Prevod

Od tam so zagledali grob Stenela, Aktorjevega sina, ki se je vračal iz silovite vojne z Amazonkami — saj se je bil na pohod pridružil Herakleju — in je, zadet s puščico, umrl tam na morskem obrežju.

Niso več pluli naprej. Sama Perzefona je namreč poslala objokano dušo Aktorjevega sina, ki jo je prosil, da bi vsaj za hip videl može, sorodne po duhu.

Stopil je na vrh gomile in opazoval ladjo, takšen, kakršen je odhajal v boj; okoli glave mu je sijala lepa čelada s štirimi grebeni in škrlatno perjanico.

Nato je spet potonil v globoko temo; možje pa so ob pogledu nanj ostrmeli. Videc jim je velel, naj pristanejo in ga pomirijo z daritvami: to je bil Mops, Ampikov sin.

Brž so zvili jadro, vrgli vrvi na obalo in se zbrali okoli Stenelovega groba. Zanj so izlili pitne daritve in mu posvetili zaklane ovce.

Poleg teh daritev so Apolonu, varuhu ladij, postavili oltar in sežgali stegna žrtvenih živali; Orfej pa je tam položil svojo liro. Zato se kraj še danes imenuje Lira.

Ko je veter znova močno zapihal, so se nemudoma vkrcali na ladjo; spustili so jadro in ga napeli z vrvmi na obeh spodnjih vogalih. Ladja je drvela na odprto morje naravnost, kakor skobec visoko v zraku, ki razpre krila in se hitro prepusti vetru, ne da bi z njimi zamahoval, temveč mirno lebdi na njihovem razponu.

Že so pluli mimo izliva Partenija, kamor vdira slano morje, najmilejše med rekami; v njej si deklica, Letina hči, kadar se po lovu vrača na nebo, hladi telo v prijetnih vodah.

Nato so vso noč neutrudno hiteli naprej in pluli mimo Sezama in strmih Eritinov, Krobiala, Kromne in gozdnatega Kitorja.

Od tam so ob prvih sončnih žarkih obšli Karambis, nato pa z vesli pluli vzdolž dolge obale ves dan in še noč za njim.

Kmalu so prispeli v asirsko deželo, kjer je Zevs naselil Sinopo, Azopovo hčer, in ji sam zagotovil devištvo, saj ga je z zvijačo ujela v lastno obljubo.

Želel si je namreč njene ljubezni in ji obljubil, da ji bo dal vse, kar bi si v srcu zaželela. Ona pa ga je prebrisano prosila, naj ji ohrani devištvo.

Tako je ukanila tudi Apolona, ki si je želel njene postelje, in za njim še rečnega boga Halisa. Prav tako je noben moški ni nikoli osvojil v ljubečem objemu.

Tam so tedaj prebivali sinovi slavnega Deimaha iz Trike: Deileon, Avtolik in Flogij, ki so se bili ločili od Herakleja. Ko so opazili odpravo junaških mož, so jim prišli naproti in jim povedali, kdo so. Niso hoteli več ostati na istem kraju, temveč so se vkrcali na ladjo, saj je ravno tedaj zapihal severozahodnik.

Skupaj z njimi so nato, gnani od hitrega vetra, pustili za seboj reko Halis in nedaleč tekoči Iris pa tudi iztegnjeni del asirske dežele. Še istega dne so od daleč obšli rt Amazonk, ki oklepa pristanišče.

Tam je nekoč junak Heraklej iz zasede ujel Melanipo, Aresovo hčer, ko je prišla iz mesta; za njeno odkupnino mu je Hipolita izročila svoj pisano okrašeni pas, da bi rešila sestro, in on jo je nepoškodovano poslal nazaj.

V zalivu ob tem rtu, pri izlivu Termodonta, so pristali, saj se je med njihovo plovbo morje razburkalo. Nobena reka mu ni podobna in nobena ne razpošilja po deželi toliko tokov, ki se od nje ločeno razvejajo.

Če bi jih kdo preštel enega za drugim, bi do štirih stotin zmanjkal le eden; pravi izvir pa je en sam. Njegova voda se spušča v deželo z visokih gora, ki se, kakor pravijo, imenujejo Amazonske.

Od tam se razliva naravnost v bolj strmo notranjost, zato so njegove poti vijugaste. Vedno znova se posamezni tok obrne tja, kjer najde najnižji del zemlje: eden daleč proč, drugi v bližini. Mnogi rokavi so brez imena, kjer se odcepijo; sam pa, združen z nekaj izmed njih, vidno izbruhne v Negostoljubno morje ob ukrivljenem rtu.

