Zgodba o Aliju Egipčanu, trgovcu iz Bagdada

Besedilo

Zgodba o Aliju Egipčanu, trgovcu iz Bagdada

Pripovedujejo tudi, da je v Kairu živel trgovec, ki je imel neizmerno bogastvo v denarju, draguljih, plemenitih kovinah in posestvih. Ime mu je bilo Hasan al Džauhari al Bagdadi. Bog mu je naklonil sina lepega obraza, skladne postave in rožnatih lic, sijajnega, plemenitega, prikupnega in čednega, in poimenoval ga je Ali al Misri. Dal ga je poučiti v Koranu, znanostih, govorništvu in leposlovju, tako da je postal izvrsten v vseh vedah. Pod očetovim vodstvom se je ukvarjal s trgovino. Tedaj pa je oče zbolel in bolezen se je tako poslabšala, da je spoznal, da se mu bliža smrt, ter dal poklicati sina. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila štiristo petindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec al Džauhari al Bagdadi, ko je zbolel in spoznal, da bo umrl, dal poklicati sina, ki mu je bilo ime Ali al Misri, ter mu dejal: ›Sin moj, ta svet je minljiv, oni svet pa večen in vsaka duša bo okusila smrt. Zdaj, sin moj, se bliža moja zadnja ura in rad bi ti zapustil nasvet. Če ga boš upošteval, boš živel varno in srečno, dokler ne stopiš pred Boga Najvišjega. Če pa ga ne boš, te bodo doletele hude nadloge in obžaloval boš, da si zanemaril moje besede.‹ Sin mu je odgovoril: ›Oče, kako bi te mogel ne poslušati in ne ravnati po tvojem nasvetu, ko pa je poslušnost do tebe moja sveta dolžnost in sem dolžan prisluhniti tvojim besedam?‹ Oče mu je dejal: ›Sin moj, zapuščam ti hiše, trgovine, blago in neizmerno bogastvo. Tudi če bi vsak dan porabil petsto dinarjev, ga ne bi zmanjkalo. Toda, sin moj, boj se Boga in izpolnjuj dolžnosti, ki jih je zapovedal; sledi Izvoljenemu, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir, v vsem, kar je po svojem izročilu zapovedal in prepovedal. Vztrajaj v dobrih delih, bodi darežljiv in se druži z dobrimi, pravičnimi in učenimi ljudmi. Skrbi za reveže in uboge, ogibaj pa se skoposti, stiskaštva ter družbe hudobnih in ljudi sumljivega slovesa. Bodi blag s svojimi služabniki in domačimi, pa tudi z ženo, saj je hči uglednih ljudi in nosi tvojega otroka; morda ti bo Bog po njej naklonil pravične potomce.‹ Še naprej mu je dajal nasvete, jokal in govoril: ›Sin moj, prosi plemenitega Boga, Gospoda veličastnega prestola, naj te reši vsake stiske, ki bi te doletela, in ti čim prej pošlje olajšanje.‹ Sin je bridko zajokal in rekel: ›Oče moj, pri Bogu, tvoje besede mi trgajo srce, kakor da bi se poslavljal.‹ Oče mu je odgovoril: ›Res je, sin moj, dobro vem, kako je z menoj. Ne pozabi mojega nasveta.‹ Nato je začel izrekati izpoved vere in recitirati Koran, dokler ni prišla določena ura. Tedaj je dejal sinu: ›Pridi bliže, sin moj.‹ Sin se mu je približal, oče ga je poljubil in globoko vzdihnil; duša je zapustila njegovo telo in prešel je v usmiljenje Boga Najvišjega. Sina je prevzela neizmerna žalost, po hiši se je razleglo glasno žalovanje in zbrali so se očetovi prijatelji. Poskrbel je za pripravo pokojnika in priredil veličasten pogreb. Odnesli so ga k pogrebni molitvi, molili zanj, nato pa ga odnesli na pokopališče in pokopali. Nad njim so prebrali, kolikor so mogli, iz veličastnega Korana, potem pa se vrnili v hišo, sinu izrekli sožalje in odšli vsak po svoji poti. Sin je vse do konca štiridesetega dne prirejal petkove spominske molitve in branja celotnega Korana. Ostajal je doma in odhajal le v molilnico, vsak petek pa je obiskal očetov grob. Tako je nekaj časa vztrajal v molitvi, branju in pobožnosti, dokler niso k njemu prišli njegovi vrstniki, sinovi trgovcev. Pozdravili so ga in rekli: ›Kako dolgo boš še žaloval ter zanemarjal delo, trgovino in druženje s prijatelji? Če se bo to vleklo, bo tvojemu telesu močno škodovalo.‹ Ko so prišli k njemu, jih je spremljal prekleti Iblis in jim šepetal skušnjave. Začeli so ga nagovarjati, naj gre z njimi na trg, Iblis pa ga je zapeljeval, naj jim ugodi, dokler ni privolil in odšel z njimi iz hiše. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo šestindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so trgovski sinovi, ko so prišli k trgovcu Aliju al Misriju, sinu trgovca Hasana al Džauharija, začeli nagovarjati, naj gre z njimi na trg. Privolil je, ker je tako hotel Bog, slavljeni in najvišji, ter odšel z njimi iz hiše. Rekli so mu: ›Zajahaš svojo mulo in nas pelji v tisti in tisti vrt, da se tam razvedrimo in preženemo tvojo žalost in skrbi.‹ Zajahal je mulo, vzel s seboj svojega sužnja in se z njimi odpravil v izbrani vrt. Ko so prispeli, je eden od njih odšel pripravit kosilo in ga prinesel na vrt. Jedli so, se zabavali in se pogovarjali do večera, nato pa zajahali in odšli vsak na svoj dom, kjer so prenočili. Ko se je zdanilo, so prišli k njemu in rekli: ›Pojdi z nami.‹ Vprašal jih je: ›Kam?‹ Odgovorili so: ›V tisti in tisti vrt, saj je lepši in prijetnejši od prejšnjega.‹ Zajahal je in odšel z njimi v izbrani vrt. Ko so prispeli, je eden od njih odšel pripravit kosilo in ga prinesel na vrt, s seboj pa je prinesel tudi opojno vino. Jedli so, nato pa postavili predse pijačo. Ali jih je vprašal: ›Kaj je to?‹ Odgovorili so mu: ›To preganja žalost in prebuja veselje.‹ Tako dolgo so mu jo hvalili, da so ga naposled pregovorili in je pil z njimi. Do večera so se pogovarjali in pili, nato pa se odpravili domov. Toda Aliju al Misriju se je od pijače vrtelo v glavi in takšen je prišel k ženi. Vprašala ga je: ›Kaj ti je, da si tako spremenjen?‹ Odgovoril je: ›Danes smo se veselili in zabavali, potem pa nam je eden od prijateljev prinesel vodo. Prijatelji so pili in jaz z njimi, zato se mi zdaj vrti v glavi.‹ Žena mu je rekla: ›Gospod moj, ali si pozabil očetov nasvet in storil prav tisto, kar ti je prepovedal, namreč da se družiš z ljudmi sumljivega slovesa?‹ Odgovoril ji je: ›Saj so vendar trgovski sinovi, ne pa sumljivi ljudje. Le radi se veselijo in zabavajo.‹

