Prevod

V časih, ko je večina New Yorka ležala južno od Grand Street, je neki veseljaški možakar vsak večer obhodil krčme v družbi prijatelja po imenu Rooney. Ta junaški pivec je bil Dirck Van Dara, eden zadnjih trebušastih žlampavcev, ki so se s tako slovesno resnobnostjo predajali veseljačenju, preden so Angleži zavzeli njihovo miroljubno mesto. Naneslo je, da sta se Dirck in njegov pajdaš neko noč zadržala zunaj dlje kot navadno, in ob enajstih, ko so bili vsi pošteni ljudje že v posteljah, je začelo pršeti, tako da so se stražniki zavlekli spat v veže, Broadway pa je ostal povsem pust. Ko sta se vrla veseljačka primajala iz krčme blizu Wall Street in videla, kako v oknih točilnice ugašajo luči, sta se napotila proti severu, domov na Leonard Street, a komaj sta prišla do stare cerkve svetega Pavla, ju je ustavil nenavaden prizor: s cerkvenega pokopališča se je slišal jok, med grobovi pa je sijala fosforescentna svetloba. Rooney se je v hipu streznil, ne pa tudi Dirck Van Dara, ki je zavpil: »Tule bo zabava, prijatelj Rooney. Preplezajva zid. Če so mrtvi za ples, si bova izbrala soplesalki in jim pokazala, kako se dandanes plešejo golobja krilca.«

»Ne,« je vzkliknil drugi, »kdor gre med mrtve, ko ti vstanejo iz grobov, je pogubljen. Slišal sem, da moraš, če jim padeš v kremplje, ostati v vicah sto let, in noben duhovnik te ne more z molitvijo spraviti od tam.«

»Bah! Babje čenče! Pridi!« Potegnil je prijatelja za seboj in že sta bila čez ograjo. »Oho! Kaj pa imamo tukaj?« Ko je to izgovoril, se je izza nagrobnika dvignila shujšana prikazen, čarovnici podobno bitje, ki so mu cunje visele okoli usahlega telesa, lasje pa so mu skoraj povsem zakrivali obraz. Žvepleni hlapi so oba pripravili do kihanja in Rooney je pozneje prisegal, da so bila na drugem koncu pokopališča drobna bitja z režečimi se obrazi in lučkami na konicah repov. Stari holandski džin hitro stopi v glavo. Dirck je začel starko zbadati zaradi njenega razcapanega videza, a ga je utišala tako, da je iz kotla za seboj zajela neko tekočino in jo zlila po obeh obiskovalcih. Kar koli je že bilo, je peklo kakor ogenj, in z bolečim krikom sta preskočila zid precej živahneje kot prej v nasprotno smer ter jo kmalu na vso moč ucvrla. Nista še prišla daleč, ko je ura odbila dvanajst.

»Joj! Cela tropa jih gre za nama,« je zasopel Rooney. »Sveta Marija! Slišal sem, da si, če umreš polit s čarovniško brozgo, pogubljen tako na onem svetu kakor na tem. Pojdiva k očetu Donaganu. Au!«

Ob tem vzkliku je ubežnikoma zastavila pot ženska, ki ju je pogledala z nespodobnim pogledom in rekla: »Dirck Van Dara, tvoj oče nas je z lasuljo in čopom najprej namočil v Collectu, nato pa nas, ciprijanke, izgnal iz New Yorka. A mu odpustimo, in da bi to dokazale, te vabimo na naše slavje.«

Ob udarcu polnoči je ulico pred cerkvijo preplavila pisana množica, ki se je zdaj bližala in mahala z baklami, bleščečimi kakor zvezde. Sklenili so krog okoli Dircka in začeli plesati, on pa je brez pomišljanja zgrabil nimfo, ki ga je ogovorila, ter se pridružil rajanju. Razen njih ni bilo nikogar zunaj ali budnega in nobena beseda ni bila izrečena, medtem ko je ples postajal vse bolj divji ob zvokih srhljivih, nevidnih glasbil. Tu in tam je kdo pritisnil baklo ob Dirckovo telo in ga zahrbtno napadel od zadaj, pekoča bolečina pa ga je pripravila do še živahnejšega poskakovanja. Naposled so se kakor po tihem dogovoru obrnili proti Batteryju in v razposajenem diru odrajali po ulici. Rooney, čigar čuti so bili dotlej ujeti v omamo, je s krikom groze pobegnil, in ko se je ozrl, je videl, kako nesveta druščina izginja v megli kakor premikajoča se galaksija. Od tiste noči Dircka Van Data nihče več ni videl niti ni slišal o njem, krčmarji pa so čutili, da imajo zdaj manj razlogov za življenje.