Prevod

Čakal jo je na pristanišču ob mraku, in ko je v daljavi zagledal čoln, ki so ga krepke roke veslačev gnale naprej in je v fosforescentnem morju odpiral zelenkasto svetlobno brazdo, je Faustu kri navalila v srce in oči so se mu zameglile.

Prihajala je, ali bolje rečeno, pripeljali so jo, izročali so mu jo; v njegovi oblasti bo tista, zaradi katere je tolikokrat prebedel noč, ves vročičen, okušal grenkobo, obupaval in si od besa grizel pesti ali pa nespametno upal.

Nespametno? Zločinsko bi bilo primerneje reči. Zaradi nje, ki je slonela na premcu, zavita v bele tančice in zatopljena v misli, se je Fausto kakor kak osvobojenec ponižal do ovaduštva in vohunstva ter vrgel črn madež na čast svojega konzularnega rodu. Zaradi nje je cesarju Odpadniku prišepnil nasvet, usoden za nekdanjega prefekta Flaviana, in marsikateri večer so v medli svetlobi trojne svetilke v spalnici sence zastorov pred Faustovimi prestrašenimi očmi izrisale bledo postavo znamenitega moža, ki mu je bilo čelo ožigosano z železom, kakršno zaznamuje zločince ... Toda v tistem trenutku je spevno pljuskanje vesel preganjalo kesanje in tesnobo, iz globine voda pa se je kakor himna dvigal glas siren sreče ...

Fausto je naglo stekel na pomol, sužnjem iz rok vzel pručko iz cedrovine in jo postavil Dafrosi pod noge, ona pa je, ne da bi stopila nanjo, urno skočila na ostro kamenje. Na pozdrav, na »Ave!«, ki ga je Fausto izustil s tresočim se glasom, je odgovorila z žalostnim nasmehom. Odpravila sta se proti vili, ne da bi si ji Fausto drznil ponuditi roko v oporo. Vendar je rahla zasoplost matrone pričala, da ji pomoč ne bi bila odveč.

Na terasi vile, osvetljeni z baklami, pritrjenimi na steno, je bila pripravljena dobrodošlica z okrepčilom: mleko, sadje, kruh iz najfinejše moke, kuhane ribe — preproste jedi, kakršne ima rada kristjanka. Fausto je na to opozoril Dafroso, ki je odlomila kos enega od hlebcev in ga ponesla k ustom, a se prej pokrižala. Fausto in tako dolgo želena ženska sta ostala sama. Na temno modrem nebu so mežikale zvezde in zrak je zibal valove vonja škrlatnih vrtnic — tistih vrtnic, ki jih je sam cesar Juliano prinesel iz Aleksandrije, da bi z njihovimi venci okrasil Afroditin oltar, saj so njihovi dišavi pripisovali moč ljubezenskega napoja, ki človeku omami srce.

Dafrosa je prva pretrgala nevarni molk. »Fausto,« je rekla z mirno otožnostjo, »kdo bi nama bil rekel, da se bova tako spet srečala? Ko sem se v solzah spovedovala, da te ne morem pozabiti, ali bi si mogla misliti, da me bo sveti cesar izgnal, da bom živela s teboj?«

Neodločni Fausto je omahoval, ali naj pade matroni k nogam in ji objame kolena ali naj kaj odgovori — še sam ni vedel, kaj. Tedaj je Dafrosa odgrnila belo tančico, ki je ovijala oval njenega obraza, in v svetlobi bakel je Fausto osupel zagledal od bolečine izpit obraz, ugasle oči, upadla lica; lasje, skromno speti z vijoličastimi volnenimi trakovi, niso bili več tisti plavolasi slap, zlati sij okoli glave; Dafrosi so lasje povsem osiveli, sivi so bili kakor oblaki, kakor suh pepel, nagrmaden na ognjišču!

