Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Filirin junak je jokal in zaman prosil za tvojo pomoč, delfski bog. Saj nisi mogel preklicati ukazov velikega Jupitra, pa tudi če bi jih lahko, te takrat ni bilo tam: bival si v Elidi in na mesenskih poljanah. To je bil čas, ko te je pokrivala pastirska koža in je tvoja levica nosila palico iz gozdnega lesa, desnica pa piščal iz sedmih neenako dolgih trstik.

In medtem ko te je zaposlovala ljubezen in te je božala tvoja piščal, je, tako pripovedujejo, nenadzorovano govedo zašlo na polja pri Pilosu. Zagledal ga je sin Atlasove hčere Maje in ga s svojo zvijačnostjo odgnal ter skril v gozdove. Te tatvine ni opazil nihče razen starca, znanega v tistem kraju; vsi sosedje so ga imenovali Bat. Kot čuvaj je varoval gozdne pašnike in travnate senožeti bogatega Neleja ter črede njegovih plemenitih kobil.

Tat se ga je zbal, ga z blagim dotikom odvedel na stran in mu dejal: »Kdor koli si, prijatelj, če bo kdo morda iskal to govedo, zanikaj, da si ga videl; in da tvoje dejanje ne bo ostalo brez plačila, vzemi za nagrado to lepo rejeno kravo.« — In mu jo je dal. Ko jo je starec sprejel, mu je odgovoril: »Le pojdi brez skrbi: prej bo ta kamen izdal tvojo tatvino,« in pokazal na kamen. Jupitrov sin se je pretvarjal, da odhaja, kmalu pa se je vrnil ter spremenil tako glas kakor podobo.

»Kmet, če si videl po tej stezi iti kako govedo,« je dejal, »mi pomagaj in ne molči o tatvini: za plačilo boš dobil kravo skupaj z njenim bikom.« Ko pa je bila nagrada podvojena, je starec dejal: »Pod tistimi gorami bo.« In res je bilo pod tistimi gorami. Atlasov vnuk se je zasmejal: »Mene izdajaš meni, nezvesti? Mene izdajaš meni?« je dejal in krivoprisežno srce spremenil v trd kremen, ki mu še danes pravijo ovaduh, in kamen, ki ni ničesar zakrivil, še vedno spremlja stara sramota.