Prevod

Neki oče je imel dva sinova. Starejši je bil bister in pameten in se je znal v vsem dobro znajti. Mlajši pa je bil neumen, ničesar ni mogel razumeti in se ničesar naučiti, in kadar so ga ljudje videli, so govorili: »S tem bo imel oče še veliko skrbi!« Kadar je bilo treba kaj postoriti, je moral vselej opraviti starejši; če pa mu je oče pozno zvečer ali celo ponoči naročil, naj gre kaj iskat, pot pa je vodila čez pokopališče ali kak drug srhljiv kraj, je navadno odgovoril: »O ne, oče, tja ne grem, kar srh me spreletava!« Kajti bal se je. Tudi kadar so zvečer ob ognju pripovedovali zgodbe, ob katerih se človeku naježi koža, so poslušalci včasih rekli: »Oh, kar srh me spreletava!« Mlajši je sedel v kotu, poslušal in ni mogel razumeti, kaj naj bi to pomenilo. »Zmeraj govorijo: srh me spreletava, srh me spreletava! Mene pa nič ne spreletava. To bo že kakšna umetnost, o kateri tudi ničesar ne vem.«

Pa se je zgodilo, da mu je oče nekoč rekel: »Poslušaj, ti tam v kotu, velik in močan postajaš, tudi ti se moraš naučiti česa, s čimer si boš služil kruh. Poglej, kako se tvoj brat trudi, pri tebi pa je ves trud zaman.« – »Oče,« je odgovoril, »prav rad bi se česa naučil; če bi bilo mogoče, bi se rad naučil, kako je, ko te spreleti srh. O tem še prav ničesar ne vem.« Starejši se je zasmejal, ko je to slišal, in si mislil: Ljubi bog, kakšen tepec je moj brat! Iz njega vse življenje ne bo nič. Kar hoče postati kavelj, se mora zgodaj ukriviti. Oče je zavzdihnil in mu odgovoril: »Kaj je srh, se boš že naučil, toda kruha si s tem ne boš služil.«

Kmalu zatem je prišel v hišo na obisk cerkovnik. Oče mu je potožil o svojih težavah in povedal, kako je njegov najmlajši sin v vsem neuk, kako ničesar ne zna in se ničesar ne nauči. »Pomislite, ko sem ga vprašal, s čim si namerava služiti kruh, je celo zahteval, naj ga kdo nauči, kaj je srh.« – »Če ni nič drugega,« je odgovoril cerkovnik, »se tega lahko nauči pri meni. Kar pošljite ga k meni, ga bom že obtesal.« Oče je bil zadovoljen, saj je pomislil: Fanta bo vendarle malo spravil v red. Cerkovnik ga je torej vzel k sebi in fant je moral zvoniti. Čez nekaj dni ga je opolnoči zbudil in mu velel, naj vstane, se povzpne v cerkveni stolp in pozvoni. Boš že spoznal, kaj je srh, si je mislil in skrivaj odšel pred njim. Ko je fant prišel na vrh, se obrnil in hotel prijeti za vrv zvona, je na stopnicah nasproti zvonične line zagledal belo postavo. »Kdo je tam?« je zaklical, a postava ni odgovorila in se ni niti ganila. »Odgovori,« je zaklical fant, »ali pa se poberi! Ponoči nimaš tukaj kaj iskati!« Cerkovnik pa je nepremično stal, da bi fant mislil, da je duh. Fant je še drugič zaklical: »Kaj hočeš tukaj? Spregovori, če si pošten človek, sicer te vržem po stopnicah!« Cerkovnik si je mislil: Saj ne misli tako zares, in ni dal glasu od sebe, temveč je stal, kakor da bi bil iz kamna. Tedaj ga je fant še tretjič pozval, in ker je bilo tudi to zaman, se je zaletel in pahnil duha po stopnicah, da je zgrmel deset stopnic niže in obležal v kotu. Nato je pozvonil, odšel domov, brez besede legel v posteljo in spal naprej. Cerkovnikova žena je dolgo čakala moža, a ga ni bilo nazaj. Nazadnje jo je zaskrbelo, zbudila je fanta in ga vprašala: »Ali ne veš, kje je moj mož? Pred teboj se je povzpel na stolp.« – »Ne,« je odgovoril fant, »nekdo pa je stal na stopnicah nasproti zvonične line, in ker ni hotel odgovoriti niti oditi, sem ga imel za lopova in ga pahnil dol. Kar pojdite pogledat, pa boste videli, ali je bil on. Žal bi mi bilo, če je bil.« Žena je odhitela in našla moža, ki je ležal v kotu, stokal in imel zlomljeno nogo.

