Oče in sin

Besedilo

Oče in sin

Odisej in plemeniti svinjski pastir sta medtem v koči ob zori pripravljala zajtrk in zakurila ogenj; pastirje sta poslala ven s čredami svinj. Lajajoči psi so se dobrikali Telemahu in niso lajali, ko se je bližal. Plemeniti Odisej je opazil, kako psi mahajo z repi, in zaslišal korake.

Brž je nagovoril Evmaja s krilatimi besedami: »Evmaj, gotovo prihaja k tebi kak prijatelj ali drug znanec, saj psi ne lajajo, temveč se dobrikajo; slišim tudi topot nog.«

Še ni izgovoril vseh besed, ko je njegov ljubi sin obstal na pragu. Svinjski pastir je ves osupel planil pokonci in iz rok so mu padle posode, s katerimi je bil zaposlen, ko je mešal žareče vino. Stopil je svojemu gospodarju naproti in ga poljubil na glavo, na obe lepi očesi in na obe roki; obilne solze so mu privrele iz oči.

Kakor oče ljubeče objame sina, ki se v desetem letu vrne iz daljne dežele, svojega edinca, pozno rojenega, zaradi katerega je prestal toliko gorja, tako je plemeniti svinjski pastir objel bogovom podobnega Telemaha in ga vsega poljubljal, kakor da je ušel smrti. Med ihtenjem ga je nagovoril s krilatimi besedami: »Prišel si, Telemah, moja sladka luč! Mislil sem, da te ne bom več videl, ko si z ladjo odplul v Pilos.

A zdaj le vstopi, ljubi otrok, da se mi srce razveseli ob pogledu nate, ko si se vrnil od drugod in si spet tukaj. Saj ne zahajaš pogosto na polja in k pastirjem, temveč ostajaš v mestu; očitno ti je tako po volji, da gledaš pogubno množico snubcev.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Prav, očka; zaradi tebe sem prišel sem, da te vidim na lastne oči in izvem, ali moja mati še ostaja doma ali pa jo je že vzel drug mož in Odisejeva postelja sameva, odeta v grde pajčevine, ker ni nikogar, ki bi spal v njej.«

Svinjski pastir, prvak med možmi, mu je odgovoril: »Še vedno vztraja s potrpežljivim srcem v tvojem domu; v bridkosti ji minevajo noči in dnevi, ko nenehno toči solze.«

Tako je rekel in mu vzel bronasto sulico. Telemah je stopil noter in prestopil kamniti prag. Ko se je približal sedežu, mu je oče Odisej odstopil prostor, a Telemah ga je s svoje strani zadržal in rekel: »Sedi, tujec; drugje si bomo našli sedež v naši koči, saj je tu mož, ki mi ga bo pripravil.«

Tako je rekel in Odisej je spet sedel; svinjski pastir pa je Telemahu nastlal svežega dračja in čezenj položil ovčjo kožo. Tja je nato sedel Odisejev ljubi sin.

Svinjski pastir jima je prinesel pladnje pečenega mesa, ki je ostalo od prejšnjega dne, naglo nakopičil kruha v košarice in v leseni čaši zmešal medeno sladko vino. Sam je sedel nasproti božanskemu Odiseju.

Segli so po pripravljenih jedeh, ki so stale pred njimi. Ko so se nasitili jedi in pijače, je Telemah nagovoril plemenitega svinjskega pastirja: »Očka, od kod je prišel k tebi ta tujec? Kako so ga mornarji pripeljali na Itako? Za koga so se izdajali?

Saj ne verjamem, da je prišel sem peš.« Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Otrok moj, vse ti bom povedal po resnici.

Pravi, da je po rodu s prostrane Krete, in pripoveduje, da je na svojih blodnjah obšel mnoga mesta ljudi; tako mu je namreč usodo napredlo božanstvo. Zdaj pa je pobegnil z ladje Tesprotov in prišel v mojo kočo. Tebi ga izročam: stori, kakor želiš; pravi, da prihaja k tebi kot prošnjik.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Evmaj, te besede so mi res ranile srce. Kako naj tujca sprejmem v svoji hiši?

