozio, Sciacqua becchiere, e ghietta lo negozio. Ma se nne faje la prova
A ccemiento riale Retrovarraje, ch’ogne noviello è bello, E che la corza d’aseno non dura, Ca passate tre ghiuorne, Tu lo scuopre trafano, Potrone pe la vita; Roffiano de trinca, Mbroglione, cannaruto, joquatore, Si spenne, fa lo grancio, Si dà biava a la mula, Le dà dall’uva all’aceno; Te mmezeja la vajassa,
Te cerca le ssaccocciole, E ’n fine pe la jonta de lo ruotolo, Co n’arravoglia cuosemo Te fa netta paletta, e sse la sola, Va legale li puorce a le ccetrola. _Fab._ Parole de sostanzia So chesse tutto zuco: O nigro, e sbentorato Chi ’mmatte a sservetore ’mmeziato. _Jac._ Eccote no smargiasso, Lo protoquanqua de li sparte giacche, Lo capomastro de li squarcia mafare,
Lo majorino de li capo parte, Quarto de l’arte de li rumpecuolle, L’arcinfanfaro vero de li brave, Lo priore dell’uommene valiente: Se picca, e se presumme D’atterrire la gente, De te fare sorrejere Co na votata d’uocchie, Lo passo ha de la picca, La cappa quartiata, Carcato lo cappiello, Ncriccato lo crespiello,
Auzato lo mostaccio Coll’uocchie strevellate, Co na mano a lo scianco, Sbruffa, sbatte li piede, Le danno ’mpaccio pe fi a le ppagliosche, E se la vò pigliare co le mmosche; Va sempre co scogliette, No lo siente parlare D’autro che sfeccagliare, Chi spercia, chi spertosa, chi sbennegna, Chi smeuza, chi smatricola, chi screspa, Chi scatamella, sgongola, e sgarresa,
Chi zolla, chi stompagna, Chi sbentra, chi scocozza, chi scervecchia, Autro strippa, autro sfecata, Autro abuffa, autro ’ntommaca, Autro ammacca, autro smafara. Si lo siente frappare, terra tienete: Chi scrive a lo quatierno, Chi leva da sto munno, Chi manna a li pariente, D’uno caccia li picciole, N’autro mette a lo ssale, Chisto pastena ’n terra,
De chillo fa mesesca, Ciento nne votta, e ciento nne messeja, E ssempre co streverio, e co ffracasso; Spaccanno capo, e sgarrettanno gamme: Ma la spata pe cquanto Mostra a fforza, e balore, Zita è de sango, e bedola de nnore: Ma sta coppella te lo scopre a rramma, Ca so le sbraviate de la vocca Tremmoliccio de core, Le gazzate dell’uocchie, Reterate de pede;
Li truone de livante, Cacavesse de jajo; Lo smafarare ’nsuonno L’avere zotte nveglia; Le ttante liberanze a le nfronte, No sequestro a la sferra, La quale comm’a femmena nnorata, Se vergogna mostrarese a la nnuda: Se pare male fele, ha sempre file, Se roseca liune, Va cacanno coniglie, Si desfida è sarciuto, ed è ’nforrato;
Si menaccia è ffrusciato, e l’è rrefuso; Si joqua a ddade de smargiassaria Sempre l’è fatto ’ncuntro: Nne le pparole è bravo, Ma nell’effetto è breve: Caccia mano all’acciaro Ed assarpa lo fierro; Cerca arrissa, e s’arrassa, Ed è bolante chiù, che n’è balente: Trovanno chi l’attoppa, e lo chiarisce. Trovanno chi l’assesta lo jeppone, Trovanno chi lo sbozza, e ’nce le ccagna,
Chi l’agghiusta li cammie, Chi le carda la lana, Chi le dà per le ccegna, Chi le face na ’ntosa, Chi le fisca l’aurecchie, Chi le ’ntrona le ’mmole, Che le trova la stiva, Chi le mena li ture, Chi lo scomma de sango, O sbozza na lanterna. O fa na pettenata, O concia pe le ffeste,
O piglia co no usciolo, O fruscia co no totaro, O afferra a ssecozzune, O piglia a barvazzale, o a sciacquadiente Mmascune, mano ’nverze ’ntronamiente, Chechere, scoppolune, scarcacoppole, Annicchie, scervecchiune, Cauce, serrapoteche, e ’ntommacune, E le mette na foca, o pollecara; Vasta ca piglia punte, e lleva taglie, Fa la voce de ll’ommo La corzera de crapio;