Odnesla ga je dol, nato pa z glasnim vpitjem pohitela k fantovemu očetu. »Vaš fant,« je zaklicala, »je povzročil veliko nesrečo! Mojega moža je vrgel po stopnicah, da si je zlomil nogo. Spravite tega ničvredneža iz naše hiše!« Oče se je prestrašil, pritekel in fanta oštel. »Kakšne brezbožne vragolije so to! Sam zlodej ti jih je moral prišepniti.« – »Oče,« je odgovoril, »samo poslušajte, povsem nedolžen sem. Ponoči je stal tam kakor kdo, ki ima nekaj slabega za bregom. Nisem vedel, kdo je, in trikrat sem ga opozoril, naj spregovori ali odide.« – »Oh,« je rekel oče, »s teboj doživljam same nesreče. Poberi se mi izpred oči, nočem te več videti.« – »Prav rad, oče, samo počakajte, da se zdani, pa bom odšel in se naučil, kaj je srh. Tako bom vendarle znal nekaj, s čimer se bom lahko preživljal.« – »Nauči se, kar hočeš,« je rekel oče, »meni je vseeno. Tu imaš petdeset tolarjev, z njimi pojdi v širni svet in nikomur ne povej, od kod si in kdo je tvoj oče, kajti sram me je zaradi tebe.« – »Prav, oče, kakor želite. Če ne zahtevate nič drugega, bom to zlahka storil.«

Ko se je zdanilo, je fant spravil svojih petdeset tolarjev v žep, odšel na veliko deželno cesto in ves čas govoril sam pri sebi: »Ko bi me le spreletel srh! Ko bi me le spreletel srh!« Tedaj je prišel mimo neki mož in slišal, kako se fant pogovarja sam s seboj. Ko sta šla še nekoliko naprej in so se že videle vislice, mu je mož rekel: »Vidiš, tam stoji drevo, na katerem se je sedem mož poročilo z vrvarjevo hčerjo, zdaj pa se učijo leteti. Sedi pod njega in počakaj do noči, pa se boš že naučil, kaj je srh.« – »Če ni treba nič drugega,« je odgovoril fant, »bom to zlahka storil. Če pa se tako hitro naučim, kaj je srh, dobiš mojih petdeset tolarjev. Le vrni se jutri zjutraj k meni.« Fant je odšel k vislicam, sedel podnje in čakal do večera. Ker ga je zeblo, si je zakuril ogenj. Toda opolnoči je zapihal tako mrzel veter, da se kljub ognju ni mogel ogreti. In ko je veter obešence suval drugega ob drugega, da so se zibali sem in tja, si je mislil: Tebe zebe tu spodaj ob ognju, kako mora šele zebsti tiste zgoraj, da tako opletajo. Ker je bil usmiljen, je prislonil lestev, splezal nanjo, enega za drugim odvezal in vseh sedem spravil dol. Nato je razpihal ogenj, ga podkuril in jih posedel okoli njega, da bi se ogreli. Toda sedeli so tam in se niso ganili, ogenj pa jim je zajel obleko. Tedaj je rekel: »Pazite, sicer vas obesim nazaj gor.« Mrtveci pa niso poslušali, molčali so in pustili, da so njihove cunje gorele naprej. Tedaj se je razjezil in rekel: »Če nočete paziti, vam ne morem pomagati. Nočem zgoreti z vami,« in jih po vrsti obesil nazaj. Nato je sedel k ognju in zaspal. Naslednje jutro je prišel mož, ki je hotel dobiti petdeset tolarjev, in vprašal: »No, zdaj veš, kaj je srh?« – »Ne,« je odgovoril fant, »od kod naj bi vedel? Tisti zgoraj niso odprli ust in so bili tako neumni, da so pustili goreti tistih nekaj starih cunj, ki jih imajo na sebi.« Mož je videl, da danes ne bo odnesel petdesetih tolarjev, zato je odšel in rekel: »Takšnega pa še nisem srečal.«