Sam sem še mlad in svojim rokam še ne zaupam, da bi se ubranil moža, ki bi me prvi napadel. Moja mati pa v srcu omahuje med dvema odločitvama: ali naj ostane tukaj z menoj in skrbi za hišo, iz spoštovanja do moževe postelje in do tega, kar govori ljudstvo, ali naj že odide z najboljšim izmed Ahajcev, ki jo snubijo v hiši, s tistim, ki ji bo dal največ darov.

A ker je tujec prišel v tvoj dom, mu bom dal plašč in hiton, lepi oblačili, dal mu bom dvorezen meč in sandale za noge ter ga poslal, kamor ga ženeta srce in želja.

Če pa hočeš, ga zadrži v koči in skrbi zanj; sem ti bom poslal oblačila in vso potrebno hrano, da ne bo v breme tebi in tvojim tovarišem.

Tja med snubce pa mu ne bi dovolil iti, saj so objestni in brezobzirni; bojim se, da bi ga zasmehovali, meni pa bi to prineslo hudo bolečino.

Težko je kaj doseči proti množici, četudi je mož močan, saj so številnejši veliko močnejši.« Tedaj ga je nagovoril plemeniti Odisej, ki je toliko prestal: »Prijatelj, ker smem tudi jaz kaj reči, naj ti povem, da mi srce razjeda bolečina, ko poslušam, kakšna brezsramna dejanja, kakor pravita, snubci počenjajo v tvoji hiši proti tvoji volji, čeprav si tak mož.

Povej mi: se jim uklanjaš po lastni volji ali te ljudstvo po deželi sovraži, ker sledi božjemu glasu? Ali pa imaš kaj očitati bratom, na katere se mož lahko zanese v boju, tudi kadar izbruhne hud spopad?

Ko bi bil s tem srcem še tako mlad kakor ti ali sin brezgrajnega Odiseja ali celo on sam, naj mi tujec pri priči odseka glavo, če ne bi vsem snubcem prinesel pogube, ko bi stopil v hišo Odiseja, Laertovega sina.

Če pa bi me množica premagala, ker bi bil sam, bi raje padel v lastni hiši in umrl, kakor nenehno gledal ta sramotna dejanja: kako grdo ravnajo s tujci in služabnice nesramno vlačijo po lepih sobanah, kako vino teče v potokih in kako jedo hrano kar tja v en dan, brez konca, za stvar, ki je nikoli ne bo konec.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Tujec, povedal ti bom čisto po resnici. Vse ljudstvo me ne sovraži in ni sovražno do mene, pa tudi bratom nimam česa očitati, na katere se mož lahko zanese v boju, tudi kadar izbruhne hud spopad.

Kajti Kronov sin je naš rod omejil na same edince: Arkeziju se je rodil samo en sin, Laert, očetu Laertu pa samo Odisej; in Odisej je v hiši zapustil samo mene, svojega edinca, ne da bi me užil.

Zato je zdaj v hiši nešteto sovražnikov. Vsi plemeniti možje, ki vladajo otokom, Dulihiju, Sami in gozdnatemu Zakintu, in vsi, ki gospodujejo na skalnati Itaki, snubijo mojo mater in pustošijo hišo.

Mati pa osovražene poroke ne zavrne niti se ne more odločiti zanjo; oni medtem s požrešnostjo uničujejo moj dom in kmalu bodo raztrgali še mene.

A to leži bogovom v naročju. Ti pa, očka, hitro pojdi in preudarni Penelopi povej, da sem živ in zdrav in da sem se vrnil iz Pilosa.

