Prevod

Tudi to se je zgodilo v davnih časih. Chikai, menih z visokim naslovom hōin, je v času, ko je še opravljal svojo službo, sto dni zapored romal v tempelj Kiyomizu. Nekoč, ko se je pozno ponoči vračal od tam, je na mostu zaslišal glas, ki je recitiral: »Le po nauku popolnega učenja je nasprotovanje že samo po sebi soglašanje; v preostalih treh učenjih pa sta nasprotovanje in soglašanje jasno ločena.« Pomislil je: »Kako vzvišeno! Le kdo recitira te besede?« Stopil je bliže in zagledal človeka z belo gobavostjo. Sedel je k njemu in se zapletel z njim v pogovor o budističnem nauku, pri čemer ga je mož skoraj povsem ugnal. »Ne v južni ne v severni prestolnici ni učenjaka, ki bi mu bil kos,« je pomislil Chikai in ga vprašal, kje prebiva. »Na tem pobočju,« mu je odvrnil mož. Pozneje ga je Chikai še večkrat iskal, a ga ni nikoli več našel in nazadnje je iskanje opustil. Pomislil je, da nemara le ni bil navaden človek.