Prevod

Nekoč je na Kitajskem v deželi Tang živel menih, ki je odpotoval v Indijo. Tja ga ni gnalo nič drugega kakor radovednost, zato je hodil naokrog in si ogledoval najrazličnejše kraje. Nekje v gorah je naletel na veliko votlino. Ko je zagledal kravo, ki je stopila vanjo, ga je zamikalo, da bi izvedel, kaj je notri, in ji je sledil. Dolgo je hodil, dokler ni prišel na svetlo. Ozrl se je okoli sebe in zazdelo se mu je, da je v drugem svetu: vsepovsod je bujno cvetelo cvetje osupljivih barv, kakršnega ni videl še nikoli. Krava ga je jedla. Za pokušino je tudi sam utrgal socvetje in ga pojedel. Bilo je tako slastno, da je pomislil, kako mora biti takšen tudi nebeški nektar. Ves prevzet je jedel in jedel, ob tem pa se je začel nezadržno rediti. Ni razumel, kaj se dogaja, in obšel ga je strah, zato se je napotil nazaj proti votlini, skozi katero je prišel. Toda rov, po katerem je prej zlahka hodil, se mu je zdaj zaradi odebeljenega telesa zdel tesen. Le stežka se je prebil do vhoda, ven pa ni mogel, in njegove muke so bile neznosne. Ljudem, ki so hodili mimo, je klical: »Pomagajte mi!« Toda nihče se ni zmenil za njegove klice in nihče mu ni priskočil na pomoč. Le kaj so videle njihove oči? Čudna reč. Dnevi so minevali in nazadnje je umrl. Po smrti se je spremenil v kamen in tako je ostal, kakor da bi iz vhoda v votlino molel glavo. O tem je v svojem potopisnem dnevniku pisal častiti Xuanzang, mojster Tripitake, ki je potoval v Indijo.