Jaz bom ostal tukaj, ti pa se vrni, ko sporočiš samo njej; nihče drug izmed Ahajcev naj ne izve, saj mnogi snujejo zlo zoper mene.«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Vem in razumem; to naročaš človeku, ki te razume. A povej mi še to in razloži po resnici: naj na isti poti s sporočilom obiščem tudi nesrečnega Laerta? Doslej je, čeprav je silno žaloval za Odisejem, še nadzoroval delo in v hiši med služabniki jedel in pil, kadar ga je k temu nagibalo srce. Zdaj pa, odkar si z ladjo odplul v Pilos, pravijo, da ni več ne jedel ne pil in ni pogledal na delo, temveč sedi, vzdihuje in joka, meso okoli kosti pa mu hira.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »To je še hujša bolečina, a ga bomo vendar pustili, čeprav nas žalosti. Ko bi si smrtniki lahko vse izbrali sami, bi si najprej izbrali dan očetove vrnitve.

Ti pa se po sporočilu vrni in ne tavaj po poljih, da bi ga poiskal; materi reci, naj kar najhitreje in na skrivaj pošlje služabnico, ki skrbi za hišo, saj lahko ta sporoči starcu.«

Tako je rekel in spodbudil svinjskega pastirja k odhodu. Ta je vzel sandale, si jih privezal na noge in odšel proti mestu. Ateni ni ušlo, da je svinjski pastir Evmaj zapustil kočo, temveč se je približala v podobi ženske, lepe in visoke, vešče sijajnih ročnih del.

Obstala je nasproti vrat koče in se pokazala Odiseju. Telemah je ni videl pred seboj in je ni opazil, kajti bogovi se ne pokažejo vsem razločno; videli pa so jo Odisej in psi, ki niso lajali, temveč so cvileč pobegnili na drugo stran ograde.

Pomignila je z obrvmi in plemeniti Odisej je razumel; stopil je iz koče mimo visokega dvoriščnega zidu in obstal pred njo. Atena ga je nagovorila: »Potomec Zevsa, Laertov sin, iznajdljivi Odisej!

Zdaj se razkrij sinu in se ne skrivaj več, da skupaj zasnujeta smrt in pogubo snubcev ter se odpravita v slavno mesto. Tudi sama ne bom dolgo proč od vaju, saj se želim bojevati.«

Tako je rekla Atena in se ga dotaknila z zlato palico. Najprej mu je nadela na prsi čist plašč in hiton, nato mu je povrnila stas in mladost. Koža mu je spet potemnela, lica so se mu napela in temna brada mu je zrasla okoli brade.

Ko je to storila, je odšla, Odisej pa se je vrnil v kočo. Njegov ljubi sin je osupnil ob pogledu nanj in v strahu obrnil oči stran, da ne bi bil bog; nato ga je nagovoril s krilatimi besedami: »Tujec, zdaj si videti drugačen kakor prej, druga oblačila imaš in tudi tvoja polt ni več enaka.

Gotovo si eden izmed bogov, ki prebivajo na širnem nebu! Bodi nam milostljiv, da ti darujemo prijetne žrtve in izdelane zlate darove; prizanesi nam!« Plemeniti Odisej, ki je toliko prestal, mu je odgovoril: »Nisem bog; zakaj me primerjaš z nesmrtnimi?

Tvoj oče sem, zaradi katerega vzdihuješ in prestajaš tolikšno gorje ter prenašaš nasilje mož.« Tako je rekel, poljubil sina in pustil, da so mu z lic na tla kanile solze; dotlej jih je ves čas zadrževal.

Telemah, ki še ni verjel, da je to njegov oče, mu je znova odvrnil: »Ti nisi Odisej, moj oče, temveč me neko božanstvo slepi, da bi še bolj žaloval in vzdihoval.

Noben smrtnik ne bi mogel tega storiti s svojo pametjo, razen če bi prišel sam bog in ga zlahka po svoji volji napravil mladega ali starega. Še pravkar si bil starec v razcapanih oblačilih, zdaj pa si podoben bogovom, ki prebivajo na širnem nebu.«

Iznajdljivi Odisej mu je odgovoril: »Telemah, ni prav, da se očetu, ki je tu pred teboj, tako čudiš in osupel strmiš vanj. Noben drug Odisej ne bo več prišel sem; jaz sem ta, ki sem prestal mnogo gorja in dolgo blodil, zdaj pa sem se v dvajsetem letu vrnil v domačo deželo.

