Prevod

Tako je dejal in pri priči so opustili takšne pogovore, veslanju pa so se predajali z neutrudnim trudom. Kmalu so šli mimo hitro tekoče reke Rebas in pečine Kolone, nedolgo zatem pa preveslali tudi mimo rta Melajna ter nato mimo izliva Filide, kjer je nekoč Dipsak v svojem domu sprejel Atamantovega sina, ko je ta na ovnu bežal iz mesta Orhomen. Dipsaka je rodila travniška nimfa; prevzetnost mu ni bila po volji, temveč je rad ob vodah svojega očeta živel z materjo in pasel črede ob bregovih.

Kmalu so šli mimo njegovega svetišča in ob pogledu na široke rečne bregove, ravnico in globoko tekočo Kalpo pluli naprej; kakor ves dan so tudi v brezvetrni noči gnali ladjo z neutrudnimi jelovimi vesli.

Kakor se trudijo vprežni voli, ko orjejo razmočeno njivo, in jim neizmeren znoj teče po bokih in vratu, oči pa se jim pod jarmom obračajo vstran, medtem ko iz gobcev neprestano hrope suha sapa in z roževinastimi parklji pritiskajo ob tla ter se mučijo ves dan,

tako so junaki vlekli vesla iz morja. Ko še ni bilo nesmrtne luči, a tudi ne več goste teme in je noč že prepredal rahel svit, ki mu prebujeni pravijo somrak zore, so priveslali v pristanišče samotnega otoka Tiniade in od izčrpavajočega napora stopili na kopno.

Tedaj se jim je prikazal Letin sin, ki je prihajal iz Likije in potoval daleč k brezštevilnemu ljudstvu Hiperborejcev. Na obeh straneh obraza so mu zlati, bujni kodri valovali ob vsakem koraku; v levici je vihtel srebrni lok, čez hrbet pa mu je z rame visel tul. Pod njegovimi nogami se je tresel ves otok in valovi so pljuskali na obalo.

Ko so ga zagledali, jih je obšel neizmeren strah in nihče si ni drznil pogledati naravnost v lepe božje oči. Stali so s pogledi, uprtimi v tla, on pa je daleč skozi zrak odšel nad morje. Šele čez čas je Orfej spregovoril junakom: »Dajte, ta otok razglasimo za sveti otok Apolona Jutranjega, saj se nam je vsem prikazal, ko je ob zori šel mimo. Darujmo mu, kar imamo, in postavimo oltar na obali. Če pa nam nakloni varno vrnitev v hajmonsko deželo, mu bomo tedaj darovali stegna rogatih koz.

Zdaj vas pozivam, da si njegovo milost pridobimo zgolj z dimom daritve in pitnimi darovi. Bodi nam milostljiv, vladar, bodi milostljiv, ti, ki si se nam prikazal!« Tako je dejal. Eni so nemudoma postavili oltar iz kamenja, drugi pa so se razšli po otoku in iskali, ali bi kje zagledali srne ali divje koze, kakršne se v velikem številu pasejo v gostem gozdu.

Letin sin jim je naklonil plen. Od vseh živali so na svetem oltarju pobožno sežigali stegna, ovita v dvojno plast tolšče, in klicali Apolona Jutranjega. Okrog gorečih darov so se razvrstili v širok plesni krog ter s pesmijo slavili lepega Fojba: »Ie, Pajan! Ie, Pajan!« Z njimi je plemeniti Ojagrov sin ob bistonijski formingi vodil zvenečo pesem: kako je nekoč pod skalnim pobočjem Parnasa s puščicami pokončal pošastno Delfino, ko je bil še gol mladenič in se še veselil svojih kodrov.

Bodi nam milostljiv! Tvoji lasje, vladar, so vselej neostriženi, vselej nedotaknjeni, kakor veleva sveti red. Le Leta, Kojova hči, jih gladi s svojimi ljubimi rokami.

Korikijske nimfe, Plejstove hčere, so ga z mnogimi besedami spodbujale in vzklikale: »Ie!« Odtod izvira ta lepi pripev v Fojbovo čast.