Vsak dan je tako preživljal s prijatelji. Hodili so iz kraja v kraj, jedli in pili, dokler mu niso rekli: ›Mi smo že vsi prišli na vrsto; zdaj si na vrsti ti.‹ Odgovoril jim je: ›Z veseljem, dobrodošli!‹ Ko je nastopilo jutro, je pripravil vso potrebno jedačo in pijačo, večkrat toliko, kolikor so je pripravili oni, vzel s seboj kuharje, strežnike in kuharje kave ter se z njimi odpravil na Raudo, k nilometru. Tam so ostali ves mesec, jedli, pili, poslušali glasbo in se zabavali. Ko je mesec minil, je videl, da je porabil precejšnjo vsoto denarja. Toda prekleti Iblis ga je zaslepil z mislijo: ›Tudi če bi vsak dan porabil toliko, tvojega bogastva ne bi zmanjkalo.‹ Ni mu bilo mar za zapravljanje in tako je živel tri leta. Žena ga je svarila in ga spominjala na očetov nasvet, vendar je ni poslušal, dokler ni porabil vsega denarja, ki ga je imel. Nato je začel prodajati dragulje in zapravljati izkupiček, dokler ni porabil tudi teh. Zatem je prodajal hiše in druge nepremičnine, dokler mu ni ostala nobena. Ko je zmanjkalo še teh, je začel drugo za drugim prodajati podeželska posestva in vrtove, dokler ni vsega zapravil in mu ni ostala nič drugega kakor hiša, v kateri je živel. Iz nje je začel odstranjevati marmor in les ter ju prodajati, dokler ni tudi tega povsem zmanjkalo. Ko je premislil svoj položaj in videl, da nima več ničesar, kar bi lahko zapravil, je prodal še hišo in porabil kupnino. Potem je prišel njen kupec in mu rekel: ›Poišči si drug dom, ker potrebujem svojo hišo.‹ Ali je premislil svoj položaj in ugotovil, da nima več ničesar, za kar bi potreboval hišo, razen žene, ki mu je medtem rodila sina in hčer. Tudi služabnikov ni več imel; ostal je sam z družino. Najel je sobo na enem izmed skupnih dvorišč in se naselil v njej, potem ko je nekoč živel v veljavi in razkošju, s številnimi služabniki in obilnim bogastvom. Zdaj ni imel niti za vsakdanji kruh. Žena mu je rekla: ›Prav pred tem sem te svarila in ti govorila, naj se držiš očetovega nasveta, pa me nisi poslušal. Ni moči ne sile razen pri Bogu, Vzvišenem in Veličastnem! Kje naj dobiva hrano za majhna otroka? Pojdi in obišči svoje prijatelje, trgovske sinove. Morda ti bodo dali kaj, da se danes nasitimo.‹ Vstal je in drugega za drugim obiskal prijatelje, toda vsak, h kateremu je prišel, je obračal obraz proč ter mu govoril neprijetne in boleče besede. Nobeden mu ni ničesar dal. Vrnil se je k ženi in ji rekel: ›Ničesar mi niso dali.‹ Tedaj je vstala, da bi šla prosit sosede. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo sedemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je žena Alija al Misrija, sina trgovca Hasana al Džauharija, ko se je mož vrnil praznih rok, odšla k sosedom prosit za hrano, s katero bi se tisti dan preživeli. Napotila se je k neki ženski, ki jo je poznala iz prejšnjih časov. Ko je stopila k njej in je ženska videla, v kakšnem stanju je, je vstala, jo prijazno sprejela, zajokala in vprašala: ›Kaj vas je doletelo?‹ Povedala ji je vse, kar se je zgodilo z njenim možem, ženska pa je rekla: ›Prisrčno dobrodošla! Za vse, kar potrebuješ, me le prosi, ničesar nočem v zameno.‹ Odgovorila ji je: ›Naj ti Bog povrne z dobrim.‹ Ženska ji je nato dala dovolj živeža zanjo in za njeno družino za ves mesec. Vzela ga je in se vrnila domov. Ko jo je mož zagledal, je zajokal in vprašal: ›Kje si dobila vse to?‹ Rekla mu je: ›Pri tisti in tisti ženski. Ko sem ji povedala, kaj se je zgodilo, mi je pomagala z vsem in rekla: »Za vse, kar potrebuješ, me le prosi.«‹ Tedaj ji je mož dejal: ›Ker imaš zdaj to, se bom odpravil nekam, kamor sem namenjen; morda nam bo Bog Najvišji prinesel olajšanje.‹ Poslovil se je od nje, poljubil otroka in odšel, ne da bi vedel, kam naj gre. Hodil je, dokler ni prišel v Bulak, kjer je zagledal ladjo, namenjeno v Damieto. Tam ga je opazil mož, ki je prijateljeval z njegovim očetom, ga pozdravil in vprašal: ›Kam si namenjen?‹ Ali je odgovoril: ›V Damieto. Tam imam prijatelje, ki jih želim poiskati in obiskati, nato pa se bom vrnil.‹ Mož ga je odpeljal k sebi domov, ga lepo pogostil, mu pripravil popotnico, dal nekaj dinarjev in ga pospremil na ladjo, ki je plula v Damieto. Ko so prispeli, je stopil z ladje in ni vedel, kam naj se napoti.