To pa je delo Atene, ki zbira bojni plen; ona me napravi takšnega, kakor želi, saj ima to moč: zdaj podobnega beraču, zdaj spet mlademu možu, ki nosi lepa oblačila.

Bogovom, ki prebivajo na širnem nebu, je lahko smrtnika poveličati ali ponižati.« Tako je rekel in sedel; Telemah pa je objel dobrega očeta in jokal ter točil solze. Oba je prevzela želja po joku; glasno sta jokala, bolj pretresljivo kakor ptice, ribji orli ali jastrebi s kljukastimi kremplji, ki jim kmetje vzamejo mladiče, preden se naučijo leteti. Tako so jima izpod obrvi tekle bridke solze.

In med njunim jokom bi zašla sončna luč, ko ne bi Telemah brž nagovoril očeta: »Ljubi oče, s kakšno ladjo so te mornarji pripeljali na Itako? Za koga so se izdajali?

Saj ne verjamem, da si prišel sem peš.« Plemeniti Odisej, ki je toliko prestal, mu je odgovoril: »Otrok moj, povedal ti bom po resnici.

Pripeljali so me Fajaki, sloveči po ladjah, ki prevažajo tudi druge ljudi, kadar kdo pride k njim. Medtem ko sem spal, so me na hitri ladji peljali čez morje in me odložili na Itaki; dali so mi sijajne darove, obilo brona in zlata ter tkanih oblačil.

Vse to po volji bogov leži v votlini. Zdaj pa sem po Ateninem nasvetu prišel sem, da se posvetujeva o pogubi sovražnikov.

Naštej mi torej snubce in povej, da bom vedel, koliko jih je in kakšni možje so; potem bom preudaril v svojem srcu in presodil, ali se jim lahko postaviva po robu sama, brez drugih, ali pa bova poiskala še koga.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Oče, vedno sem poslušal o tvoji veliki slavi, da si silen z orožjem in moder v nasvetu; a zdaj si izrekel nekaj prevelikega in čudim se. Kako bi se mogla dva moža bojevati proti tolikim močnim nasprotnikom?

Snubcev ni natanko deset niti samo dvajset, temveč veliko več; takoj boš izvedel njihovo število. Iz Dulihija je dvainpetdeset izbranih mladeničev, spremlja pa jih šest služabnikov; s Same je štiriindvajset mož, z Zakinta je dvajset ahajskih mladeničev, s same Itake pa dvanajst, vsi prvaki. Z njimi so glasnik Medon in božanski pevec ter dva služabnika, vešča razdeljevanja mesa.

Če se spopadeva z vsemi, ko bodo v hiši, se bojim, da boš svojo vrnitev plačal s silno bridkim trpljenjem. Če pa lahko pomisliš na kakega pomočnika, premisli, kdo bi nama z vsem srcem stal ob strani.«

Plemeniti Odisej, ki je toliko prestal, mu je odgovoril: »Povedal ti bom, ti pa razumi in poslušaj: premisli, ali nama bosta zadostovala Atena in oče Zevs ali naj pomislim še na drugega pomočnika.«

Preudarni Telemah mu je odvrnil: »Res odlična pomočnika sta ta dva, ki ju omenjaš, čeprav sedita visoko med oblaki; saj vladata tako ljudem kakor nesmrtnim bogovom.«

Plemeniti Odisej, ki je toliko prestal, mu je odgovoril: »Ne bosta dolgo ostala daleč od hudega spopada, ko bo med snubci in nama v moji hiši Aresova moč odločala o zmagi.

Ti pa pojdi ob svitu domov in se druži z objestnimi snubci; mene bo svinjski pastir pozneje pripeljal v mesto, podobnega bednemu beraču in starcu.

Če me bodo v hiši sramotili, naj tvoje srce v prsih potrpi, ko bom trpel; četudi me bodo za noge vlekli skozi hišo ven ali metali vame, glej in se zadrži.

Lahko jih sicer pozoveš, naj opustijo nespamet, in jih nagovoriš s prijaznimi besedami, a te ne bodo poslušali; že se jim namreč bliža usojeni dan.

