Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Od tod se je nosilec kaduceja dvignil na enakomerno razprtih krilih in med letom gledal navzdol na munihijska polja, na zemljo, ljubo Minervi, in na drevje negovanega Likeja. Prav tistega dne so čista dekleta po običaju na glavah nosila proti praznično okrašenemu Paladinemu gradu svete darove v košarah, ovenčanih s cvetjem.

Krilati bog jih zagleda, ko se vračajo od tam, in svoje poti ne nadaljuje naravnost, temveč jo ukrivi v krog. Kakor najhitrejši med ptiči, škarnik, ko zagleda drobovje žrtve, a se boji, ker okoli svetih darov na gosto stojijo svečeniki, zavije v krog in si ne upa odleteti daleč, temveč pohlepno kroži z utripajočimi krili okoli želenega plena, tako tudi urni Kilenec nad atiškimi gradovi ukrivlja svoj let in kroži po istem zraku.

Kolikor svetleje od drugih zvezd sije Danica in kolikor svetleje od Danice zlata Feba, toliko bolj je Herse prekašala vsa dekleta, ko je hodila med njimi, v ponos sprevodu in svojim družicam. Jupitrov sin je osupnil nad njeno lepoto in, lebdeč v etru, zagorel prav tako, kakor kadar balearska prača zaluča svinčeno kroglo: ta leti in se med letom razžari ter pod oblaki dobi ogenj, ki ga prej ni imela.

Obrne se, zapusti nebo in se spusti proti zemlji, ne da bi skrival, kdo je: tako zaupa svoji lepoti. Čeprav je to zaupanje upravičeno, ji vendar pomaga še s skrbjo: pogladí si lase in si plašč naravna, da lepo visi, da se vidita njegova obroba in vse zlato, da mu v desnici lepo leži gladka palica, s katero spanec kliče in odganja, in da se mu na očiščenih stopalih svetijo krilati sandali.

V odmaknjenem delu hiše so bile s slonovino in želvovino okrašene tri spalnice: desna je bila tvoja, Pandrosa, leva Aglavrosina, srednjo pa je imela Herse. Tista, ki je prebivala v levi, je prva opazila prihajajočega Merkurja in si drznila vprašati boga po imenu in vzroku prihoda. Vnuk Atlanta in Plejone ji je takole odgovoril: »Jaz sem tisti, ki po zraku prenaša očetova naročila; moj oče je sam Jupiter.

In ne bom si izmišljal razlogov; le ti bodi pripravljena ostati zvesta sestri in se imenovati teta mojih otrok. Herse je razlog mojega prihoda. Prosim, pomagaj zaljubljencu.« Aglavros ga pogleda z istimi očmi, s katerimi je nedavno videla skrite skrivnosti svetlolase Minerve, in za svojo pomoč zahteva veliko težo zlata; do tedaj pa ga prisili, da zapusti hišo. Bojevita boginja obrne proti njej svoje mrko oko in iz globine potegne tako silovit vzdih, da ji zadrhti prsni koš in z njim egida, ki ji leži na krepkih prsih. Spomni se, da je ta z nesveto roko razkrila skrivnost, ko je proti dani zapovedi videla

brez matere rojenega potomca boga z Lemnosa, in da bo zdaj všečna tako bogu kakor sestri ter bogata z zlatom, ki ga je pohlepno zahtevala. Takoj se odpravi k domu Zavisti, umazanemu od črne gnilobe. Njena hiša se skriva globoko v dolinah, brez sonca, nedostopna vsakršnemu vetru, mračna in polna mrtvega hladu; v njej nikoli ni ognja, vedno pa je polna teme. Ko strašna bojevita junakinja prispe tja, obstane pred hišo, saj ji ni dovoljeno stopiti pod njeno streho, in s konico sulice potrka po podbojih.

