Prevod
Izvirni jezik: latinščina Vir: PerseusDL canonical-latinLit Zanesljivost razčlenitve: srednja Liber je z višav videl čudež tega silnega dejanja in ob misli, da bi se tudi njegovim dojiljam lahko vrnila mlada leta, si je od Kolhidke izprosil ta dar. Da pa ne bi bilo konec prevar, je Fazičanka hlinila sovraštvo do moža in kot proseča begunka zbežala na Pelijev prag. Ker je njega že težila starost, so jo sprejele hčere. Zvita Kolhidka jih je kmalu pridobila z varljivim videzom prijateljstva.
Ko je med svojimi največjimi zaslugami pripovedovala, kako je Ajzonu odvzela starost, in se pri tem zadržala, je Pelijevim hčeram vzbudila upanje, da bi z enako veščino lahko pomladila tudi njihovega očeta. Prosile so jo za to in ji dejale, naj si določi plačilo brez meja. Nekaj časa je molčala, kakor da omahuje, in s hlinjeno resnobnostjo puščala prosilke v negotovosti.
Ko je naposled obljubila, je rekla: »Da boste bolj zaupale v ta dar, bom najstarejšega vodnika vaše ovčje črede z zdravilom spremenila v jagnje.« Takoj so privlekli ovna, izčrpanega od neštetih let, z rogovi, zavitimi okoli vdrtih senc. S hajmonskim nožem mu je prebodla onemoglo grlo in z maloštevilnimi kapljami krvi omadeževala rezilo, nato pa je čarovnica v globok bronast kotel potopila živalsko telo in močne čarovne sokove: glej, ti mu manjšajo ude, raztapljajo rogove in z rogovi vred tudi leta, iz notranjosti kotla pa se zasliši nežno blejanje.
Še preden se začudenje ob blejanju poleže, izskoči jagnje, poskočno steče naokrog in išče vimena, polna mleka. Pelijeve hčere so ostrmele; ko se je obljuba izkazala za resnično, so še gorečneje vztrajale. Že trikrat je Feb snel jarem konjem, potopljenim v ibersko reko, in v četrti noči so žarele sijoče zvezde, ko je zvita Ajetova hči na bučen ogenj pristavila čisto vodo in zelišča brez čarovne moči.
Kralja, čigar telo je povsem omagalo, je že objemal smrti podoben spanec, z njim pa tudi njegove stražarje; priklicali so ga zagovori in moč čarovnega jezika. Po njenem ukazu so hčere s Kolhidko prestopile prag in obstopile posteljo. »Kaj zdaj omahujete, brezdelnice? Izvlecite meče,« je rekla, »in iztočite staro kri, da prazne žile napolnim z mladostno. V vaših rokah sta očetovo življenje in mladost: če ga vsaj malo ljubite in ne gojite praznih upov, izpolnite dolžnost do očeta, z rezili izženite starost in z zabodenim mečem izpustite pokvarjeno kri.« Ob teh spodbudah je najbolj vdana prva zagrešila brezbožnost;
da ne bi bila zločinska, je storila zločin. Vendar nobena ni mogla gledati svojih udarcev; obračale so oči proč in z odvrnjenimi obrazi s krutimi rokami zadajale slepe rane. Čeprav je iz njega lila kri, se je oprl na komolec in napol razmesarjen skušal vstati s postelje; sredi tolikih mečev je iztegnil blede roke in rekel: »Kaj počnete, hčere? Kdo vas je oborožil za očetovo smrt?« Upadel jim je pogum in roke so omahnile.
Ko je hotel še govoriti, mu je Kolhidka prerezala grlo, mu presekala besede in razmesarjeno telo potopila v vročo vodo.