Še nekaj ti bom povedal, ti pa si to vtisni v srce: ko mi bo Atena, bogata z nasveti, položila misel v duha, ti bom pomignil z glavo; ti pa razumi znamenje in vse bojno orožje, ki leži v hiši, odnesi v notranjost zgornje shrambe in ga tam spravi, prav vsega. Snubce pa z blagimi besedami pomiri, ko te bodo spraševali, ker ga bodo pogrešali: ›Umaknil sem ga pred dimom, saj ni več takšno, kakršno ga je pustil Odisej, ko je odšel v Trojo, temveč ga je ognjeni dih vsega skazil.

Poleg tega mi je Kronov sin položil v srce še tehtnejšo misel: da se ne bi v pijanosti sprli in ranili drug drugega ter osramotili gostije in snubljenja; kajti železo samo privlači moža.‹

Samo za naju pusti dva meča in dve sulici ter dva ščita iz volovske kože, da jih bova lahko prijela v roke in planila nanje. Njim pa bosta tedaj Palada Atena in modri Zevs zmedla duha.

Še nekaj ti bom povedal, ti pa si to vtisni v srce: če si res moj sin in moje krvi, naj nihče ne izve, da je Odisej doma; naj tega ne ve ne Laert ne svinjski pastir ne kdo izmed domačih niti sama Penelopa. Samo ti in jaz bova spoznala, kakšne so služabnice, in preizkusila bova tudi koga izmed služabnikov, kdo naju spoštuje in se naju v srcu boji in kdo se za naju ne meni ter te zaničuje, čeprav si tak mož.«

Slavni sin mu je odgovoril: »Oče, mislim, da boš kmalu spoznal moje srce, saj me ne vodi lahkomiselnost. Vendar ne mislim, da bo ta načrt v korist obema, in prosim te, premisli ga.

Dolgo boš brez pravega haska preizkušal vsakega, ko boš hodil od posestva do posestva; oni pa bodo medtem v hiši brez skrbi objestno požirali imetje in ničemur prizanašali.

Svetujem ti, da res spoznaš služabnice, katere te ne spoštujejo in katere so brez krivde; služabnikov po posestvih pa ne bi rad preizkušal zdaj, temveč naj to ostane za pozneje, če si res prejel kako znamenje od Zevsa, ki nosi egido.«

Tako sta se pogovarjala, medtem pa je na Itako priplula dobro zgrajena ladja, ki je iz Pilosa pripeljala Telemaha in vse njegove tovariše.

Ko so vpluli v globoko pristanišče, so črno ladjo potegnili na kopno, pogumni služabniki pa so odnesli njihovo opremo; lepe darove so takoj prenesli v Klitijevo hišo.

V Odisejev dom so poslali glasnika, da bi preudarni Penelopi sporočil, da je Telemah na podeželju, ladji pa je naročil, naj odpluje v mesto, da se plemenita kraljica ne bi prestrašila in točila nežnih solz. Glasnik in plemeniti svinjski pastir sta se srečala, saj sta šla ženi povedat isto novico.

Ko sta prišla v hišo božanskega kralja, je glasnik sredi služabnic rekel: »Kraljica, tvoj ljubi sin se je že vrnil!« Svinjski pastir pa je stopil tesno k Penelopi in ji povedal vse, kar mu je njen ljubi sin naročil sporočiti.

Ko ji je izročil celotno sporočilo, se je odpravil nazaj k svinjam in zapustil dvorišče in hišo. Snubce sta prevzela žalost in potrtost; stopili so iz hiše mimo visokega dvoriščnega zidu in sedli tam pred vrati.

Prvi jih je nagovoril Evrimah, Polibov sin: »Prijatelji, Telemah je s tem potovanjem opravil veliko delo, zares drzno; mi pa smo govorili, da mu ne bo uspelo.

