Prevod

Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Že so Minijci s pagaško ladjo rezali morsko gladino, že so videli Fineja, ki je v večni noči vlekel svoje bedno starostno življenje, in mladeniča, sinova Akvilona, sta izpred ust nesrečnega starca pregnala dekliške ptice. Po mnogih preizkušnjah so pod slavnim Jazonom naposled dosegli deroče vode blatnega Fazisa.

Medtem ko so šli h kralju in zahtevali Friksovo runo ter je Minijcem naložil strašne in težavne preizkušnje, je Ajetovo hčer zajel silovit ljubezenski ogenj. Dolgo se je upirala, a ko z razumom ni mogla premagati strasti, je rekla: »Zaman se upiraš, Medeja: neki bog ti stoji na poti. Čudno bi bilo, če to ni tisto, čemur pravijo ljubezen, ali vsaj nekaj temu podobnega.

Zakaj se mi očetovi ukazi zdijo preveč kruti? Saj so res preveč kruti. Zakaj se bojim, da bi umrl nekdo, ki sem ga komaj spoznala? Od kod tolikšen strah? Iztrgaj iz deviškega srca plamene, ki so se v njem vneli, če moreš, nesrečnica! — Ko bi mogla, bi bila bolj razumna. Toda nova sila me vleče proti moji volji: eno mi svetuje poželenje, drugo razum. Vidim, kaj je boljše, in to odobravam, a sledim slabšemu. Zakaj, kraljevska devica, goriš za tujcem in sanjaš o poroki v tujem svetu?

Tudi ta dežela ti lahko da nekoga, ki ga boš ljubila. Ali bo živel ali umrl, je v rokah bogov. A naj živi! Za to smeš prositi tudi brez ljubezni: kaj je namreč Jazon zagrešil? Koga, razen brezsrčneža, ne bi ganili Jazonova mladost, njegov rod in pogum? Koga ne bi, četudi bi mu vse drugo manjkalo, prevzel njegov obraz? Moje srce je gotovo prevzel. A če mu ne pomagam, ga bo ožgal dih bikov, spopadel se bo z lastno setvijo, s sovražniki, rojenimi iz zemlje, ali pa bo postal plen požrešnega zmaja.

Če to dopustim, bom priznala, da me je rodila tigrica, da v srcu nosim železo in skale. Zakaj ga potem ne gledam umirati in si s tem pogledom ne omadežujem oči? Zakaj nadenj ne hujskam bikov, divjih zemeljskih sinov in zmaja, ki nikoli ne spi? Naj bogovi odločijo drugače! A ni dovolj, da za to prosim: sama moram ukrepati. — Naj izdam očetovo kraljestvo in s svojo pomočjo rešim nekega neznanega tujca, da bo po moji zaslugi varen, a brez mene razpel jadra vetrovom, postal mož druge, jaz, Medeja, pa bom prepuščena kazni?

Če zmore to storiti ali dati drugi prednost pred menoj, naj nehvaležnež umre! Toda nima takega obraza, niti take plemenitosti v duši, niti take miline v lepoti, da bi se morala bati prevare in pozabe svojih zaslug. Najprej mi bo dal besedo in prisilila ga bom, da za priče najinemu zavezu pokliče bogove. Čemu se bojiš, ko si varna? Zberi se in odženi vsako obotavljanje: Jazon ti bo za vedno dolžnik, ob poročni bakli se bo združil s teboj in po grških mestih te bodo množice mater slavile kot rešiteljico.

Naj torej zapustim sestro, brata, očeta, bogove in rodno zemljo ter se prepustim vetrovom? Saj je oče krut, saj je moja dežela barbarska, brat je še otrok; sestrine želje so na moji strani, v meni pa prebiva največji bog. Ne bom zapustila velikih stvari, za velikimi bom šla: za slavo rešiteljice ahajskih mladeničev, za spoznanjem boljše dežele in mest, katerih sloves živi tudi tu, za omiko in umetnostmi tistih krajev; in za Ajzonovim sinom, ki ga ne bi hotela zamenjati za vse, kar premore ves svet; z njim kot možem bom veljala za srečno in bogovom ljubo ter se z glavo dotikala zvezd.

Kaj pa gore, ki menda sredi valov udarjajo druga ob drugo, in ladjam sovražna Haribda, ki zdaj požira morje, zdaj ga izbljuva, ter roparska Skila, obdana z divjimi psi, ki laja nad sicilskim breznom? Saj bom držala njega, ki ga ljubim, in se stiskala k Jazonovim prsim, ko bom plula čez širna morja: v njegovem objemu se ne bom ničesar bala, če pa se bom česa bala, se bom bala le za moža. — Mar temu praviš zakon in svoj greh krasiš z lepimi imeni, Medeja? Poglej vendar, kako hud zločin nameravaš storiti, in se mu izogni, dokler še moreš.« Tako je rekla; pred očmi so ji stali pravičnost, dolžnost in sram in premagana ljubezen se je že umikala.

