Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Tesalske matere za vrnjene sinove prinašajo darove, prav tako ostareli očetje; v nakopičenem plamenu talijo kadilo in žrtvena žival s pozlačenimi rogovi pade v izpolnitev zaobljube. Toda med čestitajočimi ni Ajzona, ki je že blizu smrti, izčrpan od bremena starosti. Tedaj Ajzonov sin spregovori: »O žena, ki ti, kot priznavam, dolgujem rešitev! Čeprav si mi dala vse in je vsota tvojih zaslug presegla vse, kar je mogoče verjeti, če tvoji uroki to zmorejo — česa pa uroki ne zmorejo? —,

odvzemi nekaj mojih let in jih dodaj očetu.« Ni mogel zadržati solz. Ganila jo je prosilčeva sinovska ljubezen in v dušo ji je segel spomin na zapuščenega Ajeta, a s povsem drugačnimi čustvi. Vendar teh čustev ni razkrila, temveč je rekla: »Kakšna grešna beseda ti je ušla iz ust, mož moj? Mar se ti zdi, da morem del tvojega življenja prenesti na kogar koli drugega?

Naj Hekata tega ne dopusti; tudi tvoja prošnja ni pravična. Toda skušala ti bom dati večji dar od tega, ki ga prosiš, Jazon. S svojo veščino bom poskusila pomladiti tastova dolga leta, ne da bi mu dala tvoja: le trojna boginja naj mi pomaga in naj bo navzoča ter naklonjena temu drznemu podvigu.« Manjkale so še tri noči, da bi se lunina krajca povsem sklenila in oblikovala krog. Ko je luna zasijala v vsej polnosti in se s svojim zaokroženim obličjem zazrla na zemljo, je Medeja stopila iz hiše v neopasani obleki, bosa, z razpuščenimi lasmi, ki so ji padali po golih ramenih, in se sredi neme nočne tišine podala na pot sama, brez spremstva. Ljudi, ptice in divje zveri

je objel globok spanec: žive meje niso niti zašumele, negibno listje je molčalo, molčal je vlažni zrak; le zvezde so migotale. K njim je iztegnila roke, se trikrat obrnila, si trikrat z vodo, zajeto iz reke, poškropila lase in trikrat odprla usta v predirljiv krik; nato je pokleknila na trdo zemljo in rekla: »Noč, najzvestejša zaupnica skrivnosti, in ve, zlate zvezde, ki z luno nasledite dnevne ognje, in ti, troglava Hekata, ki poznaš naše naklepe in nam prihajaš na pomoč, in vi, uroki in čarovniške veščine, in ti, Zemlja, ki čarovnike oskrbuješ z mogočnimi zelišči, in ve, sapice, vetrovi, gore, reke in jezera,

vsi bogovi gozdov in vsi bogovi noči, bodite mi v pomoč! Z vašo pomočjo so se reke, kadar sem hotela, ob strmenju svojih bregov vračale k izvirom; razburkano morje umirjam in mirno razburkam z urokom; oblake preganjam in oblake prikličem, vetrove odganjam in kličem, gadom z besedami in uroki raztrgam žrela, premikam živo skalo, hraste, izruvane iz zemlje, in gozdove; ukazujem goram, naj se tresejo, tlom, naj bučijo, in duhovom mrtvih, naj stopijo iz grobov.

Tudi tebe, Luna, vlečem z neba, čeprav bron iz Temese lajša tvoje muke; ob mojih urokih bledi tudi voz mojega deda, ob mojih napojih bledi Zarja. Vi ste mi oslabili plamene bikov in njihov vrat, ki ni trpel bremena, uklonili pod ukrivljeni plug; vi ste iz kačjih zob rojene bojevnike pognali v srdit boj drugega proti drugemu in uspavali čuvaja, ki spanca ni poznal, ter zlato runo, ko je bil njegov varuh prevaran, poslali v grška mesta.

Zdaj potrebujem sokove, s katerimi se bo pomlajena starost vrnila v svoj cvet in si povrnila mladostna leta. In dali mi jih boste. Saj zvezde niso zaman zažarele in ni zaman prišel voz, ki ga vlečejo krilati zmaji.« Voz je bil tam, spustil se je z neba. Brž ko je stopila nanj in pobožala zmaje po uzdanih vratovih ter z rokami stresla lahke vajeti, jo je poneslo v višave; pod seboj je gledala tesalsko dolino Tempe in usmerila zmaje proti pokrajinam Trakije.