Če bi se tam zadržali, bi se z Amazonkami zapletli v boj, in ta spopad ne bi minil brez krvi — kajti Amazonke niso bile krotke ženske in niso spoštovale postav, ko so prebivale na Dojantski ravnici. Ljubile so nasilje, ki prinaša gorje, in Aresova dela; saj so bile tudi po rodu hčere Aresa in nimfe Harmonije, ki je bogu rodila bojevite deklice, ko je z njim legla v zavetju Akmonijskega gaja — če se po Zevsovi volji ne bi znova dvignil severozahodni veter. Z njegovo pomočjo so zapustili zaobljeno obalo, kjer so se Temiskirske Amazonke že oboroževale.

Niso namreč živele vse skupaj v enem mestu, temveč po deželi, razdeljene na tri plemena: posebej te, ki jim je takrat vladala Hipolita, posebej Likastijske in posebej Hadezijske, metalke kopij. Naslednji dan in v noči, ki mu je sledila, so prispeli ob deželo Halibov.

Tem ni mar ne oranja z voli ne kakšnega drugega gojenja sladkih sadežev; prav tako ne pasejo čred na rosnih pašnikih.

Kopljejo pa trdo zemljo, ki skriva železo, in zaslužek od njega menjajo za živež. Nikoli jim ne napoči zarja brez dela, temveč v črnih sajah in dimu prenašajo težke napore.

Takoj za njimi so obšli rt Zevsa Genetajskega in varno pluli mimo dežele Tibarenov. Tam, kadar žene možem rodijo otroke, možje ležejo v posteljo in stokajo z obvezanimi glavami; žene pa jim skrbno strežejo s hrano in jim pripravljajo kopeli kakor porodnicam.

Za njimi so pluli mimo Svete gore in dežele, kjer Mosinojki v gorah prebivajo v lesenih stolpih, mosinih, po katerih so dobili tudi svoje ime.

Njihove navade in postave so drugačne. Vse, kar je primerno početi javno, bodisi med ljudmi bodisi na trgu, opravljajo doma; kar pa mi delamo v hišah, oni brez sramu počnejo zunaj, sredi ulic.

Tudi pred javnim ljubljenjem jih ni sram, temveč se kakor svinje na paši, ne da bi jih navzoči vsaj malo spravljali v zadrego, na tleh združujejo z ženskami v občevanju, ki je vsem na očeh.

Njihov kralj sedi v najvišjem lesenem stolpu in številnim podanikom izreka pravične sodbe, nesrečnik. Če se namreč pri sojenju kakor koli pregreši, ga za tisti dan zaprejo in pustijo lačnega.

Ko so pluli mimo njih, so se že skoraj nasproti Aresovega otoka ves dan prebijali z vesli, saj je blag veter ob mraku pojenjal.

Tedaj so nad seboj opazili eno od Aresovih ptic, prebivalk otoka, ki je švignila skozi zrak. Stresla je peruti in proti ploveči ladji izstrelila ostro pero; to se je zarilo v levo ramo plemenitega Ojleja. Iz rok je izpustil veslo, ko ga je zadelo, drugi pa so osupli strmeli v pernati izstrelek.

Eribot, ki je sedel poleg njega, mu ga je izvlekel in obvezal rano; s svoje nožnice je odvezal jermen, na katerem je visela. Tedaj se je prikazala še druga ptica, ki je priletela za prvo. Toda junak Klitij, Evritov sin, je že napel ukrivljeni lok in proti ptici izpustil hitro puščico; zadel jo je, da se je zavrtela in padla blizu hitre ladje.

Tedaj jim je spregovoril Amfidamant, Alejev sin: »Aresov otok je že blizu nas; tudi sami to veste, ko ste videli te ptice. Ne verjamem pa, da nam bodo puščice dovolj pomagale, da bomo lahko stopili na kopno. Domislimo se torej druge zvijače, ki nam bo v pomoč, če nameravate pristati, kakor je naročil Finej in kakor se spominjate.

Saj niti Heraklej, ko je prišel v Arkadijo, z lokom ni mogel pregnati ptic, ki so plavale po Stimfalskem jezeru; to sem videl na lastne oči.

V rokah pa je stresal bronasto ropotuljo in z visoke vzpetine zganjal hrup; ptice so zbežale daleč stran in kričale od groze.

Zato si tudi zdaj izmislimo podobno zvijačo. Sam bi vam povedal, kaj sem si domislil glede na tedanji dogodek. Na glave si nadenite čelade z visokimi perjanicami; polovica naj izmenoma vesla, polovica pa naj ladjo zavaruje z gladkimi kopji in ščiti.

