Prevod

Mojster Pfriem je bil majhen, suhcen, a živahen mož, ki ni imel niti trenutka miru. Njegov obraz, iz katerega je štrlel le zavihan nos, je bil brazgotinast od koz in mrliško bled, lasje sivi in razkuštrani, oči pa majhne, a so mu nenehno švigale sem in tja. Vse je opazil, vse grajal, vse vedel bolje od drugih in v vsem imel prav. Kadar je hodil po ulici, je silovito krilil z obema rokama in nekoč je dekletu, ki je nosilo vodo, zbil vedro tako visoko v zrak, da je voda oblila še njega. »Ovca neumna,« ji je zavpil in se otresal, »mar nisi mogla videti, da prihajam za tabo?« Po poklicu je bil čevljar in pri delu je z dreto tako sunkovito zamahoval, da je vsakogar, ki se ni držal dovolj daleč stran, s pestjo sunil v trebuh. Noben pomočnik ni ostal pri njem dlje kakor mesec dni, saj je tudi pri najboljšem izdelku vedno našel kaj, kar mu ni bilo po volji. Zdaj šivi niso bili enakomerni, zdaj je bil en čevelj daljši, zdaj ena peta višja od druge, zdaj usnje ni bilo dovolj pretepeno. »Le počakaj,« je rekel vajencu, »ti bom že pokazal, kako se koža zmehča s tepežem,« vzel jermen in ga nekajkrat udaril po hrbtu. Vse po vrsti je zmerjal z lenuhi. A tudi sam ni veliko naredil, ker niti četrt ure ni mogel mirno sedeti. Če je žena zgodaj zjutraj vstala in zakurila, je skočil iz postelje in bos stekel v kuhinjo. »Ali mi hočete zažgati hišo?« je kričal. »Saj ste zakurili tak ogenj, da bi lahko na njem spekli vola! Ali pa drva morda nič ne stanejo?« Če so dekle stale ob pralni kadi, se smejale in si pripovedovale, kar so vedele, jih je ozmerjal: »Gosi stojijo tu in gagajo, med klepetanjem pa pozabljajo na delo. In čemu novo milo? Nezaslišano zapravljanje, povrhu pa še sramotna lenoba: roke bi rade obvarovale, namesto da bi perilo pošteno zdrgnile.« Odvihral je proč, a pri tem prevrnil vedro, polno luga, tako da je zalilo vso kuhinjo. Če so kje zidali novo hišo, je stekel k oknu in opazoval. »Spet zidajo s tistim rdečim peščenjakom,« je klical, »ki se nikoli ne posuši; v taki hiši nihče ne bo ostal zdrav. In poglejte, kako slabo pomočniki polagajo kamne. Tudi malta ni nič prida: vanjo sodi droben prod, ne pesek. Še dočakal bom, da se bo ljudem hiša sesula nad glavo.« Sedel je in naredil nekaj šivov, nato pa spet skočil pokonci, odpel usnjeni predpasnik in vzkliknil: »Samo ven stopim, da tem ljudem potrkam na vest.« Toda naletel je na tesarje. »Kaj pa je to?« je zavpil. »Saj sploh ne tešete po vrvici. Mislite, da bodo tramovi stali naravnost? Nekega dne se bo vse razlezlo.« Nekemu tesarju je iztrgal sekiro iz rok in mu hotel pokazati, kako mora tesati, ko pa je pripeljal voz, naložen z ilovico, je vrgel sekiro proč in skočil h kmetu, ki je hodil ob njem. »Vi niste pri pravi pameti,« je zavpil, »kdo pa vpreže mlade konje pred tako težko naložen voz? Uboge živali se vam bodo kar na mestu zgrudile.« Kmet mu ni odgovoril in Pfriem je ves jezen stekel nazaj v delavnico. Ko je hotel spet sesti k delu, mu je vajenec podal čevelj. »Kaj je pa spet to?« je zarohnel nad njim. »Ali vam nisem rekel, da čevljev ne smete tako globoko izrezovati? Kdo bo kupil tak čevelj, od katerega ni ostalo skoraj nič drugega kakor podplat? Zahtevam, da se moji ukazi izpolnjujejo brez napake.« »Mojster,« je odgovoril vajenec, »morda imate prav, da čevelj ni nič prida, toda to je prav tisti, ki ste ga sami ukrojili in začeli šivati. Ko ste prej skočili pokonci, ste ga vrgli z mize, jaz pa sem ga samo pobral. Vam še angel iz nebes ne bi mogel ustreči.«

