Prevod

Nekoč je živel krojač, ki je imel tri sinove in eno samo kozo. Ker pa jih je koza vse hranila s svojim mlekom, je morala dobivati dobro krmo in vsak dan na pašo. Sinovi so jo pasli po vrsti. Nekoč jo je najstarejši odpeljal na pokopališče, kjer so rasla najlepša zelišča, in jo pustil, da se je pasla in poskakovala naokrog. Zvečer, ko je bil čas za odhod domov, jo je vprašal: »Koza, si sita?« Koza je odgovorila:

»Tako sem sita, da mi ni več do listja, mee! mee!« »Potem pa pojdi domov,« je rekel fant, jo prijel za vrvico, odpeljal v hlev in privezal. »No,« je rekel stari krojač, »je koza dobila dovolj krme?« »O,« je odgovoril sin, »tako je sita, da ji ni več do listja.« Oče pa se je hotel sam prepričati. Šel je dol v hlev, pobožal ljubo žival in vprašal: »Koza, si res sita?« Koza je odgovorila:

»Kako naj sita bi bila? Čez jarke sem skakljala, še listka nisem našla, mee! mee!« »Kaj moram slišati!« je vzkliknil krojač, stekel gor in rekel fantu: »Lažnivec, praviš, da je koza sita, pa si jo pustil stradati!« V jezi je snel s stene merilno palico in ga z udarci nagnal od hiše.

Naslednji dan je bil na vrsti drugi sin. Ob vrtni živi meji je poiskal prostor, kjer so rasla sama dobra zelišča, in koza jih je popasla do zadnjega.

Zvečer, ko je hotel domov, jo je vprašal: »Koza, si sita?« Koza je odgovorila: »Tako sem sita, da mi ni več do listja, mee! mee!« »Potem pa pojdi domov,« je rekel fant, jo odvedel domov in privezal v hlevu. »No,« je rekel stari krojač, »je koza dobila dovolj krme?« »O,« je odgovoril sin, »tako je sita, da ji ni več do listja.« Krojač se na to ni hotel zanesti. Šel je dol v hlev in vprašal: »Koza, si res sita?« Koza je odgovorila:

»Kako naj sita bi bila? Čez jarke sem skakljala, še listka nisem našla, mee! mee!« »Brezbožni hudobnež!« je zavpil krojač. »Tako krotko žival pustiti stradati!« Stekel je gor in fanta z merilno palico pretepel ter ga nagnal skozi hišna vrata.

Zdaj je prišel na vrsto tretji sin. Hotel je dobro opraviti svoje delo, zato je poiskal grmovje z najlepšim listjem in pustil kozo, da ga je obirala. Zvečer, ko je hotel domov, jo je vprašal: »Koza, si res sita?« Koza je odgovorila:

»Tako sem sita, da mi ni več do listja, mee! mee!« »Potem pa pojdi domov,« je rekel fant, jo odpeljal v hlev in privezal. »No,« je rekel stari krojač, »je koza dobila dovolj krme?« »O,« je odgovoril sin, »tako je sita, da ji ni več do listja.« Krojač mu ni verjel. Šel je dol in vprašal: »Koza, si res sita?« Hudobna žival je odgovorila:

»Kako naj sita bi bila? Čez jarke sem skakljala, še listka nisem našla, mee! mee!« »O, lažniva zalega!« je vzkliknil krojač. »Drug je prav tako brezbožen in nemaren kot prvi! Ne boste me več imeli za norca!« Ves iz sebe od jeze je planil gor in ubogemu fantu z merilno palico tako pošteno obdelal hrbet, da je ta skočil iz hiše.

Stari krojač je zdaj ostal sam s svojo kozo. Naslednje jutro je šel dol v hlev, jo pobožal in rekel: »Pridi, moja ljuba živalca, sam te bom odpeljal na pašo.« Prijel jo je za vrvico in jo odvedel k zelenim živim mejam, med trpotec in vse drugo, kar koze rade jedo. »Tu se boš lahko enkrat do sitega najedla,« ji je rekel in jo pustil na paši do večera. Potem jo je vprašal: »Koza, si sita?« Odgovorila je:

»Tako sem sita, da mi ni več do listja, mee! mee!« »Potem pa pojdi domov,« je rekel krojač, jo odpeljal v hlev in privezal. Ko je odhajal, se je še enkrat obrnil in rekel: »No, zdaj si pa vendar enkrat sita!« Toda koza tudi z njim ni ravnala nič bolje in je zaklicala:

»Kako naj sita bi bila? Čez jarke sem skakljala, še listka nisem našla, mee! mee!« Ko je krojač to slišal, je obstal in spoznal, da je svoje tri sinove pregnal brez razloga. »Le počakaj,« je zavpil, »nehvaležna žival! Premalo bi bilo, če bi te samo nagnal. Zaznamoval te bom, da si ne boš več upala prikazati med poštenimi krojači!« Naglo je stekel gor, prinesel britev, kozi namilil glavo in jo obril tako gladko, kot je bila njegova dlan. Ker pa bi bila merilna palica zanjo preveč častna, je prinesel bič in jo tako pretepel, da je z velikanskimi skoki pobegnila.

Ko je krojač sedel tako čisto sam v svoji hiši, ga je obšla velika žalost. Rad bi imel sinove spet pri sebi, toda nihče ni vedel, kam so odšli. Najstarejši je šel za vajenca k mizarju. Tam se je pridno in vztrajno učil, in ko je končal vajeništvo ter se je moral odpraviti po svetu, mu je mojster podaril mizico, ki ni bila na pogled nič posebnega in je bila narejena iz navadnega lesa. Imela pa je čudovito lastnost. Če jo je človek postavil predse in rekel: »Mizica, pogrni se!«, je bila dobra mizica v hipu pogrnjena s čistim prtičkom, na njej je stal krožnik, ob njem nož in vilice, poleg pa toliko skled kuhanih in pečenih jedi, kolikor jih je šlo nanjo. Velik kozarec rdečega vina se je lesketal, da je človeku kar zaigralo srce. Mladi pomočnik si je mislil: S tem si preskrbljen za vse življenje. Veselo je hodil po svetu in se prav nič ni menil, ali je gostilna dobra ali slaba in ali je v njej kaj dobiti ali ne. Kadar se mu je zahotelo, sploh ni zavil v gostilno, temveč je sredi polja, v gozdu ali na travniku, kjer mu je bilo pač všeč, snel mizico s hrbta, jo postavil predse in rekel: »Pogrni se!« Pa je bilo pred njim vse, kar mu je srce poželelo. Nazadnje mu je prišlo na misel, da bi se vrnil k očetu. Njegova jeza se je gotovo že polegla, in če bo prinesel mizico, ki se sama pogrne, ga bo oče rad spet sprejel. Tako je na poti domov nekega večera prišel v gostilno, polno gostov. Pozdravili so ga in povabili, naj prisede ter je z njimi, sicer bo težko dobil še kaj za pod zob. »Ne,« je odgovoril mizar, »teh nekaj grižljajev vam ne bom jemal iz ust. Raje bodite vi moji gostje.« Zasmejali so se, saj so mislili, da se šali z njimi. On pa je postavil svojo leseno mizico sredi sobe in rekel: »Mizica, pogrni se!« V hipu je bila polna tako dobrih jedi, kakršnih gostilničar ne bi mogel priskrbeti, in gostom je v nosnice prijetno zadišalo. »Le sezite po njih, dragi prijatelji!« je rekel mizar. Ko so gostje videli, da misli resno, se niso pustili dvakrat prositi. Primaknili so se, izvlekli nože in se pošteno lotili jedače. Najbolj pa jih je čudilo to, da se je takoj, ko se je katera skleda izpraznila, na njenem mestu sama od sebe pojavila polna. Gostilničar je stal v kotu in vse opazoval. Ni vedel, kaj naj reče, mislil pa si je: Tak kuhar bi ti v gostilni še kako prav prišel. Mizar in njegova družba so se veselili pozno v noč, nazadnje pa so se odpravili spat. Tudi mladi pomočnik je šel v posteljo in postavil svojo čarobno mizico ob steno. Gostilničarju pa misli niso dale miru. Spomnil se je, da ima v ropotarnici staro mizico, ki je bila na las podobna tej. Čisto potiho jo je prinesel in zamenjal s čarobno mizico. Naslednje jutro je mizar plačal prenočišče, si oprtal mizico in odšel svojo pot, ne da bi mu prišlo na misel, da ima napačno. Opoldne je prispel k očetu, ki ga je sprejel z velikim veseljem. »No, dragi sin, česa si se naučil?« ga je vprašal. »Oče, postal sem mizar.« »Dobra obrt,« je odgovoril starec, »kaj pa si prinesel s potovanja?« »Oče, najboljše, kar sem prinesel, je tale mizica.« Krojač si jo je ogledal z vseh strani in rekel: »S tem pa nisi pokazal mojstrstva. To je stara in slaba mizica.« »Toda to je mizica, ki se sama pogrne,« je odgovoril sin. »Če jo postavim predse in ji rečem, naj se pogrne, so takoj na njej najimenitnejše jedi, zraven pa vino, ki razveseli srce. Le povabite vse sorodnike in prijatelje, da se bodo enkrat dobro najedli in okrepčali, saj bo mizica nasitila vse.« Ko se je družba zbrala, je postavil mizico sredi sobe in rekel: »Mizica, pogrni se!« Toda mizica se ni ganila in je ostala prazna kakor vsaka druga miza, ki ne razume človeške govorice. Tedaj je ubogi pomočnik spoznal, da so mu mizico zamenjali, in sram ga je bilo, ker je stal pred vsemi kakor lažnivec. Sorodniki so se mu posmehovali in se morali vrniti domov, ne da bi kaj pojedli ali popili. Oče je spet prinesel svoje krpe in nadaljeval s krojaškim delom, sin pa se je zaposlil pri nekem mojstru.