Tudi fant je šel svojo pot in spet začel govoriti sam pri sebi: »Oh, ko bi me le spreletel srh! Oh, ko bi me le spreletel srh!« To je slišal voznik, ki je hodil za njim, in ga vprašal: »Kdo si?« – »Ne vem,« je odgovoril fant. Voznik je vprašal naprej: »Od kod si?« – »Ne vem.« – »Kdo je tvoj oče?« – »Tega ne smem povedati.« – »Kaj ves čas mrmraš v brado?« – »Rad bi, da bi me spreletel srh,« je odgovoril fant, »pa me nihče ne zna tega naučiti.« – »Nehaj s svojim neumnim blebetanjem,« je rekel voznik. »Pridi z menoj, bom že poskrbel, da te kam spravim.« Fant je šel z voznikom in zvečer sta prišla do gostilne, kjer sta nameravala prenočiti. Ko je stopil v izbo, je spet glasno rekel: »Ko bi me le spreletel srh! Ko bi me le spreletel srh!« Gostilničar, ki ga je slišal, se je zasmejal in rekel: »Če si tega želiš, bi se tukaj že našla priložnost.« – »Oh, molči,« je rekla gostilničarka, »marsikateri radovednež je že izgubil življenje. Škoda bi bilo teh lepih oči, če ne bi nikoli več videle dnevne svetlobe.« Fant pa je rekel: »Naj bo še tako težko, nekoč se hočem tega naučiti, saj sem zato šel od doma.« Gostilničarju ni dal miru, dokler mu ta ni povedal, da nedaleč stran stoji zakleti grad, v katerem bi se človek lahko naučil, kaj je srh, če bi le hotel v njem prebedeti tri noči. Kralj je tistemu, ki bi si to upal, obljubil svojo hčer za ženo, in ta je najlepša mladenka, kar jih obseva sonce. V gradu so tudi veliki zakladi, ki jih stražijo hudobni duhovi; ti zakladi bi bili potem osvobojeni in bi lahko reveža naredili silno bogatega. Že mnogi so šli noter, a še nihče ni prišel ven. Naslednje jutro je fant stopil pred kralja in rekel: »Če dovolite, bi rad prebedel tri noči v zakletem gradu.« Kralj ga je pogledal in ker mu je bil všeč, je rekel: »Izprosiš si lahko še tri stvari, vendar morajo biti nežive, in te smeš vzeti s seboj v grad.« Fant je odgovoril: »Potem prosim za ogenj, stružnico in rezbarsko klop z nožem.«

Kralj je ukazal, naj mu vse to še podnevi odnesejo v grad. Ko se je začelo nočiti, je fant odšel tja, v sobi zakuril svetel ogenj, zraven postavil rezbarsko klop z nožem in sedel na stružnico. »Oh, ko bi me le spreletel srh,« je rekel, »a tudi tukaj se tega ne bom naučil.« Proti polnoči je hotel razpihati ogenj, in ko je pihal vanj, se je iz kota nenadoma zaslišalo: »Au, mijav! Kako naju zebe!« – »Neumnici,« je zaklical, »kaj vreščita? Če vaju zebe, pridita, sedita k ognju in se pogrejta.« Komaj je to izrekel, sta z velikanskim skokom priskočili dve veliki črni mački, sedli vsaka na eno stran in ga divje gledali z ognjenimi očmi. Čez nekaj časa, ko sta se ogreli, sta rekli: »Tovariš, bi odigrali partijo kart?« – »Zakaj pa ne?« je odgovoril. »Toda najprej pokažita tace.« Iztegnili sta kremplje. »Oho,« je rekel, »kako dolge nohte imata! Počakajta, najprej vama jih moram postriči.« Prijel ju je za vrat, dvignil na rezbarsko klop in jima v primež privil tace. »Dobro sem vama pogledal pod prste,« je rekel, »pa me je minilo veselje do kartanja.« Nato ju je ubil in vrgel ven v vodo. Ko pa je opravil z njima in hotel spet sesti k ognju, so iz vseh kotov in krajev začeli prihajati črne mačke in črni psi na razbeljenih verigah, čedalje več jih je bilo, da se ni mogel več premakniti. Grozovito so vreščali, mu teptali ogenj, razmetavali polena in ga hoteli pogasiti. Nekaj časa jih je mirno gledal, ko pa mu je postalo preveč, je pograbil rezbarski nož in zaklical: »Proč, sodrga!« ter začel udrihati po njih. Nekateri so odskočili, druge je ubil in jih vrgel ven v ribnik. Ko se je vrnil, je iz žerjavice znova razpihal ogenj in se grel. Medtem ko je tako sedel, so mu oči začele lesti skupaj in zaželel si je spanja. Ozrl se je naokrog in v kotu zagledal veliko posteljo. »Ta mi pride ravno prav,« je rekel in legel vanjo. Ko pa je hotel zapreti oči, se je postelja sama od sebe začela voziti in drvela po vsem gradu. »Tako je prav,« je rekel, »kar še hitreje!« Postelja je drvela naprej, kakor da bi bilo vanjo vpreženih šest konj, čez pragove in po stopnicah gor in dol. Nenadoma pa, hop, hop! se je prevrnila na glavo in ga pokopala pod seboj kakor gora.

