Prevod

Mlad Newyorčan je tako vztrajno oblegal srce neke lepotice — to je bilo še v starih knickerbockerskih časih, ko so se ljudje poročali iz ljubezni — da so vsi govorili, da je tako, kot bi bili poročni oklici že objavljeni; a vsi le niso vedeli vsega, kajti nekega lepega jutra je gospodična odšla v cerkev z drugim gospodom — ne s svojim očetom, čeprav je bil dovolj star, da bi to lahko bil — in ko sta prišla ven, sta bila mož in žena. Starejši gospod je bil bogat. Ko je minil prvi naval besa in razočaranja, se je zaljubljenec umaknil iz sveta in se posvetil učenju; in tudi ko je izvedel, da je postala vdova ter ji je zapuščina pokojnega, globoko objokovanega moža zagotovila udobno življenje, ni obnovil znanstva z njo. Grenko se je nasmehnil, ko je slišal, da se je drugič poročila z mladim pustolovcem, ki ji je grenil življenje, a se je za svoje grehe vsaj nekoliko odkupil s tem, da je umrl dovolj kmalu in pustil del njenega premoženja neporabljen.

Čez čas se je dvakratna vdova vrnila v New York, kjer je spet srečala ljubimca iz mladosti. Gospod Ellenwood si je pridobil zadržanost učenjaka in je prijatelje pogosto spravljal v zadrego s svojimi posebnostmi; toda po nekaj srečanjih z nekdanjo ljubeznijo je stopil iz svoje mračnosti in ji s spoštljivo slovesnostjo znova položil pred noge srce, ki ga je poteptala pred štiridesetimi leti. Čeprav sta bila oba že precej v letih, je novica o njuni zaroki vzbudila le malo vznemirjenja. Vdova je bila še vedno lepa; snubec je bil tih, uglajen in viteški, združitev njunega premoženja pa bi jima zagotovila brezskrbnost v letih, ki so jima še ostala. Za poroko so izbrali cerkev svetega Pavla na Broadwayu in ženin si je v svoji muhavosti zaželel, da bi se z nevesto srečala šele tam. Ob dogovorjeni uri se je v cerkvi zbrala množica radovednežev; zaslišalo se je ropotanje koles in po cerkveni ladji je stopila druščina družic in prijateljev v krinolinah, z lepotnimi mušicami, v žametu in svili, napudrana, opasana z meči in okrašena z zaponkami; toda prav ko je nevesta prestopila prag in zapustila sončno svetlobo, ki je tako bleščeče obsevala travnate gomile in nagrobnike na cerkvenem pokopališču, je zvon v zvoniku enkrat zamolklo udaril.

Nevesta je stopila k oltarju, in ko se je postavila predenj, je iz zvonika odjeknil še en udarec. Ženina ni bilo. Znova in znova sta bronasto grlo in železni jezik oznanjala žalosten mrtvaški zvon, obrazi pa so bledeli in postajali zaskrbljeni, saj nihče ni znal uganiti, kaj to pomeni. Ženska je z očmi, uprtimi v marmornato grobnico svojega prvega moža, trepetaje čakala, da se skrivnost razjasni, dokler ni vrat zatemnilo nekaj, ob čemer ji je zastal dih — pogrebni sprevod. Orgle so zaigrale slovesno žalostinko, ko je po cerkveni ladji krenil sprevod v črnih plaščih, in nevesta je osupla spoznala, da ga sestavljajo njeni najstarejši prijatelji — sključeni, uveli; razvrščeni v pare, moški in ženska, kakor v posmeh — za njimi pa je z belim obrazom, žarečimi očmi, razmršenimi lasmi in negotovim korakom prihajal ženin v svojem mrtvaškem prtu.

»Pridi,« je rekel, »poročiva se. Krsti sta pripravljeni. Potem pa domov, v grob.« »Kruto!« je zamrmrala ženska. »Naj zdaj nebesa presodijo, kdo od naju je bil krut. Pred štiridesetimi leti si mi vzela vero, uničila moje upe ter drugim podarila svojo mladost in lepoto. Najini življenji sta že skoraj pri koncu, zato sem prišel, da se poročim s teboj kakor ob pogrebnem obredu.« Nato jo je nežneje prijel za roko in dejal: »Vse je odpuščeno. Če ne moreva živeti skupaj, bova vsaj združena v smrti. Čas se skoraj izteka. Poročila se bova za večnost. Pridi.« Nežno jo je objel in jo popeljal naprej. Naj je bila preizkušnja še tako težka, begajoča, strašljiva in ponižujoča, je nevesta iz nje izšla kot boljša ženska.

»Res je,« je rekla, »bila sem nečimrna in posvetna, zdaj pa se mi je na stara leta vrnila najresničnejša ljubezen, kar sem jih kdaj poznala. To je sveta ljubezen. Večno jo bom negovala.« Njuna pogleda sta se srečala in drug drugega sta gledala skozi solze. Duhovnik je slovesno prebral poročni obred, in ko ga je končal, je tiha žalostinka, ki je z orgel spremljala enakomerne udarce zvona, prešla v plemenitejšo melodijo, dokler se niso pogrebni takti naposled izgubili v izbruhu zmagoslavnega sozvočja. Ko se je svatovski sprevod odpravil proti izhodu, je bilo slišati hlipanje dolgo zadrževanih čustev in vzdihe olajšanja; in ko sta novopečena žena in mož stopila do portala, je zvon molčal in sijalo je sonce.