Prevod
Pripovedujejo, da je neki menih, v katerem je bilo nekaj malopridneža in nekaj filozofa, pri podeljevanju zakramenta svetega zakona rekel ženinu: Izročam ti to žensko: ravnaj z njo kakor z najeto mulo — veliko palice in malo jedače.
Podobne sorte je moral biti tudi tisti, ki je v Limi poročil srebrarja Romána, le da je obrnil vajeti in rekel nevesti: Tu imaš moža: ravnaj z njim kakor z volom, vpreženim v jarem, in poskrbi, da se od samega dolgčasa obesi.
Še danes živijo ljudje, ki so srebrarja poznali in se z njim družili; imenovali ga bomo Román, saj imamo razlog, da njegovega pravega imena ne zapišemo s tiskanimi črkami. Tale pripetljaj je v Limi nadvse znan in prvi osemdesetletnik, na katerega boš naletel na tamkajšnjih ulicah, ti ga bo, bralec, povedal do zadnje pike in vejice.
Románova žena, sicer skrajno poštena ženska, kar zadeva zakonsko zvestobo, je imela vse najslabše lastnosti, kar si jih je mogoče zamisliti pri Evini hčeri. Ljubila je razkošje, bila zapravljiva, trmasta in prepirljiva ter je ubogega moža dušila z zahtevami po denarju; tisto ni bila ne hiša ne dom ne karkoli, kar bi bil Kristus blagoslovil, temveč živa podoba pekla. Nihče ni prijel za metlo, nihče ni zakrpal nogavic ubogemu plačniku, nihče ni skrbel za lonec na ognjišču; skratka, vse je šlo rakom žvižgat. Gospa je mislila samo na nakit in naborke, na popivanje in sprehode.
Ob takem življenju sta moževa trgovina in premoženje izpuhtela prej, kot se prekriža poblaznel duhovnik, in z revščino je v tisti praktični republiki, ki ji pravimo zakon, izbruhnila državljanska vojna. Zakonca sta se nenehno zbadala in iskala prepir. Zaradi vsake slamice sta si metala lonce v glavo, da bi si jo skoraj razbila, in noben stol ni ohranil vseh nog celih. Dobrodušni mož jo je še dobro odnesel, kadar je iz spopada prišel zgolj s spomini na ženine nohte po obrazu.
Ta zakon nam prikliče v spomin sonet, ki smo ga napisali v veselih dneh svoje mladosti; ker je priložnost preveč mikavna, da ga ne bi podtaknili bralcu, naj kar pridirja, kakor vitez čaš iz kompleta kart:
V svojo nesrečo vzel sem ničvrednico, svežo kakor bergamotna hruška; s seboj privlekla taščo je in vso veliko žlahto, za doto pa svoj čudoviti obraz. V dolgem diru moje premoženje hiti, da se pogrezne v neznano plitvino; ob njej bom kmalu bankrotiral, če ne odkrijem bogatega rudnika. Ob meni hodi vrag beraški; »daj mi!« je njegov večni napev, in tako sem sama kost, prijatelj dragi. Kaj praviš? Te moja stiska žalosti? — Pravim vam, don Peruétano, pravim, da tisto ni ženska ... temveč pijavka.
Ne spomnim se, od koga sem slišal, da je zapovedi za poročeno žensko, prav kakor zapovedi božje postave, deset: Prva, ljubi svojega moža nad vse.
Druga, ne prisegaj mu ljubezni v prazno. Tretja, razveseljuj ga. Četrta, ljubi ga bolj kakor očeta in mater. Peta, ne muči ga z ljubosumnostjo in godrnjanjem.
Šesta, ne izdaj ga. Sedma, ne zapravljaj njegovega denarja za lišp. Osma, ne hlini živčnih napadov in ne dobrikaj se bratrancem.
Deveta, ne želi si drugega bližnjega razen svojega moža. Deseta, ne želi si tujega razkošja. Teh deset zapovedi spravi v škatlico z riževim pudrom in jih beri vsak dan, dokler jih ne znaš na pamet.
