Prevod

Starka se je vsa radostna povzpela v zgornje prostore, da bi gospodarici povedala, da je njen ljubi mož doma; kolena so ji postala krepka in noge so ji poskakovale.

Stopila je k njenemu vzglavju in ji rekla: »Zbudi se, Penelopa, ljubi otrok, da boš videla na lastne oči to, po čemer hrepeniš vse dni.

Odisej je prišel in se vrnil domov, čeprav po dolgem času. Pobil je predrzne snubce, ki so mu hišo pustošili, požirali imetje in trpinčili sina.«

Preudarna Penelopa pa ji je odgovorila: »Ljuba dojilja, bogovi so ti vzeli pamet; oni morejo zmešati razum še tako razumnemu človeku in nespametnega privesti k pameti. Oni so te zmedli; prej si bila razsodna.

Zakaj se norčuješ iz mene, ki imam srce prepolno žalosti, s takšnimi praznimi besedami in me prebujaš iz sladkega sna, ki me je objel in mi zagrnil veke?

Tako trdno nisem spala, odkar je Odisej odšel pogledat nesrečni Ilion, ki mu še imena ne bi izrekla. Zdaj pa pojdi dol in se vrni v dvorano.

Če bi katera druga izmed mojih služabnic prišla s takšno novico in me prebudila, bi jo brž in z ostrimi besedami odpravila nazaj v dvorano; tebe pa bo obvarovala tvoja starost.«

Ljuba dojilja Evrikleja ji je odgovorila: »Ne norčujem se iz tebe, ljubi otrok, resnično je Odisej prišel in je doma, kakor ti pravim: tisti tujec, ki so ga vsi v dvorani zaničevali.

Telemah je že dolgo vedel, da je oče doma, a je preudarno skrival njegove namere, da bi se ta maščeval za nasilje predrznih mož.« Tako je rekla; Penelopa pa se je razveselila, skočila s postelje in starko objela, solze so ji privrele iz oči. Spregovorila je in ji namenila krilate besede: »Daj, ljuba dojilja, povej mi čisto resnico: če se je res vrnil domov, kakor praviš, kako je dvignil roke nad brezsramne snubce, ko je bil sam, oni pa so bili v hiši vselej zbrani skupaj?«

Ljuba dojilja Evrikleja ji je odgovorila: »Nisem videla in nisem izvedela, le stokanje sem slišala tistih, ki so jih pobijali. Me pa smo v notranjih, trdno zidanih sobah sedele prestrašene, za tesno zaprtimi vrati, dokler me ni iz dvorane poklical tvoj sin Telemah; oče ga je poslal pome.

Tedaj sem našla Odiseja, kako je stal med trupli pobitih; okoli njega so na trdnih tleh ležali drug na drugem. Srce bi se ti ogrelo, ko bi to videla.

Zdaj so vsi pri vratih na dvorišče zneseni na kup, on pa prekaja prelepo hišo z žveplom, potem ko je zanetil velik ogenj; mene je poslal pote.

Pojdi z menoj, da se vama obema srce napolni z radostjo, saj sta prestala toliko gorja. Zdaj se je slednjič izpolnila ta dolgoletna želja: živ se je vrnil k domačemu ognjišču in našel tebe in sina v hiši; snubcem, ki so mu delali krivico, pa se je vsem maščeval v svojem domu.«

Preudarna Penelopa ji je odgovorila: »Ljuba dojilja, nikar še ne vriskaj od prevelikega veselja. Saj veš, kako dobrodošel bi bil v tej hiši vsem, najbolj pa meni in sinu, ki sva ga rodila. Toda ta zgodba ni resnična, kakor jo pripoveduješ; eden od nesmrtnih je pobil ošabne snubce, ogorčen nad njihovim žaljivim nasiljem in hudodelstvi.

Nikogar izmed ljudi na zemlji niso spoštovali, ne slabega ne dobrega, kdor koli je prišel k njim; zato jih je zaradi lastne objestnosti zadela nesreča. Odisej pa je daleč od ahajske dežele izgubil vrnitev in tudi sam poginil.«

Tedaj ji je ljuba dojilja Evrikleja odgovorila: »Otrok moj, kakšna beseda ti je ušla izza zob! Tvoj mož je doma, pri ognjišču, ti pa praviš, da se nikoli ne bo vrnil! Tvoje srce je zmeraj nezaupljivo.