Toda odeje in blazine je zalučal v zrak, zlezel ven in rekel: »Zdaj naj se vozi, kdor se hoče.« Legel je k ognju in spal do jutra. Zjutraj je prišel kralj, in ko ga je videl ležati na tleh, je pomislil, da so ga duhovi umorili in da je mrtev. Rekel je: »Res škoda tako lepega mladeniča.« Fant je to slišal, se vzravnal in rekel: »Tako daleč pa še nismo!« Kralj se je začudil, vendar se je razveselil in ga vprašal, kako mu je šlo. »Prav dobro,« je odgovoril, »ena noč je minila, pa bosta še drugi dve.« Ko je prišel h gostilničarju, je ta debelo pogledal. »Nisem si mislil,« je rekel, »da te bom še kdaj videl živega. Si se zdaj naučil, kaj je srh?« – »Ne,« je rekel fant, »vse je zaman. Ko bi mi le kdo znal povedati!«

Drugo noč je spet odšel v stari grad, sedel k ognju in začel svojo staro pesem: »Ko bi me le spreletel srh!« Ko se je bližala polnoč, se je zaslišal hrup in ropot, sprva tih, nato čedalje glasnejši. Potem je za hip vse utihnilo, nazadnje pa je ob glasnem vpitju po dimniku padla polovica človeka in pristala pred njim. »Hej!« je zaklical. »Še ena polovica manjka, to je premalo.« Tedaj se je hrup znova začel, grmelo je in tulilo, pa je priletela dol še druga polovica. »Počakaj,« je rekel fant, »naj ti najprej malo razpiham ogenj.« Ko je to storil in se spet ozrl, sta se oba kosa združila, na njegovem mestu pa je sedel grozljiv mož. »Tako se nisva dogovorila,« je rekel fant, »ta klop je moja.« Mož ga je hotel odriniti, a fant si tega ni pustil, s silo ga je porinil proč in spet sedel na svoje mesto. Nato so drug za drugim padli dol še drugi možje. Prinesli so devet mrtvaških kosti in dve lobanji, postavili kosti pokonci in začeli kegljati. Tudi fanta je zamikalo in vprašal je: »Poslušajte, se vam lahko pridružim?« – »Lahko, če imaš denar.« – »Denarja imam dovolj,« je odgovoril, »toda vajine krogle niso prav okrogle.« Vzel je lobanji, ju vpel v stružnico in ju ostružil, da sta postali okrogli. »Tako, zdaj se bosta bolje kotalili,« je rekel. »Hej, zdaj bo pa veselo!« Igral je z njimi in izgubil nekaj denarja, ko pa je odbilo dvanajst, je vse izginilo pred njegovimi očmi. Legel je in mirno zaspal. Naslednje jutro je prišel kralj in ga hotel povprašati. »Kako ti je šlo tokrat?« je vprašal. »Kegljal sem,« je odgovoril, »in izgubil nekaj novčičev.« – »Te ni prav nič spreletel srh?« – »Kje pa,« je rekel fant, »prav dobro sem se zabaval. Ko bi le vedel, kaj je srh!«