Vrata se od udarca odprejo. V notranjosti zagleda Zavist, ki jé gadje meso, hrano svojih pregreh, in ob tem pogledu obrne oči proč. Ta pa se lenobno dvigne s tal in pusti za seboj napol objedena kačja telesa ter se približa z okornim korakom; ko zagleda boginjo, sijajno v svoji lepoti in orožju, zastoka in si ob globokih vzdihih skremži obraz. Bledica ji leži na licu, vse telo ji je shujšano, nikoli ne gleda naravnost, zobje so temni od rje, prsi zelene od žolča, jezik prepojen s strupom.

Smeha ne pozna, razen kadar ga zbudi pogled na tuje trpljenje. Tudi spanca ne uživa, saj jo preganjajo budne skrbi, temveč gleda osovražene uspehe ljudi in ob pogledu nanje hirá; razjeda druge in hkrati razjeda samo sebe, sama sebi je kazen. Čeprav jo je sovražila, jo je Tritonija vendar na kratko nagovorila s temi besedami: »S svojo gnilobo okuži eno od Kekropsovih hčera.

Tako je treba. Aglavros ji je ime.« Nič več ni rekla, temveč je odletela in se s sulico, uprto v tla, odgnala od zemlje. Zavist je s poševnim pogledom zrla za odhajajočo boginjo, tiho zamrmrala in jo je zabolelo, da bo Minervi uspelo; pograbila je palico, vso ovito s trnastimi vezmi, in se ogrnila s črnimi oblaki. Koder hodi, tepta cvetoča polja, žge travo in smuka vrhove dreves, s svojim dihom pa zastruplja ljudstva, mesta in domove.

Naposled zagleda Tritonijino utrdbo, cvetočo od nadarjenosti, bogastva in prazničnega miru, in komaj zadržuje solze, ker ne vidi ničesar, vrednega solz. Ko pa vstopi v spalnico Kekropsove hčere, izpolni naročilo: z roko, obarvano z rjo, se dotakne njenih prsi in ji srce napolni s kljukastim trnjem, vanjo vdihne pogubni strup, ga črnega kakor smola razlije po kosteh in ga zaseje globoko v pljuča.

Da vzroki gorja ne bi tavali predaleč, ji pred oči postavi sestro, srečno sestrino poroko in boga v podobi vse njegove lepote ter vse močno poveliča. Ob tem se Kekropsova hči razvname in skrita bolečina jo grize; tesnobno stoka ponoči, tesnobno podnevi in v neizmerni bedi počasi hirá, kakor se taja led, ki ga načenja medlo sonce. Ob sreči blažene Herse jo nič manj ne žge kakor trnato rastlinje, pod katerim zakurijo ogenj in ki ne daje plamenov, temveč tli v blagi vročini.

Večkrat si je zaželela umreti, da ne bi videla česa takega, večkrat je hotela to strogemu očetu naznaniti kakor zločin; nazadnje je sedla pred prag, da bi prihajajočemu bogu zaprla pot. Ko jo je zasipal z laskanjem, prošnjami in nadvse blagimi besedami, mu je rekla: »Nehaj! Od tod se ne bom premaknila, dokler te ne preženem.« »Drživa se torej tega dogovora,« je rekel urni Kilenec in z nebeško palico odprl vrata. Ko pa je skušala vstati, se deli telesa, ki jih pri sedenju upogibamo, zaradi otrple teže niso mogli premakniti.

Sicer se trudi dvigniti in vzravnati trup, a kolenski sklepi so togi, mraz ji polzi skozi dimlje in žile otrdevajo, ko v njih zmanjkuje krvi. Kakor se neozdravljivi rak navadno širi daleč in obolelim delom pridružuje še zdrave, tako ji smrtonosni mraz počasi prodre v prsi in zapre poti življenja in diha. Niti govoriti ni poskusila; pa tudi če bi poskusila, glasu ne bi bilo več poti: vrat ji je že zajel kamen, obraz je otrdel in tam je sedel brezkrven kip.

Pa tudi kamen ni bil bel: obarvala ga je njena lastna duša.