Šla je k starodavnim oltarjem Hekate, Perzesove hčere, ki sta jih skrivala senčni gaj in odmaknjeni gozd. Že je bila trdna in pregnana strast se je polegla, ko je zagledala Ajzonovega sina in ugasli plamen je znova zagorel. Lica so ji zardela in ves obraz se je spet razžarel. Kakor drobna iskra, skrita pod plastjo pepela, običajno dobi hrano od vetra, se razraste in vzpodbujena znova pridobi nekdanjo moč, tako se je ljubezen, že umirjena, že na videz slabotna, ob pogledu na mladeniča razvnela zaradi njegove žive lepote.

Po naključju je bil Ajzonov sin tistega dne lepši kakor navadno: zaljubljenki bi lahko odpustil. Gleda ga in upira oči v njegov obraz, kakor da bi ga šele zdaj prvič videla; v svoji blaznosti ne verjame, da gleda obličje smrtnika, in se ne odvrne od njega. Ko pa je tujec spregovoril, jo prijel za desnico, s tihim glasom prosil pomoči in ji obljubil zakon, je v solzah rekla: »Vem, kaj bom storila: ne bo me zapeljala nevednost o resnici, temveč ljubezen. Moja pomoč te bo rešila; ko boš rešen, izpolni obljubo.« On je prisegel pri svetinjah trojne boginje, pri božanstvu, ki prebiva v tistem gaju,

pri očetu svojega bodočega tasta, ki vidi vse, ter pri svoji usodi in tolikšnih nevarnostih, ki ga čakajo. Ko mu je zaupala, je takoj prejel začarana zelišča, se naučil njihove rabe in se vesel vrnil v bivališče. Zarja naslednjega dne je pregnala bleščeče zvezde: ljudstva so se zbrala na Marsovem svetem polju in se razvrstila po vzpetinah. Sredi množice je sedel sam kralj, v škrlatu, z razpoznavnim žezlom iz slonovine.

Glej, brononoga bika iz adamantnih nosnic bruhata Vulkanov ogenj in trava, ki jo oplazi njun vroči dih, zagori. Kakor običajno bučijo razgrete peči ali kakor v zemeljski peči razžarjeno kamenje vzplamti, ko ga poškropijo z vodo, tako bučijo njune prsi, v katerih se valijo ujeti plameni, in njuni ožgani grli. Vendar jima gre Ajzonov sin naproti. Proti bližajočemu se obrneta divja, grozljiva obraza in rogove z železnimi konicami, z razcepljenimi kopiti udarjata po prašnih tleh in z rjovenjem, polnim dima, napolnita prostor.

Minijci otrpnejo od strahu; on se približa in ne čuti ognja, ki ga izdihujeta — tolikšna je moč čarovnih zelišč —, z drzno desnico poboža njuni viseči podbradini, ju vpreže v jarem in prisili, da vlečeta težki plug ter z železom razparata polje, ki oranja še ni poznalo. Kolhijci strmijo, Minijci pa mu s klicanjem vlivajo pogum. Nato iz bronaste čelade vzame zmajeve zobe in jih raztrosi po zorani njivi.

Zemlja zmehča semena, prepojena z močnim strupom, in posejani zobje rastejo ter se spreminjajo v nova telesa. Kakor otrok v materinem telesu dobi človeško podobo in se v njem postopoma oblikujejo njegovi deli, v skupni zrak pa pride šele, ko dozori, tako se, ko v drobovju noseče zemlje nastane človeška podoba, dvigne iz rodovitne njive in, kar je še bolj čudno, že ob rojstvu vihti orožje.

Ko so Grki videli, da se pripravljajo ostro koničaste sulice zalučati v glavo tesalskega mladeniča, so od strahu povesili obraze in izgubili pogum. Prestrašila se je celo ona, ki mu je zagotovila varnost; ko je videla, da se toliko sovražnikov zaganja v enega mladeniča, je prebledela in nenadoma sedela hladna, brez krvi v licih; da zelišča, ki mu jih je dala, ne bi bila prešibka, je pela čarovni napev za pomoč in klicala na pomoč skrivne veščine.

On pa je med sovražnike zalučal težak kamen in boj odvrnil od sebe ter ga obrnil proti njim samim. Iz zemlje rojeni bratje umirajo od medsebojnih ran in padajo v bratomornem boju. Ahajci mu čestitajo, držijo zmagovalca in se ga oklepajo v željnih objemih. Tudi ti, barbarka, bi rada objela zmagovalca: sram te je ustavil. Pa vendar bi ga objela, če te ne bi zadržala skrb za dober glas.

Storiš, kar smeš: s tihim čustvom se veseliš in zahvaljuješ čarovnim napevom in bogovom, ki so jim dali moč. Preostane še, da z zelišči uspava zmaja, ki vedno bedi, strašnega varuha zlatega drevesa, ki ga odlikujejo greben, trije jeziki in ukrivljeni zobje. Ko ga je poškropil z zeliščem, prepojenim z letejskim sokom, in trikrat izgovoril besede, ki prinašajo miren spanec, ki ustavijo razburkano morje in deroče reke, je spanec legel na oči, ki ga prej niso poznale, in Ajzonov junaški sin se je polastil zlata. Ponosen na plen je s seboj odpeljal še tisto, ki mu je omogočila zmago, kot drugi plen, ter zmagoslavno z ženo dosegel jolško pristanišče.