Bistvo je v tem, da nobene ne prekršiš, kakor mi kristjani prelamljamo marsikatero izmed desetih božjih zapovedi. Vrnimo se k srebrarju. Nekega jutra, potem ko je Román prestal enega tistih vsakdanjih bojev med Mavri in kristjani, polnih trušča in razbijanja, si je rekel:
— No, gospod moj, tako ne gre več naprej, saj mi Njegovo božje veličanstvo na onem svetu ne more nameniti hujšega trpljenja, kakor ga prestajam s svojim rebrom. Prav je imel tisti, ki je rekel, da bi morje izgubilo vso svojo divjost in postalo topoglavo, če bi se oženilo. Odločeno: danes se obesim.
Z edinim srebrnikom s podobo stebrov, ki mu je še ostal v žepu, se je odpravil v prodajalnico na vogalu in kupil štiri vare močne nove vrvi; prav opravičljivo razkošje za nekoga, ki si je obetal, da si v življenju ne bo privoščil nobenega drugega več.
II — In kateri podkralj je tedaj vladal? — Zdi se mi, da slišim to vprašanje, ki je v navadi, kadar ljudje poslušajo pripoved, o katere resničnosti dvomijo.
No, dragi bralci, vladal je njegova prevzvišenost don Gabriel de Avilés y Fierro, markiz de Avilés, generalporočnik kraljevih vojsk, ki je po službovanju na čelu Čila in kot podkralj v Buenos Airesu novembra 1801 prišel prevzet oblast v tej blagoslovljeni deželi.
Avilés je prispel v Peru za časa podkralja Amata; ko je leta 1780 izbruhnil znameniti upor Tupac-Amaruja, so ga z vojsko poslali, da ga zatre. Avilés je v tem pohodu ravnal pretirano kruto.
Med njegovim vladanjem so ustanovili škofijo Maynas in podkraljestvu priključili Guayaquil. V Limi so na stroške Avilésa in njegove žene, Limčanke doñe Mercedes Risco, ustanovili žensko bolnišnico Refugio ter začeli graditi utrdbo Santa Catalina za topniško vojašnico pod vodstvom dona Joaquína de la Pezuele, takrat polkovnika in pozneje podkralja.
Prihod cepiva proti črnim kozam so proslavili z velikimi slovesnostmi. Peru je obiskal učenjak Humboldt, v Limi pa so neke noči doživeli vznemirljiv pojav: povsem razločno je bilo slišati številne grome. V tistem času so zasadili drevesa na sprehajališču Alameda de Acho.
Ker sta bili Španija in Francija zaveznici proti Angliji in se je pravkar zgodila katastrofa pri Trafalgarju, sta dve angleški brigantini pri Arici napadli špansko vojno fregato Astrea, jo hudo poškodovali in jo prisilili, da je poiskala zavetje v zalivu.
Ko je Avilés skušal izvršiti kraljevi ukaz o prodaji cerkvenega premoženja, je naletel na močan odpor; preudarni podkralj ga je pomiril tako, da je zadevo zavlačeval ter kroni pošiljal vprašanja in spomenice. To ni bilo prvič, da se je podkralj zatekel k načelu, da je treba dati času čas, in se tako izognil zadregam. Leta 1804 si je mesto prizadevalo, da bi podkralj izdal neki odlok; on pa je menil, da zadeva ni izvedljiva ali da ne sodi v njegovo pristojnost, zato se je odločil posvetovati z monarhom. Ljudstvo, ki tega ni vedelo, je začelo odkrito godrnjati in na vratih palače se je pojavil tale sramotilni listek:
Avilés! Avilés! Kaj počneš, da ne vidiš mestnih nadlog? Podkralj ni bil užaljen in je ukazal spodaj pripisati: Da bi ugodil vašim željam brez odlašanja, sem po očala poslal vse do Španije.
Odgovor je pomiril duhove, saj so meščani spoznali, da je njihova zahteva odvisna od kraljeve odločitve. Avilés je velik del svojega časa posvečal verskim opravilom. Ljudstvo ga je opisovalo s temle izrekom: V molitvi spreten, v vladanju nespreten.