Naj ti povem še drugo, povsem jasno znamenje: brazgotino, ki mu jo je nekoč zadal merjasec z belim oklom. Opazila sem jo, ko sem mu umivala noge, in hotela povedati tebi; a me je z rokami zgrabil za usta in mi v svoji veliki prekanjenosti ni pustil spregovoriti.

Pojdi torej z menoj; sama zastavim svoje življenje: če te varam, me daj usmrtiti z najstrašnejšo smrtjo.« Preudarna Penelopa pa ji je odgovorila: »Ljuba dojilja, težko bi razvozlala namere večnih bogov, četudi si še tako izkušena.

Vendar pojdiva k mojemu sinu, da vidim mrtve snubce in tistega, ki jih je pobil.« Tako je rekla in se spustila iz zgornjih prostorov; srce ji je nemirno tehtalo, ali naj ljubljenega moža sprašuje od daleč ali naj stopi k njemu, mu poljubi glavo in prime roke.

Ko je vstopila in prestopila kamniti prag, je sedla nasproti Odiseju, v soju ognja, ob steni na drugi strani; on pa je pri visokem stebru sedel s povešenim pogledom in čakal, ali mu bo kaj rekla njegova plemenita žena, ko ga je ugledala.

Dolgo je sedela molče, osuplost ji je prevzela srce; zdaj ga je gledala naravnost v obraz, zdaj pa ga v bednih oblačilih ni mogla prepoznati.

Telemah jo je pograjal, jo poklical po imenu in rekel: »Mati moja, slaba mati, s srcem brez usmiljenja, zakaj se tako držiš proč od očeta, zakaj ne sedeš k njemu, ne spregovoriš z njim in ga ne vprašaš ničesar?

Nobena druga žena ne bi imela tako trdega srca, da bi se držala proč od moža, ki bi se po tolikem trpljenju v dvajsetem letu vrnil v domačo deželo. Tvoje srce pa je zmeraj trše od kamna.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Otrok moj, srce v prsih mi je povsem otrpnilo; ne morem ne spregovoriti z njim ne ga kaj vprašati in ne pogledati mu naravnost v obraz. Če je to res Odisej in se je vrnil domov, se bova midva še zanesljiveje prepoznala: imava namreč znamenja, za katera veva le midva in so drugim skrita.«

Tako je rekla; mnogo preizkušeni božanski Odisej se je nasmehnil in brž namenil Telemahu krilate besede: »Telemah, pusti materi, naj me tu v hiši preizkuša; kmalu bo vedela bolje.

Zdaj sem umazan in oblečen v bedne cunje, zato me prezira in še ne prizna, da sem jaz. Mi pa premislimo, kako bomo najbolje ukrepali.

Saj mora človek, ki v svoji deželi ubije enega samega moža, četudi ta nima veliko ljudi, ki bi se zanj postavili, bežati ter zapustiti sorodnike in domačo zemljo. Mi pa smo pobili oporo mesta, daleč najboljše mladeniče na Itaki; o tem ti velim premisliti.«

Razsodni Telemah mu je odgovoril: »Sam razmisli o tem, ljubi oče; pravijo namreč, da tvoja preudarnost prekaša vse ljudi in da se noben drug smrtnik ne more kosati s teboj.

Mi ti bomo voljno sledili; in pravim ti, da nam ne bo zmanjkalo poguma, kolikor imamo moči.« Prekanjeni Odisej mu je odgovoril: »Potem bom povedal, kaj se mi zdi najbolje.

Najprej se umijte in oblecite hitone, služabnicam v hiši pa naročite, naj se tudi preoblečejo. Nato naj božanski pevec z zvenečo formingo vodi naš veseli ples, da bo vsak, ki bo zunaj slišal hrup, mislil, da je svatba, bodisi mimoidoči na cesti bodisi kateri od sosedov. Naj se novica o pomoru snubcev ne razširi po mestu, preden odidemo na naše posestvo, obraslo z drevjem; tam bomo potem premislili, kakšno rešitev nam bo naklonil Olimpijec.«

Tako je rekel, oni pa so ga pozorno poslušali in ubogali. Najprej so se umili in oblekli hitone, uredile so se tudi ženske; božanski pevec pa je vzel votlo formingo in v njih prebudil željo po sladki pesmi in brezhibnem plesu.

