Prevod

Nekoč je v Kiang-hoju živel mandarin, ki je bil tako neznansko čemeren in neprijeten, da so ga vsi sovražili. Na vsakogar, ki ga je srečal, je renčal in se hudoval, in nihče ga ni nikoli videl, da bi se smejal ali bil dobre volje. Še posebno je sovražil dečke in deklice; dečki so se mu rogali, kar je zbujalo njegovo jezo, deklice pa so se norčevale iz njega, kar je ranilo njegov ponos.

Ko je postal tako nepriljubljen, da nihče več ni hotel govoriti z njim, je za to izvedel cesar in mu ukazal, naj se izseli v Ameriko. Mandarinu je bilo to čisto po volji; toda preden je zapustil Kitajsko, je ukradel Veliko knjigo čarovnij, ki je pripadala modremu čarovniku Haot-saiju. Nato je pobral svoje skromne denarne prihranke in se vkrcal na ladjo za Ameriko.

Naselil se je v mestu na Srednjem zahodu in seveda odprl pralnico, saj se zdi, da je to naravni poklic vsakega Kitajca, naj bo kuli ali mandarin.

Z drugimi Kitajci v mestu se ni družil. Ko so ga srečali in zagledali rdeči gumb na njegovem klobuku, so vedeli, da je pravi mandarin, in se mu globoko priklonili. Obesil je rdeče-bel napis in ljudje so mu prinašali perilo, v zameno pa dobivali papirnate potrdilnice s kitajskimi pismenkami; te so bile še edina sled omike, ki jo je mandarin premogel.

Nekega dne, ko je ta zoprnež likal v svoji pralnici v kleti na številki 263 1/2 ulice Main, je dvignil pogled in zagledal množico otroških obrazov, pritisnjenih ob okno. Večina Kitajcev se spoprijatelji z otroki; ta pa jih je sovražil in jih skušal odgnati. Toda brž ko se je vrnil k delu, so bili spet pri oknu in so se mu od zgoraj navihano smehljali.

Hudobni mandarin je izgovarjal strašne besede v mandžurščini in divje krilil z rokami, vendar ni nič zaleglo. Otroci so ostali, dokler se jim je ljubilo, in se že naslednji dan vrnili takoj po pouku, pa tudi dan za tem in še naslednji dan. Videli so namreč, da njihova navzočnost pri oknu Kitajca moti, in prav to jih je silno veselilo.

Naslednji dan je bila nedelja in otrok ni bilo. Mandarin pa je bil pogan in je delal v svoji mali pralnici, ko je skozi odprta vrata priletel velik metulj in zaprhutal po prostoru.

Mandarin je zaprl vrata in lovil metulja, dokler ga ni ujel, nato pa ga je pritrdil na steno tako, da mu je skozi prelepi krili zabodel dve buciki. Metulja to ni bolelo, saj v krilih ni imel občutka, vendar ga je trdno priklenilo v ujetništvo.

Ta metulj je bil velik in njegova krila so krasile čudovite barve, razporejene v pravilne vzorce kakor na vitražih katedrale.

Mandarin je zdaj odprl svojo leseno skrinjo in iz nje vzel Veliko knjigo čarovnij, ki jo je ukradel Haot-saiju. Počasi je obračal liste, dokler ni prišel do odlomka z naslovom »Kako razumeti jezik metuljev«. Pozorno ga je prebral, nato pa v pločevinastem lončku zmešal čarobni napoj in ga s skremženim obrazom izpil. Takoj zatem je metulja ogovoril v njegovem jeziku:

»Zakaj si priletel sem?« »Zavohal sem čebelji vosek,« je odgovoril metulj, »zato sem pomislil, da bi utegnil tukaj najti med.« »Toda zdaj si moj ujetnik,« je rekel mandarin. »Če se mi zahoče, te lahko ubijem ali pustim na steni, da umreš od lakote.«

»To tudi pričakujem,« je z vzdihom odvrnil metulj. »Toda moj rod tako ali tako živi le kratek čas; vseeno je, ali smrt pride prej ali pozneje.«

»Pa vendar rad živiš, kajne?« je vprašal mandarin. »Da; življenje je prijetno in svet je lep. Ne iščem smrti.« »Potem,« je rekel mandarin, »ti bom podaril življenje — dolgo in prijetno življenje — če mi obljubiš, da me boš nekaj časa ubogal in izpolnjeval moja navodila.«

»Kako lahko metulj služi človeku?« je presenečeno vprašalo bitje. »Navadno res ne more,« se je glasil odgovor. »Toda jaz imam čarobno knjigo, ki me uči nenavadnih reči. Ali obljubiš?«

»O, da, obljubim,« je odgovoril metulj, »saj bom tudi kot tvoj suženj še lahko užival v življenju, če pa me ubiješ — bo vsega konec!«

»Res je,« je rekel mandarin, »metulji nimajo duše in zato ne morejo znova zaživeti.« »Toda jaz sem užival že tri življenja,« je z nekaj ponosa odvrnil metulj. »Preden sem postal metulj, sem bil gosenica in buba. Ti pa nisi bil nikoli nič drugega kakor Kitajec, čeprav priznam, da je tvoje življenje daljše od mojega.«

»Za veliko dni ti bom podaljšal življenje, če me boš ubogal,« je izjavil Kitajec. »S svojimi čarovnijami lahko to zlahka storim.« »Seveda te bom ubogal,« je brezskrbno rekel metulj.