Julija 1806 je predal oblast Abascalu. Ostarel, bolan in potrt zaradi nedavne ženine smrti se je Avilés želel vrniti v Španijo. Ladja, s katero je potoval, je pristala v Valparaísu in nekaj dni pozneje je v tem pristanišču umrl pobožni podkralj, kakor so mu pravile navihane Limčanke.
III Naš mož se je z vrvjo v rokah, ne da bi se prej ubadal s pisanjem poslovilnih pisem, kakor je v modi, odkar so iznašli živce in romantiko, odpravil k ribniku Santa Beatriz. Ta kraj je bil tedaj nadvse prijeten, obdan s pomarančevci in drugimi drevesi, za katera se je zdelo, da kar vabijo človeka, naj se obesi nanje in naredi konec dolgčasu in bridkostim.
Román je najprej pregledal drevesa in vsakemu našel kako pomanjkljivost. To ni bilo dovolj visoko; ono ni bilo dovolj trdno, da bi kot sadež nosilo telo takega dolgina, kakršen je bil on; tretje je imelo preredko krošnjo, tisto malo dlje pa je bilo nekoliko ukrivljeno. Ko se človek obesi, naj ima vsaj to uteho, da je storil povsem po svojem okusu. Nazadnje je našel drevo, ki je ustrezalo vsem zahtevam, splezal nanj in privezal vrv na eno najmočnejših vej.
Med temi pripravami je pomislil, da bi bilo najbolje počakati, da pot opusti, sicer bi ga utegnil kdo zmotiti, on pa bi ostal napol mrtev in bi moral morda vse delo začeti znova. Indijanke, ki so prihajale z ribami iz Chorrillosa, prodajalci zelišč iz Surca, janakone iz Mirafloresa, pobegli sužnji iz San Juana in delavci s posestev so ob tisti uri hodili mimo nedaleč od ribnika. Človek se nikakor ni mogel v miru ubiti.
— To bi bila pa res godlja, če bi me ravno sredi najlepše predstave snel kak vsiljiv mimoidoči! Če se že mora zgoditi, nič ne izgubim, če malo počakam; kdor pride, nikoli ne pride prepozno.
S takimi in podobnimi mislimi se je Román ukvarjal, skrit med gostimi vejami drevesa, ko je zagledal možička v vsega zakrpanem plašču, ki se je bližal s počasnim korakom in se nezaupljivo oziral na vse strani.
Bil je star Španec, ki je živel od miloščine in so ga v Limi poznali pod vzdevkom Ovillitos. Vzdevek je dobil zato, ker je nekoč hodil od hiše do hiše in prodajal klobčiče sukanca, dokler se ni nekega dne odločil zamenjati poklic in stopiti med berače.
Ovillitos je najprej s preiskujočim pogledom premeril zidove in pot, nato sedel pod drevo, ki je skrivalo Romána, ter izvlekel škarje in razparal dve izmed neštetih zaplat, ki so krasile njegov umazani plašč iz grobega volnenega blaga.
Kako se je moral začuditi Román na drevesu, ko je videl, da je Ovillitos iz vsake zaplate vzel zlato unčo, ju dolgo ljubeče opazoval, nato pa zakopal ob vznožju drevesa!
— Kakšen samomor neki, vraga! — je vzkliknil Román in brž splezal z drevesa, takoj ko se je berač oddaljil. — Ko me je že Bog obiskal, izkoristimo priložnost in jo zgrabimo za tisti edini las na njeni pleši. Srečno drevo, ki ima takšno gnojilo!
Lotil se je dela in izkopal nekaj več kot sto zlatnikov peluconas, tistih, na katerih je pod napisom Indiae et Hispaniarum Rex blestela podoba Karla III. ali Karla IV.
IV Román je znova opremil trgovino in njegova srebrarska obrt je zacvetela. Dnevi pomanjkanja so ga izučili, zato je omejil ženino zapravljanje; njen značaj pa se je, nedvomno po čudežu božje previdnosti, za katero nič ni nemogoče, občutno izboljšal.