»Brez nevarnosti me lahko gledaš, Fausto,« je dodala. »Druga sem. Dafrose, ki si jo poznal, ni več na svetu. Ko si me ogledaš, se boš vrnil v svojo palačo v Rimu, mene pa pustil samo na tem otoku, kjer bom delala pokoro. Pravično sem bila kaznovana, ker sem te ljubila, zaradi nehotene ljubezni, ki je kljub vsemu trudu nisem mogla iztrgati iz sebe. Moža so mi odpeljali, da bi ga počasi umorili, mene pa so zaničevali. Zaslužila sem si. Zdaj me hudobneži izročajo tebi, morda zato, ker mislijo, da si ti nevaren. Za Dafroso ni več nevarnosti. Takole me glej; počasi, pozorno; oglej si me. Božje usmiljenje mi je povsem vzelo lepoto.«

Fausto je stal negiben, prežet z nenavadnim čustvom, drugačnim od vseh, ki so dotlej razburkavala njegovo zapleteno dušo Rimljana iz časov zatona, prijatelja pretanjenega filozofa, cesarja Juliana. Nedolgo tega sta prijatelja v cesarski palači pred obnovljenimi oltarji helenske Lepote sklenila zavezo, nekakšno skrivnostno posvetitev v tajni kult, drugačen od preprostega poganstva, ki se je tešilo z žrtvovanjem volov in telet ter z nečistimi obredi. Ta druga vera, ki ji je bil Juliano bolj naklonjen, je teogonijo in praznoverje nadomeščala s čaščenjem najvišje lepote, Oblike v njeni božanski skladnosti, v njeni presveti ubranosti, katere razmerja dojema razum onkraj čutov. Na oltarju sredi majhnega svetišča ali cele, kjer je cesar opravljal obred, izlival bistre pitne daritve in sežigal sabejsko kadilo v zlati kadilnici izbrane vzhodnjaške izdelave, se je dvigal nadvse popoln ženski kip brezhibnih potez, Fidijevo delo. Odpadnik je prijatelja prijel za roko in ga prisilil, da se je tam vrgel na kolena, pri tem pa mrmral: »To je Boginja, ta, ne pa žalostni Galilejec, ki je na svet prinesel grdoto.« In zdaj je Fausto pred Dafroso, žensko, ki si jo je tako poželjivo želel, ko je pripadala Flavianu in je živela odmaknjena ob svojih hišnih bogovih, da ne bi v očeh izdala svojih misli, zdaj je Fausto v sebi zaznaval pretres, nerazumljivo spremembo. Nemir, blodnje, hrepenenje po posedovanju, strastna vročica, ki jo je tako dolgo prestajal in jo je hranila Lepota, ki duše vklepa in jih ne izpusti do groba, vse to je izginilo. Čaščene Oblike ni bilo več in prav tako ne tistega, kar izvira iz nje. Na mirnem morju so pojoče sirene obmolknile; na temno modrem nebu zvezde niso več mežikale od ljubezni. Vrtnice niso oddajale niti drobca vonja: nočna rosa je najbrž ledenila njihove čaše in vanje razlivala hladno spokojnost. V Faustu so pokale trdovratne mesene vezi; njegova kri, prej ogenj, se je spremenila v svetlobo in mu tekla po žilah. Stopil je k Dafrosi, jo prijel za roke in jih ponesel k čelu ter v vzdihu zašepetal:

»Ker si izgubila lepoto, te ljubim še bolj. Zdelo se ti bo, da je laž, in tudi meni bi se še včeraj tako zdelo, vendar vedi, da te ne varam.«

Dafrosa ni umaknila dlani. Ta preprosti dotik kristjanom tistih stoletij ni zbujal tolikšne groze kakor današnjim, morda zato, ker so bili tedaj v srcu bolj čisti. Dafrosine dlani so pobožale Faustovo sklonjeno glavo in, ko je približala ustnice njegovemu ušesu, je zašepetala:

»Verjamem ti. Naravno je, kar mi govoriš. Ti, Fausto, moj brat, si tudi kristjan.« Kronika pripoveduje, da je sveti Fausto pretrpel mučeniško smrt in da je sveta Dafrosa ponoči pobrala njegovo truplo, da ga ne bi raztrgali psi, ter to delo usmiljenja plačala z življenjem.