Med hojo ga je opazil neki trgovec, se ga usmilil in ga odpeljal k sebi domov. Nekaj časa je ostal pri njem, potem pa si je dejal: ›Kako dolgo bom še posedal po tujih hišah?‹ Odšel je iz trgovčeve hiše in zagledal ladjo, namenjeno v Šam. Mož, pri katerem je prebival, mu je pripravil popotnico in ga pospremil na ladjo. Odpluli so in prispeli do obale Šama. Ali se je izkrcal in potoval naprej, dokler ni prišel v Damask. Ko je hodil po njegovih ulicah, ga je opazil neki dobri mož, ga odpeljal k sebi domov in ga nekaj časa gostil. Potem je Ali odšel ven in zagledal karavano, namenjeno v Bagdad. Pomislil je, da bi odpotoval z njo, se vrnil k trgovcu, pri katerem je prebival, se poslovil od njega in se pridružil karavani. Bog, slavljeni in najvišji, je v nekem trgovcu vzbudil usmiljenje do njega; vzel ga je k sebi in Ali je z njim jedel in pil, dokler jih ni od Bagdada ločil le še dan poti. Tedaj so karavano napadli razbojniki in jim pobrali vse, kar so imeli; le redki so se rešili. Vsak iz karavane se je odpravil iskat zavetje, Ali al Misri pa se je napotil proti Bagdadu in prispel tja ob sončnem zahodu. Ko je prišel do mestnih vrat, je videl, da jih vratarji že nameravajo zapreti, in jim rekel: ›Pustite me noter.‹ Spustili so ga k sebi in vprašali: ›Od kod prihajaš in kam greš?‹ Odgovoril je: ›Sem mož iz Kaira. S seboj imam trgovsko blago, mule, tovore, sužnje in sluge, vendar sem šel pred njimi, da bi si poiskal prostor za blago. Ko sem tako jezdil pred njimi na svoji muli, sem naletel na razbojnike, ki so mi vzeli mulo in vse moje stvari. Komaj sem si rešil golo življenje.‹ Prijazno so ga sprejeli in mu rekli: ›Dobrodošel! Prenoči pri nas do jutra, nato pa ti bomo poiskali primerno bivališče.‹ Pobrskal je po žepu in našel dinar, ki mu je ostal od denarja, ki mu ga je dal trgovec v Bulaku. Dal ga je enemu od vratarjev in rekel: ›Vzemi ga, zamenjaj in nam prinesi kaj za pod zob.‹ Vratar ga je vzel, odšel na trg, ga zamenjal in prinesel kruh ter kuhano meso. Ali je jedel z njimi in pri njih spal do jutra.

Nato ga je eden izmed vratarjev odpeljal k nekemu bagdadskemu trgovcu in mu povedal njegovo zgodbo. Mož mu je verjel in mislil, da je res trgovec, ki ga spremljajo tovori blaga. Povabil ga je v svojo trgovino, ga lepo sprejel in poslal domov po imenitno obleko iz lastne garderobe, potem pa ga odpeljal v kopališče. Ali al Misri, sin trgovca Hasana al Džauharija, je pripovedoval: ›Z njim sem šel v kopališče. Ko sva prišla ven, me je odpeljal k sebi domov in nama dal prinesti kosilo. Jedla sva in se prijetno zabavala, nato pa je enemu svojih sužnjev dejal: »Masud, pelji svojega gospoda in mu pokaži hiši v tistem in tistem kraju. Daj mu ključ tiste, ki mu bo všeč, in se vrni.« S sužnjem sva se odpravila in prispela v ulico, kjer so druga ob drugi stale tri nove, zaklenjene hiše. Odprl je prvo in ogledal sem si jo, nato sva odšla do druge, ki jo je prav tako odprl, in ogledal sem si še to. Vprašal me je: »Ključ katere naj ti dam?« Rekel sem mu: »Čigava pa je ta velika hiša?« Odgovoril je: »Naša.« Rekel sem: »Odpri jo, da si jo ogledava.« Odgovoril je: »Te ne potrebuješ.« Vprašal sem: »Zakaj ne?« Rekel je: »Ker v njej straši. Vsakdo, ki je prenočil v njej, je bil zjutraj mrtev. Vrat niti ne odpiramo, da bi odnesli mrliča, temveč splezamo na streho ene od teh dveh hiš in ga odnesemo po tej poti. Zato jo je moj gospodar pustil prazno in rekel: ‘Nikomur je ne bom več oddal.’« Rekel sem: »Odpri mi jo, da si jo ogledam.« Pri sebi pa sem pomislil: »Prav to iščem. Prenočil bom v njej, zjutraj bom mrtev in rešen te bede, v kateri živim.« Odprl jo je in stopil sem vanjo. Videl sem, da je veličastna hiša, ki ji ni para, ter rekel sužnju: »Nobene druge hiše nočem kot to. Daj mi njen ključ.« Suženj mi je odgovoril: »Ključa ti ne dam, dokler ne vprašam svojega gospodarja.«‹ Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo osemindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je suženj rekel Aliju: ›Ključa ti ne dam, dokler ne vprašam svojega gospodarja.‹ Nato je odšel h gospodarju in mu dejal: ›Egiptovski trgovec pravi: »Nikjer drugje ne bom stanoval kot v veliki hiši.«‹ Gospodar je vstal, prišel k Aliju al Misriju in mu rekel: ›Gospod moj, te hiše ne potrebuješ.‹ Ali al Misri mu je odgovoril: ›Samo v njej bom stanoval in nič mi ni mar za te govorice.‹ Mož mu je rekel: ›Tedaj bova sestavila listino, da ne odgovarjam za nič, kar bi se ti zgodilo.‹ Ali je odvrnil: ›Naj bo tako.‹ Trgovec je pripeljal pričo s sodišča, dal sestaviti listino, jo obdržal pri sebi in Aliju izročil ključ. Ali ga je vzel in stopil v hišo. Trgovec mu je po sužnju poslal posteljnino; ta mu jo je razgrnil na zidani klopi za vrati in se vrnil. Nato je Ali al Misri vstal in šel naprej v hišo. Na dvorišču je zagledal vodnjak, ob njem pa vedro. Spustil ga je v vodnjak, ga napolnil, se obredno umil, opravil predpisano molitev in za kratek čas sedel. Suženj mu je iz gospodarjeve hiše prinesel večerjo, svetilko, svečo, svečnik, umivalno posodo, vrč in lončeno posodo za vodo, nato pa ga pustil samega in se vrnil k gospodarju. Ali je prižgal svečo, povečerjal, se sprostil in opravil večerno molitev. Pri sebi si je rekel: ›Vstani, pojdi gor, vzemi posteljnino in spi tam; bolje bo kot tukaj.‹ Vstal je, vzel posteljnino in jo odnesel v zgornje nadstropje. Tam je zagledal veliko dvorano s pozlačenim stropom ter tlemi in stenami iz pisanega marmorja. Razgrnil je ležišče, sedel in začel brati iz veličastnega Korana, ko je nenadoma zaslišal nekoga, ki ga je klical: ›Ali, Hasanov sin, naj spustim nate zlato?‹ Odgovoril mu je: ›Kje pa je zlato, ki ga nameravaš spustiti?‹ Komaj je to izrekel, že se je nadenj vsul silovit plaz zlata, kakor da ga meče katapult. Zlato se je usipalo, dokler ni napolnilo dvorane. Ko je prenehalo, mu je glas rekel: ›Osvobodi me, da odidem po svoji poti, saj je moja služba končana.‹ Ali al Misri mu je dejal: ›Rotim te pri veličastnem Bogu, povej mi, od kod to zlato!‹ Odgovoril mu je: ›To zlato je že od davnih časov namenjeno tebi. K vsakomur, ki je stopil v to hišo, smo prišli in mu rekli: »Ali, Hasanov sin, naj spustimo zlato?« Naših besed se je prestrašil in zakričal, zato smo se spustili k njemu, mu zlomili vrat in odšli. Ko pa si prišel ti in smo te poklicali po tvojem in očetovem imenu ter vprašali: »Naj spustimo zlato?«, si nam odgovoril: »Kje pa je zlato?« Tako smo spoznali, da si njegov lastnik, in ga spustili. V Jemnu te čaka še en zaklad. Dobro bi bilo, da odpotuješ ponj, ga vzameš in se vrneš sem. Zdaj pa te prosim, da me osvobodiš, da odidem po svoji poti.‹ Ali je rekel: ›Pri Bogu, ne osvobodim te, dokler mi ne prineseš sem tistega, kar je v Jemnu.‹ Odgovoril mu je: ›Če ti ga prinesem, boš osvobodil mene in služabnika tistega zaklada?‹ Ali je rekel: ›Da.‹ Glas je dejal: ›Prisezi mi.‹ Ali mu je prisegel. Ko je služabnik zaklada že hotel oditi, mu je Ali al Misri dejal: ›Še nekaj bi rad od tebe.‹ Vprašal je: ›Kaj pa?‹ Ali je rekel: ›V Kairu, na tem in tem kraju, imam ženo in otroka. Pripelji mi jih udobno in brez vsake škode.‹ Odgovoril mu je: ›Pripeljal ti jih bom v sprevodu, z nosilnico, služabniki in spremstvom, skupaj z zakladom, ki ti ga prinesemo iz Jemna, če Bog Najvišji tako hoče.‹