Vsi skupaj zaženite strašen krik, da jih prestrašijo nenavadni hrup, nihajoče perjanice in kopja, dvignjena nadnje. Ko pa prispemo do samega otoka, tedaj ob vpitju še silovito udarjajte po ščitih.«

Tako je govoril in njegov koristni načrt je bil vsem po volji. Na glave so si nadeli bronaste čelade, ki so strašno sijale, na njih pa so se zibale škrlatne perjanice. Eni so izmenoma veslali, drugi pa so s kopji in ščiti prekrili ladjo.

Kakor kdo pokrije dvoriščno poslopje s strešniki, da bi bili hiši v okras in jo varovali pred dežjem, in se vsak tesno prilega drugemu, ker se po vrsti prekrivajo, tako so tudi oni s sklenjenimi ščiti pokrili ladjo.

Kakor se razlega bojni vrvež množice mož, ki se poženejo naprej, kadar se trčijo bojne vrste, takšen krik se je z ladje dvigal visoko v zrak. Niso videli nobene ptice več; ko pa so se približali otoku in zabobneli po ščitih, so se ptice nemudoma v neštetih množicah prestrašeno dvignile sem in tja.

Kakor kadar Kronov sin iz oblakov pošlje gosto točo nad mesto in hiše, prebivalci pa pod strehami poslušajo njeno ropotanje in mirno sedijo, saj jih nevihta ni presenetila nepripravljenih, temveč so že prej utrdili ostrešje: tako so ptice gosto izstreljevale peresa proti njim, medtem ko so letele visoko čez morje proti goram na nasprotnem bregu.

Kaj je torej Finej nameraval, ko je velel, naj božanska odprava junaških mož pristane tukaj? In kakšna korist naj bi jih pričakala, da so si jo tako želeli?

Friksovi sinovi so se vračali proti mestu Orhomenu iz Aje, od kitajskega Ajeta; vkrcali so se na kolhidsko ladjo, da bi prevzeli neizmerno očetovo bogastvo, saj jim je ob smrti naročil to pot.

Tistega dne so bili že zelo blizu otoka. Zevs pa je vzdignil siloviti severni veter, da bi z dežjem zaznamoval vlažni prihod Arkturja. Podnevi je veter v gorah le rahlo stresal listje na najvišjih vršičkih vej; ponoči pa je silovito planil nad morje in vzdignil valove, tuleč v sunkih. Črna megla je zagrnila nebo in nikjer se skozi oblake ni pokazala svetla zvezda; vse naokoli je ležala gosta tema.

Premočene in trepetajoče pred strašno smrtjo so Friksove sinove valovi nemočno nosili s seboj. Silovit veter jim je odtrgal jadra in tudi samo ladjo, ki so jo pretresali bučeči valovi, prelomil na dvoje.

Tedaj so se po božjem navdihu vsi štirje oprijeli velikega bruna, enega izmed mnogih, ki so se raztresla ob razbitju ladje, prej trdno speta z žeblji.

Valovi in sunki vetra so jih v stiski nosili proti otoku, le malo stran od smrti. Nemudoma se je utrgal neizmeren naliv in lil na morje, otok in vso deželo nasproti njega, kjer so prebivali objestni Mosinojki.

Zagon vala je Friksove sinove skupaj s trdnim brunom vrgel na obrežje otoka v črni noči. Neskončni dež, ki ga je pošiljal Zevs, je ponehal ob sončnem vzhodu. Kmalu so se srečali z junaki in Argos je prvi spregovoril: »Pri Zevsu, ki bdi nad vsem, vas prosimo, kdor koli ste, bodite nam naklonjeni in pomagajte nesrečnikom.

Na morju so namreč siloviti viharji z vso močjo raztresli vsa bruna naše uboge ladje, na katero smo se vkrcali in pluli po nujnem opravku.

Zato vas zdaj na kolenih prosimo, da nam, če vas omehčamo, daste vsaj kaj, s čimer bi si pokrili telesa, in poskrbite za nas, da se usmilite mož svojih let, ki jih je zadela nesreča.

Spoštujte nas, tujce in prosilce, zavoljo Zevsa, varuha gostov in priprošnjikov; saj so tako prosilci kakor tujci Zevsovi varovanci in tudi nad nami zagotovo bdi.«

Ajzonov sin ga je nato premišljeno vprašal, ker je slutil, da se izpolnjujejo Finejeve prerokbe: »Vse to vam bomo takoj rade volje priskrbeli.