Ovillitos je hudo zbolel, ko je odkril, da se je njegov zaklad spremenil v ptiča in odletel iz svojega zapora. Nesrečnež ni vedel, da denar ni kartuzijanski menih, ki bi rad ždel na skritem in plesnel, temveč razuzdanec, ki si na vse pretege želi na prosto in iz rok v roke. V vseh časih so bili berači, ki so ob smrti zapustili prav spodobno premoženje.
Román je umrl že v času republike in njegovi dediči so si razdelili premoženje, ocenjeno na več kot petdeset tisoč pesov. Ena izmed določb njegove oporoke, ki smo jo prebrali, za petindvajset let namenja po trideset pesov na mesec za maše za pokoj duše Ovillitosa.
Izvirnik
CRÓNICA DE LA ÉPOCA DEL TRIGÉSIMO SÉPTIMO VIRREY DEL PERÚ
I
Cuentan que un fraile con ribetes de tuno y de filósofo, administrando el sacramento del matrimonio, le dijo al varón:
Ahí te entrego esa mujer: trátala como a mula de alquiler, mucho garrote y poco de comer.
Otro que tal debió ser el que casó en Lima al platero Román, sólo que cambió de frenos y dijo a la mujer:
Ahí tienes ese marido: trátalo como a buey al yugo uncido y procura que se ahorque de aburrido.
Viven aún personas que conocieron y trataron al platero, a quien llamaremos Román; pues causa existe para no estampar en letras de molde su nombre verdadero. El presente sucedido es popularísimo en Lima y te lo referirá, lector, con puntos y comas, el primer octogenario con quien tropieces por esas calles.
La mujer de Román, si bien honradísima hembra en punto a fidelidad conyugal, tenía las peores cualidades apetecibles en una hija de Eva. Amiga del boato, manirrota, terca y regañona, atosigaba al pobrete del marido con exigencias de dinero; y aquello no era casa, ni hogar, ni Cristo que lo fundó, sino trasunto vivo del infierno. Ni se daba escobada, ni se zurcían las calcetas del pagano, ni se cuidaba del puchero, y todo, en fin, andaba a la bolina. Madama no pensaba sino en dijes y faralares, en bebendurrias y paseos.
A ese andar, la tienda y los haberes del marido se evaporaron en menos de lo que se persigna un cura loco, y con la pobreza estalló la guerra civil en esa república práctica que se llama matrimonio. Los cónyuges andaban siempre a pícame Pedro que picarte quiero. Por quítame allá esta paja se tiraban los cacharros a la cabeza, a riesgo de descalabrarse, y no quedaba silla con palo sano. A bien librar salía siempre el bonachón del marido llevando en el rostro reminiscencias de las uñas de su conjunta persona.
Este matrimonio nos trae al magín un soneto que escribimos, allá por los alegres tiempos de nuestra mocedad, y que, pues la ocasión es tentadora para endilgarlo, ahí va como el caballo de copas:
Caséme por mi mal con una indina, fresca como la pera bergamota; trájome suegra y larga familiota y por dote su cara peregrina. A trote largo mi caudal camina a sumergirse en una sirte ignota; pronto he de hacer con ella bancarrota, salvo que encuentre una boyante mina. Un diablo pedigüeño anda conmigo; es ¡dame! su perenne cantinela, y así estoy en los huesos, caro amigo. ¿Qué me dices? ¿Mi afán te desconsuela? --Dígote, don Peruétano, que digo, que aquella no es mujer... es sanguijuela.
No recuerdo a quién oí decir que los mandamientos de la mujer casada son, como los de la ley de Dios, diez:
El primero, amar a su marido sobre todas las cosas.
El segundo, no jurarle amor en vano.
El tercero, hacerle fiestas.
El cuarto, quererlo más que a padre y madre.
El quinto, no atormentarlo con celos y refunfuños.
El sexto, no traicionarlo.
El séptimo, no gastarle la plata en perifollos.
El octavo, no fingir ataque de nervios ni hacer mimos a los primos.
El noveno, no desear más prójimo que su marido.
El décimo, no codiciar el lujo ajeno.