Dajmo, splavimo najboljšo črno ladjo in zberimo veslače, vešče morja, da bodo čim prej onim sporočili, naj se hitro vrnejo domov.«

Še ni izgovoril vsega, ko se je Amfinom obrnil na svojem mestu in zagledal ladjo v globokem pristanišču, na njej pa može, ki so spuščali jadra in držali vesla v rokah.

Veselo se je zasmejal in rekel tovarišem: »Ne pošiljajmo več nobenega glasnika, saj so že tukaj! Ali jim je to povedal kdo izmed bogov ali pa so sami videli ladjo, ki je plula mimo, a je niso mogli dohiteti.«

Tako je rekel; vstali so in odšli na morski breg, brž potegnili črno ladjo na kopno, pogumni služabniki pa so odnesli njihovo opremo.

Sami so vsi skupaj odšli na zborišče in nikomur drugemu, ne mlademu ne staremu, niso dovolili, da bi sedel mednje. Nagovoril jih je Antinoj, Evpejtov sin: »Gorje, kako so bogovi tega moža rešili nesreče!

Podnevi so stražarji sedeli na vetrovnih vrhovih in se neprenehoma menjavali; ko pa je sonce zašlo, nismo nikoli prenočili na kopnem, temveč smo na morju pluli s hitro ladjo in čakali božansko Zoro. Telemahu smo nastavljali zasedo, da bi ga ujeli in ubili; medtem pa ga je neko božanstvo odpeljalo domov. Zdaj mu tu zasnujmo bridko pogubo, da nam ne bo ušel; kajti ne verjamem, da bomo kaj dosegli, dokler bo živ.

Sam je namreč bister v presoji in umu, ljudstvo pa nam ni več povsem naklonjeno. Zato ukrepajmo, preden zbere Ahajce na zboru — saj ne mislim, da bo pustil stvar pri miru, temveč se bo razjezil, stopil pred vse in povedal, da smo mu pripravljali strašno smrt, a nam ni uspelo. Ko bodo slišali za naša zla dejanja, jih ne bodo odobravali. Lahko nam storijo kaj hudega in nas preženejo iz naše dežele, da bomo morali med tuje ljudstvo. Zato ga prehitimo in ujemimo na polju, daleč od mesta, ali na poti; njegovo premoženje in posest si prisvojimo ter ju po pravičnih deležih razdelimo medse, hišo pa prepustimo njegovi materi in možu, ki jo bo vzel.

Če pa vam ta predlog ni po volji in želite, da ostane živ in obdrži vse očetovo imetje, se ne zbirajmo več tukaj in ne požirajmo obilja njegovega bogastva, temveč naj vsak iz svojega doma snubi z darovi in si jo skuša pridobiti; ona pa naj se poroči s tistim, ki ji bo dal največ in ji bo usojen.«

Tako je rekel in vsi so molče obsedeli. Nato jih je nagovoril Amfinom, slavni sin Niza, kralja iz Aretijevega rodu, ki je s travnatega Dulihija, bogatega s pšenico, vodil snubce in je bil Penelopi s svojimi besedami najbolj všeč, saj je bil plemenitega duha. Dobronamerno jim je spregovoril: »Prijatelji, jaz ne bi hotel ubiti Telemaha; strašno je umoriti potomca kraljevega rodu. Najprej povprašajmo bogove za njihovo voljo.

Če bodo izreki velikega Zevsa to odobrili, ga bom sam ubil in k temu pozval vse druge; če pa nas bodo bogovi odvračali, vam svetujem, da odnehamo.«

Tako je rekel Amfinom in predlog jim je bil po volji. Brž so vstali in odšli v Odisejevo hišo; ko so prišli tja, so sedli na gladko obdelane stole.

Preudarna Penelopa pa se je odločila za nekaj drugega: pokazati se snubcem, ki so bili tako brezmejno objestni. V hiši je namreč izvedela za načrtovani umor svojega sina; povedal ji je glasnik Medon, ki je slišal njihove naklepe.