Toda povej mi po resnici, v kateri deželi prebivate in kakšen opravek vas žene čez morje, pa tudi svoja slavna imena in rod.«

Argos, nemočen v svoji nesreči, mu je odgovoril: »Mislim, da ste gotovo že slišali, kako je neki Friks, Ajolov potomec, iz Grčije prišel v Ajo: Friks, ki je prispel v Ajetovo mesto na ovnu, ki ga je Hermes napravil zlatega. Njegovo runo bi lahko videli še danes.

Po ovnovem lastnem naročilu ga je nato žrtvoval Zevsu, Kronovemu sinu, varuhu ubežnikov. Ajet ga je sprejel v svojo palačo in mu z radostnim srcem dal hčer Halkiopo za ženo, ne da bi zahteval ženitvene darove.

Midva in moja brata smo njuni potomci. Friks pa je že umrl v visoki starosti v Ajetovi palači; mi zdaj v poslušnosti očetovemu naročilu plujemo v Orhomen po Atamantovo imetje.

Če pa želiš izvedeti tudi naša imena: temu je ime Kitisor, temu Frontis, onemu Melas; mene pa lahko kličete Argos.«

Tako je govoril in junaki so se srečanja razveselili; osupli so jih obstopili. Jazon pa jim je znova primerno odgovoril s temi besedami: »Torej ste res naši sorodniki po očetovi strani in nas prosite, naj vam naklonjeno pomagamo v nesreči.

Kretej in Atamant sta bila namreč brata. Jaz pa sem Kretejev vnuk in s temi tovariši plujem iz same Grčije v Ajetovo mesto.

Toda o tem si bomo več povedali pozneje. Zdaj se najprej oblecite; mislim namreč, da ste po volji nesmrtnih prišli v stiski v moje roke.«

Tako je rekel in jim dal z ladje oblačila, da so se oblekli. Nato so vsi skupaj odšli k Aresovemu svetišču, da bi žrtvovali ovce. Hitro so se postavili okoli žrtvenega ognjišča, ki je stalo zunaj nepokritega templja, zgrajenega iz kamnov. V njem pa je bil postavljen črn sveti kamen, pred katerim so nekoč molile vse Amazonke.

Ko so prihajale sem z nasprotne obale, jim ni bilo dovoljeno na tem ognjišču sežigati darov ovc in goveda; temveč so razkosavale konje, ki so jih v velikem številu redile.

Ko so opravili daritev in se najedli slastne gostije, je Ajzonov sin začel govoriti: »Zevs resnično vidi vse; nikoli mu ne ostanemo skriti ljudje, ki nismo ne bogaboječi ne pravični.

Kakor je vašega očeta rešil smrti, ki mu jo je namenila mačeha, in mu v daljavi podaril neizmerno bogastvo, tako je zdaj tudi vas nepoškodovane rešil pogubnega viharja. Na tej ladji lahko plujete v eno ali drugo smer, kamor vam je ljubo, bodisi proti Aji bodisi proti bogatemu mestu božanskega Orhomena.

Kajti Atena jo je zasnovala in z bronastim rezilom posekala les na pelijskih vrhovih; skupaj z njo jo je Argos zgradil. Vašo ladjo pa je razbil divji val, še preden ste se približali skalam, ki se v ozkem morskem prehodu ves dan zaletavajo druga v drugo.

Zato nam tudi vi pomagajte, ko se trudimo prinesti zlato runo v Grčijo, in bodite naši vodniki na plovbi; odpravili smo se namreč poravnat dolg za Friksovo žrtev in odvrnit Zevsovo jezo od Ajolovih potomcev.«

Tako jih je nagovarjal in bodril, oni pa so se ob teh besedah zgrozili. Niso namreč verjeli, da jim bo Ajet naklonjen, če bodo hoteli odnesti ovnovo runo. Zato je takole spregovoril Argos, žalosten, ker so se lotili takšne odprave: »Prijatelji, kolikor je v naši moči, vam nikoli ne bomo odrekli pomoči, niti najmanjše, kadar koli jo boste potrebovali.

Toda Ajet je strašno prežet s pogubno krutostjo; zato se zelo bojim te plovbe. Ponaša se, da je Helijev sin; okoli njega pa prebivajo nešteta kolhidska ljudstva. Z Aresom samim bi se lahko kosal po strašnem bojnem kriku in veliki moči.

