Prevod

New York je bil še Novi Amsterdam, ko je tam prijokal na svet Dolph Heyliger — malopriden navihanec, vendar pogumen in dobrodušen. Ko je po očetovi smrti ostal brez prebite pare, mu ni preostalo drugega, kakor da stopi v službo k zdravniku, njegova mati pa je vodila trgovinico. Ta zdravnik je kupil kmetijo na otoku Manhattoes — daleč zunaj mesta, najverjetneje tam, kjer danes poteka Triindvajseta ulica — in zaradi govoric, ki so jih o njej razširili najemniki, se je zdelo, da mu bodo od zemljiške posesti ostale le skrbi, dobička pa nobenega. Dolphovi pustolovski naravi je bilo prav po godu, da so ga poslali raziskat vzrok teh govoric. Tri noči je prebival v opusteli stari graščini in se po svitu prikazal iz nje ves medel in bled, vendar je svoja doživetja zadržal zase, v veliko nejevoljo meščanov, ki so kar goreli od radovednosti, kaj bo povedal.

Šele mnogo pozneje je pripovedoval o slovesnih korakih, ki so ga prebujali v urah po polnoči, o vratih, ki so se tiho odpirala, čeprav jih je zapahnil in zaklenil, in o zajetnem Flamcu s kodrastimi sivimi lasmi, v škornjih s širokimi zavihki, klobuku s povešenimi krajci, napihnjenih hlačah in jopiču, ki je vstopil, sedel v naslanjač in ga opazoval do petelinjega petja. Prav tako ni povedal, kako je tretjo noč zbral pogum in s Svetim pismom ter katekizmom, ki ju je za oporo stiskal k prsim, vprašal po namenu obiska; kako je Flamec vstal in ga s pogledom zvabil za seboj po stopnicah navzdol, nato pa šel skozi vhodna vrata, ne da bi jih odpahnil, to opravilo pa prepustil trepetajočemu, a radovednemu mladeniču; in kako je odšel do opuščenega vodnjaka na koncu vrta ter tam izginil izpred oči.

Dolph je dolgo premišljeval o teh rečeh in ponoči o njih sanjal. Trdil je, da se je prav po zapovedi svojih sanj vkrcal na škuno, namenjeno navzgor po Hudsonu, ne da bi se mu zdelo potrebno posloviti od delodajalca. Ko ga je vihar vrgel na obalo ob vznožju gore Storm King, je naletel na Anthonyja Vander Hevdna, znamenitega zemljiškega posestnika in lovca. Temu je bil mladenič, ki je znal streljati, ribariti, veslati in plavati, tako všeč, da ga je odpeljal s seboj domov v Albany. Gospod je imel prostorno domovanje, dobro pijačo in lepo hčer, in Dolph se je počutil kakor v raju, dokler ga niso odvedli v sobo, kjer naj bi prebival. Med prvimi rečmi, ki jih je tam zagledal, je bil namreč portret prav tiste osebe, ki mu je na kmetiji na Manhattoesu kradla spanec večji del treh noči. Hotel je vedeti, čigava je podoba, in izvedel, da je na njej Killian Vander Spiegel, župan in skopuh, ki je ob angleški zasedbi Novega Amsterdama zakopal svoj denar, nato pa se od strahu, da bi ga kdo našel, zasekiral do smrti. Spomnil se je, da mu je mati že govorila o tem Spieglu in da je bil njen oče skopuhov zakoniti dedič; zdaj pa se je izkazalo, da je bil tudi eden od Heydnovih prednikov. Tisto noč je v sanjah Flamec stopil s portreta in ga kakor prej odvedel do vodnjaka, kjer se je nasmehnil in izginil. Naslednje jutro je Dolph pomislil, da je bilo vse to urejeno zato, da bi se obe veji rodbine spet združili in bi se razkrilo skrivališče zaklada, ki jima je pripadal po dediščini. Ta misel ga je tako prevzela, da se je s prvo škuno vrnil v Novi Amsterdam, na gospodarjevo presenečenje in v žalost njegove hčere.

Ko je pobeglega služabnika zdravnik sprejel s kletvicami, mati z veseljem, saj je verjela, da so ga odnesli strahovi, meščani pa z začudenjem, kakor junaka iz romana, se je ob prvi priložnosti napotil na strašljivo posest in začel ribariti v opuščenem vodnjaku. Kmalu se mu je trnek zapletel v nekaj na dnu, in ko je počasi vlekel navzgor, je ugotovil, da je ujel lepo srebrno skledico s pokrovom, pritrjenim z zavito žico. V hipu je odtrgal pokrov in odkril, da je posoda polna zlatnikov. Tistega dne je imel pri ribarjenju srečo, kakršne ni imel še noben ribič, kajti spodaj so bili še drugi kosi srebrnine, vsi z vrezanim Spieglovim grbom in vsi polni zaklada.

Da bi ljudi obdržal čim dlje od tistega kraja, je podpihoval najstrašnejše zgodbe o njem, sam pa je medtem svoj plen kos za kosom prenašal iz skrivališča domov. Njegova nepojasnjena odsotnost v Albanyju in občevanje z mrtvimi sta sosede pripravila na vsakršno spremembo v njegovem značaju ali premoženjskem stanju. In ker je imel zdaj za moške vselej steklenico žganja, za ženske čajnik čaja, z materjo pa je lepo ravnal, so govorili, da so od nekdaj vedeli, da se bo, če se že spremeni, spremenil na bolje — ob čemer so njegovi nekdanji obrekovalci pomenljivo privzdigovali obrvi — in kadar jih je povabil na kosilo, so se vselej odzvali.

Prav tako so se veselili, ko je napočil dan njegove poroke z mladenko iz Albanyja. Izvolili so ga tudi za člana mestnega sveta, ki mu je pozneje zapustil nekaj Spieglove srebrnine, drugim mestnim očetom pa je pogosto pomagal izprazniti veliko skledo punča. Prav na eni izmed teh gostij mestnega sveta ga je zadela kap in je umrl. S častmi so ga pokopali na pokopališču nizozemske cerkve v ulici Garden Street.