Semmena spotazzate Recoglie molegnane, E quanno tu te cride, Ca vo ’nvestire comme a ccaparrone, Che dia ’nvasto a n’asserzeto, E che borra le ’mescole; Scoppa dì, fa buon juorno, Te resce no cavallo de retuorno, Affuffa, alliccia, assarpa, ed appalorcia, Sporchia, sfratta, e sfila, e sparafonna, e spara Lo tiro de partenza, Se la dace ’ntallune, e sbigna, e scorre;
Se ne piglia le bertole, Ajutame tallone, ca te cauzo, Le ccarcagne le toccano le spalle, Ed ha lo pede a lleparo, e te joca Lo spatone a ddoje gamme, E comme a gran potrone Arranca, e ffuje: receve, e bà ’mpresone? _Fab._ Retratto spiccecato De sti tagliacantune. O comm’è nnaturale; E dì ca non ne trove Cchiù d’uno affè de chisse
Che co la lengua smaglia, E non vale pe cane de na quaglia. _Jac._ N’adolatore mò te lauda, e sbauza Pe ’ncoppa lo circhio de la Luna, Te vace sempre a bierzo, Te dà pasto, e ccalomma, Te dà viento a la vela, Ne mmaje te contraddice; Si si n’uorco, o Jasuopo, Dice ca si Nnarciso, E s’aje ’nfacce no sfriso, Jura, ch’è nnieo, è ppentata cosa,
Si tu si no potrone, Afferma, ca si n’Ercolo, o Sansone; Se de streppegna vile Attesta, ch’è ghienimma de Conte: ’Nsomma sempre t’alliscia, e te mosseja Ma vi non te legasse a le pparole De sti parabolane cannarune: E bì non nce facisse fonnamiento: No lo credere zubba, Ne le stimare nibba, Non te fare abbajare, Ma fanne sperienzia a sta Coppella,
Ca tuocche co le mmano Ca Chisse hanno doje facce, Una facce da nante, una dereto, Ed hann’autro a la lengua, autro a lo core; So ttutte lava facce, e ffegnemiente, Te coffeja, mette ’n miezo, Dà la quatra, pascheja, piglia de paiso, Te ’nzavaglia, te ’ngarza, e te ’nfenocchia, E te ’mbroglia, te ceca, e te ’mpapocchia. Quanno isso t’asseconna, Sacce ca tanno tu curre tempeste: Co lo risillo mozzeca,
Te ’mbratta co l’encommie, T’abbotta lo pallone, E sbotta lo vorzillo, Tutto lo fine sujo E da zeppolejare, e scorcogliare, E co li Vracche de le llaude soje, E co le ffilastocche, e ppaparacchie, Te caccia da lo core li pennacchie, Che schitto pe scroccare Quarche poco d’argiamma, Pe ghire a le Ppottane, o le ttaverne, Te venne le bessiche pe llanterne.
_Fab._ Che se perda de chisse la semmenta, Uommene ammascarate, Che songo pe schiaffarece a no sacco; Fore Narciso, e ddinto Parasacco. _Jac._ Siente mò de na femmena, che bace A chi vene, a chi vace: Vide ma pipatella, N’isce bello, no sfuorgio na palomma, No sciecco, no giojello. No cuccopinto, na Fata Morgana, Na Luna quinquagesima retonna Fatta co lo penniello,
La vevarrisse a no bicchiero d’acqua, No muorzo de Segnore, Ninnella caccia core: Co le trezze t’annodeca, Co l’uocchie te smatricola, Co la voce te smafara; Ma comme è coppellata, Uh quanto fuoco vide, Quanta tagliole, e ttrapole, Quanta mastrille, e ttrafeche Quanta matasse, e gliuommare, Mille viscate aparano,
Mille malizie ’nventano, Mille trapole, e mmachene, Nvoscate, e stratagemme, E mmene, e contramene, e ’mbroglie, e sbroglie, Tira comme a n’ancino, ’Nzagna comme a Barviero, Gabba comme a na Zingara, E mmille vote pienze, Che sia vino, che ccresca, Ed è ccarne, che ’mmesca: Si parla ’ntramma, e si cammina ntesse: Si ride ntrica, e si te tocca tegne,
E quanno non te manne a lo spitale Si trattato d’auciello, o d’anemale, Che co ’mmarditto stile Te lassa, o senza penne, o senza pile. _Fab._ Si tu mettisse ’n carta quanto aje ditto, Se vennarria seje pubreche sta storia, Ca se nne caccia essempio, Ca se fa l’ommo spireto a stare allerta, E non darese ’n mano a sse squartate, Perchè è mmoneta fauza, Ruina de la carne, e de la sauza.