Estos diez mandamientos se encierran en la cajita de los polvos de arroz, y se leen cada día hasta aprenderlos de memoria.
El quid está en no quebrantar ninguno, como hacemos los cristianos con varios de los del Decálogo. Sigamos con el platero.
Una mañana, después de haber tenido Román una de esas cotidianas zambras de moros y cristianos, gutibambas y muziferreras, se dijo:
--Pues, señor, esto no puede durar más tiempo, que penas más negras que las que paso con mi costilla no me ha de deparar su Divina Majestad en el otro mundo. Bien dijo el que dijo que si el mar se casase había de perder su braveza, y embobalicarse. Decididamente, hoy me ahorco.
Y con la única peseta columnaria que le quedaba en el bolsillo, se dirigió al ventorrillo o pulpería de la esquina y compró cuatro varas de cuerda fuerte y nueva, lujo muy excusable en quien se prometía no tener ya otros en la vida.
II
--¿Y qué virrey gobernaba entonces?--Paréceme oír esta pregunta, que es de estilo cuando se escucha contar algo de cuya exactitud dudan los oyentes.
Pues, lectores míos, gobernaba el excelentísimo señor don Gabriel de Avilés y Fierro, marqués de Avilés, teniente general de los reales ejércitos y que, después de haber servido la presidencia de Chile y el virreinato de Buenos Aires, vino en noviembre de 1801 a hacerse cargo del mando de esta bendita tierra.
Avilés había llegado al Perú en la época del virrey Amat; y cuando estalló en 1780 la famosa revolución de Tupac-Amaru fué mandado con tropas para sofocarla. Excesivo fué el rigor que empleó Avilés en esa campaña.
Durante su gobierno se erigió el obispado de Maynas y se incorporó Guayaquil al virreinato. Se estableció en Lima el hospital del Refugio para mujeres, a expensas de Avilés y de su esposa la limeña doña Mercedes Risco, y se principió la fábrica del fuerte de Santa Catalina para cuartel de artillería, bajo la dirección del entonces coronel, y más tarde virrey, don Joaquín de la Pezuela.
Con grandes fiestas se celebró la llegada del flúido vacuno. Tuvo el Perú la visita del sabio Humboldt, y en Lima se experimentó una noche el alarmante fenómeno de haberse oído con claridad muchos truenos. En esa época se plantaron los árboles de la Alameda de Acho.
Como España y Francia hacían causa común contra Inglaterra y acababa de realizarse el desastre de Trafalgar, dos bergantines ingleses atacaron en Arica a la fragata de guerra española Astrea, ocasionándola fuertes averías y forzándola a buscar abrigo en la bahía.
Tratando de dar cumplimiento a una real orden sobre desamortización de bienes eclesiásticos, tropezó Avilés con serias resistencias, que el prudente virrey calmó dando largas al asunto y enviando consultas y memoriales a la corona. No fué ésta la primera vez en que el virrey apeló al expediente de dar tiempo al tiempo para libertarse de compromisos. En 1804 interesábase la ciudad porque el virrey dictase cierta providencia; mas él, creyendo que la cosa no era hacedera o que no entraba en sus atribuciones, decidió consultar al monarca. El pueblo, que lo ignoraba, se echó a murmurar sin embozo, y en la puerta de palacio apareció este pasquín:
¡Avilés! ¡Avilés! ¿Qué haces que por la ciudad no ves?
El virrey no lo tomó a enojo, y mandó escribir debajo:
Para dar gusto a antojos he mandado hasta España por anteojos.
Respuesta que tranquilizó los ánimos, pues vieron los vecinos que su empeño estaba sujeto a la decisión del rey.
Avilés consagraba gran parte de su tiempo a las prácticas religiosas. El pueblo lo pintaba con esta frase. En la oración hábil es y en gobierno inhábil es.
En julio de 1806 entregó el mando a Abascal.
Anciano, enfermo y abatido de ánimo, por la reciente muerte de su esposa, quiso Avilés regresar a España. La nave que lo conducía arribó a Valparaíso, y a los pocos días falleció en este puerto el virrey devoto, como lo llamaban las picarescas limeñas.