Nato ga je prosil za tri dni časa, v katerih mu bo prinesel vse to, in odšel. Zjutraj je Ali začel iskati po dvorani prostor, kamor bi spravil zlato. Ob robu dvoranske niše je opazil marmorno ploščo z vijakom. Zasukal je vijak, plošča se je odmaknila in pokazala so se vrata. Odprl jih je in stopil skoznje. Zagledal je veliko zakladnico, v kateri so bile sešite vreče iz blaga. Jemal je vreče, jih polnil z zlatom in nosil v zakladnico, dokler ni vsega zlata spravil vanjo. Nato je zaprl vrata in zasukal vijak, tako da se je marmorna plošča vrnila na svoje mesto. Potem je odšel dol in sedel na zidano klop za vrati. Medtem ko je sedel, je nekdo potrkal. Vstal je, odprl vrata in zagledal sužnja hišnega gospodarja. Ko ga je suženj videl živega sedeti tam, se je brž vrnil k svojemu gospodarju. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo devetindvajseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je suženj hišnega gospodarja prišel k Aliju al Misriju, sinu trgovca Hasana, in potrkal. Ali mu je odprl, in ko ga je suženj zagledal živega, se je brž vrnil k gospodarju, da bi mu sporočil veselo novico. Ko je prišel k njemu, je rekel: ›Gospod moj, trgovec, ki se je naselil v hiši, kjer strašijo džini, je živ in zdrav. Sedi na zidani klopi za vrati.‹ Gospodar je veselo vstal in se z zajtrkom odpravil v tisto hišo. Ko je zagledal Alija, ga je objel, poljubil med oči in vprašal: ›Kako je Bog ravnal s teboj?‹ Odgovoril je: ›Dobro. Spal sem zgoraj, v marmorni dvorani.‹ Trgovec ga je vprašal: ›Je kaj prišlo k tebi ali si kaj videl?‹ Ali je rekel: ›Ne. Prebral sem le, kolikor sem mogel, iz veličastnega Korana in spal do jutra. Nato sem vstal, se obredno umil, prišel dol in sedel na klop.‹ Trgovec je rekel: ›Hvala Bogu, da si ostal živ in zdrav.‹ Potem je odšel ter mu poslal sužnje, mameluke, sužnje deklice in opremo. Pometli so hišo zgoraj in spodaj ter jo razkošno opremili. Pri njem so ostali trije mameluki, trije sužnji in štiri sužnje deklice, da bi mu stregli, drugi pa so se vrnili h gospodarju. Ko so trgovci slišali zanj, so mu začeli pošiljati najrazličnejša dragocena darila, tudi jedačo, pijačo in oblačila. Povabili so ga k sebi na trg in ga vprašali: ›Kdaj pride tvoje blago?‹ Odgovoril jim je: ›Čez tri dni.‹ Ko so minili trije dnevi, je k njemu prišel služabnik prvega zaklada, ki mu je v hiši spustil zlato, in mu rekel: ›Vstani in pojdi naproti zakladu, ki sem ti ga prinesel iz Jemna, ter svoji družini. Z njimi prihaja del zaklada v podobi velike trgovske karavane.‹ Vse mule, konji, kamele, služabniki in mameluki, ki so jo spremljali, so bili džini. Služabnik zaklada je namreč odšel v Kairo in videl, da so Alijeva žena in otroka medtem živeli skoraj goli in hudo lačni. Odnesel jih je iz njihovega bivališča v nosilnico zunaj Kaira in jih oblekel v čudovita oblačila iz jemenskega zaklada. Ko je prišel k Aliju in mu to povedal, je Ali vstal, odšel k trgovcem in jim rekel: ›Pojdimo iz mesta naproti karavani, ki nosi naše blago. Počastite nas še s svojimi ženami, da bodo sprejele mojo ženo.‹ Odgovorili so mu: ›Slišimo in ubogamo.‹ Poslali so po svoje žene, nato pa vsi odšli iz mesta, sedli na enega izmed mestnih vrtov in se pogovarjali.