Pa tudi brez Ajetove vednosti ni lahko vzeti runa, saj ga z vseh strani varuje takšna kača, nesmrtna in nikoli speča, ki jo je sama Gaja rodila na pobočjih Kavkaza, kjer stoji Tifonova skala. Tam je, kakor pravijo, Tifonu, ko ga je strela Zevsa, Kronovega sina, zadela, ker je proti njemu iztegnil mogočne roke, z glave kapljala vroča kri. Nato je dospel do gora in Nizajske ravnice, kjer še zdaj leži potopljen pod vodami Serbonidskega jezera.«

Tako je govoril in mnogim so lica nemudoma pobledela, ko so slišali za tolikšen podvig. Toda Pelej je brž odgovoril s pogumnimi besedami: »Dragi prijatelj, ne plaši si preveč srca.

Saj nam poguma vendar ne manjka tako zelo, da bi bili v spopadu z orožjem slabši od Ajeta. Mislim, da tudi mi prihajamo tja vešči boja, saj smo skoraj vsi potomci krvi blaženih bogov.

Če nam torej ne bo prijazno izročil zlatega runa, verjamem, da mu kolhidska ljudstva ne bodo pomagala.« Tako so se izmenoma pogovarjali, dokler niso po večerji siti legli spat.

Ko so zgodaj vstali, je pihal močan ugoden veter. Dvignili so jadra, ki so se pod njegovimi sunki napela, in brž pustili Aresov otok daleč za seboj.

Ko se je spustila noč, so pluli mimo Filirinega otoka. Tam je Kronos, Uranov sin, legel s Filiro, ko je na Olimpu še vladal Titanom, Zevsa pa so v kretski votlini še vzgajali idajski Kureti. Prevaral je Rejo in se združil s Filiro; boginja pa ju je zalotila sredi ljubljenja. Skočil je iz postelje in zbežal, po postavi podoben grivatemu konju; Oceanova hči Filira pa je od sramu zapustila tisti kraj in svoja bivališča ter odšla v visoke gore Pelazgov, kjer je iz te nenavadne združitve rodila velikanskega Hirona, deloma podobnega konju, deloma bogu.

Od tam so pluli mimo Makronov, prostrane dežele Behirov in objestnih Sapirov, za njimi pa še Bizirov; kajti ves čas so naglo rezali valove, gnani od blagega vetra.

Že se jim je med plovbo prikazoval najgloblji zaliv Ponta. Že so se dvigali prepadni vrhovi kavkaških gora, kjer je Prometej, z udi priklenjenimi k trdim skalam v nezlomljivih bronastih okovih, s svojimi jetri hranil orla, ki se je vedno znova vračal.

Proti večeru so ga videli, kako je z ostrim šumenjem preletel ladjo visoko, blizu oblakov; vendar je z zamahom peruti ob preletu stresel vsa jadra.

Ni bil namreč po postavi podoben navadni nebesni ptici, temveč je s hitrimi perutmi zamahoval kakor z gladko obtesanimi vesli. Nedolgo zatem so zaslišali presunljivo stokanje Prometeja, ko mu je trgal jetra; nebo je odmevalo od njegovih krikov, dokler niso spet zagledali mesojedega orla, kako z gore leti po isti poti nazaj.

Ponoči so po Argosovih napotkih prispeli do širokega toka Fazisa in skrajnega roba morja. Nemudoma so jadra in prečko pospravili v votlo ležišče za jambor, nato pa spustili še sam jambor, da je ležal postrani. Z vesli so hitro zapluli v mogočni rečni tok, ki se je pred njimi umikal, šumeč na vse strani. Na levi roki so imeli strmi Kavkaz in kitajsko mesto Ajo, na drugi strani pa Aresovo ravnico in svete gaje tega boga, kjer je kača budno varovala runo, razprostrto na košatih hrastovih vejah.

Ajzonov sin je sam iz zlate čaše v reko izlil medeno sladke daritve čistega vina Gaji, bogovom dežele in dušam umrlih junakov. Prosil jih je, naj jim naklonjeno pomagajo in jih obvarujejo nesreče ter milostno sprejmejo privezne vrvi njihove ladje.

Tedaj je Ankáj spregovoril takole: »Prispeli smo v kolhidsko deželo in v tokove Fazisa; čas je, da se med seboj posvetujemo, ali bomo Ajeta poskusili omehčati s prijaznostjo ali pa nam bo uspela kakšna druga pot.«

Tako je rekel. Jazon pa je po Argosovem nasvetu velel, naj ladjo s sidri trdno zasidrajo, potem ko zaplujejo v gosto zasenčeno močvirje, ki je bilo tik ob njihovi poti. Tam so vso noč počivali.

Kmalu se jim je prikazala težko pričakovana zarja.