Prevod

Ob velikem gozdu je živel drvar z ženo. Imela sta enega samega otroka, triletno deklico. Bila pa sta tako revna, da nista imela več niti vsakdanjega kruha in nista vedela, kaj naj dasta otroku jesti. Nekega jutra se je drvar ves zaskrbljen odpravil na delo v gozd. Ko je sekal drva, je nenadoma pred njim stala lepa, visoka žena s krono iz sijočih zvezd na glavi in mu rekla: »Jaz sem Devica Marija, mati deteta Jezusa. Reven si in živiš v pomanjkanju. Prinesi mi svojega otroka; vzela ga bom s seboj, mu bila mati in skrbela zanj.« Drvar jo je ubogal, šel po deklico in jo izročil Devici Mariji, ta pa jo je vzela s seboj v nebesa. Tam se ji je dobro godilo: jedla je sladek kruh in pila sladko mleko, njene obleke so bile zlate in angelčki so se igrali z njo. Ko je dopolnila štirinajst let, jo je Devica Marija nekoč poklicala k sebi in rekla: »Ljubi otrok, odpravljam se na dolgo potovanje. Vzemi v varstvo ključe trinajstih vrat nebeškega kraljestva. Dvanajst jih smeš odkleniti in si ogledati čudesa za njimi, trinajsta, h katerim spada ta mali ključ, pa so ti prepovedana. Pazi, da jih ne odkleneš, sicer te bo doletela nesreča.« Deklica je obljubila, da bo ubogala, in ko je Devica Marija odšla, si je začela ogledovati sobane nebeškega kraljestva. Vsak dan je odklenila eno, dokler si ni ogledala vseh dvanajstih. V vsaki je sedel apostol, obdan z veličastnim sijajem, in deklica se je veselila vsega blišča in krasote, angelčki, ki so jo vselej spremljali, pa so se veselili z njo. Ostala so le še prepovedana vrata. Tedaj jo je prevzela silna želja, da bi izvedela, kaj se skriva za njimi, in rekla je angelčkom: »Ne bom jih odprla na stežaj in tudi noter ne bom šla, samo odklenila jih bom, da bomo lahko malce pokukali skozi špranjo.« »Oh, nikar,« so rekli angelčki, »to bi bil greh. Devica Marija je to prepovedala in kaj lahko bi te zato doletela nesreča.« Deklica je utihnila, toda želja v njenem srcu ni utihnila, temveč jo je glodala in kljuvala ter ji ni dala miru. Ko so nekoč vsi angelčki odšli, je pomislila: Zdaj sem čisto sama in lahko bi pokukala noter. Saj ne bo nihče vedel, če to storim. Poiskala je ključ, in ko ga je držala v roki, ga je vtaknila v ključavnico, ko pa ga je vtaknila vanjo, ga je tudi obrnila. Vrata so se odprla in za njimi je zagledala Sveto Trojico, ki je sedela sredi ognja in sijaja. Nekaj časa je obstala in vse začudeno opazovala, potem pa se je s prstom narahlo dotaknila sijaja in prst ji je postal ves zlat. Pri priči jo je prevzel silen strah, zaloputnila je vrata in stekla proč. A strah je ni hotel zapustiti, česar koli se je lotila, srce ji je nenehno razbijalo in se ni hotelo umiriti. Tudi zlato je ostalo na prstu in ni izginilo, naj ga je še tako umivala in drgnila.

Ni minilo dolgo, ko se je Devica Marija vrnila s potovanja. Poklicala je deklico k sebi in zahtevala, naj ji vrne nebeške ključe. Ko ji je ta izročila šop ključev, ji je Devica pogledala v oči in vprašala: »Ali nisi odprla trinajstih vrat?« »Ne,« je odgovorila deklica. Tedaj ji je položila roko na srce, začutila, kako močno razbija, in dobro vedela, da je prekršila njeno zapoved ter odklenila vrata. Zato jo je še enkrat vprašala: »Ali tega res nisi storila?« »Ne,« je deklica odgovorila drugič. Tedaj je Devica opazila prst, ki je od dotika nebeškega ognja postal zlat, jasno videla, da je deklica grešila, in jo še tretjič vprašala: »Ali tega nisi storila?« »Ne,« je deklica odgovorila tretjič. Tedaj je Devica Marija rekla: »Nisi me ubogala in povrhu si še lagala. Nisi več vredna, da bi bila v nebesih.«

Deklica se je pogreznila v globok spanec, in ko se je prebudila, je ležala spodaj na zemlji, sredi divjine. Hotela je zaklicati, pa ni mogla spraviti iz sebe niti glasu. Skočila je pokonci in hotela zbežati, a kamor koli se je obrnila, jo je zadržalo gosto trnje, skozi katero se ni mogla prebiti. V samoti, v kateri je bila ujeta, je stalo staro votlo drevo in to je moralo postati njeno bivališče. Ko je prišla noč, je zlezla vanj in tam spala, ob viharju in dežju pa je v njem našla zavetje. Toda njeno življenje je bilo bedno, in kadar je pomislila, kako lepo ji je bilo v nebesih in kako so se angeli igrali z njo, je bridko jokala. Njena edina hrana so bile koreninice in gozdne jagode, ki jih je iskala povsod, kamor je lahko prišla. Jeseni je pobirala odpadle orehe in listje ter jih nosila v drevesno votlino. Orehi so ji bili pozimi za hrano, ko pa sta prišla sneg in led, se je kakor uboga živalca zarila v listje, da je ne bi zeblo. Kmalu so se ji obleke raztrgale in kos za kosom ji je odpadal s telesa. Ko je sonce spet toplo posijalo, je prišla ven in sedla pred drevo, dolgi lasje pa so jo z vseh strani prekrivali kakor plašč. Tako je sedela leto za letom in spoznavala bridkost in bedo sveta.

