Prevod

Nekoč je živela revna žena, ki je imela sina, ta pa si je silno želel potovati. Mati mu je rekla: »Kako pa boš potoval? Saj nimava nič denarja, da bi ga vzel s seboj.« Sin pa je odvrnil: »Bom že kako, pa ves čas bom govoril: Bolj malo, bolj malo, bolj malo!«

Hodil je torej že lep čas in kar naprej govoril: »Bolj malo, bolj malo!« Prišel je do nekaj ribičev in jim rekel: »Bog vam pomagaj! Bolj malo, bolj malo, bolj malo!« – »Kaj praviš, ti fant, bolj malo?« In ko so izvlekli ribiško mrežo, res niso ujeli veliko rib. Eden od ribičev se je nato s palico zapodil proti fantu in rekel: »Zdaj boš pa videl, kako se jih dobi!« In ga je pošteno pretepel. »Kaj pa naj rečem?« je vprašal fant. »Reči moraš: Poln ulov, poln ulov!«

Spet je nekaj časa hodil in govoril: »Poln ulov, poln ulov,« dokler ni prišel do vislic, kjer so pravkar nameravali obesiti ubogega grešnika. Rekel je: »Dobro jutro, poln ulov, poln ulov!« – »Kaj praviš, ti fant, poln ulov? Ali naj bo na svetu še več hudobnih ljudi? Jih ni že dovolj?« In spet jih je dobil po hrbtu. »Kaj pa naj rečem?« – »Reči moraš: Bog potolaži ubogo dušo.«

Fant je spet hodil lep čas in govoril: »Bog potolaži ubogo dušo.« Prišel je do jarka, ob katerem je stal konjederec (odstranjevalec poginulih živali) in odiral konja. Fant je rekel: »Dobro jutro, Bog potolaži ubogo dušo!« – »Kaj govoriš, ti neumnež?« je rekel konjederec in ga z odiralskim kavljem tako udaril za ušesa, da se mu je stemnilo pred očmi. »Kaj pa naj drugega rečem?« – »Reči moraš: Tam v jarku leži mrhovina!«

Spet je šel naprej in ves čas govoril: »Tam v jarku leži mrhovina! Tam v jarku leži mrhovina!« Nato je prišel do voza, polnega ljudi, in rekel: »Dobro jutro! Tam v jarku leži mrhovina!« Tedaj se je voz prevrnil v jarek, hlapec pa je pograbil bič in fanta tako pretepel, da se je moral po vseh štirih priplaziti domov k materi. In vse svoje žive dni ni nikoli več šel na potovanje.