_Jac._ Si vide pe fortuna a na fenestra Una, che pare a tte, che sia na fata, Ha li capille junne, Che pareno a bedere Catenelle de caso cavalluccio; Lo fronte comme a sciecco; Ogn’uocchio, che te parla; e mmire ’nfrutto Doje lavra, comme a ffelle de presutto, No piezzo de schiantone Auta, e desposta comme a Confalone, E tu non tanto nc’aje ’mpizzato l’uocchie, Che mmuore ascevoluto,
Che spanteche speruto Catammaro, catarchio, Saccela coppellare, Ca chello, che te pare Na bellezza de sfuorgio, Troverraje, che è no destro ’mpetenato, No muro ’ntonacato, Mascara Ferrarese, Ca la zita ave spase li trappite, Le ttrezze sò a pposticcio, Le cciglia songo tente a la tiella, La facce rossa cchiù de la scotella
De magra, cauce vergene, e bernice, Ca s’alliscia, se ’nchiacca, Se strellica, se ’nchiastra, e se ’mpallacca Tutta cuonte, ed agniente, Tutta pezze, arvarelle, Porvere, e ccarrafelle, Che ppare, quanto fa tanto apparato, Che boglia mmedecare no ’nchiajato. Quanta defiette, e cquanta Copreno le ccamorre, e ssottanielle, Otra ca si se leva li chianielle Co ttante chiastre, e ttante cioffe, e ttante
Vederraje fatto ’nnaimo no giagante. _Fab._ Affè mme vaje rescenno pe le mmano: Io devento na mummia, resto ammisso, So ffore de me stisso, Ogne sententia, frate, che tu spute, Vale settanta scute; Nce puoje dare a sti ditte co no maglio, Nè te scazzeche punto Da chillo mutto antico: La femmena è ssecunno la castagna; Da fore è bella, e drinto ha la magagna. _Jac._ Venimmo a lo mercante
Che fa cammie, e recammie, Assecura vascielle, e ttrova accunte: Trafeca, ’ntrica, e ’mbroglia, Tene parte a gabelle, Piglia partite, e ttira le ccarate, Face vascielle, e ffraveca, S’enchie buono la chiaveca; Para la casa soja comme la Zita: Sforgia comme a no Conte, E ffruscia seta, e sfragne, Mantene uommene, sierve, e donne libere, Ch’ogn’uno nn’ave ’nvidia;
Nigro, si se coppella, Ch’è na recchezza ’n ajero, È na fortuna ’nfummo, Fortuna vitriola, Soggetta a mille viente A rriseco dell’onne, E bella apparescenzia Ma te gabba a la vista, E quanno cchiù le vide Fellusse a ffuria, e a ppietto de cavallo, Perde tutto lo juoco pe no fallo. _Fab._ De chisse te ne conto le mmigliara,
Ch’hanno scasate case, E la ricchezza lloro Se ne va ’nvesebilio: ca me vide, Ca non me vide, e ffecero a sto munno A barva de lo tierzo, e de lo quarto, Scarze de sentemiento, Buono pignato, e ttristo testamiento. _Jac._ Ecco lo ’nammorato, Stimma felice ll’ore Che spenne, e spanne ’nservizio d’ammore: Tene doce le sciamme, e le ccatene, Tene cara la frezza,
Che lo spertosa pe na gran bellezza; Confessa, ch’è rrestato Co mmorire allancato, Co vivere stentato: Chiamma gioja le ppene, Spasso li sbota-capo, e le ccotture, Gusto le ccrepantiglie, e li martielle, Non fa pasto, che ghiova, Non fa suonno, che baglia, Suonne smesate, e ppate senza doglia, Senza tirare paga, fa la ronna, ’Ntuorno a le pporte amate;
Senz’essere archetetto fa designe, E fa castielle nn’ajero, E senz’essere boja, Fa sempre strazio de la vita soja. Co tutto chesto pampaneja, e ’ngrassa, E fa tanto de lardo, Quanto cchiù pogne, e smafara lo dardo? Tanto fa festa, e ghiuoco, Quanto coce lo ffuoco; E stimma felecissema fortuna, L’essere annodecato co na funa. Ma si tu lo coppielle,
