Prevod

Pripovedujejo tudi, da je Abu Bakr ibn Mohamed al Anbari dejal: Na nekem potovanju sem se iz Anbarja odpravil v Amorij v deželi Rum. Med potjo sem se ustavil v samostanu luči v vasi blizu Amorija. Naproti mi je prišel predstojnik samostana, ki mu je bilo ime Abd al Masih, in me popeljal vanj. V njem sem našel štirideset menihov, ki so me tisto noč prijazno pogostili. Naslednjega dne sem se poslovil od njih; tolikšne vneme in predanosti molitvi, kakršno sem videl pri njih, nisem opazil še pri nikomer drugem. V Amoriju sem opravil, kar sem nameraval, in se vrnil v Anbar. Naslednje leto sem odšel na romanje v Meko. Ko sem krožil okoli svete Hiše, sem zagledal meniha Abd al Masiha, ki je prav tako krožil okoli nje, z njim pa je bilo pet njegovih tovarišev iz samostana. Ko sem se prepričal, da je res on, sem stopil k njemu in ga vprašal: »Ali si ti menih Abd al Masih?« Odgovoril je: »Ne, zdaj sem Abd Allah, vdani častilec Boga.« Začel sem poljubljati njegovo sivo brado in jokati, nato pa sem ga prijel za roko, ga odvedel na stran svetega območja in mu rekel: »Povej mi, zakaj si sprejel islam.« Odgovoril je: »To je ena najnenavadnejših čudes. Skozi vas, v kateri stoji naš samostan, je šla skupina muslimanskih asketov. Poslali so mladeniča, naj jim kupi hrane, in ta je na trgu zagledal krščansko dekle, ki je prodajalo kruh. Bila je ena najlepših žensk. Ko jo je pogledal, se je tako zaljubil vanjo, da je nezavesten padel na obraz. Ko se je ovedel, se je vrnil k svojim tovarišem, jim povedal, kaj se mu je zgodilo, in rekel: ‘Vi nadaljujte svojo pot, jaz ne grem z vami.’ Grajali so ga in mu pridigali, a se ni zmenil zanje, zato so ga zapustili. Odšel je v vas in sedel pred vrata dekletove prodajalne. Vprašala ga je, kaj želi, in povedal ji je, da jo ljubi. Obrnila se je od njega, on pa je tri dni ostal na istem mestu, ne da bi kaj jedel; le v njen obraz je strmel. Ko je videla, da noče oditi, je šla k domačim in jim povedala zanj. Nadenj so naščuvali otroke, ki so ga obmetavali s kamenjem, dokler mu niso polomili reber in razbili glave, a kljub temu ni hotel oditi. Vaščani so ga zato sklenili ubiti. Tedaj je prišel k meni eden izmed njih in mi povedal, kaj se dogaja. Odšel sem k mladeniču in ga našel ležati na tleh. Obrisal sem mu kri z obraza, ga odnesel v samostan in mu oskrbel rane. Pri meni je ostal štirinajst dni, ko pa je spet lahko hodil, je zapustil samostan.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristotrinajsta noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je menih Abd Allah dejal: »Odnesel sem ga v samostan in mu oskrbel rane. Pri meni je ostal štirinajst dni, ko pa je spet lahko hodil, je zapustil samostan, odšel pred vrata dekletove prodajalne in sedel tam ter jo gledal. Ko ga je zagledala, je stopila k njemu in mu rekla: ‘Pri Bogu, zasmilil si se mi. Bi sprejel mojo vero? Potem se poročim s teboj.’ Odgovoril je: ‘Bog ne daj, da bi se odrekel veri v enega Boga in sprejel vero, ki mu pripisuje družabnike.’ Rekla mu je: ‘Vstani, pojdi z menoj v mojo hišo, poteši z menoj svoje hrepenenje in nato pojdi v miru.’ Odgovoril je: ‘Ne, ne bom zavrgel dvanajstih let pobožnega življenja zaradi enega samega trenutka naslade.’ Rekla je: ‘Potem pa pojdi proč od mene.’ Odvrnil je: ‘Srce mi tega ne dovoli.’ Obrnila je obraz od njega. Otroci so ga spet opazili, pritekli k njemu in ga začeli obmetavati s kamenjem. Padel je na obraz in govoril: ‘Moj zaščitnik je Bog, ki je razodel Knjigo, in On varuje pravične.’ Prišel sem iz samostana, odgnal otroke in mu dvignil glavo s tal. Slišal sem ga reči: ‘O Bog, združi naju v raju.’ Odnesel sem ga proti samostanu, toda umrl je, še preden sem prispel tja. Odnesel sem ga iz vasi, mu izkopal grob in ga pokopal. Ko je nastopila noč in je minila že polovica, je dekle v svoji postelji zakričalo. Vaščani so se zbrali pri njej in jo vprašali, kaj se ji je zgodilo. Rekla je: ‘Ko sem spala, je k meni prišel tisti musliman, me prijel za roko in odpeljal v raj. Ko me je pripeljal do rajskih vrat, mi je njihov varuh preprečil vstop in rekel: »Raj je nevernikom prepovedan.« Pred mladeničem sem izpovedala islam in vstopila z njim. Tam sem videla palače in drevesa, ki vam jih ne morem opisati. Nato me je odpeljal do palače iz dragih kamnov in mi rekel: »Ta palača je moja in tvoja, a vanjo bom vstopil le s teboj. Čez pet noči boš ob meni v njej, če bo taka volja vzvišenega Boga.« Nato je iztegnil roko k drevesu ob vratih palače, utrgal dve jabolki in mi ju dal z besedami: »Tole pojej, drugo pa skrij, da ga bodo videli menihi.« Eno sem pojedla in še nikoli nisem okusila nič slajšega.’« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je dovoljeno pripoved.