Med pogovorom se je iz osrčja pustinje nenadoma dvignil oblak prahu. Vstali so, da bi videli, kaj ga povzroča. Ko se je razkadil, so se pokazale mule, možje, tovorniki, strežniki in nosači svetilk, ki so se jim približevali s petjem in plesom. Ko so prispeli, je vodja tovornikov stopil pred Alija al Misrija, sina trgovca Hasana al Džauharija, mu poljubil roko in rekel: ›Gospod moj, na poti smo se zadržali. Hoteli smo priti že včeraj, a smo se bali razbojnikov. Štiri dni smo ostali na istem kraju, dokler jih ni Bog Najvišji odvrnil od nas.‹ Trgovci so vstali, zajahali mule in odšli s karavano, njihove žene pa so ostale pri ženi trgovca Alija al Misrija, dokler niso skupaj z njo zajahale in v veličastnem sprevodu vstopile v mesto. Trgovci so se čudili mulam, obloženim s skrinjami, njihove žene pa oblačilom Alijeve žene in otrok ter govorile: ›Takšnih oblačil nima niti bagdadski kralj niti kateri drugi kralj, velikaš ali trgovec.‹ Tako so nadaljevali pot v sprevodu, možje s trgovcem Alijem al Misrijem in ženske z njegovo ženo, dokler niso prišli v hišo. Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo trideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so nadaljevali pot v sprevodu, možje s trgovcem Alijem al Misrijem in ženske z njegovo ženo, dokler niso prišli v hišo in razjahali. Mule s tovori so pripeljali na sredo dvorišča, razložili tovore in jih spravili v shrambe. Ženske so z Alijevo ženo odšle gor v dvorano in videle, da je kakor bujen vrt, razkošno opremljen. Vesele in zadovoljne so sedle ter ostale tam do poldneva, ko so jim prinesli kosilo z najizvrstnejšimi jedmi in slaščicami. Jedle so in pile odlične šerbete, nato pa se odišavile z rožno vodo in kadilom. Potem so se vsi, možje in ženske, poslovili od gostitelja ter se vrnili domov. Ko so trgovci prišli domov, so mu začeli pošiljati darila, vsak po svojih zmožnostih, njihove žene pa so obdarovale njegovo ženo. Tako so prejeli veliko suženj deklic, sužnjev in mamelukov ter vsakovrstnih dobrin, žita, sladkorja in drugega blaga, ki mu ni bilo števila. Bagdadski trgovec, lastnik hiše, v kateri je Ali prebival, pa je ostal pri njem in se ni ločil od njega. Rekel mu je: ›Naj sužnji in služabniki odpeljejo mule in druge živali v eno izmed hiš, da si odpočijejo.‹ Ali mu je odgovoril: ›Nocoj odpotujejo v tisti in tisti kraj.‹ Dovolil jim je, naj gredo iz mesta in ob noči odpotujejo. Komaj so dočakali dovoljenje, že so se poslovili, odšli iz mesta in po zraku odleteli vsak v svoj kraj.

Trgovec Ali je z lastnikom hiše, v kateri je prebival, sedel do konca prve tretjine noči. Nato se je njuno druženje končalo in hišni gospodar se je vrnil domov. Trgovec Ali je odšel gor k svoji družini, jih pozdravil in vprašal: ›Kaj se vam je dogajalo v tem času, odkar sem odšel?‹ Žena mu je povedala, koliko lakote, golote in trpljenja so prestali. Rekel ji je: ›Hvala Bogu, da ste živi in zdravi. Kako pa ste prišli?‹ Odgovorila je: ›Gospod moj, sinoči sem spala z otrokoma, ko je nenadoma nekaj dvignilo mene in otroka s tal in že smo leteli po zraku. Vendar se nam ni zgodilo nič hudega. Leteli smo, dokler se nismo spustili na tla v kraju, podobnem arabskemu taboru. Tam smo videli otovorjene mule in nosilnico na dveh velikih mulah, okoli nje pa služabnike, fante in može. Vprašala sem jih: »Kdo ste? Kaj so ti tovori? In kje smo?« Odgovorili so: »Služabniki trgovca Alija al Misrija, sina trgovca Hasana al Džauharija. Poslal nas je po vas, da vas pripeljemo k njemu v Bagdad.« Vprašala sem jih: »Je Bagdad daleč ali blizu?« Odgovorili so mi: »Blizu. Od njega nas loči le še tema te noči.« Nato so nas posadili v nosilnico in ob jutranjem svitu smo bili že pri tebi. Prav nič hudega se nam ni zgodilo.‹ Vprašal jo je: ›Kdo pa vam je dal ta oblačila?‹ Odgovorila je: ›Vodja karavane. Odprl je eno izmed skrinj na mulah, vzel iz nje ta oblačila, oblekel mene in vsakega od tvojih otrok. Nato je skrinjo zaprl, mi izročil ključ in rekel: »Skrbno ga varuj, dokler ga ne izročiš možu.« Še vedno ga hranim pri sebi.‹ Vzela ga je in mu ga izročila. Ali jo je vprašal: ›Bi prepoznala skrinjo?‹ Rekla je: ›Da, poznam jo.‹ Vstal je, šel z njo dol v shrambe in ji pokazal skrinje. Rekla mu je: ›To je skrinja, iz katere je vzel oblačila.‹ Vzel ji je ključ, ga vtaknil v ključavnico in odprl skrinjo. V njej je zagledal veliko oblačil, pa tudi ključe vseh drugih skrinj. Vzel jih je in začel odpirati skrinjo za skrinjo ter si ogledovati dragulje in dragocene kovine v njih, kakršnih ni imel noben kralj. Nato jih je zaprl, vzel ključe in se z ženo vrnil v dvorano. Rekel ji je: ›To je dar Boga Najvišjega.‹ Potem jo je odpeljal k marmorni plošči z vijakom, ga zasukal, odprl vrata zakladnice in skupaj z njo stopil vanjo. Pokazal ji je zlato, ki ga je spravil tja. Vprašala ga je: ›Od kod ti vse to?‹ Odgovoril ji je: ›Dobil sem ga po milosti svojega Gospoda. Ko sem te zapustil v Kairu …‹ Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo enaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je trgovec Ali al Misri ženi pokazal zlato, ona pa ga je vprašala: ›Od kod ti vse to?‹ Odgovoril ji je: ›Dobil sem ga po milosti svojega Gospoda. Zapustil sem te v Kairu in odšel, ne da bi vedel, kam naj grem. Hodil sem, dokler nisem prišel v Bulak, kjer sem našel ladjo, namenjeno v Damieto, in se vkrcal nanjo. Ko sem prispel v Damieto, sem srečal trgovca, ki je poznal mojega očeta. Vzel me je k sebi, me lepo sprejel in vprašal: »Kam potuješ?« Odgovoril sem mu: »Rad bi šel v Damask v Šamu, ker imam tam prijatelje.«‹ Povedal ji je vse, kar se mu je zgodilo, od začetka do konca. Rekla mu je: ›Gospod moj, vse to je blagoslov očetove molitve. Pred smrtjo je molil zate in govoril: »Prosim Boga, naj te ne pusti pasti v nobeno stisko, ne da bi ti kmalu prinesel olajšanje.« Hvala Bogu Najvišjemu, da ti je prinesel olajšanje in ti povrnil več, kakor si izgubil. Pri Bogu te prosim, gospod moj, ne vrni se k nekdanjemu druženju z ljudmi sumljivega slovesa. Boj se Boga Najvišjega, tako na skrivnem kakor pred ljudmi.‹ Še naprej ga je opominjala, on pa ji je odgovoril: ›Sprejmem tvoj nasvet in prosim Boga Najvišjega, naj od nas odvrne slabo družbo in nam pomaga, da mu bomo poslušni ter sledili izročilu njegovega preroka, naj ga Bog blagoslovi in mu nakloni mir.‹ Z ženo in otrokoma je zaživel v največjem blagostanju. Nato je najel trgovino na trgovskem bazarju, vanjo prinesel nekaj draguljev in dragocenih kovin ter sedel v njej s svojima otrokoma in mameluki. Postal je najuglednejši trgovec v Bagdadu. Zanj je slišal bagdadski kralj in poslal sla, da ga pokliče. Ko je sel prišel, mu je rekel: ›Odzovi se kralju, ki te kliče k sebi.‹ Ali je odgovoril: ›Slišim in ubogam.‹ Nato je pripravil darilo za kralja. Vzel je štiri pladnje iz rdečega zlata, jih napolnil z dragulji in dragocenimi kovinami, kakršnih ni bilo niti pri kraljih, ter jih odnesel pred kralja.