T’adduone, ch’è no rammo de pazzia, Na spezie d’ettecia, No stare sempre ’nfuorze Tra paure, e speranze, No stare sempre ’mpiso, Tra dubbie, e tra sospette: No stare sempre male, Comme la gatta de Messè Vasile, Che mò chiagne, e mò ride; No cammenare stentato, e sbanuto, No parlare a repieneto, e ’nterrutto, No mannare a tutte ore
Lo cellevriello a ppascere; E avere sempre maje Lo core pe mappina, La facce de colata, Caudo lo pietto, e l’alma ’ntesecata. E si pure a la fine Scarfa lo jaccio, e scantoneja la preta De chella cosa, ch’amma Che quanto arrasso è cchiù, tanto è cchiù arrente Prova appena lo ddoce, che se pente. _Fab._ O tristo chi ’nce ’mmatte A ste rrotola scarze:
Nigro chi mette pede a sta tagliola, Ca sto cecato manna Li guste a ddeta, e li tormiente a canna. _Jac._ E lo scuro Poeta Delluvia ottave, e sbufara soniette, Strude carta, ed angresta, Secca lo cellevriello, E cconzumma le goveta, e lo tiempo, Solo perchè la gente Lo tenga pe n’aracolo a lo munno; Và comme a spiretato, Stentato, e ’nzallanuto,
Pensanno a li conciette, Che ’mpasta ’nfantasia, E bà parlanno sulo pe la via, Trovanno vuce nove a mille, a mille; Torreggianti pupille, Liquido sormontar di fiori, e fronde, Funebri, e stridule onde, Animati piropi Di lubrica speranza, O che dismisurata oltracotanza. Ma s’isso è ccoppellato Se ne và tutto ’n fummo:
O che bella composta, e lloco resta Che matrecale? è spienne. E fatto lo scanaglio, Quanto vaje vierze cchiù manco ’nc’è taglio, Lauda chi lo desprezza, Essauta chi l’affanna, Stipa memmoria eterna De chi se scorda d’isso, Dà le ffatiche soje A chi maje le dà zubba: Cossì la vita sfragne: Canta pè groleja, e pe mmeseria chiagne:
_Fab._ Con affetto passaro Chille sante Martine, che pportato Era ’n chianta de mano ogne Poeta; Ch’a chesta negra aitate, Li Mecenate songo macenate; E a Nnapole fra l’autre, Ch’io nne schiatto de doglia, Lo lauro è ppuosto arreto da la foglia. _Jac._ L’Astrolaco isso puro Ave da ciento banne Tante, e tante addemmanne, Chi vò sapere si fa figlio mascolo,
Chi s’ha lo tiempo prospero, Chi se vence lo chiajeto, Chi s’ha sciorta contraria, L’uno si la Segnora penza ad isso, L’autro, si ha da tronare, o fa l’agrisso: E lloco dà pastocchie, Che nce vorria na varra, E mmeze ne ’nnevina, e cciento sgarra; Ma dinto a sta Coppella Puoje vedere s’è porvera, o farina; Ca si forma quatrate, Se trova luongo, e granne,
E si desegna case, Non ha casa, ne ffuoco; Mostra fegure, e scopre brutte storie; Saglie ’ncoppa a le stelle, E da de culo ’n terra: All’utemo stracciato e sbrenzoluso Tutto lenze, e peruoglie, Le cascano le brache, E lloco mire astrologia cchiù bera, Ca mostra l’astrolabio co la sfera. _Fab._ Me faje ridere, frate, Si bè non n’aggio voglia,
Ma cchiù mme vene riso a schiattariello, De chi crede a sta gente; Pocca pretenne ’nnevinare ad autro, E non ’nnevina, che le vene adduosso, Mira le stelle, e brocciola a no fuosso. _Jac._ N’autro se tene d’essere patrasso, E se stira la cauza, E squatra le pparole, e sputa tunno, E se stimma lo meglio de lo munno: Si tratte poesia, Ne passa a piede chiuppe lo Petrarca; Si de felosofia,
Te dà quinnece, e ffallo ad Arestotele. D’Abaco no la ’mpatta a lo Cantone: D’arte de guerra è sfritto Cornazzaro, D’architettura tornatenne Eucride, De museca dà piecco a lo Venosa, De legge, è ghiuto a mmitto Farinaccio, E de lengua ne ’ncaca lo Voccaccio: ’Nfila sentenzie, e smafara conziglie, E non vale a lo juoco de li sbriglie; Ma si vene a la prova, Se trova ’ncrosione Fra no stipo de libre no cestone.