S služabnicami se je odpravila v dvorano. Ko je ta plemenita žena prišla do snubcev, je obstala ob podboju trdno zgrajene dvorane in si pred lica podržala bleščečo tančico. Antinoja je oštela in ga poklicala po imenu: »Antinoj, objestnež, spletkar zla! Pa pravijo, da si med vrstniki na Itaki najboljši v presoji in besedi; a očitno nisi tak!

Blaznež, zakaj Telemahu snuješ smrt in pogubo ter se ne meniš za prošnjike, ki jim je Zevs priča? Ni sveto drug drugemu kovati zla.

Mar ne veš, da je tvoj oče pribežal sem, ker se je bal ljudstva? Silno so bili namreč jezni nanj, ker se je pridružil tafijskim roparjem in prizadel Tesprote, ki so bili naši zavezniki. Hoteli so ga ubiti in mu iztrgati srce ter požreti vse njegovo bogato premoženje; a Odisej jih je zadržal in ustavil, čeprav so si tega goreče želeli.

Ti pa zdaj nespoštljivo požiraš njegov dom, snubiš njegovo ženo, ubijaš njegovega sina in meni zadajaš silno gorje. Zato ti ukazujem, da odnehaš in k temu pozoveš še druge.«

Evrimah, Polibov sin, ji je odvrnil: »Ikarijeva hči, preudarna Penelopa, bodi pogumna; naj te to ne skrbi.

Ni ga moža, ne bo ga in se ne bo rodil, ki bi položil roko na tvojega sina Telemaha, dokler bom jaz živ in bom gledal luč na zemlji.

To ti povem in tako se bo tudi zgodilo: nemudoma bi mu temna kri pritekla okoli moje sulice. Saj je tudi mene Odisej, rušilec mest, pogosto posadil na kolena in mi pečeno meso položil v roke ter mi ponudil rdeče vino.

Zato mi je Telemah daleč najljubši izmed vseh mož in pravim mu, naj se ne boji smrti od snubcev; smrti od bogov pa se ni mogoče izogniti.«

Tako jo je opogumljal, sam pa je Telemahu pripravljal pogubo. Penelopa se je povzpela v svoje svetle zgornje sobane in jokala za ljubim možem Odisejem, dokler ji ni sivooka Atena razlila sladkega spanca po vekah.

Zvečer je plemeniti svinjski pastir prišel k Odiseju in njegovemu sinu; onadva sta pripravljala večerjo, potem ko sta zaklala enoletnega prašiča. Atena pa je stopila k Odiseju, Laertovemu sinu, ga udarila s palico in ga spet spremenila v starca ter mu nadela bedna oblačila, da ga svinjski pastir ne bi prepoznal, ko bi ga videl, in ne bi odšel povedat preudarni Penelopi, ker skrivnosti ne bi mogel zadržati v srcu.

Telemah ga je prvi nagovoril: »Vrnil si se, plemeniti Evmaj! Kakšne novice so v mestu? So se ponosni snubci že vrnili iz zasede ali me še vedno čakajo, ko bom prihajal domov?«

Ti pa si mu, svinjski pastir Evmaj, odgovoril: »Ni mi bilo mar, da bi o tem poizvedoval in spraševal, ko sem hodil po mestu; srce me je gnalo, da sporočim novico in se čim prej vrnem sem.

Srečal sem hitrega sla tvojih tovarišev, glasnika, ki je prvi povedal novico tvoji materi. Vem pa še nekaj, kajti to sem videl na lastne oči.«

Že sem hodil nad mestom, tam, kjer se dviga Hermesov grič, ko sem zagledal hitro ladjo, ki je plula v naše pristanišče; na njej je bilo veliko mož, natovorjena pa je bila s ščiti in kopji, ostro okovanimi na obeh koncih. Menil sem, da so to oni, a zagotovo ne vem.

Tako je dejal, plemeniti Telemah pa se je nasmehnil in pogledal očeta, a pazil, da ga svinjski pastir ne bi opazil. Ko so končali delo in pripravili pojedino, so jedli in vsakemu je bilo po volji, saj so vsi dobili enak delež.

Ko so potešili željo po pijači in jedi, so pomislili na ležišče in sprejeli dar spanca.