Prevod

Nekoč sta živela mož in žena, ki sta si že dolgo zaman želela otroka. Nazadnje je žena začela upati, da bo ljubi Bog uslišal njuno željo. Na zadnji strani hiše sta imela majhno okno, skozi katero se je odpiral pogled na prekrasen vrt, poln najlepših rož in zelišč. Toda vrt je obdajal visok zid in nihče si ni upal vanj, saj je pripadal čarovnici, ki je imela veliko moč in se je je bal ves svet. Nekega dne je žena stala pri tem oknu in gledala na vrt. Zagledala je gredico, zasajeno z najlepšim motovilcem. Bil je tako svež in zelen, da so se ji pocedile sline in si ga je silno zaželela jesti. Želja je bila iz dneva v dan močnejša, in ker je vedela, da ga ne more dobiti, je začela hirati ter postajala vse bolj bleda in bolehna. Mož se je prestrašil in jo vprašal: »Kaj ti je, ljuba žena?« – »Oh,« je odgovorila, »če ne dobim motovilca z vrta za najino hišo, bom umrla.« Mož, ki jo je imel rad, si je mislil: »Raje ji prinesem motovilca, pa naj stane, kar hoče, kakor da bi pustil svojo ženo umreti.« V večernem mraku je torej preplezal zid čarovničinega vrta, na hitro izruval pest motovilca in ga prinesel ženi. Takoj si je iz njega pripravila solato in jo z velikim tekom pojedla. Toda tako zelo, tako zelo ji je teknila, da si je naslednji dan motovilca želela še trikrat bolj. Če naj bi imela mir, je moral mož še enkrat na vrt. V večernem mraku se je zato spet odpravil tja, ko pa je splezal čez zid, se je silno prestrašil, saj je pred njim stala čarovnica. »Kako si drzneš,« je rekla in ga jezno pogledala, »plezati na moj vrt in mi kakor tat krasti motovilec? To se ti bo slabo godilo.« – »Oh,« je odgovoril, »bodite milostni in mi prizanesite. To sem storil le iz hude stiske: moja žena je skozi okno zagledala vaš motovilec in tako silno si ga želi, da bi umrla, če ga ne bi dobila jesti.« Čarovničina jeza se je nekoliko polegla in rekla mu je: »Če je res tako, kakor praviš, ti dovolim odnesti motovilca, kolikor ga hočeš, vendar imam en pogoj: dati mi moraš otroka, ki ga bo rodila tvoja žena. Dobro mu bo in zanj bom skrbela kakor mati.« Mož je v strahu privolil v vse. Ko je žena rodila, se je čarovnica takoj prikazala, dala otroku ime Rapunzel in ga odnesla s seboj.

Rapunzel je zrasla v najlepšega otroka pod soncem. Ko je bila stara dvanajst let, jo je čarovnica zaprla v stolp sredi gozda, ki ni imel ne stopnic ne vrat, le čisto na vrhu je bilo majhno okence. Kadar je čarovnica hotela noter, se je postavila pod stolp in zaklicala:

»Rapunzel, Rapunzel, spusti mi svoje lase.« Rapunzel je imela dolge, prekrasne lase, tenke kakor predeno zlato. Ko je zaslišala čarovničin glas, je odvezala kiti, ju zgoraj ovila okoli okenske kljuke in spustila lase dvajset komolcev globoko. Čarovnica je nato po njih splezala navzgor.

