Prevod

(Tudi v književnosti pogosto prevladuje duh rojakarstva.) Da bi si krajšale čas, so se zbrale razne živali v družbo (saj se tudi živali rade družijo) in pretresale tisoč različnih reči. Govorile so o raznih odlikah, 5 s katerimi je obdarjena vsaka žival: ta hvali mravljo, oni psa; nekdo Čebelo, drugi Papagaja. »Ne,« je dejal Noj, »po moji sodbi ni lepše živali od Dromedarja.« 10 Dromedar pa je rekel: »Sam priznam, da mi je všeč edinole Noj.« Nihče ni uganil, zakaj sta oba izkazovala tako nenavaden okus. Mar zato, ker sta oba tako velika? 15 Ali ker imata oba dolga vratova? Ali ker je Noj nekoliko preprost, Dromedar pa tudi ni posebno bister? Ali zato, ker sta oba grda? Ali ker imata na prsih žulj? 20 Lahko pa tudi ... »Nič od tega,« jih je prekinila Lisica, »že vem, v čem je stvar. Veste, zakaj drug drugega tako hvalita? Ker sta rojaka.«[3] In res, oba sta bila iz Berberije; 25 in Lisičina sodba nikakor ni bila tako predrzna, da ne bi mogli morda enako soditi tudi o nekaterih književnikih.

[Opomba 3: Amor patriæ [ratione] valentior omni. (Ovid., Ex Ponto, epist. iii, lib. i.)]