Prevod
Nekoč je živel kralj, ki je imel hčer. Zanjo je dal narediti stekleno goro in razglasil, da jo bo dobil za ženo tisti, ki bo zmogel prehoditi goro, ne da bi padel. Živel pa je tudi mladenič, ki je imel kraljično iz vsega srca rad. Vprašal je kralja, ali bi mu dal svojo hčer za ženo. »Da,« je rekel kralj; če bo prehodil goro, ne da bi padel, jo bo lahko dobil. Kraljična je tedaj rekla, da bo šla z njim čez goro in ga pridržala, če bi mu spodrsnilo. In res je šla z njim; ko pa sta bila na sredi, je kraljični spodrsnilo in je padla. Steklena gora se je odprla in kraljična je strmoglavila vanjo. Ženin ni mogel videti, kam je izginila, saj se je gora takoj spet zaprla. Bridko je tarnal in jokal. Tudi kralj je bil silno žalosten in je dal goro razkopati, misleč, da bo tako lahko rešil hčer; vendar niso mogli najti mesta, kjer je padla vanjo.
Medtem je kraljična prispela globoko na dno, v veliko votlino. Naproti ji je prišel star mož z zelo dolgo sivo brado. Rekel ji je, da bo ostala živa, če bo postala njegova dekla in naredila vse, kar ji bo ukazal; sicer jo bo ubil. In tako je naredila vse, kar ji je velel. Zjutraj je iz žepa vzel lestev, jo prislonil ob steno gore in se po njej povzpel iz gore; nato jo je potegnil za seboj. Kraljična pa mu je morala kuhati, postiljati in opravljati vsa druga dela. Kadar se je vrnil domov, je vselej prinesel kup zlata in srebra.
Ko je bila pri njem že mnogo let in se je povsem postarala, jo je začel klicati »gospa Mansrot«, ona pa je morala njega klicati »Oll Rinkrank«. Ko je nekoč spet odšel ven, mu je postlala posteljo in pomila sklede. Nato je tesno zaprla vsa vrata in okna; odprto je pustila le majhno drsno okence, skozi katero je prihajala svetloba. Ko se je stari Rinkrank vrnil, je potrkal na vrata in zaklical: »Gospa Mansrot, odpri mi vrata!«
»Ne,« je rekla, »ne bom ti odprla vrat, Oll Rinkrank.« Tedaj je rekel: »Tu stojim, ubogi Rinkrank, na svojih sedemnajstih dolgih nogah, na svojem zlatem stopalu (pozlačenem stopalu), gospa Mansrot, pomij mi sklede!«
»Tvoje sklede sem že pomila!« je rekla. Tedaj je spet rekel: »Tu stojim, ubogi Rinkrank, na svojih sedemnajstih dolgih nogah, na svojem zlatem stopalu, gospa Mansrot, postelji mi posteljo!«
»Tvojo posteljo sem že postlala,« je rekla. Tedaj je spet rekel: »Tu stojim, ubogi Rinkrank, na svojih sedemnajstih dolgih nogah, na svojem zlatem stopalu, gospa Mansrot, odpri mi vrata!«
Obšel je svojo hišo in opazil, da je malo okence odprto. Pomislil je: »Pa že moram pogledati, kaj neki počne tam notri in zakaj noče odpreti vrat.« Hotel je pogledati skozi okence, a zaradi dolge brade ni mogel potisniti glave skozenj. Zato je najprej skozi okence potisnil brado. Ko jo je spravil skoznje, je pritekla gospa Mannsrot in s trakom, ki ga je prej privezala nanj, potegnila okence navzdol, da se je zaprlo, brada pa je ostala ukleščena v njem. Začel je presunljivo kričati, saj ga je silno bolelo, in jo prosil, naj ga vendar izpusti. Odgovorila mu je, da ga ne bo, dokler ji ne da lestve, po kateri se vzpenja iz gore. Naj je hotel ali ne, moral ji je povedati, kje je lestev. Na drsno okence je privezala zelo dolg trak, nato prislonila lestev in se povzpela iz gore. Ko je bila zgoraj, je s trakom odprla okence. Potem je odšla k očetu in mu povedala, kaj se ji je zgodilo. Kralj se je silno razveselil in tudi njen ženin je bil še živ. Nato so šli razkopat goro in v njej našli starega Rinkranka z vsem njegovim zlatom in srebrom. Kralj je dal starega Rinkranka usmrtiti, njegovo zlato in srebro pa je odnesel s seboj. Kraljična se je poročila s svojim nekdanjim ženinom in živela sta srečno, v razkošju in veselju.