Ko so ga proslavili s plesom in pesmijo, so ob svetih pitnih darovih prisegli, da bodo vselej pomagali drug drugemu v složnosti src, in se dotaknili daritev. Še danes tam stoji svetišče dobrohotne Sloge, ki so ga zgradili, ko so tedaj častili to preslavno boginjo.

Ko je napočila tretja zarja, so ob svežem zahodniku zapustili strmi otok. Od tam so pluli mimo izliva reke Sangarij na nasprotni obali, mimo rodovitne dežele Mariandincev, Likovih tokov in Antemoentskega jezera ter si jih ogledovali; med plovbo so v vetru drhtele vrvi in vsa ladijska oprema.

Ker je veter ponoči polegel, so zjutraj z veseljem pripluli v zavetje Aheruzijskega rta. Ta se dviga s strmimi stenami nad Bitinijskim morjem; pod njim so globoko zasidrane gladke skale, ki jih obliva morje, in okrog njih se z glasnim bobnenjem valijo valovi. Zgoraj, na samem vrhu, rastejo široko razvejane platane.

Od rta se proti notranjosti kopnega spušča odprta, globoka dolina, kjer je Hadova votlina, prekrita z gozdom in skalami. Iz nje ledena sapa, ki neprenehoma diha iz strašljive globine, vselej nalaga bel srež, ta pa se v opoldanskem soncu taja.

Na tem mračnem rtu nikoli ne vlada tišina, temveč ga od spodaj polni bučanje morja, hkrati pa šum listja, ki ga v globelih stresajo vetrovi.

Tam je tudi izliv reke Aheront, ki se prebija skozi rt in bruha v morje proti vzhodu; iz višav jo navzdol vodi globoka soteska.

V poznejših rodovih so jo Megarci iz Nisaje imenovali Rešiteljica ladij, ko so prišli naselit deželo Mariandincev. Rešila jih je namreč skupaj z ladjami, ko jih je zajel poguben vihar.

Tam so torej skozi Aheruzijski rt takoj zapluli z ladjo v zavetje, saj je veter pravkar ponehal. Njihov pristanek ni dolgo ostal skrit Liku, vladarju tiste dežele, in Mariandincem: po slovesu, ki so ga že prej slišali, so prepoznali može, ki so ubili Amika, in prav zaradi tega z njimi sklenili prijateljstvo.

Polidevka so pozdravljali kakor boga in se zgrinjali k njemu od vsepovsod, saj so se že dolgo bojevali z nasilnimi Bebriki.

Tistega dne so vsi skupaj v Likovih dvorih, potem ko so se napotili v mesto, v prijateljskem vzdušju sedli h gostiji in si s pogovorom razveseljevali srce.

Ajzonov sin mu je pripovedoval o rodu in imenu vsakega izmed svojih tovarišev, o Pelijevih ukazih in o tem, kako so jih gostoljubno sprejele lemnoške žene, pa tudi o vsem, kar so storili pri Kiziku v deželi Dolionov; ἐτελεσσαν· v izvirnem besedilu popravljena napaka v naglasnem znamenju (ἐτελεσσαν).

Povedal mu je, kako so prišli v mizijski Kios, kjer so proti svoji volji zapustili junaka Herakleja, in mu razložil Glavkove besede; kako so premagali Bebrike in Amika, govoril je o Finejevih prerokbah in trpljenju, pa o tem, kako so ušli Kianejskim skalam in na otoku videli Letinega sina. Ko je tako pripovedoval po vrsti, je poslušalcu očaral srce; toda zaradi Herakleja, ki so ga pustili za seboj, ga je obšla žalost in vsem je dejal: »Prijatelji, brez pomoči kakšnega moža opravljate tako dolgo plovbo do Ajeta! Dobro ga namreč poznam, saj sem ga videl prav tu, v dvorih svojega očeta Daskila, ko je peš prek azijskega kopnega prišel sem s pasom bojevite Hipolite. Tedaj mi je šele poganjal prvi puh na licih.

