Prevod

Nekoč je živela silno ošabna princesa. Kadar je prišel kak snubec, mu je zastavila uganko, in če je ni znal uganiti, ga je z zasmehom odslovila. Razglasiti je dala, da se bo poročila s tistim, ki bo rešil njeno uganko, in da lahko pride, kdor hoče. Nazadnje so se zbrali tudi trije krojači. Starejša dva sta menila, da sta naredila že marsikateri imeniten vbod in vselej zadela pravo mesto, zato jima tudi tokrat ne more spodleteti. Tretji pa je bil majhen, ničvreden vihravec, ki še svoje obrti ni obvladal, vendar je menil, da mora imeti pri tem srečo; kje drugje naj bi jo sicer našel? Druga dva sta mu rekla: »Kar doma ostani, s svojo trohico pameti ne boš daleč prišel!« Toda krojaček se ni pustil omajati. Rekel je, da si je to pač vtepel v glavo in da se bo že znašel, ter odkorakal, kakor da je ves svet njegov.

Vsi trije so se torej zglasili pri princesi in rekli, naj jim zastavi svojo uganko; prišli so pravi možje, tako bistre pameti, da bi jo lahko vdeli v šivankino uho. Princesa je rekla: »Na glavi imam lase dveh barv. Katerih?« »Če ni nič drugega,« je rekel prvi, »bodo pač črni in beli kakor sukno, ki mu pravijo kumina in sol.« Princesa je rekla: »Napačno. Naj odgovori drugi!« Drugi je rekel: »Če niso črni in beli, so pa rjavi in rdeči kakor praznični suknjič mojega gospoda očeta.« »Napačno,« je rekla princesa. »Naj odgovori tretji; na njem se vidi, da zagotovo ve.« Tedaj je krojaček pogumno stopil naprej in rekel: »Princesa ima na glavi srebrne in zlate lase, in to sta ti dve barvi.« Ko je princesa to slišala, je prebledela in od strahu skoraj padla po tleh, kajti krojaček je uganil, ona pa je bila trdno prepričana, da tega ne bo dognal nihče na svetu. Ko se je spet opogumila, je rekla: »S tem me še nisi dobil. Še nekaj moraš storiti. Spodaj v hlevu leži medved in pri njem moraš prebiti noč. Če boš jutri zjutraj, ko vstanem, še živ, se boš smel poročiti z menoj.« Mislila pa je, da se bo tako znebila krojačka, saj medved še nikogar, ki mu je prišel pod šape, ni pustil živega. Krojaček se ni pustil prestrašiti, temveč je ves dobre volje rekel: »Kdor si upa, je že napol zmagal.«

Ko je prišel večer, so našega krojačka odpeljali dol k medvedu. Medved se je takoj hotel pognati nad malega možička in mu s šapo zaželeti krepko dobrodošlico. »Počasi, počasi,« je rekel krojaček, »te bom že umiril.« Nato je čisto lagodno, kakor da nima nobenih skrbi, vzel iz žepa orehe, jih trl z zobmi in jedel jedrca. Ko je medved to videl, so se mu pocedile sline in tudi sam je hotel orehe. Krojaček je segel v žep in mu jih ponudil celo pest, vendar to niso bili orehi, temveč prodniki. Medved si jih je vtaknil v gobec, a naj je grizel, kolikor je hotel, ni mogel streti niti enega. Ojej, je pomislil, kakšen bedast štor si! Še orehov ne znaš streti! In je rekel krojačku: »Daj, stri mi te orehe!« »Zdaj vidiš, kakšen junak si,« je rekel krojaček. »Tako velik gobec imaš, pa ne moreš streti drobnega oreha.« Vzel je kamne, jih spretno zamenjal z orehom, si ga vtaknil v usta in hrsk! Že je bil na dvoje. »Še enkrat moram poskusiti,« je rekel medved. »Ko te takole gledam, se mi zdi, da bi moral znati tudi jaz.« Krojaček mu je spet dal prodnike in medved se je trudil ter grizel vanje z vsemi močmi. A menda ne misliš, da jih je strl. Ko je bilo tega konec, je krojaček izpod suknjiča potegnil violino in si zaigral kratko vižo. Ko je medved zaslišal glasbo, se ni mogel zadržati in je začel plesati. Ko je že nekaj časa plesal, mu je bilo to tako všeč, da je rekel krojačku: »Poslušaj, ali je težko igrati na gosli?« »Otročje lahko. Vidiš, z levico pritisnem s prsti na strune, z desnico pa potegnem z lokom po njih, in že veselo zaigra: hopsasa, vivalalera!« »Tudi jaz bi rad znal tako igrati,« je rekel medved, »da bi lahko plesal, kadar bi se mi zahotelo. Kaj praviš? Bi me naučil?« »Iz srca rad,« je rekel krojaček, »če imaš kaj daru za to. Toda pokaži mi šape; kremplje imaš silno dolge, malo ti jih moram pristriči.« Prinesel je primež in medved je položil šape vanj. Krojaček jih je trdno privil in rekel: »Zdaj pa počakaj, da pridem s škarjami!« Medveda je pustil renčati, kolikor ga je bila volja, sam pa je legel v kot na sveženj slame in zaspal.

Ko je princesa zvečer slišala medveda tako silovito renčati, je bila prepričana, da renči od veselja in da je že pokončal krojačka. Zjutraj je vstala čisto brez skrbi in dobre volje; ko pa je pogledala proti hlevu, je pred njim stal krojaček, ves živahen in zdrav kakor riba v vodi. Zdaj ni mogla več ugovarjati, saj je svojo obljubo dala javno. Kralj je ukazal pripeljati kočijo in princesa se je morala s krojačkom odpeljati v cerkev, kjer naj bi ju poročili. Ko sta sedla v kočijo, sta druga dva krojača, ki sta bila zahrbtna in mu nista privoščila sreče, odšla v hlev in osvobodila medveda iz primeža. Medved je ves besen stekel za kočijo. Princesa ga je slišala puhati in renčati. Prestrašila se je in zaklicala: »Oh, medved je za nama in te hoče zgrabiti!« Krojaček se je hitro postavil na glavo, pomolil noge skozi okno in zavpil: »Vidiš primež? Če se ne pobereš, boš spet prišel vanj!« Ko je medved to videl, se je obrnil in zbežal. Naš krojaček se je mirno odpeljal v cerkev, kjer so mu princeso dali za ženo, in z njo je živel veselo kakor škrjanček. Kdor ne verjame, naj plača tolar.