Waltey
Pelijeve hčere
Ovid, Metamorphoses 7.294-7.349
Ovidove preobrazbe · OvidO besedilu
Pelijeve hčere
- Vir
- Ovidove preobrazbe
- Avtor
- Ovid
- Jezik branja
- Slovenščina
- Jezik izvirnika
- Latin
- Čas branja
- 3 min branja
- Obseg
- 2 strani
- Naslov izvirnika
- The Daughters of Pelias
O izvirniku
Ovidove preobrazbe
Pesniški tok antičnih preobrazb, kjer bogovi, ljudje in narava stalno menjavajo obliko. Bralni jezik je Slovenščina, izvirnik pa prihaja iz vira Ovidove preobrazbe v jeziku Latin.
Besedilo
Pelijeve hčere
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Liber je z višav videl čudež tega silnega dejanja in ob misli, da bi se tudi njegovim dojiljam lahko vrnila mlada leta, si je od Kolhidke izprosil ta dar. Da pa ne bi bilo konec prevar, je Fazičanka hlinila sovraštvo do moža in kot proseča begunka zbežala na Pelijev prag. Ker je njega že težila starost, so jo sprejele hčere. Zvita Kolhidka jih je kmalu pridobila z varljivim videzom prijateljstva.
Ko je med svojimi največjimi zaslugami pripovedovala, kako je Ajzonu odvzela starost, in se pri tem zadržala, je Pelijevim hčeram vzbudila upanje, da bi z enako veščino lahko pomladila tudi njihovega očeta. Prosile so jo za to in ji dejale, naj si določi plačilo brez meja. Nekaj časa je molčala, kakor da omahuje, in s hlinjeno resnobnostjo puščala prosilke v negotovosti.
Ko je naposled obljubila, je rekla: »Da boste bolj zaupale v ta dar, bom najstarejšega vodnika vaše ovčje črede z zdravilom spremenila v jagnje.« Takoj so privlekli ovna, izčrpanega od neštetih let, z rogovi, zavitimi okoli vdrtih senc. S hajmonskim nožem mu je prebodla onemoglo grlo in z maloštevilnimi kapljami krvi omadeževala rezilo, nato pa je čarovnica v globok bronast kotel potopila živalsko telo in močne čarovne sokove: glej, ti mu manjšajo ude, raztapljajo rogove in z rogovi vred tudi leta, iz notranjosti kotla pa se zasliši nežno blejanje.
Še preden se začudenje ob blejanju poleže, izskoči jagnje, poskočno steče naokrog in išče vimena, polna mleka. Pelijeve hčere so ostrmele; ko se je obljuba izkazala za resnično, so še gorečneje vztrajale. Že trikrat je Feb snel jarem konjem, potopljenim v ibersko reko, in v četrti noči so žarele sijoče zvezde, ko je zvita Ajetova hči na bučen ogenj pristavila čisto vodo in zelišča brez čarovne moči.
Kralja, čigar telo je povsem omagalo, je že objemal smrti podoben spanec, z njim pa tudi njegove stražarje; priklicali so ga zagovori in moč čarovnega jezika. Po njenem ukazu so hčere s Kolhidko prestopile prag in obstopile posteljo. »Kaj zdaj omahujete, brezdelnice? Izvlecite meče,« je rekla, »in iztočite staro kri, da prazne žile napolnim z mladostno. V vaših rokah sta očetovo življenje in mladost: če ga vsaj malo ljubite in ne gojite praznih upov, izpolnite dolžnost do očeta, z rezili izženite starost in z zabodenim mečem izpustite pokvarjeno kri.« Ob teh spodbudah je najbolj vdana prva zagrešila brezbožnost;
da ne bi bila zločinska, je storila zločin. Vendar nobena ni mogla gledati svojih udarcev; obračale so oči proč in z odvrnjenimi obrazi s krutimi rokami zadajale slepe rane. Čeprav je iz njega lila kri, se je oprl na komolec in napol razmesarjen skušal vstati s postelje; sredi tolikih mečev je iztegnil blede roke in rekel: »Kaj počnete, hčere? Kdo vas je oborožil za očetovo smrt?« Upadel jim je pogum in roke so omahnile.