Ob pogrebnih igrah za našega brata Priolaja, ki so ga ubili mizijski možje in za katerim ljudstvo odtlej žaluje z nadvse otožnimi žalostinkami, je v pestnem boju pokončal mogočnega Titija, ki je med vsemi mladeniči slovel po lepoti in moči; zobe mu je izbil na tla.

Skupaj z Mizijci je oblasti mojega očeta podvrgel tudi Frigijce, ki prebivajo na sosednjih poljih, pridobil pa mu je še bitinijska plemena z njihovo deželo, vse do izliva Rebasa in pečine Kolone. Prav tako so se mu uklonili Pelopovi Paflagonci, vsi, ki jih obdaja temna voda Bilaja.

Zdaj pa so me Bebriki in Amikova nasilnost, odkar Heraklej prebiva daleč od tod, oropali velikega dela dežele, ki so si ga dolgo odrezovali, dokler niso meje pomaknili do močvirnih bregov globoko tekočega Hipija.

A po vaših rokah so prejeli povračilo. In prepričan sem, da Tindarejev sin tistega dne ni brez volje bogov prinesel pogube Bebrikom, ko je ubil tistega moža.

Zato vam bom zdaj, kolikor morem, z veseljem povrnil dobroto. Takšna je namreč dolžnost šibkejših mož, kadar jim močnejši prvi priskočijo na pomoč.

Svojega sina Daskila bom poslal, da se vam vsem pridruži na plovbi. Če bo šel z vami, boste na poti čez morje naleteli na gostoljubne ljudi vse do samega izliva Termodonta.

Tindarejevima sinovoma pa bom visoko na Aheruzijskem rtu postavil vzvišeno svetišče; vsi pomorščaki ga bodo že od daleč videli z morja in ju prosili milosti. Pozneje bi jima pred mestom kakor bogovoma odmeril še rodovitna polja na ravnici, primerni za oranje.«

Tako so se ves dan posvečali gostiji. Zgodaj zjutraj pa so se naglo odpravili k ladji. Z njimi je šel tudi sam Lik in jim dal odnesti neštete darove; obenem je sina poslal od doma na pot.

Tedaj je usojena smrt zadela Abantovega sina Idmona, ki je slovel po vedeževanju. Toda vedeževanje ga ni rešilo, saj mu je bilo namenjeno umreti. Na močvirnem bregu s trstjem porasle reke je namreč ležal in si v blatu hladil boke ter velikanski trebuh merjasec z belimi čekani, pogubna pošast, ki so se je bale celo nimfe močvirij. Noben človek ni vedel zanj; sam se je pasel po prostranem močvirju.

Abantov sin pa je hodil ob nabrežju blatne reke. Iznenada je merjasec iz skrivališča visoko planil iz trstja in ga zadel v stegno, ga razparal ter mu skupaj s kostjo presekal kite.

Ostro je zakričal in padel na tla; ob pogledu na ranjenca so vsi hkrati zavpili. Pelej je takoj s kopjem sunil proti pogubnemu merjascu, ki se je pognal v beg proti močvirju. Ta se je spet obrnil in planil nadenj, toda Idas ga je zabodel in z rjovenjem je padel ob ostrem kopju.

Merjasca so pustili tam ležati na tleh, tovariši pa so umirajočega Idmona žalostni odnesli na ladjo, kjer je izdihnil v njihovih rokah.

Tedaj so nehali skrbeti za plovbo in v žalosti ostali, da bi pokojnika pokopali. Tri polne dni so ga objokovali, četrti dan pa so ga pokopali z velikimi častmi. Pri pogrebu jim je pomagalo ljudstvo s samim kraljem Likom; zaklali so nešteto ovac za pogrebno daritev, kakor veleva običaj za umrle.

V tisti deželi je res nasuta gomila tega moža, na njej pa stoji znamenje, ki ga lahko vidijo tudi poznejši rodovi: deblo divje oljke, kakršno uporabljajo pri gradnji ladij. Še vedno zeleni v listju malo pod Aheruzijskim rtom. In če moram po navdihu Muz tudi to povedati brez ovinkov: Fojb je Bojotijcem in Nisajcem izrecno naročil, naj si tega moža pridobijo za milostnega zaščitnika mesta in okrog debla tiste starodavne oljke zgradijo mesto. Toda namesto bogaboječega Ajolovega potomca Idmona še zdaj častijo Agamestorja.