Ko je nastopila štiristoštirinajsta noč

je rekla: Izvedela sem, o srečni kralj, da je dekle reklo: »Ko je utrgal dve jabolki, mi ju je dal in rekel: ‘Tole pojej, drugo pa skrij, da ga bodo videli menihi.’ Eno sem pojedla in še nikoli nisem okusila nič slajšega. Nato me je prijel za roko in me odpeljal ven ter spremil do moje hiše. Ko sem se zbudila iz sanj, sem v ustih še čutila okus jabolka, drugo jabolko pa je ležalo ob meni.« Nato je pokazala jabolko, ki je v nočni temi zasijalo kakor bleščeča zvezda. Dekle so skupaj z jabolkom pripeljali v samostan. Povedala nam je svoje sanje in nam pokazala jabolko. Med vsemi sadeži tega sveta še nikoli nismo videli česa podobnega. Vzel sem nož in ga razrezal na toliko kosov, kolikor je bilo mojih tovarišev. Nikoli še nismo okusili nič slajšega niti zavohali nič prijetnejšega. Rekli smo: »Morda se ji je prikazal hudič, da bi jo odvrnil od njene vere.« Domači so jo odpeljali in odšli. Nato ni hotela več ne jesti ne piti. Ko je nastopila peta noč, je vstala iz postelje, odšla iz hiše in se napotila h grobu tistega muslimana. Vrgla se je nanj in umrla, ne da bi njeni domači vedeli za to. Zjutraj sta v vas prišla dva muslimanska starca, oblečena v oblačila iz živalske dlake, z njima pa sta bili dve ženski, oblečeni enako. Rekla sta: »Vaščani, med vami je umrla ena izmed svetih služabnic vzvišenega Boga. Umrla je kot muslimanka, zato bomo zanjo poskrbeli mi, ne vi.« Vaščani so poiskali dekle in ga našli mrtvo na grobu. Rekli so: »Ta je bila ena izmed nas. Umrla je v naši veri in mi bomo poskrbeli zanjo.« Starca pa sta rekla: »Umrla je kot muslimanka in mi bomo poskrbeli zanjo.« Med njimi se je vnel hud prepir. Tedaj je eden izmed starcev rekel: »Znamenje, da je sprejela islam, bo tole: naj se zbere vseh štirideset menihov iz samostana in jo skuša dvigniti z groba. Če jo bodo mogli dvigniti s tal, je kristjanka. Če tega ne bodo zmogli, naj pristopi eden izmed nas in jo dvigne. Če se mu bo pustila odnesti, je muslimanka.« Vaščani so privolili. Zbralo se je vseh štirideset menihov, združili smo moči in jo poskušali dvigniti, a nam ni uspelo. Okoli pasu smo ji zavezali debelo vrv in vlekli, toda vrv se je pretrgala, ona pa se ni niti premaknila. Pristopili so vaščani in poskusili enako, vendar je niso premaknili z mesta. Ko smo izčrpali vse načine, da bi jo dvignili, smo enemu izmed starcev rekli: »Pristopi ti in jo dvigni.« Eden izmed njiju je stopil k njej, jo ovil v svoj plašč in rekel: »V imenu Boga, Usmiljenega, Milostnega, in po veri Božjega poslanca, naj bo z njim Božji blagoslov in mir.« Nato jo je vzel v naročje. Muslimani so jo odnesli do bližnje votline in jo položili vanjo. Ženski sta prišli, jo umili in zavili v mrtvaški prt. Nato sta jo starca odnesla, opravila pogrebno molitev, jo pokopala ob mladeničevem grobu in odšla. Vse to smo gledali. Ko smo ostali sami, smo si rekli: »Resnici je treba slediti. S svojimi očmi smo jo videli in postala nam je jasna. Noben dokaz o resničnosti islama ne bi mogel biti očitnejši od tega, kar smo videli na lastne oči.« Tedaj sem sprejel islam, prav tako vsi menihi iz samostana in vaščani. Nato smo poslali sporočilo prebivalcem Džazire in jih prosili za učenjaka, ki bi nas poučil o islamskih predpisih in verskih zapovedih. Prišel je pobožen učenjak in nas naučil, kako častiti Boga in ravnati po islamskih predpisih. Danes uživamo veliko dobrega; Bogu gresta vsa hvala in zahvala.