III
Provisto de cuerda y sin cuidarse de escribir previamente esquelas de despedida, como es de moda desde la invención de los nervios y del romanticismo, se dirigió nuestro hombre al estanque de Santa Beatriz, lugar amenisimo entonces y rodeado de naranjos y otros árboles, que no parecía sino que estaban convidando al prójimo para colgarse de ellos y dar al traste con el aburrimiento y pesadumbres.
Principió Román por pasar revista a los árboles, y a todos hallaba algún pero que ponerles. Este no era bastante elevado; aquél no ofrecía consistencia para soportar por fruto el cuerpo de un tagarote como él; el otro era poco frondoso, y el de más allá un tanto encorvado. Cuando uno se ahorca debe siquiera llevar el consuelo de haberlo hecho a su regalado gusto. Al fin encontró árbol con las condiciones que el caso requería y, encaramándose en él, ató la cuerda en una de las ramas más vigorosas.
En estos preparativos reflexionó que, para no ser interrumpido y quedarse a medio morir y tener tal vez que empezar de nuevo la faena, lo mejor era esperar a que el camino estuviese desierto. Indias pescadoras que venían de Chorrillos, hierbateros de Surco, yanaconas de Miraflores, cimarrones de San Juan y peones de las haciendas, traficaban a esa hora a pequeña distancia del estanque. No había forma de que un hombre pudiera matarse en paz.
--¡Pues sería andrómina que, a lo mejor de la función, me descolgase un transeúnte inoportuno! Si ello, al fin, ha de ser, nada se pierde con esperar un rato, que no llega tarde quien llega.
En estas y otras cavilaciones hallábase Román escondido entre el espeso ramaje del árbol, cuando vió llegar con tardo paso, y mirando a todas partes con faz recelosa, un hombrecillo envuelto en un capote lleno de remiendos.
Era éste un vejete español que vivía de la caridad pública, y a quien en Lima conocían con el apodo de Ovillitos. El apodo le venía de que en una época entraba de casa en casa vendiendo ovillos de hilo, hasta que un día resolvió cambiar de oficio sentando plaza de mendigo.
Ovillitos, después de dirigir miradas escudriñadoras a las tapias y al camino, se sentó bajo el árbol que cobijaba a Román, y sacando una tijera, descosió dos de los infinitos parches que esmaltaban su mugriento capote de barragán.
¿Cuál sería la sorpresa del encaramado Román al ver que de cada parche sacó Ovillitos una onza de oro y que luego las enterró al pie del árbol, después de haber permanecido gran espacio de tiempo contemplándolas amorosamente?
--¡Qué suicidio ni qué ocho cuartos!--exclamó Román, descendiendo listamente de su árbol apenas se alejó el mendigo--. Pues Dios me ha venido a ver, aprovechemos la ocasión y empuñémosla por el único pelo de la calva. ¡Arbol feliz el que tal abono tiene!
Y se puso a la obra, y desenterró poco más de cien peluconas, de esas que bajo el Indiae et Hispaniarum Rex lucían el busto de Carlos III o Carlos IV.
IV
Román volvió a habilitar la tienda, y su comercio de platería marchó viento en popa. Aleccionado por los días de penuria, puso coto a los derroches de su mujer, cuyo carácter, por milagro sin duda de la Divina Providencia, para quien no hay imposibles, mejoró notablemente.
Ovillitos enfermó de gravedad al descubrir que su tesoro se había convertido en pájaro y volado del encierro. El infeliz ignoraba que el dinero no es monje cartujo que gusta de estar guardado y criar moho, y que es un libertino que se desvive por andar al aire libre y de mano en mano. Mendigos ha habido, en todos los tiempos, que a su muerte han dejado un caudal decente.
Román murió, ya en los tiempos de la república, repartiéndose entre sus herederos una fortuna que se estimó en más de cincuenta mil pesos.
Una de las cláusulas de su testamento, que hemos leído, señala durante veinticinco años la suma de treinta pesos al mes para misas en sufragio del alma de Ovillitos.