Ko je stopil predenj, je poljubil tla, mu zaželel trajne slave in blaginje ter ga nagovoril z najlepšimi besedami. Kralj mu je dejal: ›Trgovec, s svojim prihodom si počastil našo deželo.‹ Ali je odgovoril: ›O kralj tega časa, tvoj služabnik ti je prinesel darilo in upa, da ga boš v svoji milosti sprejel.‹ Nato je predenj postavil štiri pladnje. Kralj jih je odkril in si jih ogledal. Zagledal je dragulje, kakršnih sam ni imel, vredne cele zakladnice denarja. Rekel mu je: ›Tvoje darilo je sprejeto, trgovec, in če Bog Najvišji tako hoče, te bomo nagradili z enakovrednim.‹ Ali je poljubil kraljevi roki in odšel. Kralj je sklical velikaše svojega kraljestva in jih vprašal: ›Koliko kraljev je že zaprosilo za roko moje hčere?‹ Odgovorili so mu: ›Veliko.‹ Vprašal jih je: ›Ali mi je kateri izmed njih prinesel takšno darilo?‹ Vsi so odgovorili: ›Ne, saj nihče izmed njih nima ničesar podobnega.‹ Kralj je rekel: ›Prosil sem Boga Najvišjega za vodstvo pri odločitvi, da svojo hčer omožim s tem trgovcem. Kaj pravite?‹ Odgovorili so mu: ›Kakor se ti zdi prav.‹ Evnuhom je ukazal, naj štiri pladnje z vsem, kar je na njih, odnesejo v njegove notranje sobane. Nato je odšel k ženi in postavil pladnje prednjo. Odkrila jih je in zagledala dragocenosti, kakršnih ni imela niti enega samega kosa. Vprašala ga je: ›Od katerega kralja je to? Najbrž od enega izmed tistih, ki so zaprosili za roko tvoje hčere.‹ Odgovoril je: ›Ne, to je od egiptovskega trgovca, ki je prišel v naše mesto. Ko sem slišal za njegov prihod, sem poslal sla, da ga pripelje k nam in bi ga spoznali. Mislil sem, da bomo morda pri njem našli dragulje, ki bi jih kupili za hčerino balo. Ubogal je naš ukaz, prišel s temi štirimi pladnji in nam jih podaril. Videl sem, da je čeden mlad mož, dostojanstven, preudaren in prikupne zunanjosti, skoraj kakor kraljevi sin. Ko sem ga zagledal, mi je postal pri srcu in duša se mi je razveselila. Zaželel sem si, da bi mu dal hčer za ženo. Darilo sem pokazal svojim velikašem in jih vprašal: »Koliko kraljev je zaprosilo za roko moje hčere?« Odgovorili so: »Veliko.« Vprašal sem: »Ali mi je kateri prinesel kaj takega?« Vsi so rekli: »Ne, pri Bogu, o kralj tega časa! Nihče izmed njih nima ničesar podobnega.« Nato sem jim dejal: »Prosil sem Boga Najvišjega za vodstvo pri odločitvi, da mu dam hčer za ženo. Kaj pravite?« Odgovorili so: »Kakor se ti zdi prav.« Kaj pa praviš ti?‹ Šeherezado je dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.«

