Prevod

V času dinastije Han je živela Du Lanxiang, ki je zase pravila, da prihaja iz Nankanga. Spomladi četrtega leta dobe Jianye je večkrat obiskala Zhang Chuana. Ta je bil star sedemnajst let. Ko je pred vrati zagledal njeno kočijo, mu je služabnica sporočila: »Mati jo je rodila in namenila tebi za družico. Mar je ne boš spoštljivo sprejel?« Chuan, ki si je ime spremenil v Shuo, je dekle poklical bliže. Videti je bila stara šestnajst ali sedemnajst let, govorila pa je o dogodkih iz neizmerno davnih časov. Spremljali sta jo dve služabnici: starejša Xuanzhi in mlajša Songzhi. Njeno z biserovino okrašeno kočijo je vlekel temen vol, v njej pa je bilo pripravljeno vse za jed in pijačo. Zložila je pesem: »Mati prebiva na sveti gori, včasih se potepa med oblaki visoko v nebu. Dekleta ji strežejo v pernati opravi in ne stopajo iz palače Yong. Lebdeča kolesa so me pripeljala sem; zakaj bi se sramovala prahu zemeljskega sveta? Če me sprejmeš, pride s teboj sreča, če me zavrneš, te doleti nesreča.« Prvega dne osmega meseca istega leta je spet prišla in zložila pesem: »Svobodno blodim po nebeški reki, z enim dihom se dvignem z gorovja Jiuyi. S teboj odplavam, pot naju ne zadrži; kam čez Šibko vodo ne bi mogla?« Izvlekla je tri gomoljčke jama, velike kakor kokošja jajca, in rekla: »Pojej jih, pa se ti ne bo treba bati vetra in valov, varovali te bodo pred mrazom in vročino.« Shuo je pojedel dva in hotel enega shraniti, vendar mu tega ni dovolila, temveč je zahtevala, naj poje vse. Rekla je: »Prišla sem, da bi postala tvoja žena, in moje srce ti ni odtujeno. Ker pa najina usoda še ni dozorela za združitev, se morava za kratek čas ločiti. Ko bo Veliko leto na vzhodu, v znamenju Zajca, se vrnem pote.« Ob enem od njenih sestopov z neba jo je Shuo vprašal, kaj meni o molitvah in daritvah. Lanxiang je odgovorila: »Z zdravilom za preganjanje demonov je mogoče pozdraviti bolezen; nedovoljene daritve nič ne koristijo.« Z »zdravilom za preganjanje demonov« je mislila na zdravilo, ki mu ga je dala.