Velika hiša je odmevala od korakov plešočih mož in lepo opasanih žena. Kdor je zunaj slišal ta hrup, je govoril: »Zdaj se je torej nekdo poročil s kraljico, ki je imela toliko snubcev. Brezsrčnica! Ni zmogla vztrajati in varovati hiše svojemu zakonitemu možu, dokler se ne vrne.«

Tako so govorili, niso pa vedeli, kaj se je zgodilo. Medtem je pogumnega Odiseja v njegovi hiši oskrbnica Evrinoma umila in namazala z oljem ter mu ogrnila lep plašč in nadela hiton. Atena pa mu je na glavo razlila veliko lepote, da je bil videti višji in močnejši; z glave mu je spustila kodraste lase, podobne hijacintovemu cvetu.

Kakor spreten mojster prevleče srebro z zlatom, mojster, ki sta ga Hefajst in Palada Atena naučila vsakršne umetnosti in izdeluje prelepe umetnine, tako mu je ona razlila milino po glavi in ramenih.

Iz kopeli je stopil, po postavi podoben nesmrtnim; spet je sedel na stol, s katerega je prej vstal, nasproti svoji ženi in ji rekel: »Čudna žena, tebi so prebivalci Olimpa dali srce, trše kot kateri koli drugi ženski! Nobena druga žena ne bi imela tako trdega srca, da bi se držala proč od moža, ki bi se po tolikem trpljenju v dvajsetem letu vrnil v domačo deželo.

Daj, dojilja, postelji mi, da bom še sam legel; tej ženi je namreč v prsih železno srce.« Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Čudni mož, ne prevzemam se in ne zaničujem te, pa tudi od osuplosti nisem vsa iz sebe; dobro vem, kakšen si bil, ko si z Itake odplul na ladji z dolgimi vesli.

Daj, Evrikleja, postelji mu trdno posteljo zunaj dobro zgrajene spalnice, ki jo je sam naredil. Odnesite mu tja trdno posteljo in jo posteljite s kožami, odejami in bleščečimi pregrinjali.«

Tako je rekla, da bi preizkusila moža; Odisej pa se je razburil in spregovoril svoji zvesti ženi: »Žena, s temi besedami si me globoko ranila! Kdo je prestavil mojo posteljo? To bi bilo težko tudi največjemu mojstru, razen če bi prišel sam bog in jo po svoji volji zlahka postavil drugam.

Noben živ smrtnik, niti mož v cvetu mladosti, je ne bi zlahka premaknil, saj je v tej izdelani postelji posebno znamenje; jaz sem jo naredil in nihče drug.

Znotraj dvorišča je rasla dolgolisna oljka, bujna in krepka, z deblom, debelim kakor steber. Okoli nje sem sezidal spalnico in jo dokončal s tesno zloženim kamenjem, jo dobro prekril s streho in ji vstavil čvrsto zbita, tesno prilegajoča se vrata.

Nato sem dolgolisni oljki odsekal krošnjo, deblo nad koreninami obsekal in ga z bronom otesal lepo in spretno, ga poravnal po vrvici, iz njega izdelal posteljni steber in vanj izvrtal vse luknje.

Od tod sem začel tesati posteljo, dokler je nisem dokončal, in jo okrasil z zlatom, srebrom in slonovino; vanjo sem napel jermene iz goveje kože, bleščeče škrlatne barve.

Takšno znamenje ti zdaj razodevam; ne vem pa, žena, ali moja postelja še stoji na svojem mestu ali jo je kdo prestavil, potem ko je spodaj odsekal oljkino deblo.«

Tako je rekel; njej pa so se šibila kolena in omehčalo srce, ko je prepoznala zanesljiva znamenja, ki ji jih je razodel Odisej. V solzah je stekla naravnost k njemu, mu ovila roke okoli vratu, poljubila njegovo glavo in rekla: »Ne jezi se name, Odisej, saj si bil v vsem drugem najrazumnejši med ljudmi. Bogovi so nama naklonili gorje, ker nama niso privoščili, da bi skupaj uživala mladost in dosegla prag starosti.

Nikar se zdaj ne jezi name in mi ne zameri, ker te nisem tako objela takoj, ko sem te zagledala. Srce mi je v prsih ves čas trepetalo od strahu, da bi prišel kak človek in me prevaral z besedami; mnogi namreč snujejo podlo korist.

Tudi argoška Helena, Zevsova hči, se ne bi s tujim možem združila v ljubezni in postelji, ko bi vedela, da jo bodo bojeviti sinovi Ahajcev spet odpeljali domov, v ljubo domačo deželo.

Bog jo je spodbudil k temu sramotnemu dejanju; prej v srcu ni gojila te pogubne zaslepljenosti, zaradi katere je žalost najprej zadela tudi naju.