Kdo pa je bil drugi, ki je umrl? Kajti junaki so takrat nasuli še eno gomilo pokojnemu tovarišu. Še danes sta namreč vidni grobni znamenji obeh mož.

Pravijo, da je umrl Tifis, Hagnijev sin; ni mu bilo usojeno pluti še dlje. Tudi njega je tam, daleč od domovine, pokopala kratka bolezen, medtem ko je družba opravljala pogrebne obrede za Abantovega sina.

Ob tej pogubni nesreči jih je prevzela neznosna žalost. Ko so tudi njega pokopali prav tam, blizu prvega, so nemočni polegli ob morju, zaviti v plašče mirno ležali in niso mislili ne na hrano ne na pijačo. Žalost jim je zatemnila srce, saj se je upanje na vrnitev zdelo silno oddaljeno.

In še dlje bi bili potrti ostali tam, če ne bi Hera vlila izrednega poguma Ankaju, ki ga je ob vodah Imbrasa Astipalaja rodila Pozejdonu. Izvrstno je namreč znal krmariti; stopil je k Peleju in mu dejal: »Ajjakov potomec, kako naj bo častno, da opustimo svoje naloge in dolgo ostajamo v tuji deželi? Jazon me ni odpeljal iz Partenije za runom toliko zaradi moje bojne spretnosti — ἐόντά: v izvirnem besedilu popravljena napaka v naglasnem znamenju (ἐόντά) — kakor zaradi mojega poznavanja ladij.

Zato naj te za ladjo niti malo ne skrbi. Tudi drugi izkušeni možje so tu; kogarkoli izmed njih postavimo na krmo, nihče ne bo ogrozil plovbe. Hitro jim torej vse to povej in jih pogumno spodbudi, naj se spet posvetijo nalogi.«

Tako je dejal in Pelejevo srce je preplavilo veselje. Brez odlašanja je stopil mednje in spregovoril: »Nesrečniki, zakaj se tako predajamo jalovi žalosti?

Onadva sta pač umrla po usodi, ki jima je bila odmerjena; med nami pa so krmarji, in to številni. Zato se ne odrecimo poskusu, temveč vstanite k delu in odvrzite bridkost!«

Ajzonov sin pa mu je v svoji nemoči odgovoril: »Ajjakov potomec, kje so ti krmarji? Tisti namreč, o katerih smo prej trdili, da so izkušeni, povešajo glave in so še bolj potrti kakor jaz.

Zato tudi nam napovedujem enako pogubo kakor umrlima, če ne bomo mogli ne priti do mesta strašnega Ajeta ne se spet vrniti v grško deželo onkraj skal. Prav tu nas bo brez slave pokopala nesrečna usoda, medtem ko se bomo zaman starali.«

Tako je dejal; Ankáj pa se je z veliko vnemo ponudil, da bo vodil hitro ladjo, saj ga je k temu spodbudila boginja. Za njim so vstali še Ergin, Navplij in Evfem, željni prevzeti krmilo. Toda njih so zadržali, Ankaju pa je pritrdila večina tovarišev.

Dvanajsti dan so se torej ob zori vkrcali, saj jim je pihal močan, ugoden zahodnik. Hitro so z vesli prečkali Aheront, nato pa so, zaupajoč vetru, razpeli jadra in daleč naprej mirno pluli z razpetim platnom.

Kmalu so prišli do izliva reke Kalihor, kjer je, kakor pravijo, Zevsov nizejski sin, ko je zapustil indijska ljudstva in se vrnil naselit v Tebe, obhajal skrivne obrede ter prirejal plese pred votlino, v kateri je prebil svete, resnobne noči. Odtod okoliški prebivalci reko imenujejo Kalihor, votlino pa Avlij.