Ogledovala si je zelišča, ki jih rodijo Osa, visoki Pelion, Otris, Pind in od Pinda višji Olimp; tista, ki jih je izbrala, je deloma izruvala s koreninami, deloma jih je požela z ukrivljenim bronastim srpom. Mnogo zelišč je našla tudi na bregovih Apidana, mnogo ob Amfrizu; tudi ti, Enipej, nisi ostal brez svojega deleža; prav tako so nekaj prispevali Penej in vode Sperheja ter z ločjem porasli bregovi jezera Bojbe.

V evbojskem Antedonu je nabrala tudi zel, ki podaljšuje življenje in tedaj še ni zaslovela po preobrazbi Glavkovega telesa. Že deveti dan in deveto noč je na vozu, ki so ga nosile zmajeve peruti, preiskovala vso deželo, ko se je vrnila. Zmaji so zelišča le vohali, pa so vendar odvrgli kožo svoje častitljive starosti. Ob prihodu se je ustavila pred pragom in vrati; ostala je pod milim nebom, izogibala se je dotiku moških in postavila dva oltarja iz ruše: na desni Hekatinega, na levi oltar Mladosti.

Ko ju je ovila s svetimi vejicami in divjim zelenjem, je nedaleč stran izkopala dve jami in opravila daritev: nož je zasadila v grlo ovci s črnim runom ter odprti jami zalila s krvjo. Nato je čeznjo izlila čašo čistega vina in še čašo toplega mleka, obenem izgovarjala besede in klicala podzemna božanstva; kralja senc in njegovo ugrabljeno soprogo je prosila, naj se ne prenaglita in starčevemu telesu ne vzameta duše.

Ko ju je omečila s prošnjami in dolgim mrmranjem, je ukazala prinesti izčrpano Ajzonovo telo na prosto in ga, z urokom potopljenega v globok spanec, podobnega mrtvecu, položila na postlano travo. Nato je Ajzonovemu sinu in služabnikom ukazala, naj se umaknejo daleč stran, in jih opomnila, naj neposvečene oči odvrnejo od skrivnih obredov. Na njen ukaz so se razšli. Medeja je z razpuščenimi lasmi po navadi bakhant krožila okoli gorečih oltarjev, razcepljene bakle namakala v temni krvavi jami in prepojene prižigala na obeh oltarjih; trikrat je starca očistila z ognjem, trikrat z vodo, trikrat z žveplom.

Medtem je v postavljenem bronastem kotlu močan čarobni napoj vrel, kipel in se belil od nabrekle pene. V njem je kuhala korenine, nabrane v tesalski dolini, semena, cvetove in temne sokove. Dodala je kamne, prinesene s skrajnega vzhoda, in pesek, ki ga je ob oseki omival Ocean; dodala je tudi slano, nabrano v noči polne lune, zlovešča strigina krila skupaj z mesom in drobovje volka dvojne narave, ki je bil vajen svoj zverski obraz spreminjati v človeškega; med sestavinami ni manjkala tanka luskasta koža kinifske vodne kače in jetra dolgoživega jelena; povrhu je dodala še

glavo s kljunom vrane, ki je doživela devet človeških vekov. Ko je tujka s temi in tisoč drugimi brezimnimi stvarmi pripravila dar, ki je presegal človeške moči, je z že davno posušeno vejo žlahtne oljke vse premešala in združila usedlino z vrhnjo plastjo. In glej: stara veja, ki jo je vrtela v vročem kotlu, je najprej ozelenela, kmalu zatem se je odela v listje in se nenadoma obložila s težkimi olivami.

Kjer koli pa je ogenj iz globokega kotla izgnal peno in so vroče kaplje padle na zemljo, so tla ozelenela ter pognala cvetje in nežno travo. Ko je Medeja to zagledala, je z izvlečenim mečem odprla starčevo grlo, pustila, da je odtekla stara kri, in ga napolnila s sokovi. Ko jih je Ajzon vsrkal, bodisi skozi usta bodisi skozi rano, sta brada in lasje odvrgla sivino in postala črna; pregnana shiranost je izginila, bledica in zanemarjenost sta se umaknili, globoke gube je zapolnilo novo meso in udje so se razbohotili. Ajzon je strmel in se spominjal, da je bil takšen nekoč, pred štiridesetimi leti.