Nekoč, ko je drevje spet ozelenelo, je kralj tiste dežele lovil v gozdu in zasledoval srno. Ker je zbežala v goščavo, ki je obdajala gozdno jaso, je stopil s konja, razmaknil grmovje in si z mečem izsekal pot. Ko se je naposled prebil skozi, je pod drevesom zagledal prelepo deklico, ki so jo zlati lasje prekrivali vse do prstov na nogah. Obst obstal je in jo ves začuden opazoval, nato pa jo ogovoril: »Kdo si? Zakaj sediš tukaj v tej samoti?« Toda deklica mu ni odgovorila, saj ni mogla spregovoriti. Kralj je nadaljeval: »Ali hočeš z menoj na moj grad?« Tedaj je le rahlo prikimala. Kralj jo je vzel v naročje, jo odnesel na konja in z njo odjezdil domov. Ko je prispel na kraljevi grad, jo je dal obleči v lepa oblačila in ji vsega nudil v izobilju. Čeprav ni mogla govoriti, je bila tako lepa in ljubka, da jo je iz srca vzljubil, in ni minilo dolgo, ko se je poročil z njo.

Ko je preteklo približno leto dni, je kraljica rodila sina. Ponoči, ko je sama ležala v postelji, se ji je prikazala Devica Marija in rekla: »Če poveš resnico in priznaš, da si odklenila prepovedana vrata, ti bom odprla usta in vrnila dar govora. Če pa boš vztrajala v grehu in trdovratno tajila, bom vzela tvojega novorojenega otroka s seboj.« Tedaj je bilo kraljici dano odgovoriti, vendar je ostala zakrknjena in rekla: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Devica Marija ji je vzela novorojenčka iz naročja in z njim izginila. Naslednje jutro, ko otroka ni bilo mogoče najti, so začele med ljudmi krožiti govorice, da je kraljica ljudožerka in da je umorila lastnega otroka. Vse je slišala, a ni mogla ničesar reči v svoj zagovor. Kralj pa tega ni hotel verjeti, ker jo je tako ljubil.

Čez leto dni je kraljica spet rodila sina. Ponoči je znova prišla k njej Devica Marija in rekla: »Če priznaš, da si odprla prepovedana vrata, ti bom vrnila otroka in ti razvezala jezik. Če pa boš vztrajala v grehu in tajila, bom tudi tega novorojenčka vzela s seboj.« Kraljica je spet rekla: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Devica ji je vzela otroka iz naročja in ga odnesla s seboj v nebesa. Zjutraj, ko je otrok spet izginil, so ljudje že na glas govorili, da ga je kraljica požrla, in kraljevi svetovalci so zahtevali, naj ji sodijo. Toda kralj jo je tako ljubil, da tega ni hotel verjeti, in je svetovalcem pod grožnjo telesne in smrtne kazni prepovedal še govoriti o tem.

Naslednje leto je kraljica rodila lepo hčerkico. Tedaj se ji je ponoči še tretjič prikazala Devica Marija in rekla: »Pojdi z menoj.« Prijela jo je za roko, jo odpeljala v nebesa in ji tam pokazala njena starejša otroka, ki sta se ji smehljala in se igrala z zemeljsko oblo. Ko se je kraljica tega razveselila, ji je Devica Marija rekla: »Ali se tvoje srce še ni omehčalo? Če priznaš, da si odprla prepovedana vrata, ti bom vrnila oba sinčka.« Toda kraljica je še tretjič odgovorila: »Ne, nisem odprla prepovedanih vrat.« Tedaj jo je Devica pustila, da se je spustila nazaj na zemljo, in ji vzela še tretjega otroka.

Naslednje jutro, ko se je to razvedelo, so vsi ljudje glasno vpili: »Kraljica je ljudožerka, obsoditi jo je treba!« Kralj ni mogel več zavračati svojih svetovalcev. Privedli so jo pred sodišče, in ker ni mogla odgovarjati in se braniti, so jo obsodili na smrt na grmadi. Znosili so les, in ko je bila privezana h kolu in je ogenj začel goreti vse okoli nje, se je trdi led njenega ponosa stalil in srce ji je prevzelo kesanje. Pomislila je: »Ko bi le še pred smrtjo lahko priznala, da sem odprla vrata!« Tedaj se ji je vrnil glas in glasno je vzkliknila: »Da, Marija, storila sem to!« Pri priči se je z neba ulil dež in pogasil plamene, nad njo pa je zasijala svetloba. Devica Marija se je spustila z neba, ob njej sta bila oba sinčka, v naročju pa je držala novorojeno hčerkico. Prijazno ji je rekla: »Kdor se svojega greha kesa in ga prizna, mu je odpuščeno.« Izročila ji je vse tri otroke, ji razvezala jezik in ji naklonila srečo za vse življenje.