Prevod
Pripovedujejo tudi, da je Abu al Abas al Mubarrad dejal: »Z druščino sem se po nekem opravku odpravil na poštno postajo. Pot nas je vodila mimo Heraklijevega samostana in ustavili smo se v njegovi senci. K nam je prišel neki mož in rekel: ‘V samostanu so blazneži, med njimi pa je tudi mož, ki v svoji blaznosti izreka modrosti. Če bi ga videli, bi se čudili njegovim besedam.’ Vsi smo vstali in vstopili v samostan. Tam smo v majhni sobi zagledali moža, ki je sedel na usnjeni preprogi, z razgaljeno glavo in pogledom, uprtim v steno. Pozdravili smo ga in odzdravil nam je, ne da bi nas ošinil s pogledom. Mož, ki nas je pripeljal, mi je rekel: ‘Zrecitiraj mu kakšno pesem; kadar sliši verze, spregovori.’ In zrecitiral sem mu ta dva verza:
O ti, najboljši med ljudmi, kar jih je Eva rodila, brez tebe svet ne bi bil lep, ne bi bilo v njem miline. Komur Bog nakloni, da uzre tvojo podobo, doseže večnost: ne ostari in lasje mu ne osivijo. Ko je to slišal, se je obrnil k nam in zrecitiral te verze:
Bog ve, da me razjeda žalost, a povedati ne morem, kaj čutim. Dve duši imam: ena prebiva v eni deželi, drugo objema druga. In mislim, da je moja oddaljena duša kakor ta, ki je tukaj, in mislim, da čuti, kar čutim sam. Nato je vprašal: ‘Sem se dobro izrazil ali slabo?’ Rekli smo mu: ‘Nikakor slabo; lepo si povedal, prav čudovito.’ Tedaj je segel po kamnu, ki je ležal ob njem, in ga prijel. Mislili smo, da ga bo zalučal v nas, zato smo zbežali. On pa se je začel z njim silovito tolči po prsih in govoril: ‘Ne bojte se! Pridite bliže in poslušajte, kar vam bom povedal, da si boste zapomnili.’ Stopili smo k njemu in zrecitiral je te verze:
Ko so tik pred zoro pokleknili svoje svetle kamele, jih je gonjač z ljubezenskim napevom priganjal na pot. Skozi rešetke ječe sem jo gledal in v svoji bolečini, medtem ko so mi tekle solze, dejal: O gonjač svetlih kamel, zavij sem, da se od nje poslovim, saj sta ločitev in slovo od nje moja smrt. Ostajam zvest obljubi, ljubezni do nje nisem izdal; ko bi le vedel, kaj so oni storili s tisto obljubo! Nato me je pogledal in vprašal: ‘Ali veš, kaj se je zgodilo z njimi?’ Odgovoril sem: ‘Da, umrli so, naj se jih usmili vzvišeni Bog.’ Obraz se mu je spremenil, skočil je na noge in rekel: ‘Kako veš, da so umrli?’ Odvrnil sem: ‘Če bi bili živi, te ne bi pustili takšnega.’ Rekel je: ‘Pri Bogu, resnico govoriš. A tudi meni ni več do življenja, ko njih ni več.’ Nato se je ves stresel in zgrudil z obrazom na tla. Pohiteli smo k njemu in ga stresli, a ugotovili smo, da je mrtev. Naj se ga usmili vzvišeni Bog! Osupnili smo nad tem in globoko žalovali za njim, potem pa smo ga pripravili za pokop in pokopali.« Tedaj je Šeherezado dohitelo jutro in prekinila je pripoved, ki ji je bila dovoljena.
Ko je nastopila štiristo dvanajsta noč,
je rekla: »Izvedela sem, o srečni kralj, da je al Mubarrad dejal: ‘Ko se je mož mrtev zgrudil, smo žalovali za njim, ga pripravili za pokop in pokopali. Po vrnitvi v Bagdad sem šel k al Mutavakilu. Opazil je sledove solz na mojem obrazu in vprašal: »Kaj je to?« Povedal sem mu, kaj se je zgodilo, in zgodba ga je silno prizadela. Rekel je: »Kaj te je napeljalo, da si mu to rekel? Pri Bogu, če ne bi vedel, da žaluješ za njim, bi te poklical na odgovornost za njegovo smrt.« Nato je ves preostanek dneva žaloval za njim.’«