Zdaj pa, ko si tako jasno opisal znamenja najine postelje, ki je ni videl noben drug smrtnik, temveč le ti in jaz in ena sama služabnica, Aktorida, ki mi jo je oče dal, ko sem prišla sem, in je varovala vrata najine trdne spalnice, si prepričal moje srce, čeprav je bilo tako trdo.«

Tako je rekla in v njem še bolj prebudila željo po joku; jokal je in objemal svojo ljubo, zvesto ženo. Kakor je kopno dobrodošlo plavalcem, ki jim je Pozejdon sredi morja razbil trdno ladjo, ko sta jo gnala veter in silovito valovje, in se jih je le malo iz sivega morja rešilo na obalo, plavajoč, s telesi, debelo obloženimi s slano skorjo, ter so veseli stopili na zemljo, rešeni pogube, tako ji je bil ljub pogled na moža in belih rok nikakor ni odmaknila od njegovega vratu.

Še bi ju v joku našla rožnatoprsta Zarja, ko ne bi svetlooka boginja Atena sklenila drugače. Dolgo noč je zadržala na njenem koncu, zlatoprestolno Zarjo pa ustavila pri Okeanu in ji ni pustila vpreči urnih konj, ki ljudem prinašata svetlobo, Lampa in Faetonta, žrebcev, ki vozita Zarjo.

Tedaj je prekanjeni Odisej rekel svoji ženi: »Žena, nisva še prišla do konca vseh preizkušenj; čaka me še neizmerno trpljenje, veliko in težko, ki ga moram v celoti prestati.

Tako mi je prerokovala duša Tejreziasa tistega dne, ko sem se spustil v Hadovo hišo, da bi poiskal pot domov za tovariše in zase. A pojdi, žena, pojdiva v posteljo, da se zdaj uleževa in naužijeva sladkega spanca.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Postelja te bo čakala, kadar koli ti bo srce poželelo, saj so ti bogovi dali, da si se vrnil v dobro zgrajeni dom in v domačo deželo. A ker si to omenil in ti je bog položil misel v srce, mi povej, kakšna preizkušnja te čaka; saj bom, mislim, zanjo izvedela tudi pozneje, in nič slabše ni, če jo izvem takoj.«

Prekanjeni Odisej ji je odgovoril: »Čudna žena, zakaj me spet tako vztrajno siliš, naj govorim? Vendar ti bom povedal in ničesar zamolčal.

Tvoje srce se ne bo razveselilo; tudi sam se ne veselim, saj mi je ukazal, naj prehodim mnoga mesta ljudi z lepo izdelanim veslom v rokah, dokler ne pridem k ljudem, ki ne poznajo morja in hrane ne jedo pomešane s soljo.

Ti ne poznajo ladij z rdeče pobarvanimi boki niti lepo izdelanih vesel, ki so ladjam peruti.

Povedal mi je jasno znamenje in tudi tebi ga ne bom prikril: ko me bo srečal drug popotnik in rekel, da na krepkem ramenu nosim velnico, naj tedaj, tako mi je velel, zasadim veslo v zemljo in darujem lepe žrtve vladarju Pozejdonu, ovna, bika in merjasca, ki plemeni svinje; potem naj se vrnem domov in darujem svete hekatombe nesmrtnim bogovom, ki prebivajo na prostranem nebu, vsem po vrsti. Meni pa bo iz morja prišla smrt, tako nežna, da me bo vzela, ko me bo izčrpala spokojna starost; okoli mene bo ljudstvo živelo v blagostanju. Rekel mi je, da se bo vse to izpolnilo.«

Preudarna Penelopa mu je odgovorila: »Če ti bodo bogovi res naklonili srečnejšo starost, je vendar upanje, da se boš rešil gorja.«

Tako sta se pogovarjala med seboj; medtem sta Evrinoma in dojilja pripravljali posteljo z mehko posteljnino v svetlobi gorečih bakel.

Ko sta pridno postlali trdno posteljo, se je starka vrnila v svoje prostore spat, sobarica Evrinoma pa ju je vodila, ko sta šla k ležišču, z baklo v rokah. Pripeljala ju je v spalnico in se vrnila; onadva pa sta se radostno združila v stari zakonski postelji. Telemah, govedar in svinjar so nehali plesati in ustavili tudi ženske, potem pa legli k počitku v senčnih dvoranah.