Ko je hotel še govoriti, mu je Kolhidka prerezala grlo, mu presekala besede in razmesarjeno telo potopila v vročo vodo.
Izvirnik
The Daughters of Pelias
Naslednje strani prikazujejo izvirno besedilo za primerjavo.
Source ID: ovid_metamorphoses_story_047 Citation: Ovid, Metamorphoses 7.294-7.349 Original language: Latin Source: PerseusDL canonical-latinLit Source URL: https://github.com/PerseusDL/canonical-latinLit/blob/master/data/phi0959/phi006/phi0959.phi006.perseus-lat2.xml Segmentation certainty: medium 294: Viderat ex alto tanti miracula monstri 295: Liber, et admonitus iuvenes nutricibus annos 296: posse suis reddi, capit hoc a Colchide munus.
297: Neve doli cessent, odium cum coniuge falsum 298: Phasias adsimulat Peliaeque ad limina supplex 299: confugit. Atque illam, quoniam gravis ipse senecta est, 300: excipiunt natae. Quas tempore callida parvo 301: Colchis amicitiae mendacis imagine cepit. 302: Dumque refert inter meritorum maxima, demptos 303: Aesonis esse situs, atque hac in parte moratur, 304: spes est virginibus Pelia subiecta creatis 305: arte suum parili revirescere posse parentem.
306: Idque petunt pretiumque iubent sine fine pacisci. 307: Illa brevi spatio silet et dubitare videtur 308: suspenditque animos ficta gravitate rogantes. 309: Mox ubi pollicita est, “quo sit fiducia maior 310: muneris huius” ait, “qui vestri maximus aevo est 311: dux gregis inter oves, agnus medicamine fiet.” 312: Protinus innumeris effetus laniger annis 313: attrahitur flexo circum cava tempora cornu.
314: Cuius ut Haemonio marcentia guttura cultro 315: fodit et exiguo maculavit sanguine ferrum, 316: membra simul pecudis validosque venefica sucos 317: mergit in aere cavo: minuunt en corporis artus 318: cornuaque exurunt nec non cum cornibus annos, 319: et tener auditur medio balatus aeno. 320: Nec mora, balatum mirantibus exsilit agnus 321: lascivitque fuga lactantiaque ubera quaerit.
322: Obstipuere satae Pelia: promissaque postquam 323: exhibuere fidem, tum vero impensius instant. 324: Ter iuga Phoebus equis in Hibero flumine mersis 325: dempserat et quarta radiantia nocte micabant 326: sidera, cum rapido fallax Aeetias igni 327: imponit purum laticem et sine viribus herbas. 328: Iamque neci similis resoluto corpore regem 329: et cum rege suo custodes somnus habebat, 330: quem dederant cantus magicaeque potentia linguae: 331: intrarant iussae cum Colchide limina natae 332: ambierantque torum. “Quid nunc dubitatis inertes?
333: Stringite” ait “gladios veteremque haurite cruorem, 334: ut repleam vacuas iuvenali sanguine venas. 335: In manibus vestris vita est aetasque parentis: 336: si pietas ulla est nec spes agitatis inanes, 337: officium praestate patri telisque senectam 338: exigite et saniem coniecto emittite ferro.” 339: His, ut quaeque pia est, hortatibus impia prima est, 340: et ne sit scelerata, facit scelus. Haud tamen ictus 341: ulla suos spectare potest, oculosque reflectunt 342: caecaque dant saevis aversae vulnera dextris.
343: Ille, cruore fluens, cubito tamen adlevat artus 344: semilacerque toro temptat consurgere et inter 345: tot medius gladios pallentia bracchia tendens 346: “quid facitis, gnatae? quis vos in fata parentis 347: armat?” ait. Cecidere illis animique manusque. 348: Plura locuturo cum verbis guttura Colchis 349: abstulit et calidis laniatum mersit in undis.
Nadaljuj z branjem
