Prevod

Nekoč je živel rokoborec po imenu Narimura. Ko so se rokoborci iz vseh dežel zbrali v prestolnici in čakali na slovesni turnir v sumu, so se ob večerih hladili pri vratih Suzaku. Nekega dne so se sprehajali po okolici in mimo vzhodnih vrat cesarske visoke šole krenili proti jugu. Tudi pred vzhodnimi vrati šole se je hladila množica študentov. Ko so zagledali rokoborce, so se jim postavili na pot in začeli vpiti: »Ne boste šli mimo! Le pridite, pa vas ukrotimo! Preveč se šopirite!« Ker so bili to vendarle ljudje iz ugledne ustanove, se rokoborci niso mogli kar na silo preriniti skoznje. Med študenti je bil visok mož, čigar pokrivalo in vrhnje oblačilo sta bila nekoliko imenitnejša od oblačil drugih. Ta je stopil v ospredje in jim še posebno odločno branil pot. Narimura si ga je dobro ogledal. »Pojdimo, vrnimo se,« je rekel in z drugimi odšel nazaj k vratom Suzaku. Tam je dejal: »Ti študentje so pa res zoprni malopridneži! Kaj jim vendar pride na misel, da nam branijo pot? Hotel sem že kar naravnost skoznje, pa sem si premislil: naj bo, danes ne bomo šli mimo, bomo pa jutri. Tisti visoki mož, ki je stopil pred druge, se nam postavil na pot in vpil, da nas bo ukrotil, je še posebno zoprn. Jutri bo gotovo spet počenjal isto. Ti, poslušaj: prav tega moraš brcniti v zadnjico, da mu bo kri iz nosa pritekla!« Rokoborec, ki mu je to naročil, se je popraskal pod pazduho in odvrnil: »Če ga jaz brcnem, jo bo slabo odnesel. Samo potem bo še velika pravda iz tega!« Bil je znan po svoji moči, močnejši od drugih in tudi hiter tekač; prav zato ga je Narimura izbral za to nalogo. Tistega dne so se nato vsi razšli domov. Naslednji dan so poklicali še mnogo rokoborcev, ki jih prejšnji dan ni bilo zraven, in se pripravili, da bodo s številčno premočjo izsilili prehod. A študentje so očitno zaslutili njihovo namero, saj se jih je zbralo še več kakor dan poprej in so glasno vpili, da jih bodo že ukrotili. Rokoborci so se v gruči napotili proti njim. Študent, ki jim je bil prejšnji dan tako odločno branil pot, je kakor prej stopil pred druge na sredo ceste in jasno pokazal, da jih ne misli spustiti mimo. Narimura je z očmi namignil rokoborcu, ki mu je naročil, naj moža brcne. Ta je bil višji in večji od drugih, mlad in poln bojevitega zanosa. Visoko si je podvezal oblačilo in stopil naprej. Drugi rokoborci so mu sledili, odločeni, da bodo šli naravnost skozi. Študentje pa jim še vedno niso hoteli pustiti mimo. Tedaj se je rokoborec, ki naj bi izvršil brco, zaletel proti študentu, ki jim je branil pot, in visoko zamahnil z nogo, da bi ga podrl. A študent ga je budno spremljal, se usločil nazaj in se mu izognil. Brca je zgrešila, noga je švignila visoko v zrak in rokoborca je že zanašalo vznak, ko ga je študent zgrabil zanjo. Držal ga je navzdol z glavo, kakor bi kdo držal tanko palico, in se z njim pognal proti drugemu rokoborcu. Ta je ob tem prizoru pobegnil. Študent se je zapodil za njim in rokoborca, ki mu je visel iz roke, zalučal za bežečim. Z enim samim zamahom ga je vrgel dvajset ali trideset korakov daleč, da je obležal na tleh, ves polomljen in nezmožen vstati. Narimura tega ni videl. Ko pa se je študent pognal proti njemu, ga je takoj opazil in zbežal. Oni mu ni dal niti trenutka predaha, zato je Narimura stekel proti vratom Suzaku in se skozi stranski vhod pognal noter. Zasledovalec mu je bil že tik za petami. Narimura je pomislil, da ga bo zdaj zdaj ujel, in splezal čez zid ministrstva za obrede. Študent je iztegnil roko, da bi ga zadržal, a Narimura je bil že skoraj na drugi strani in ga ni mogel zgrabiti drugje kakor za peto ene noge, ki je še nekoliko visela navzdol. Zagrabil ga je kar za obuvalo in potegnil tako silovito, da je skupaj z zadnjim delom obuvala odtrgal tudi kožo na peti, kakor bi jo bil odrezal z nožem. Ko je Narimura pristal na notranji strani zidu in pogledal nogo, je iz nje brizgala kri in se nikakor ni hotela ustaviti. Zadnji del obuvala je bil odtrgan in ga ni bilo več. Pomislil je: »Ta študent, ki me je preganjal, mora imeti nezaslišano moč. Očitno je celo tistega rokoborca, ki naj bi ga brcnil v zadnjico, uporabil kakor palico in ga zalučal, da ga je vsega polomil. Svet je velik in strašno je pomisliti, da živijo na njem tudi takšni ljudje!« Rokoborec, ki ga je študent vrgel, je ležal kakor mrtev, zato so ga položili na nosila in ga odnesli. Narimura je nato Kata no Sukeju povedal, kaj se je zgodilo: »Ta študent je, kot kaže, izjemen rokoborec. Čeprav sem Narimura, se ne čutim sposobnega pomeriti z njim.« Kata no Suke je dejal: »Saj obstaja cesarski odlok, da je treba sprejeti vsakogar, ki se odlikuje v tej veščini, četudi je le pisar na ministrstvu za obrede. Zakaj torej ne bi sprejeli tudi študenta visoke šole?« Moža je dal vneto iskati, vendar se ni nikoli razvedelo, kdo je bil, in pri tem je ostalo.