Ko sta se naužila sladke ljubezni, sta uživala v pogovoru in pripovedovala drug drugemu: ona, plemenita med ženami, koliko je v hiši prestala, ko je gledala pogubno množico snubcev, ki so zaradi nje klali toliko govedi in krepkih ovac ter zajemali obilico vina iz vrčev; od Zevsa rojeni Odisej pa, koliko gorja je prizadel ljudem in koliko ga je sam v mukah prestal. Vse ji je povedal, ona pa ga je z veseljem poslušala; spanec ji ni legel na veke, dokler ni vsega pripovedoval do konca.

Začel je s tem, kako je najprej premagal Kikone in nato prišel v rodovitno deželo Lotofagov; kaj vse je storil Kiklop in kako se mu je maščeval za pogumne tovariše, ki jih je brez usmiljenja požrl; kako je prišel k Ajolu, ki ga je prijazno sprejel in poslal na pot, a mu še ni bilo usojeno priti v ljubo domovino, temveč ga je vihar spet pograbil in ga, bridko vzdihujočega, gnal po morju, polnem rib; kako je prispel v lajstrigonski Telepil, kjer so mu uničili ladje in lepo nazuvane tovariše prav vse, sam Odisej pa je ušel na črni ladji; pripovedoval je o Kirkini zvijači in številnih prevarah, pa kako je na ladji z mnogimi veslaškimi klopmi prišel v trohnobno Hadovo hišo, da bi povprašal dušo tebanskega Tejreziasa, in je videl vse tovariše ter mater, ki ga je rodila in ga hranila, ko je bil še majhen; kako je slišal zvenečo pesem Siren, kako je prišel do Blodečih skal, strašne Haribde in Skile, ki ji še noben človek ni ušel nepoškodovan; kako so tovariši pobili Helijevo govedo in kako je njegovo hitro ladjo s kadečo se strelo zadel Zevs, ki grmi z višav, in so umrli njegovi vrli tovariši vsi do zadnjega, sam pa je ušel zli usodi; kako je prišel na otok Ogigijo k nimfi Kalipso, ki ga je zadrževala, ker ga je hotela imeti za moža, v svojih votlih jamah, ga hranila in mu obljubljala, da ga bo naredila nesmrtnega in za vse dni nestarajočega, a nikoli ni prepričala njegovega srca; kako je po mnogem trpljenju prišel k Fajakom, ki so ga iz vsega srca častili kakor boga in ga z ladjo poslali v ljubo domačo deželo, obdarovanega z obilico brona, zlata in oblačil.

To so bile njegove zadnje besede, ko ga je sladki spanec, ki razvezuje ude, objel in mu pregnal skrbi iz srca. Svetlooka boginja Atena pa je sklenila nekaj novega: ko je menila, da se je Odisej dovolj naužil ženine postelje in spanca, je takoj iz Okeana dvignila zlatoprestolno, zgodaj rojeno Zarjo, da bi ljudem prinesla svetlobo. Odisej je vstal iz mehke postelje in svoji ženi naročil: »Žena, zdaj sva se oba do sitega naužila tolikih preizkušenj: ti si tu jokala za menoj in mojo nesrečno vrnitvijo, mene pa so Zevs in drugi bogovi z mukami zadrževali daleč od domače zemlje, čeprav sem hrepenel po njej. Zdaj, ko sva se oba vrnila v ljubljeno posteljo, skrbi v hiši za imetje, ki mi je ostalo; živino, ki so jo objestni snubci poklali, si bom v velikem številu sam pridobil s plenjenjem, drugo pa bodo Ahajci dali, dokler se mi ne bodo spet napolnili vsi hlevi.

Zdaj bom šel na posestvo, obraslo z drevjem, pogledat dobrega očeta, ki je zaradi mene tako hudo žalosten. Tebi pa, žena, čeprav si preudarna, naročam tole: brž ko bo vzšlo sonce, se bo razširila novica o snubcih, ki sem jih pobil v hiši. Pojdi s služabnicami v zgornje prostore in ostani tam; nikogar ne glej in nikogar nič ne sprašuj.«

Tako je rekel in si nadel na ramena lepo bojno opravo, zbudil Telemaha, govedarja in svinjarja ter vsem velel, naj vzamejo v roke bojno orožje.

Ubogali so ga in se oborožili z bronom, odprli vrata in odšli; Odisej jih je vodil. Svetloba je že obsijala zemljo, Atena pa jih je zagrnila z nočno temo in jih hitro odpeljala iz mesta.