Menih z mantro v čelu

Besedilo

Menih z mantro v čelu

Tudi to se je zgodilo že davno. K neki hiši je prišel jamabuši, gorski asket, nadvse strašnega in imenitnega videza: na hrbtu je nosil sekiro, za pasom rog iz velike školjke, v roki pa palico z žvenketajočimi obročki. Stopil je na malo dvorišče za zastori pred prostori hišnih samurajev in tam obstal. »Kakšen menih pa ste, častiti?« ga je vprašal eden izmed njih. »Doslej sem bival na Hakusanu, zdaj pa se odpravljam na Mitake, kjer nameravam opraviti še dva tisoč dni duhovnih vaj. Toda hrane mi je zmanjkalo. Prosim, naznanite gospodarju, da sem prišel prosit za podporo,« je odgovoril in ostal na mestu. Ko so si ga ogledali, so na čelu nad obrvmi, tik ob lasišču, opazili za kaka dva palca dolgo rano, še ne povsem zaceljeno in vso rdečo. »Od kod pa vam ta rana na čelu?« ga je vprašal samuraj. Jamabuši je odgovoril z glasom, polnim pobožne vzvišenosti: »Tja sem si vstavil dharani Suigu, sveto besedilo, ki izpolnjuje vse želje.« »To pa je res nekaj izrednega,« so govorili samuraji med seboj. »Marsikoga smo že videli, ki si je odrezal prst na roki ali nogi, toda da bi si kdo razklal čelo in vanj vstavil dharani, česa takega pa še nismo doživeli.« Tedaj je nenadoma pritekel kakih sedemnajst ali osemnajst let star mlad samuraj in se zasmejal. »Oh, ta menih, kar sram me je zanj! Kakšen dharani Suigu neki naj bi si vstavil! Tale je skrivaj zahajal spat k ženi livarja, ki živi naravnost vzhodno od hiše E Kanđe v četrti Šičidžo. Lansko poletje, ko je spet ležal pri njej, se je mož livar vrnil domov in ju zalotil. Še svojih reči ni utegnil pobrati, temveč jo je ucvrl proti zahodu, a ga je mož pred Kanđevo hišo dohitel in mu s kladivom razbil čelo. Saj si tudi ti videl, Kanđa!« Vsi so ob tem osupli pogledali jamabušija v obraz. Ta pa ni z ničimer pokazal, da bi se mu zdelo kaj narobe; le za hip se je obotavljal, nato pa ravnodušno odvrnil: »No, potem sem si ga vstavil.« Vsi navzoči so hkrati bušnili v smeh, on pa je izkoristil zmedo in jo popihal.