Ko je nastopila štiristo dvaintrideseta noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je bagdadski kralj ženi pokazal darilo, ji povedal o vrlinah trgovca Alija al Džauharija in o svoji želji, da mu da hčer za ženo, nato pa jo vprašal: ›Kaj pa praviš ti?‹ Odgovorila mu je: ›Odločitev je v Božjih in tvojih rokah, o kralj tega časa. Zgodilo se bo, kar hoče Bog.‹ Kralj je rekel: ›Če Bog Najvišji tako hoče, je ne bomo omožili z nikomer drugim kakor s tem mladeničem.‹ Tako je preživel noč. Ko se je zdanilo, je odšel v svojo sprejemno dvorano in ukazal poklicati trgovca Alija al Misrija ter vse bagdadske trgovce. Vsi so prišli, in ko so stali pred kraljem, jim je ukazal sesti. Sedli so, on pa je rekel: ›Pripeljite dvornega kadija.‹ Ko je ta prišel predenj, mu je dejal: ›Kadi, sestavi poročno pogodbo med mojo hčerjo in trgovcem Alijem al Misrijem.‹ Ali al Misri je rekel: ›Odpusti, naš gospodar sultan, ne spodobi se, da bi bil kraljev zet trgovec, kakršen sem jaz.‹ Kralj je odgovoril: ›Podeljujem ti to čast in položaj vezirja.‹ Takoj ga je oblekel v vezirsko častno oblačilo. Ali je sedel na vezirski sedež in rekel: ›O kralj tega časa, naklonil si mi to milost in počaščen sem z njo, vendar prisluhni besedi, ki bi ti jo rad povedal.‹ Kralj je dejal: ›Govori in ne boj se.‹ Ali je rekel: ›Ker si izdal plemeniti ukaz o poroki svoje hčere, bi bilo prav, da jo omožiš z mojim sinom.‹ Kralj je vprašal: ›Imaš sina?‹ Odgovoril je: ›Da.‹ Kralj je rekel: ›Pošlji ponj še ta hip.‹ Ali je odgovoril: ›Slišim in ubogam.‹ Poslal je enega svojih mamelukov po sina in ta ga je pripeljal. Ko je prišel pred kralja, je poljubil tla in spoštljivo obstal. Kralj ga je pogledal in videl, da je še lepši od njegove hčere, bolj skladne in ravne postave, prikupnejši in popolnejši. Vprašal ga je: ›Kako ti je ime, sin moj?‹ Odgovoril je: ›Naš gospodar sultan, ime mi je Hasan.‹ Takrat je bil star štirinajst let. Kralj je kadiju dejal: ›Sestavi poročno pogodbo med mojo hčerjo Hasan al Vudžud in Hasanom, sinom trgovca Alija al Misrija.‹ Kadi je sestavil pogodbo in vse se je izteklo kar najbolje. Vsi, ki so bili v sprejemni dvorani, so odšli vsak po svoji poti. Trgovci pa so sledili vezirju Aliju al Misriju, dokler ni v svoji novi vezirski časti prispel domov. Tam so mu čestitali in nato odšli vsak po svoji poti.«

Nato je vezir Ali al Misri stopil k svoji ženi. Ko ga je zagledala v vezirskem častnem oblačilu, ga je vprašala: »Kaj pa je to?« Povedal ji je vso zgodbo od začetka do konca in dodal: »Kralj je dal svojo hčer za ženo najinemu sinu Hasanu.« Tega se je neizmerno razveselila. Ali al Misri je tisto noč prespal doma, zjutraj pa se je odpravil na dvor. Kralj ga je prijazno sprejel, ga posadil ob svojo stran in mu izkazal svojo naklonjenost. Rekel mu je: »Vezir, želimo prirediti svatbo in združiti tvojega sina z mojo hčerjo.« Vezir je odgovoril: »Moj gospod sultan, kar se tebi zdi dobro, je dobro.« Kralj je ukazal, naj se začne svatbeno slavje, in mesto so okrasili. Trideset dni so praznovali v sreči in veselju, ob izteku tridesetega dne pa je vezirjev sin Hasan odšel k kraljevi hčeri in užival v njeni lepoti in ljubkosti. Kraljeva žena je svojega zeta vzljubila takoj, ko ga je zagledala, nad njegovo materjo pa je bila prav tako neizmerno navdušena.

Nato je kralj ukazal, naj vezirjevemu sinu Hasanu zgradijo palačo. V kratkem so mu postavili veličastno palačo in vezirjev sin se je vselil vanjo. Njegova mati je po nekaj dni prebivala pri njem, potem pa se je vračala domov. Kraljeva žena je rekla svojemu možu: »O kralj našega časa, Hasanovi materi ni mogoče ostati pri sinu in zapustiti vezirja, prav tako pa ne more ostati pri vezirju in zapustiti sina.« »Prav imaš,« je odgovoril kralj in ukazal, naj poleg palače vezirjevega sina Hasana zgradijo še tretjo palačo. V nekaj dneh so jo postavili. Kralj je nato ukazal, naj vanjo prenesejo vezirjevo imetje, in ko so to opravili, se je vezir vselil. Vse tri palače so bile med seboj povezane, tako da je kralj, kadar se je želel pogovoriti z vezirjem, lahko ponoči odšel k njemu ali poslal ponj. Enako so lahko drug drugega obiskovali Hasan, njegova mati in oče. Tako so živeli skupaj v zadovoljstvu in sreči. Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 433. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da so kralj, vezir in njegov sin še nekaj časa živeli skupaj v zadovoljstvu in sreči. Potem pa so kralju začele pešati moči in njegova bolezen se je poslabšala. Poklical je najvišje dostojanstvenike svoje države in jim rekel: ‘Hudo sem zbolel in nemara je to bolezen, ki me bo spravila v grob. Poklical sem vas, da bi se posvetoval z vami, zato mi svetujte, kakor se vam zdi najbolje. Postaral sem se in zdaj sem še bolan, zato me skrbi, da bodo po moji smrti kraljestvo ogrozili sovražniki. Želim, da se vsi sporazumete o enem možu, ki mu bom še za življenja predal oblast, da boste lahko brez skrbi.’ Vsi so odgovorili: ‘Vsi smo zadovoljni s Hasanom, sinom vezirja Alija in možem tvoje hčere. Spoznali smo njegovo razumnost, vrline in preudarnost; ve, kako ravnati z velikimi in malimi.’ Kralj jih je vprašal: ‘Ali se s tem res strinjate?’ ‘Da,’ so odgovorili. Rekel jim je: ‘Morda to govorite pred menoj iz spoštovanja, za mojim hrbtom pa boste govorili drugače!’ Vsi so odvrnili: ‘Pri Bogu, kar govorimo na glas, je tudi v naših srcih, in to se ne bo spremenilo. Izbrali smo ga prostovoljno in z vsem srcem.’ Kralj jim je rekel: ‘Če je tako, jutri pripeljite predme sodnika svete postave, vse dvorne komornike, namestnike in državne dostojanstvenike, da zadevo uredimo, kakor je najbolje.’ Odgovorili so mu: ‘Slišimo in ubogamo.’ Nato so odšli od njega in obvestili vse učenjake ter najuglednejše može med emirji.