»Potem poslušaj! Otroke poznaš, kajne? Dečke in deklice?« »Da, poznam jih. Lovijo me in me skušajo ujeti, kakor si me ti,« je odgovoril metulj.

»Meni pa se posmehujejo in se mi rogajo skozi okno,« je grenko nadaljeval mandarin. »Torej so tvoji in moji sovražniki! Toda s tvojo pomočjo in s pomočjo čarobne knjige se bova imenitno maščevala za njihove žalitve.«

»Meni ni kaj dosti do maščevanja,« je rekel metulj. »Saj so samo otroci in povsem naravno je, da si želijo ujeti tako lepo bitje, kot sem jaz.«

»Meni pa je! In ubogati me moraš,« je ostro odvrnil mandarin. »Jaz se bom vsekakor maščeval.« Nato je na steno poleg metuljeve glave kanil kapljico melase in rekel:

»Pojej to, medtem ko bom bral svojo knjigo in pripravljal čarobni napoj.« Metulj se je tako gostil z melaso, mandarin pa preučeval knjigo, nakar je v pločevinastem lončku začel mešati čarobni pripravek.

Ko je bila mešanica pripravljena, je metulja snel s stene in mu rekel: »Ukazujem ti, da pomočiš sprednji nožici v ta čarobni pripravek, nato pa odletiš in poiščeš otroka. Prileti čisto blizu, pa naj bo deček ali deklica, in se ga z nožicama dotakni po čelu. Kogar se tako dotakneš, se bo, kakor pravi knjiga, nemudoma spremenil v prašiča in tak ostal za vse večne čase. Potem se vrni k meni in znova pomoči noge v vsebino tega lončka. Tako bodo vsi moji sovražniki, otroci, postali bedne svinje, nihče pa ne bo niti pomislil, da bi mene obtožil čarovništva.«

»Prav; ker tako ukazuješ, bom ubogal,« je rekel metulj. Nato je sprednji nožici, najkrajši izmed svojih šestih nog, pomočil v vsebino pločevinastega lončka ter odletel skozi vrata in čez hiše na rob mesta. Tam je pristal na cvetličnem vrtu in kmalu povsem pozabil na svojo nalogo, da mora otroke spreminjati v svinje.

Ko je letal s cveta na cvet, je čarobni pripravek kmalu obrisal z nožic, tako da takrat, ko je sonce začelo zahajati in se je metulj končno spomnil svojega gospodarja, mandarina, ne bi mogel škodovati otroku, tudi če bi poskusil.

Vendar tega niti ni nameraval poskusiti. »Ta grozni stari Kitajec,« je pomislil, »sovraži otroke in jih hoče pogubiti. Jaz pa imam otroke pravzaprav rad in jim ne bom storil nič žalega. Seveda se moram vrniti k gospodarju, saj je čarovnik in bi me poiskal ter ubil; toda glede tega ga bom zlahka preslepil.«

Ko je metulj priletel skozi vrata mandarinove pralnice, ga je ta nestrpno vprašal: »No, si srečal kakšnega otroka?« »Sem,« je mirno odgovoril metulj. »Bila je lepa zlatolasa deklica — zdaj pa je kruleč prašič!«

»Dobro! Dobro! Dobro!« je vzkliknil mandarin in od veselja zaplesal po prostoru. »Za večerjo boš dobil melaso, jutri pa moraš dva otroka spremeniti v prašiča.«

Metulj ni odgovoril, temveč je molče jedel melaso. Ker ni imel duše, tudi ni imel vesti, in ker ni imel vesti, je mandarinu lagal z veliko lahkoto in celo z nekaj užitka.

Naslednje jutro je metulj po mandarinovem ukazu pomočil nožice v mešanico in odletel iskat otroke. Ko je prispel na rob mesta, je opazil prašiča v svinjaku. Pristal je na prečki njegove ograde, pogledal bitje pod seboj in se zamislil.

»Če lahko otroka spremenim v prašiča, tako da se ga dotaknem s čarobnim pripravkom, v kaj bi potem lahko spremenil prašiča?« Radovednost ga je gnala, da bi razjasnil to pretanjeno čarovniško vprašanje, zato je zaprhutal navzdol in se s sprednjima nožicama dotaknil prašičevega rilca. Žival je v hipu izginila, na njenem mestu pa se je pojavil skuštran, umazan deček, ki je skočil iz svinjaka in stekel po cesti ter glasno vpil.