Tretjo noč je spet sedel na svojo klop in nejevoljno rekel: »Ko bi me le spreletel srh!« Ko se je znočilo, je prišlo šest velikih mož in prineslo krsto. Fant je rekel: »Ha, ha, to je gotovo moj bratránek, ki je umrl šele pred nekaj dnevi.« Pomignil je s prstom in zaklical: »Pridi, bratránek, pridi!« Postavili so krsto na tla, on pa je stopil k njej in snel pokrov. V njej je ležal mrtev človek. Potipal ga je po obrazu, a bil je hladen kakor led. »Počakaj,« je rekel, »malo te bom ogrel.« Stopil je k ognju, si ogrel roko in mu jo položil na obraz, toda mrtvec je ostal hladen. Nato ga je vzel iz krste, sedel k ognju, si ga položil v naročje in mu drgnil roke, da bi mu kri spet stekla po žilah. Ko tudi to ni pomagalo, se je domislil: »Če dva ležita skupaj v postelji, se grejeta.« Odnesel ga je v posteljo, ga pokril in legel poleg njega. Čez nekaj časa se je mrtvec ogrel in se začel premikati. Tedaj je fant rekel: »Vidiš, bratránek, kaj bi bilo, če te ne bi ogrel!« Mrtvec pa se je dvignil in zaklical: »Zdaj te bom zadavil!« – »Kaj?« je rekel fant. »Takšna je moja zahvala? Takoj greš nazaj v krsto!« Dvignil ga je, vrgel vanjo in zaprl pokrov. Tedaj je prišlo šest mož in ga spet odneslo. »Srh me nikakor noče spreleteti,« je rekel fant, »tukaj se tega ne bom naučil, dokler bom živ.«

Tedaj je vstopil mož, večji od vseh drugih, in strašno je bil videti. Bil je star in imel je dolgo belo brado. »O ti pritlikavec,« je zaklical, »zdaj boš kmalu spoznal, kaj je srh, kajti umreti moraš!« – »Ne tako hitro,« je odgovoril fant, »če naj umrem, moram imeti tudi jaz besedo pri tem.« – »Te bom že zgrabil,« je rekel zlobnež. – »Počasi, počasi, ne šopiri se tako! Prav tako močan sem kot ti, nemara še močnejši.« – »To bomo pa še videli,« je rekel starec. »Če si močnejši od mene, te bom pustil oditi. Pridi, pomeriva se.« Odpeljal ga je po temnih hodnikih do kovaškega ognjišča, vzel sekiro in z enim udarcem zabil nakovalo v tla. »To znam še bolje,« je rekel fant in stopil k drugemu nakovalu. Starec se je postavil zraven, da bi gledal, in njegova bela brada je visela navzdol. Fant je pograbil sekiro, z enim zamahom razklal nakovalo in vanj ukleščil starčevo brado. »Zdaj te imam,« je rekel fant, »zdaj si ti na vrsti za smrt.« Nato je zgrabil železno palico in udrihal po starcu, dokler ni ta začel cviliti in prositi, naj neha, češ da mu bo dal veliko bogastvo. Fant je izvlekel sekiro in ga izpustil. Starec ga je odpeljal nazaj v grad in mu v kleti pokazal tri skrinje, polne zlata. »Od tega,« je rekel, »pripada en del revežem, drugi kralju, tretji pa tebi.« Tedaj je odbilo dvanajst in duh je izginil, tako da je fant ostal v temi. »Se bom že znašel in prišel ven,« je rekel, tipal naokrog, našel pot v sobo in tam zaspal ob svojem ognju. Naslednje jutro je prišel kralj in rekel: »Zdaj si se pa gotovo naučil, kaj je srh?« – »Ne,« je odgovoril fant, »kaj neki je to? Moj mrtvi bratranec je bil tukaj, pa tudi bradat mož je prišel in mi tam spodaj pokazal veliko denarja, toda nihče mi ni povedal, kaj je srh.« Tedaj je kralj rekel: »Grad si rešil prekletstva in poročil se boš z mojo hčerjo.« – »Vse to je prav lepo,« je odgovoril fant, »a še vedno ne vem, kaj je srh.«

Prinesli so zlato in obhajali poroko, toda mladi kralj je kljub temu, da je imel svojo ženo zelo rad in je bil srečen, še zmeraj govoril: »Ko bi me le spreletel srh! Ko bi me le spreletel srh!« Nazadnje ji je to presedlo. Njena sobarica je rekla: »Bom že poskrbela za pomoč, se bo že naučil, kaj je srh.« Odšla je k potoku, ki je tekel skozi vrt, in si dala prinesti polno vedro globočkov. Ponoči, ko je mladi kralj spal, mu je morala njegova žena odgrniti odejo in nanj zliti vedro mrzle vode z globočki vred, tako da so ribice opletale okoli njega. Tedaj se je zbudil in zaklical: »Oh, kako me spreletava srh, kako me spreletava srh, draga žena! Da, zdaj vem, kaj je srh.«