Drugi sin je prišel k mlinarju in se pri njem izučil obrti. Ko so minila njegova vajeniška leta, mu je mojster rekel: »Ker si se tako dobro izkazal, ti podarim osla posebne vrste. Ne vleče voza in tudi vreč ne nosi.« »Za kaj pa je potem dober?« je vprašal mladi pomočnik. »Zlato bruha,« je odgovoril mlinar. »Če ga postaviš na prt in rečeš: Bricklebrit!, ti dobra žival izmeče zlatnike spredaj in zadaj.« »To je pa imenitno,« je rekel pomočnik, se zahvalil mojstru in odšel v svet. Kadar je potreboval zlato, je moral oslu samo reči: »Bricklebrit!«, pa so začeli deževati zlatniki. Drugega dela ni imel, kot da jih je pobral s tal. Kamor koli je prišel, mu je bilo le najboljše dovolj dobro, in čim dražje je bilo, tem ljubše mu je bilo, saj je imel zmeraj polno mošnjo. Ko je nekaj časa hodil po svetu, si je mislil: Obiskati moraš očeta. Če prideš z zlatim oslom, bo pozabil svojo jezo in te lepo sprejel. Tako je naneslo, da je prišel v isto gostilno, kjer so njegovemu bratu zamenjali mizico. Osla je vodil za povodec, in gostilničar mu ga je hotel prevzeti ter privezati. Mladi pomočnik pa je rekel: »Nikar se ne trudite. Svojega sivčka bom sam odpeljal v hlev in ga sam privezal, ker moram vedeti, kje stoji.« Gostilničarju se je to zdelo čudno. Mislil si je, da človek, ki mora sam skrbeti za svojega osla, gotovo ne bo veliko zapravil. Ko pa je tujec segel v žep, izvlekel dva zlatnika in mu naročil, naj zanj kupi kaj dobrega, je debelo pogledal, odhitel in poiskal najboljše, kar je bilo mogoče dobiti. Po jedi je gost vprašal, koliko je dolžan. Gostilničar mu je brez pomisleka zaračunal dvojno in rekel, da mora primakniti še nekaj zlatnikov. Pomočnik je segel v žep, toda denarja mu je ravno zmanjkalo. »Počakajte trenutek, gospod gostilničar,« je rekel, »samo po zlato stopim!« S seboj pa je vzel prt z mize. Gostilničar ni vedel, kaj naj to pomeni. Radoveden se je prikradel za njim, in ko je gost zapahnil hlevska vrata, je pogledal skozi luknjo v deski. Tujec je razgrnil prt pod oslom in zaklical: »Bricklebrit!« V hipu je žival začela izmetavati zlato spredaj in zadaj, da je kar deževalo na tla. »Pri vseh vragih!« je rekel gostilničar. »Takole so dukati res hitro skovani! Takšna mošnja pa ni od muh!« Gost je plačal svoj račun in legel spat. Gostilničar pa se je ponoči prikradel dol v hlev, odpeljal kovača denarja in na njegovo mesto privezal drugega osla. Naslednje jutro je pomočnik zgodaj odšel s svojim oslom, misleč, da vodi zlatega osla. Opoldne je prišel k očetu, ki ga je bil vesel in ga je rad sprejel. »Kaj je postalo iz tebe, moj sin?« ga je vprašal starec. »Mlinar, dragi oče,« je odgovoril. »Kaj pa si prinesel s potovanja?« »Nič drugega kot osla.« »Oslov je tukaj dovolj,« je rekel oče. »Dobra koza bi mi bila ljubša.« »Že,« je odgovoril sin, »ampak to ni navaden osel, temveč zlat osel. Če rečem: Bricklebrit!, vam dobra žival izmeče poln prt zlatnikov. Le pokličite vse sorodnike, vse bom napravil bogate.« »To mi je pa všeč,« je rekel krojač. »Potem se mi ne bo več treba mučiti z iglo.« Sam je pohitel ven in poklical sorodnike. Ko so bili vsi zbrani, jim je mlinar velel, naj naredijo prostor, razgrnil svoj prt in pripeljal osla v sobo. »Zdaj pa glejte!« je rekel in zaklical: »Bricklebrit!« Toda tisto, kar je padlo na tla, niso bili zlatniki. Izkazalo se je, da žival o tej umetnosti ne ve ničesar, saj vsak osel vendar ne zna česa takega. Ubogemu mlinarju se je obraz razpotegnil. Spoznal je, da so ga ogoljufali, in prosil sorodnike odpuščanja. Domov so odšli prav tako revni, kakor so prišli. Ni bilo druge: starec je moral spet vzeti v roke iglo, mladenič pa se je zaposlil pri nekem mlinarju.