_Fab._ O quanto è bestiale Lo ppresumere troppo; Solea dire no bravo studiante, Chi cchiù ppensa sapere, è cchiù ’gnorante. _Jac._ Dove lasso l’archimmia, e l’archimista: Che se tene contento Già se stimma felice, E fra vinte, o trenta anne Promette cose granne, Conta cose stopenne; C’ha trovato stillanno a lo lammicco; Che spera essere ricco;
Ma comme se coppella, Resta magnato tutto, E bede si sofisteca è chell’arte; Vede quanto è ccecato, Sedunto, e affommecato, C’ha puosto le ccolonne de speranza Ncoppa vase di vrito; C’ha puosto li penziere, e li designe Tutte ’n miezo a lo fummo, Che mentre co lo mantece Và levanno le sciamme, Co le pparole ’ntanto
Pasce lo desederio de chi aspetta Chello, che maje non vene. E a ccaccia de secrete, E se và sprobecanno pè no pazzo; Pe retrovare la materia primma Perde la propria forma: Crede multeprecare L’oro, e desmenoesce chello, ch’ave; Se smagena sanare Li metalle malate, Ed isso se nne corre a lo spetale: E ’ncagno de quagliare
L’argiento vivo, azzò se spenna, e baglia, La stessa vita faticanno squaglia; E mentre trasmotare Se pensa nn’oro fino ogne metallo, Se trasmuta da n’ommo a no cavallo. _Fab._ Senza dubbio è ppazzia A pigliare ssa mpresa: io n’aggio visto Ciento case scasate, e pposte ’nfunno, Nullo nne fece maje, Ma pe granne speranza desperato Ma và sempre affummato, ed affammato. _Jac._ Ma dimme; ne vuoje cchiù pe tre ccalle?
_Fab._ Io stongo a ccanna aperta pe scotare. _Jac._ Ed io me ne jarria pe fi a la rosa. _Fab._ Secuta puro mò che staje de vena. _Jac._ Si, quanno l’arma non mme stesse ’mpizzo, Pocca passata è l’ora de lo mazzeco: Perzò sfilammonnella, E viene si te piace, A la poteca mia, Ca menarrimmo ’nsiemme li morsiente, Non manca tozze a la casa de pezziente. _Foro le parole de st’Egroca accompagnate da cossì graziuse jeste, e co smorfie cossì belle, che potive cacciare li diente da quante
le ’ntesero: e perchè li grille chiammavano la gente a rreterarese, lo Prencepe lecenziaje le femmene; con che fossero venute la matina appriesso a secotare la ’mpresa, ed isso co la schiava se reteraje a le cammare soje._ Scompetura de la Jornata Primma. SECONNA JORNATA DE LI TRATTENEMIENTE DE LI PECCERILLE. Era sciuta l’Arba ad ognere le rrote de lo carro de lo Sole, e pe la fatica de lo bottare ll’erva co la mazza dinto la semmoja, s’era fatta rossa comme a no milo diece, quanno levatose Taddeo da lo lietto, dapò na granne stennecchiata, chiammaje la schiava, e bestutose ’n quatro pizzeche, scesero a lo ciardino, dove trovaro arrevate le ddece
femmene, che dapò fatto cogliere quatto fico fresche ped’uno, che co la spoglia de pezzente, co lo cuollo de ’mpiso, e co le llagreme de pottana, facevano cannaola a la gente, commenzaro mille juoche pe gabbare lo tiempo fi all’ora de lo mmazzecare, non lassannoce ne Anca Nicola, nè Rrota de li cauce, nè Guarda mogliere, nè Covalera; Compagno mio feruto sò; nè Banno, e commannamiento, nè Ben venga lo Masto, nè Rrentinola mia Rentinola; nè Sareta la Botta; nè Ssauta parmo; nè Preta ’nzino; nè Pesce marino; nè Agnelo, nè Anola tranola pizza fontanola; nè Rrè mmazziero, nè Gatta cecata, nè la Lampa a la lampa; nè stienne mia cortina, nè ttafero, e ttammurro; nè ttravo luongo; nè le Gallenelle; nè lo viecchio n’è benuto; nè scarreca varrile; nè
Mammara a Nnocella, nè Saglie pengola; nè li Forasciute; nè Sgarriglia Mastodatto; nè Vienela vienela; nè che tiene ’mmano l’aco, e lo ffilo; nè auciello auciello, maneca de fierro; nè Grieco, o Acito, nè Aprite aprite porte a ppovero Farcone. Ma venuta l’ora de ’nchire lo stefano, se mesero a ttavola, e mmagnato che appero, lo Prencepe disse a Zeza, che se fosse portata da valente femmena ad accommenzare lo cunto sujo; essa che n’aveva tanta ’n capo, che ghievano pe ffora, chiammannole tutte a ccapitolo, sceuze pe lo meglio chisto, che ve derraggio.
