Prevod

V državi Wei je v okrožju Jibei služboval uradniški pomočnik Xian Chao z vljudnostnim imenom Yiqi. V obdobju Jiaping je neko noč spal sam in sanjal, da ga je obiskala božanska deklica. Predstavila se mu je: »Nebeška žadasta devica sem, po rodu iz Vzhodnega okrožja. Moj priimek je Chenggong, vljudnostno ime pa Zhiqiong. Zgodaj sem izgubila starše in Nebeški vladar se je usmilil moje osamelosti ter me poslal na zemljo, da se poročim in živim z možem.« Chao je bil že v sanjah globoko prevzet nad njo; občudoval je njeno nenavadno lepoto, ki ni bila podobna lepoti navadnih smrtnic. Ko se je prebudil, je poln spoštljivega hrepenenja mislil nanjo; zdelo se mu je, da je zdaj ob njem, zdaj spet ne. Tako je bilo tri ali štiri noči. Nekega dne pa je res prišla k njemu. Pripeljala se je v pokritem vozu, spremljalo jo je osem služabnic. Oblečena je bila v svilene tkanine, vzorčast brokat in vezenine, njena drža, obraz in postava pa so bili kakor pri nesmrtni v letu. Rekla je, da ji je sedemdeset let, a videti je bila kakor petnajst- ali šestnajstletno dekle. Na vozu je imela pet garnitur vrčev in posod iz modrikastega in belega stekla. Prinesla je nenavadne jedi, raznovrstne dobrote in sladko vino ter s Chaom jedla in pila. Rekla mu je: »Nebeška žadasta devica sem. Poslali so me na zemljo za ženo, zato sem prišla k tebi, ne zaradi tvojih zaslug. Že od nekdaj naju veže usoda in prav je, da postaneva mož in žena. Ne morem ti prinesti posebnih koristi, pa tudi škode ti ne bom povzročala. Vendar boš na svojih poteh vselej lahko uporabljal lahek voz in dobro rejene konje, pri jedi boš imel dobrote iz daljnih krajev in nenavadne poslastice, svile pa ti nikoli ne bo zmanjkalo. Toda jaz sem božansko bitje in ti ne bom rodila otrok. Tudi ljubosumna nisem in ne bom ovirala tvoje dolžnosti, da si vzameš človeško ženo. Postaniva torej mož in žena.« Podarila mu je pesem, v kateri je pisalo: »Lebdim in plavam po širnem nebu, med oblaki ob skalah raste čudežna zel. Edini cvet ne potrebuje rose, najvišja krepost se sreča s svojim časom. Mar nesmrtne gane prazen klic? Po volji usode sem prišla te podpret. Sprejmi me in slava bo obsijala pet rodov, zavrni me in priklical boš nesrečo.« To je le poglavitna vsebina njene pesmi; obsegala je več kot dvesto besed in ni je mogoče v celoti prepisati. Poleg tega je napisala razlago Knjige premen v sedmih zvitkih, s heksagrami in podobami, urejeno po njihovih razsodbah. Besedilo je zato vsebovalo tako smiselne nauke kakor tudi napotke za napovedovanje sreče in nesreče, podobno kot Knjiga velike skrivnosti mojstra Yanga in Knjiga sredine mojstra Xueja. Chao je doumel ves njen pomen, po njej razbiral znamenja prihodnosti in sestavil Knjigo moža in žene. Ko je minilo sedem ali osem let in so mu starši priskrbeli ženo, sta si ženski razdelili dneve za druženje z njim in noči za spanje ob njem. Božanska deklica je prihajala ponoči in odhajala zjutraj, naglo, kakor bi letela. Videl jo je samo Chao, drugi pa ne. Tudi kadar je bila v temni sobi, so ljudje slišali njen glas in pogosto opažali sledi njene navzočnosti, njene podobe pa niso uzrli. Pozneje so se čudili in ga spraševali, dokler ni izdal skrivnosti. Tedaj je žadasta devica sklenila oditi. Rekla je: »Božansko bitje sem. Čeprav sva bila združena, nisem želela, da bi ljudje vedeli zame. Ti pa si po naravi nepazljiv in ne znaš molčati. Zdaj je o meni razkrito prav vse in ne morem se več shajati s teboj. Dolga leta sva bila povezana in najina naklonjenost ni bila majhna. Kako naj naju nenadna ločitev ne bi navdala z žalostjo in obžalovanjem? Toda drugače ne more biti. Vsak zase se trudiva živeti naprej!« Nato je poklicala strežnice, naj postrežejo vino. Jedla sta in pila, potem pa je odprla skrinjo ter iz nje vzela dva kompleta vzorčasto tkanih kril in zgornjih oblačil in ju podarila Chau. Podarila mu je še eno pesem, ga prijela za roko in se poslovila. Solze so ji tekle po licih, ko je zbrano stopila na voz in odhitela, kakor bi poletela. Chao je bil še dolge dni potrt in od žalosti skoraj povsem opešal. Pet let po njenem odhodu je po naročilu okrožne uprave odpotoval v Luoyang. Ko je pod goro Yu v Jibeiju po poljski poti potoval proti zahodu, je v daljavi na ovinku zagledal voz s konjem in zazdelo se mu je, da je v njem Zhiqiong. Pognal je naprej in res je bila ona. Odgrnila sta zaveso in se znova uzrla, preplavljena hkrati z žalostjo in veseljem. Prijel je vajeti na levi, se oprijel vrvi za vzpenjanje in prisedel; skupaj sta se odpeljala v Luoyang. Znova sta zaživela kot mož in žena ter obnovila nekdanjo ljubezen. Še v obdobju Taikang je bila z njim. Le prihajala ni več vsak dan, temveč se je spuščala k njemu tretjega dne tretjega meseca, petega dne petega meseca, sedmega dne sedmega meseca, devetega dne devetega meseca ter ob mlaju in polni luni. Vsakič je ostala čez noč in nato odšla. Zhang Maoxian je o njej napisal Pesnitev o božanski deklici.