Prevod

Kmet Derwent in njegovi štirje krepki sinovi se neke jesenske noči odpravijo na zbor domoljubov v hiši ob Wissahickonu — na zbor, ki ne obeta nič dobrega Britancem, utaborjenim v Philadelphii, pa naj se rdečesuknjiči še tako posmehujejo svojati, ki se v divjini ob Skippacku pridružuje vojski gospoda Washingtona. Kmet vzdihne ob misli, da v druščini manjka le njegov najmlajši sin, in se že tisočič vpraša, kaj se je zgodilo s fantom. Sedejo k skali, ki sega na cesto, da bi prirezali stenj v svetilki, in med pogovorom jih zdrzne vzklik. Oglasi se Ellen, Derwentova posvojenka in zaročenka njegovega pogrešanega sina. Tisto noč, ko se je fant skrivaj izmuznil iz očetove hiše, jo je prosil, naj se čez leto dni sestane z njim na tem kraju, in nocoj se leto izteče.

Toda zdaj ne hiti sem, da bi se srečala z njim: slišala je, da so Britanci izvedeli za zbor domoljubov in da bodo skušali udeležence zajeti. Še medtem ko jim to pripoveduje, se z juga zasliši hrup: kolona je že na pohodu. Kmetu v očeh zagorita bes in sovraštvo. »Fantje,« reče, »tam prihajajo tisti, ki nas nameravajo pobiti. Naj okusijo lastni način vojskovanja. Postavite se sem v senco in streljajte, ko bodo šli mimo te skale.«

Konjeniki jezdijo naprej in se hahljajo ob misli na zanesljiv uspeh, ko počijo puške in štirje rdečesuknjiči obležijo v prahu. Preživeli kljub presenečenju pokažejo pogum: ustavijo se in odgovorijo na salvo, eden izmed njih pa skoči iz sedla, zgrabi Derwenta in mu zarine nož v grlo. Upornik pade. Okrog njega se razlije mlaka krvi. Britanci zmagajo, saj sta dva izmed mladeničev zvezana, dva pa sta obležala, in zadoni zmagoslavno vzklikanje, toda konjenik z nožem v roki molči. Sklonjen nad kmeta ostane negiben kakor mrtev, dokler ga stotnik ne potreplja po rami. Ko se vzravna, ujetnika osuplo trzneta, kajti obraz, ki ga zagledata v svetlobi svetilke, je obraz njunega brata, a tuj zaradi svoje izmučenosti in krvavega madeža na licu. Dekle s krikom priteče iz skrivališča, a v grozi obstane, ko se z nogo dotakne krvave mlake na cesti. Konjenik si razpre suknjič in ji ponudi medaljon. V njem je njena slika in leto dni ga je nosil nad srcem, toda ona ga izpusti in se stokajoč zgrudi na tla. Vojak si strga rdeči suknjič s telesa, ga potepta v prahu, nato pa se požene v sedlo, plane v reko, jo prebrede in se na drugem bregu prebije skozi podrast. V nekaj minutah doseže vrh skale, ki se dviga skoraj sto čevljev nad vodo. Konj se na robu ustavi, a ko mu ostroga silovito prebode bok, skoči v globino. Z obupanim krikom izdajalec in očetomorilec odide v večnost.