Čez nekaj let se je zgodilo, da je kraljevi sin jezdil skozi gozd in prišel mimo stolpa. Zaslišal je petje, tako milo, da se je ustavil in prisluhnil. Pela je Rapunzel, ki si je v svoji samoti krajšala čas s prepevanjem. Kraljevi sin je hotel splezati k njej in je iskal vrata v stolp, vendar jih ni našel. Odjezdil je domov, a petje mu je tako ganilo srce, da je vsak dan prihajal v gozd in poslušal. Ko je nekoč tako stal za drevesom, je zagledal čarovnico, ki se je bližala stolpu, in slišal, kako je zaklicala navzgor:

»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase.« Rapunzel je spustila kiti in čarovnica je splezala k njej. »Če je to lestev, po kateri se pride gor, bom tudi jaz poskusil srečo.« Naslednji dan, ko se je začelo mračiti, je prišel k stolpu in zaklical:

»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase.« Lasje so takoj padli navzdol in kraljevi sin je splezal po njih. Rapunzel se je sprva silno prestrašila, ko je k njej vstopil moški, saj ga njene oči še nikoli niso videle. Toda kraljevi sin ji je začel prijazno govoriti in ji povedal, da mu je njeno petje tako ganilo srce, da mu ni dalo miru in jo je moral videti. Rapunzel se je nehala bati, in ko jo je vprašal, ali bi ga vzela za moža, ter je videla, da je mlad in lep, si je mislila: »Ta me bo imel rajši kakor stara gospa Gothel.« Privolila je in položila svojo roko v njegovo. Rekla je: »Rada bi šla s teboj, vendar ne vem, kako naj pridem dol. Vsakokrat, ko prideš, mi prinesi predeno svile. Iz nje bom spletla lestev, in ko bo končana, bom splezala dol, ti pa me boš vzel na svojega konja.« Dogovorila sta se, da bo dotlej prihajal k njej vsak večer, saj je podnevi prihajala starka. Čarovnica ni ničesar opazila, dokler ji ni Rapunzel nekoč rekla: »Povejte mi, gospa Gothel, kako to, da vas je toliko težje vleči gor kakor mladega kraljevega sina? On je v trenutku pri meni.« – »Oh, ti brezbožni otrok,« je zavpila čarovnica, »kaj moram slišati od tebe! Mislila sem, da sem te ločila od vsega sveta, ti pa si me vendarle prevarala!« V jezi je zgrabila Rapunzeline lepe lase, jih nekajkrat ovila okoli leve roke, z desno pograbila škarje in švist, švast, že so bili odrezani in lepi kiti sta ležali na tleh. Bila je tako neusmiljena, da je ubogo Rapunzel odpeljala v pustinjo, kjer je morala živeti v veliki žalosti in bedi.

Še isti dan, ko je pregnala Rapunzel, je čarovnica zvečer pritrdila odrezani kiti na okensko kljuko. Ko je prišel kraljevi sin in zaklical:

»Rapunzel, Rapunzel, spusti svoje lase,« je spustila lase navzdol. Kraljevi sin je splezal gor, toda tam ni našel svoje ljube Rapunzel, temveč čarovnico, ki ga je gledala s hudobnim in strupenim pogledom. »Aha,« je posmehljivo vzkliknila, »po svojo ljubo si prišel, toda lepa ptička ne sedi več v gnezdu in ne poje več. Mačka jo je odnesla in tudi tebi bo še izpraskala oči. Rapunzel je zate izgubljena, nikoli več je ne boš videl.« Kraljevi sin je bil od bolečine ves iz sebe in je v obupu skočil s stolpa. Ostal je živ, toda trnje, v katero je padel, mu je prebodlo oči. Slep je taval po gozdu, jedel le koreninice in jagode ter samo žaloval in jokal za svojo ljubo ženo. Tako je nekaj let blodil v bedi, dokler ni nazadnje prišel v pustinjo, kjer je Rapunzel skromno živela z dvojčkoma, dečkom in deklico, ki ju je rodila. Zaslišal je glas, ki se mu je zdel tako znan, da se je napotil za njim. Ko je prišel bliže, ga je Rapunzel prepoznala, mu planila okoli vratu in zajokala. Dve njeni solzi sta mu omočili oči in te so se spet zbistrile, da je videl kakor nekoč. Odpeljal jo je v svoje kraljestvo, kjer so ga z veseljem sprejeli, in še dolgo sta živela srečno in zadovoljno.