Ko se je zdanilo, so prišli na dvor in poslali h kralju po dovoljenje, da smejo stopiti predenj. Dovolil jim je, zato so vstopili, ga pozdravili in rekli: ‘Vsi smo se zbrali pred teboj.’ Kralj jih je vprašal: ‘O bagdadski emirji, koga želite za kralja po moji smrti, da mu še za življenja, preden umrem, vpričo vas vseh predam oblast?’ Vsi so odgovorili: ‘Sporazumeli smo se za Hasana, sina vezirja Alija in moža tvoje hčere.’ Rekel jim je: ‘Če je tako, vstanite vsi in ga pripeljite predme.’ Vsi so vstali, odšli v njegovo palačo in mu rekli: ‘Pojdi z nami h kralju.’ ‘Čemu?’ jih je vprašal. Odgovorili so mu: ‘Zavoljo nečesa, kar bo v dobro nam in tebi.’ Vstal je in šel z njimi, dokler niso stopili pred kralja. Hasan je pred njim poljubil tla in kralj mu je rekel: ‘Sedi, moj sin.’ Ko je sedel, mu je kralj dejal: ‘Hasan, vsi emirji so te izbrali in se sporazumeli, da jim boš po meni kraljeval ti. Želim ti še za življenja predati oblast, da bo zadeva dokončno urejena.’ Tedaj je Hasan vstal, poljubil tla pred kraljem in mu rekel: ‘Moj gospod kralj, med emirji so možje, starejši in višjega položaja od mene. Prosim, oprostite me te dolžnosti.’ Toda vsi emirji so rekli: ‘Za kralja ne želimo nikogar drugega kakor tebe.’ Odgovoril jim je: ‘Moj oče je starejši od mene. Jaz in moj oče sva eno in ni prav, da bi imel prednost pred njim.’ Oče mu je rekel: ‘Sam ne želim nič drugega kakor moji bratje. Izbrali so te in se sporazumeli o tebi, zato ne nasprotuj ne kraljevi volji ne volji svojih bratov.’ Hasan je iz spoštovanja do kralja in očeta sklonil glavo k tlom. Kralj jih je vprašal: ‘Ali ste zadovoljni z njim?’ ‘Zadovoljni smo,’ so odgovorili. Nato so vsi skupaj sedemkrat izrekli Fatiho in kralj je rekel: ‘Sodnik, sestavi pravno listino, ki bo potrjevala, da so se ti emirji sporazumeli, naj Hasan, mož moje hčere, prevzame sultanovo oblast in jim postane kralj.’ Sodnik je sestavil listino in jo potrdil, potem ko so Hasanu vsi prisegli zvestobo kot svojemu vladarju. Tudi kralj mu je prisegel zvestobo in mu ukazal, naj sede na prestol. Vsi so vstali, poljubili roke kralju Hasanu, vezirjevemu sinu, in mu izkazali pokorščino. Tistega dne je modro vladal in državnim dostojanstvenikom podelil dragocena častna oblačila. Nato se je dvor razšel, Hasan pa je odšel k očetu svoje žene in mu poljubil roke. Ta mu je rekel: ‘Hasan, pri ravnanju s podaniki se boj Boga.’ Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in utihnila je s pripovedjo, ki ji je bila dovoljena.

Ko je nastopila 434. noč,

je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je kralj Hasan, ko je končal zasedanje dvora, odšel k očetu svoje žene in mu poljubil roke. Ta mu je rekel: ‘Moj sin, pri ravnanju s podaniki se boj Boga.’ Hasan mu je odgovoril: ‘S tvojimi molitvami zame, moj oče, bom deležen uspeha.’ Nato je odšel v svojo palačo, kjer so ga pričakale žena, njena mati in njuno spremstvo. Poljubili so mu roke in rekli: ‘Naj bo ta dan blagoslovljen!’ Čestitali so mu za njegov novi položaj. Potem je zapustil svojo palačo in odšel v očetovo. Tam so se neizmerno veselili milosti, ki mu jo je Bog naklonil s tem, da ga je povzdignil na prestol. Oče mu je položil na srce, naj se boji Boga in bo usmiljen do podanikov. Tisto noč je preživel v radosti in veselju vse do jutra. Nato je opravil predpisano molitev, dokončal svoje vsakdanje pobožno branje in odšel na dvor. K njemu so prišli vsi vojaški poveljniki in nosilci visokih položajev. Razsojal je med ljudmi, zapovedoval dobro in prepovedoval zlo, postavljal uradnike in jih odstavljal. Z vladarskimi opravili se je ukvarjal do konca dneva, nato pa se je zasedanje dvora srečno končalo. Vojaški poveljniki so odšli in vsak se je napotil po svojih opravkih. Hasan je vstal in odšel v palačo, kjer je videl, da je oče njegove žene še bolj oslabel. Rekel mu je: ‘Naj te ne zadene nič hudega.’ Bolnik je odprl oči in ga poklical: ‘Hasan!’ ‘Tukaj sem, moj gospod,’ je odgovoril. Rekel mu je: ‘Moja ura je zdaj že blizu. Skrbno pazi na svojo ženo in njeno mater, boj se Boga in bodi dober do svojih staršev. Spoštuj veličastvo Kralja in Sodnika ter vedi, da Bog zapoveduje pravičnost in dobroto.’ Kralj Hasan mu je odgovoril: ‘Slišim in ubogam.’ Prejšnji kralj je živel še tri dni, nato pa je odšel v usmiljenje vzvišenega Boga. Pripravili so ga za pogreb, ga zavili v mrtvaški prt ter mu v spomin štirideset dni brali in v celoti prebirali Koran. Kralj Hasan, vezirjev sin, je sam prevzel vso oblast. Podaniki so se ga veselili in vsi njegovi dnevi so bili polni radosti. Njegov oče je ostal veliki vezir na njegovi desnici, na levico pa si je postavil še drugega vezirja. Pod njegovo vladavino je v deželi zavladal red in dolgo je kraljeval v Bagdadu. Kraljeva hči mu je rodila tri sinove, ki so za njim dedovali kraljestvo. Živeli so v največjem blagostanju in sreči, dokler ni prišel tisti, ki uničuje naslade in ločuje zbrane. Slava torej Njemu, ki je večen in v čigar rokah sta razdiranje in utrjevanje.«