Prevod
Na oknu je stala vrtnica; še pred kratkim je bila mladostno sveža, zdaj pa je bila videti bolehna, nekaj jo je mučilo. Dobila je vojaške stanovalce, ki so jo razjedali; sicer pa so bili to prav spodobni stanovalci v zelenih uniformah.
Pogovarjal sem se z enim od nastanjenih vojakov; star je bil komaj tri dni, pa že praded. Veš, kaj mi je povedal? Kar je povedal, je bilo res; govoril je o sebi in o vseh svojih nastanjenih tovariših.
»Mi smo najbolj nenavaden polk med vsemi bitji na zemlji. V toplem delu leta rojevamo žive mladiče; saj je vreme takrat lepo; takoj se zaročimo in obhajamo svatbo. Ko se bliža hladni del leta, ležemo jajčeca; v njih je malčkom toplo. Najmodrejša žival, mravlja, ki jo zelo spoštujemo, nas preučuje in ceni. Ne požre nas takoj, temveč vzame naša jajčeca in jih odnese v mravljišče, ki si ga deli z družino, v najnižjo etažo; poznavalsko nas razvrsti in oštevilči, drugega ob drugem, plast za plastjo, da se lahko vsak dan iz jajčeca izvali kdo nov; potem nas spravijo v hlev, stiskajo nad zadnjimi nožicami in molzejo, dokler ne umremo; to je silno prijetno! Pri njih imamo najljubkejše ime: ‘sladka mala kravica mlekarica!’ Tako nas imenujejo vse živali z mravljinjo pametjo, samo ljudje ne, in to nas žali, ob tem bi človek kar izgubil vso svojo sladkost — ali ne bi mogli pisati proti temu, ali ne bi mogli spraviti k pameti teh ljudi! — tako neumno nas gledajo, z umazanimi očmi nas gledajo, ker pojemo kak list vrtnice, sami pa žrejo vsa živa bitja, vse, kar zeleni in raste. Dajejo nam najbolj zaničljivo ime, najbolj odvratno ime; ne bom ga izgovoril, uh! Vse se obrača v meni! Ne morem ga izreči, vsaj v uniformi ne, jaz pa sem vedno v uniformi.
Rodil sem se na listu vrtnice; jaz in ves polk živimo od vrtnice, ona pa živi naprej v nas, ki sodimo med višje razvita bitja. Ljudje nas ne trpijo; pridejo in nas pobijajo z milnico; to je ogabna pijača! Zdi se mi, da jo že voham. Strašno je, če te umivajo, ko pa si rojen za to, da se ne bi nikoli umival!
Človek! Ti, ki me gledaš s temi strogimi milničnimi očmi; pomisli na naše mesto v naravi, na to, kako domiselno smo opremljeni za leženje jajčec in rojevanje mladičev! Deležni smo bili blagoslova: ‘Množite se in napolnite zemljo!’ V vrtnicah se rodimo, v vrtnicah umremo; vse naše življenje je poezija. Ne prilepi nam imena, ki se ti zdi najbolj odvratno in grdo, tistega imena — ne bom ga izrekel, ne bom ga omenil! Imenuj nas mravljine kravice mlekarice, vrtnicin polk, mali zeleni!«
Jaz, človek, pa sem stal in gledal vrtnico in male zelene, katerih imena ne bom omenil, da ne bi užalil vrtnicinega meščana, te velike družine z jajčeci in živimi mladiči. Milnico, s katero sem jih hotel umiti, kajti prišel sem z milnico in hudobnimi nameni, bom zdaj stepel v peno in pihal vanjo, spuščal milne mehurčke in občudoval njihov sijaj; morda se v vsakem skriva pravljica.
In mehurček je postal velik, ves v bleščečih barvah, na njegovem dnu pa je bilo nekaj podobnega srebrnemu biseru. Mehurček se je zazibal, lebdel, poletel proti vratom in počil, vrata pa so se na stežaj odprla in pred njimi je stala sama mati pravljic.
»No, zdaj lahko ona bolje od mene pripoveduje o — ne bom izrekel imena! — malih zelenih.« »Listne uši!« je rekla mati pravljic. »Vsako stvar je treba imenovati s pravim imenom, in če si tega ne upamo v vsakdanjem življenju, moramo to znati vsaj v pravljici.«