Neke noči je mojster Pfriem sanjal, da je umrl in je na poti v nebesa. Ko je prispel, je silovito potrkal na vrata. »Čudi me,« je rekel, »da na vratih nimajo trkala; človek si do krvi obtolče členke.« Apostol Peter je odprl, da bi pogledal, kdo tako neučakano zahteva vstop. »Aha, vi ste, mojster Pfriem,« je rekel. »Rad vas bom spustil noter, vendar vas opozarjam, da opustite svojo navado in ne grajate ničesar, kar boste videli v nebesih; sicer se vam lahko slabo godi.« »Lahko bi si prihranili ta opomin,« je odvrnil Pfriem. »Že vem, kaj se spodobi, in tukaj je, hvala Bogu, vse popolno in ni ničesar grajati kakor na zemlji.« Vstopil je torej in se sprehajal po prostranih nebeških prostorih. Oziral se je na desno in levo, a tu in tam je zmajal z glavo ali nekaj zamrmral predse. Tedaj je zagledal dva angela, ki sta odnašala tram. To je bil tram, ki ga je nekdo imel v očesu, medtem ko je v očeh drugih iskal iver. Toda angela ga nista nosila po dolgem, temveč počez. »Je kdo že kdaj videl takšno nespamet?« si je mislil mojster Pfriem, vendar je molčal in se pomiril: »Pravzaprav je vseeno, kako človek nosi tram, po dolgem ali počez, samo da pride z njim skozi, in res vidim, da nikjer ne zadeneta ob nič.« Kmalu zatem je zagledal dva angela, ki sta iz vodnjaka zajemala vodo in jo zlivala v sod, obenem pa opazil, da je sod preluknjan in voda teče iz njega na vseh straneh. Z dežjem sta napajala zemljo. »Grom in strela!« mu je ušlo, a se je na srečo še pravočasno zadržal in pomislil: »Morda je to le kratkočasje; če človeka veseli, lahko počne tudi takšne nekoristne reči, zlasti tukaj v nebesih, kjer, kakor sem že opazil, tako ali tako samo lenarijo.« Šel je naprej in zagledal voz, ki je obtičal v globoki jami. »Nič čudnega,« je rekel možu, ki je stal ob njem, »kdo pa tako nespametno nalaga voz? Kaj imate na njem?« »Pobožne želje,« je odgovoril mož. »Z njimi nisem mogel priti na pravo pot, a mi je vendarle uspelo potisniti voz sem gor in tukaj me že ne bodo pustili na cedilu.« Res je prišel angel in vpregel dva konja. »Že prav,« je menil Pfriem, »ampak dva konja ne bosta izvlekla voza, vsaj štirje bi morali biti vpreženi.« Prišel je še drug angel in pripeljal dva konja, vendar ju ni vpregel spredaj, temveč zadaj. To je bilo za mojstra Pfriema preveč. »Neroda!« je izbruhnil. »Kaj pa počneš? Je kdo, odkar svet stoji, že kdaj tako izvlekel voz? V svoji domišljavi prevzetnosti pa mislijo, da vse vedo bolje od drugih.« Hotel je še govoriti, a ga je eden od nebeških prebivalcev zgrabil za ovratnik in ga z neustavljivo silo potisnil ven. Med vrati je mojster še enkrat obrnil glavo proti vozu in videl, kako so ga štirje krilati konji dvignili v zrak.

V tistem trenutku se je mojster Pfriem zbudil. »V nebesih gre res marsikaj drugače kakor na zemlji,« je rekel sam pri sebi, »in zato je mogoče marsikaj opravičiti, ampak kdo lahko mirno gleda, kako vpregajo konje hkrati zadaj in spredaj? Resda so imeli krila, ampak kdo bi to lahko vedel? Sicer pa je strašanska neumnost, da konjem, ki imajo štiri noge za tek, pritaknejo še par kril. Moram pa vstati, sicer mi bodo po hiši same neumnosti počenjali. Še sreča, da nisem zares umrl.«