»To je pa smešno,« si je rekel metulj. »Mandarin bi bil zelo jezen name, če bi izvedel za to, saj sem osvobodil še eno izmed bitij, ki ga nadlegujejo.«

Odprhutal je za dečkom, ki se je ustavil, da bi metal kamenje v mačko. Toda muca je ušla na drevo, kjer so jo goste veje varovale pred kamni. Nato je deček odkril pravkar zasejan vrt in poteptal gredice, da so se semena raztresla daleč naokrog in je bil vrt uničen. Zatem je pograbil šibo in z njo udaril mladega telička, ki se je mirno pasel na travniku. Uboga žival je z milim mukanjem zbežala, deček pa se je smejal in tekel za njo ter prestrašenega telička udarjal znova in znova.

»Resnično,« je pomislil metulj, »nič čudnega, da mandarin sovraži otroke, če so vsi tako kruti in hudobni kakor tale.« Ko mu je teliček ušel, se je deček vrnil na cesto, kjer je srečal dve deklici na poti v šolo. Ena je v roki držala rdeče jabolko; deček ji ga je iztrgal in ga začel jesti. Deklica je zajokala, njena pogumnejša in krepkejša tovarišica pa je vzkliknila:

»Sram te bodi, ti grdi deček!« Tedaj je deček iztegnil roko in jo udaril po lepem obrazu, nakar je tudi ona začela ihteti.

Čeprav metulj ni imel ne duše ne vesti, je imel zelo nežno srce, in zdaj je sklenil, da tega dečka ne more več prenašati.

»Če bi mu dovolil obstajati,« je razmišljal, »si tega nikoli ne bi odpustil, saj bi ta pošast od jutra do večera počela samo zlo.«

Zato mu je poletel naravnost v obraz in se z lepljivima sprednjima nožicama dotaknil njegovega čela. V naslednjem hipu je deček izginil, po cesti pa je proti svojemu svinjaku hitro stekel kruleč prašič.

Metulj je olajšano vzdihnil. »Tokrat sem mandarinovo čarovnijo res uporabil na otroku,« je zašepetal, medtem ko je lenobno lebdel v rahli sapici, »toda ker je bil ta otrok prvotno prašič, mislim, da si nimam česa očitati. Deklici sta bili ljubki in nežni in ne bi jima škodoval niti za ceno lastnega življenja. Če pa bi bili vsi dečki taki kakor ta spremenjeni prašič, ne bi niti malo okleval izpolniti mandarinovih ukazov.«

Nato je odletel v rožni grm, kjer je udobno ostal do večera. Ob sončnem zahodu se je vrnil h gospodarju. »Si dva spremenil v prašiča?« ga je ta takoj vprašal.

»Sem,« je odgovoril metulj. »Eden je bil ljubek črnook dojenček, drugi pa pegast, rdečelas in bosonog prodajalec časopisov.« »Dobro! Dobro! Dobro!« je zavreščal mandarin, ves iz sebe od navdušenja. »Prav ti me najbolj mučijo! Vsakega prodajalca časopisov, ki ga srečaš, spremeni v prašiča!«

»Prav,« je tiho odgovoril metulj in pojedel svojo večerjo iz melase. Tako je preživel več dni. Dokler je sijalo sonce, je brez cilja letal po cvetličnih vrtovih, zvečer pa se je vračal k mandarinu z izmišljenimi pripovedmi o spreminjanju otrok v svinje. Včasih naj bi spremenil enega otroka, včasih dva in občasno tri; mandarin pa je metuljevo poročilo vselej sprejel z neizmernim veseljem in mu dal melaso za večerjo.

Nekega večera pa je metulj pomislil, da bi bilo dobro poročilo nekoliko spremeniti, da mandarin ne bi postal sumničav. Ko ga je gospodar vprašal, katerega otroka je tistega dne spremenil v prašiča, je lažnivo bitje odgovorilo:

»Bil je kitajski deček in ko sem se ga dotaknil, je postal črn prašič.« To je razjezilo mandarina, ki je bil še posebno slabe volje. Zlobno je s prstom frcnil metulja in mu skoraj zlomil prelepo krilo; pozabil je namreč, da so se mu nekoč posmehovali tudi kitajski dečki, in se je spomnil le svojega sovraštva do ameriških.

Metulj je bil nad mandarinovim ravnanjem silno ogorčen. Ni hotel jesti melase in se je ves večer kujál, saj je mandarina že skoraj tako sovražil, kakor je mandarin sovražil otroke.

Ko je prišlo jutro, se je še vedno tresel od ogorčenja; mandarin pa je zavpil: »Pohiti, bedni suženj; danes moraš štiri otroke spremeniti v prašiče, da popraviš včerajšnjo napako.«

Metulj ni odgovoril. Njegove drobne črne oči so se zlobno zaiskrile in brž ko je pomočil nožice v čarobni pripravek, je poletel mandarinu naravnost v obraz ter se dotaknil njegovega grdega, ploskega čela.

Kmalu zatem je v pralnico prišel gospod po svoje perilo. Mandarina ni bilo, po prostoru pa je tekal odvraten, mršav prašič in nadvse nesrečno cvilil.

Metulj je odletel k potoku in si z nožic spral vse sledove čarobnega pripravka. Ko se je znočilo, je zaspal v rožnem grmu.