Tretji brat je šel za vajenca k strugarju. Ker je to zahtevna obrt, se je moral učiti najdlje. Brata pa sta mu v pismu sporočila, kako slabo se jima je godilo in kako ju je gostilničar prav zadnji večer opeharil za njuni čudoviti čarobni reči. Ko se je strugar izučil in se je moral odpraviti po svetu, mu je mojster, ker se je tako dobro izkazal, podaril vrečo in rekel: »V njej je kij.« »Vrečo si lahko obesim čez ramo in mi bo dobro služila, čemu pa kij v njej? Samo težja je zaradi njega.« »Ti bom povedal,« je odgovoril mojster. »Če ti kdo stori kaj hudega, samo reci: ›Kij, iz vreče!‹, pa bo kij skočil ven med ljudi in jim tako veselo zaplesal po hrbtih, da se osem dni ne bodo mogli niti ganiti. In ne bo odnehal, dokler ne rečeš: ›Kij, v vrečo!‹« Pomočnik se mu je zahvalil in si obesil vrečo čez ramo. Če se mu je kdo preveč približal in ga hotel napasti, je rekel: »Kij, iz vreče!« Kij je nemudoma skočil ven in drug za drugim vsem izprašil suknje ali jopiče kar na hrbtih, ne da bi počakal, da bi jih slekli. To je šlo tako hitro, da je bil človek na vrsti, še preden se je dobro zavedel. Mladi strugar je proti večeru prišel v gostilno, kjer so ogoljufali njegova brata. Položil je vrečo predse na mizo in začel pripovedovati, kakšne nenavadne reči je videl po svetu. »Da,« je rekel, »najdejo se mizica, ki se sama pogrne, zlat osel in podobno. Vse to so dobre reči, ki jih ne zaničujem, toda nič niso v primerjavi z zakladom, ki sem si ga pridobil in ga nosim s seboj tukaj v vreči.« Gostilničar je napel ušesa. Kaj neki bi to lahko bilo? si je mislil. Vreča je gotovo polna samih dragih kamnov. Prav bi bilo, da dobim še to, saj gredo vse dobre reči v troje. Ko je prišel čas za spanje, se je gost iztegnil na klopi in si podložil vrečo pod glavo namesto blazine. Ko je gostilničar mislil, da gost že trdno spi, je pristopil ter začel čisto narahlo in previdno premikati in vleči vrečo, da bi jo morda izvlekel ter podtaknil drugo. Strugar pa je že dolgo čakal na to. Ko je gostilničar hotel odločneje potegniti, je zaklical: »Kij, iz vreče!« Kij je v hipu švignil ven, se spravil nad gostilničarja in mu pošteno izprašil suknjo. Gostilničar je kričal, da bi se človeku zasmilil, toda čim glasneje je kričal, tem močneje mu je kij udarjal takt po hrbtu, dokler ni nazadnje izčrpan padel na tla. Tedaj je strugar rekel: »Če ne vrneš mizice, ki se sama pogrne, in zlatega osla, se bo ples začel znova!« »Nikar, nikar,« je povsem skrušen zavpil gostilničar. »Rad vrnem vse, samo pustite, naj se prekleti škrat spet zleze v vrečo!« Pomočnik je rekel: »Tokrat ti bom prizanesel, a glej, da te izuči!« Potem je zaklical: »Kij, v vrečo!« in pustil kij pri miru.

