Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Altaja je v svetišča bogov prinašala darove za sinovo zmago, ko je zagledala, da prinašajo njene mrtve brate. Z udarci po prsih in žalostnimi kriki je napolnila mesto ter z zlatom vezena oblačila zamenjala za črna. A brž ko je izvedela, kdo jih je ubil, je vsa žalost izginila in solze so se spremenile v slo po maščevanju.

Bilo je poleno, ki so ga, ko je Testijeva hči po porodu ležala, tri sestre položile v plamen; in medtem ko so s prsti sukale niti usode, so rekle: »Enako dolgo življenje dajemo temu lesu in tebi, otrok, ki si se pravkar rodil.« Ko so izrekle to prerokbo in boginje odšle, je mati gorečo vejo iztrgala iz ognja in jo polila z vodo. Dolgo je ležala skrita v najbolj notranjih prostorih hiše in s tem, da je bila ohranjena, je ohranjala tvoja leta, mladenič.

Mati jo je prinesla na dan ter ukazala naložiti trske in dračje, nato pa je pod skladovnico podtaknila sovražni ogenj. Štirikrat je poskusila položiti vejo v plamene, štirikrat je zadržala roko. V njej se bojujeta mati in sestra, in ti dve imeni vlečeta isto srce vsako na svojo stran. Pogosto ji je obraz pobledel od strahu pred zločinom, ki ga namerava storiti, pogosto ji ga je žareča jeza obarvala s svojo rdečico.

Zdaj je bil njen izraz tak, kakor da grozi z nečim krutim, zdaj spet tak, da bi lahko verjel, da jo preveva usmiljenje. In ko ji je divji žar v duši posušil solze, so se solze vendar znova utrnile. Kakor ladja, ki jo ženeta veter in tok, nasproten vetru, čuti dvojno silo in omahujoč uboga obe, tako tudi Testijeva hči blodi med negotovimi čustvi in zdaj odloži jezo, zdaj odloženo spet obudi.

Vendar naposled postaja boljša sestra kakor mati in da bi s krvjo pomirila sence krvnih sorodnikov, izpolnjuje sveto dolžnost z brezbožnim dejanjem. Ko se je pogubni ogenj razplamtel, je rekla: »Ta grmada naj sežge sad mojega telesa.« In ko je v kruti roki držala usodno poleno, je nesrečnica stopila pred pogrebni oltar in rekla: »Trojne boginje maščevanja, Evmenide, obrnite svoja obličja k temu obredu besa.

Maščujem se in delam zločin: smrt je treba odkupiti s smrtjo, zločinu dodati zločin, pogrebu pogreb. Naj brezbožna hiša propade pod nakopičeno žalostjo. Mar naj se srečni Ojnej veseli zmagovitega sina, Testij pa ostane brez otrok? Bolje bo, da žalujeta oba. Vi, duhovi mojih bratov in duše nedavno umrlih, sprejmite to izpolnitev moje dolžnosti in žrtveni dar, ki ga za veliko ceno pripravljam za vas: nesrečni sad moje maternice! — Gorje mi! Kam me zanaša? Bratje, odpustite materi.

Roke mi odpovedujejo pred začetim dejanjem. Priznam, da si je zaslužil smrt; toda ne prenesem, da bi mu jo zadala jaz. — Naj torej ostane nekaznovan ter živ in zmagovit, napihnjen od svojega uspeha, vlada Kalidonu, vi pa boste le peščica pepela in hladne sence? Tega nikakor ne bom dopustila. Naj tudi on, zločinec, umre in potegne s seboj očetovo upanje, kraljestvo in domovino v pogubo.

Kje je materinsko srce? Kje so svete dolžnosti staršev in muke, ki sem jih prestajala dvakrat po pet mesecev? O, ko bi bil kot dojenček zgorel že v tistem prvem ognju in bi jaz to dopustila! Živel si zaradi mojega daru; zdaj boš umrl po lastni zaslugi. Prejmi plačilo za svoje dejanje in vrni življenje, ki sem ti ga dala dvakrat: prvič ob rojstvu, nato, ko sem rešila poleno — ali pa me položi v grob k bratoma!

Hočem in ne morem. Kaj naj storim? Zdaj imam pred očmi rane bratov in podobo tako strašnega pokola, zdaj mi ljubezen in materinsko ime lomita srce. — O jaz nesrečnica! Vaša zmaga bo zla, a zmagajte, bratje, da le tolažbi, ki vam jo bom dala, in vam tudi sama sledim.« Tako je rekla, se obrnila stran in s tresočo desnico vrgla pogubno poleno v sredo ognja. Poleno je zastokalo ali pa se je zdelo, da je zastokalo, ko so ga zajeli plameni in je gorelo, kakor proti njihovi volji.

Nič hudega sluteč in daleč stran Meleager od tega plamena gori in čuti, kako mu drobovje žge nevidni ogenj, a s pogumom premaguje silne bolečine. Vendar žaluje, ker umira strahopetne smrti, brez krvi, in blagruje Ankajeve rane; z zadnjimi besedami in stokom kliče ostarelega očeta, brate, ljubeče sestre in ženo, družico svoje postelje, morda tudi mater. Ogenj in bolečina naraščata in spet pojemata; oboje hkrati ugasne in dih življenja se polagoma razblini v lahkem zraku, medtem ko žerjavico polagoma prekriva siv pepel.

Visoki Kalidon je strt: žalujejo mladi in stari, stokajo ljudstvo in velikaši, kalidonske matere ob Evenu si rujejo lase in se bijejo po prsih. Oče, zleknjen na tleh, si s prahom maže sive lase in ostareli obraz ter preklinja svoje dolgo življenje. Mater pa je roka, ki se je zavedala strašnega dejanja, kaznovala tako, da ji je zarila meč v drobovje. Tudi če bi mi bog dal sto ust z zvenečimi jeziki, neizmeren dar in ves Helikon, ne bi mogel opisati žalostnih besed nesrečnih sester.

Pozabljajoč na dostojnost si tolčejo po podplutih prsih in dokler je truplo še tam, ga vedno znova ljubkujejo in božajo, poljubljajo njega in poljubljajo ležišče, na katerem leži. Ko je upepeljen, zajemajo pepel in ga pritiskajo k prsim, ležijo razprostrte ob grobu, objemajo ime, vklesano v kamen, in nanj izlivajo solze. Ko se je Latonina hči naposled nasitila nesreče Partaonove hiše, jim je, razen Gorgi in snahi plemenite Alkmene, dala pognati perje po telesu, jih dvignila, jim vzdolž rok razprostrla dolge peruti, usta spremenila v rožene kljune in jih preobražene poslala v zrak.