Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razdelitve: srednja Ko je Atlantov vnuk tako kaznoval besede in brezbožno misel, zapusti deželo, imenovano po Paladi, in se z zamahi kril dvigne v eter. Oče ga pokliče na stran. Ne da bi mu razkril svojo ljubezen, reče: »Zvesti izvrševalec mojih ukazov, sin, ne odlašaj, temveč se hitro spusti po svoji običajni poti in pojdi v deželo, ki z leve strani gleda k tvoji materi — domačini jo imenujejo Sidonija —, kraljevo čredo, ki jo vidiš daleč tam, kako se pase
na gorski travi, pa poženi proti obali.« Tako je rekel in že so mladi biki, pregnani z gore, hiteli k naročeni obali, kjer se je hči mogočnega kralja rada igrala v družbi tirskih deklet. Veličastvo in ljubezen se slabo ujemata in ne prebivata skupaj: odloživši dostojanstvo žezla, si oče in vladar bogov, čigar desnica je oborožena s trokrakimi ognjenimi strelami in ki z migljajem pretrese svet, nadene podobo bika ter med mladimi biki muka in se lep sprehaja po nežni travi.
Bel je kakor sneg, ki ga še ni poteptal korak trdega stopala niti ga ni stopil deževni jug. Na vratu mu izstopajo mišice, s pleč mu visi podgrlina, rogovi so sicer majhni, a lahko bi prisegel, da jih je izdelala roka, in prosojnejši so od čistega dragulja. Na čelu ni nič grozečega, njegov pogled ne vzbuja strahu; iz obličja veje mir. Agenorjeva hči se čudi, da je tako lep in da prav nič ne grozi z bojem.
A čeprav je krotek, se ga sprva boji dotakniti; kmalu pa pristopi in mu k belemu gobcu ponudi cvetje. Zaljubljeni bog se veseli in ji, medtem ko čaka na želeno naslado, poljublja roke; komaj, komaj še odlaša z vsem drugim. Zdaj se igrivo suka ob njej in poskakuje po zeleni travi, zdaj položi snežno beli bok na rumenkasti pesek; ko njen strah polagoma izginja, ji ponuja zdaj prsi, da jih boža z dekliško roko, zdaj rogove, da jih ovija s svežimi venci. Kraljevska deklica si je drznila celo, ne vedoč, na kom sedi, sesti biku na hrbet, ko se bog počasi odmakne od kopnega in suhe obale ter s svojimi lažnimi nogami stopi v prve valove;
nato gre vse dlje in čez širjave odprtega morja odnaša svoj plen. Deklica trepeta in se ozira k obali, ki jo je zapustila; z desnico se drži roga, drugo roko pa ima položeno na hrbet; njeno plapolajočo obleko veter napihuje v gube.