Naslednje jutro se je strugar z mizico, ki se sama pogrne, in zlatim oslom odpravil domov k očetu. Krojač se ga je razveselil in tudi njega vprašal, česa se je naučil na tujem. »Dragi oče,« je odgovoril, »postal sem strugar.« »Zahtevna obrt,« je rekel oče. »Kaj pa si prinesel s potovanja?« »Dragoceno reč, dragi oče,« je odgovoril sin, »kij v vreči.« »Kaj?« je vzkliknil oče. »Kij! Za to se je pa res splačalo truditi! Takega si lahko odrežeš z vsakega drevesa.« »Takšnega pa ne, dragi oče. Če rečem: ›Kij, iz vreče!‹, skoči kij ven in pošteno zapleše s tistim, ki mi ne želi dobrega. Ne odneha, dokler ta ne leži na tleh in ne prosi milosti. Vidite, s tem kijem sem dobil nazaj mizico, ki se sama pogrne, in zlatega osla, ki ju je tatinski gostilničar vzel mojima bratoma. Zdaj ju pokličite in povabite vse sorodnike. Dal jim bom jesti in piti, pa še žepe jim bom napolnil z zlatom.« Stari krojač mu ni čisto verjel, vendar je vseeno zbral sorodnike. Strugar je razgrnil prt po tleh v sobi, pripeljal zlatega osla in rekel bratu: »No, dragi brat, spregovori mu!« Mlinar je rekel: »Bricklebrit!« In v hipu so začeli zlatniki padati na prt kakor ploha. Osel ni nehal, dokler niso vsi imeli toliko zlata, da ga niso mogli več nositi. (Vidim ti v očeh, da bi bil tudi ti rad zraven!) Potem je strugar prinesel mizico in rekel: »Dragi brat, zdaj pa spregovori še njej!« Komaj je mizar izrekel: »Mizica, pogrni se!«, je bila že pogrnjena in bogato obložena s skledami najimenitnejših jedi. Začela se je gostija, kakršne dobri krojač v svoji hiši še ni doživel. Vse sorodstvo je ostalo skupaj do pozne noči in vsi so bili veseli ter zadovoljni. Krojač je zaklenil iglo in sukanec, merilno palico in likalnik v omaro ter s svojimi tremi sinovi živel v veselju in blagostanju.

Kam pa je izginila koza, ki je bila kriva, da je krojač nagnal svoje tri sinove? To ti bom povedal. Sramovala se je svoje plešaste glave, zato je stekla v lisičji brlog in se skrila vanj. Ko je lisjak prišel domov, sta mu iz teme nasproti zasijali dve veliki očesi, da se je prestrašil in stekel nazaj. Srečal ga je medved, in ker je bil lisjak videti ves iz sebe, ga je vprašal: »Kaj ti je, brat lisjak, zakaj tak obraz?« »Oh,« je odgovoril rdečuh, »v mojem brlogu sedi strašna zver in je s svojimi ognjenimi očmi strmela vame.« »To bova pa hitro pregnala,« je rekel medved, šel z njim k brlogu in pogledal vanj. Ko pa je zagledal ognjene oči, je tudi njega obšel strah. S strašno zverjo ni hotel imeti opravka, zato jo je ucvrl. Srečala ga je čebela, in ko je opazila, da mu ni prav nič prijetno pri srcu, je rekla: »Medved, kako čemeren obraz imaš! Kam je izginila tvoja dobra volja?« »Tebi je lahko govoriti,« je odgovoril medved. »V rdečuhovem domu sedi strašna zver z izbuljenimi očmi in ne moreva je pregnati.« Čebela je rekla: »Smiliš se mi, medved. Res sem le ubogo, šibko bitje, ki ga na poti še pogledate ne, pa vendar mislim, da vama lahko pomagam.« Zletela je v lisičji brlog, sedla kozi na gladko obrito glavo in jo tako močno pičila, da je koza skočila pokonci, zavpila: »Mee! Mee!« in kakor nora zbežala v svet. In še danes nihče ne ve, kam je stekla.