Prevod

Bila je deklica, tako nežna in tako ljubka, a poleti je morala vedno hoditi bosa, ker je bila revna, pozimi pa v velikih coklah, da so ji drobni narti povsem pordeli in je bilo grozno videti.

Sredi kmečke vasi je živela stara čevljarjeva žena. Sedela je in iz starih trakov rdečega sukna po svojih najboljših močeh šivala par čeveljčkov; bili so precej nerodni, a sešiti z dobrim namenom, in dobiti jih je morala deklica. Deklici je bilo ime Karen.

Prav na dan, ko so pokopali njeno mater, je dobila rdeče čeveljčke in si jih prvič obula. Resda niso bili primerni za žalovanje, a drugih pač ni imela, in tako je v njih, z golimi nogami, stopala za ubogo slamnato krsto.

Tedaj je mimo pripeljala velika stara kočija, v njej pa je sedela mogočna stara gospa. Pogledala je deklico, se je usmilila in rekla pastorju: »Poslušajte, dajte mi to deklico, pa bom lepo skrbela zanjo!«

Karen je mislila, da je vse to zaradi rdečih čeveljčkov, toda stara gospa je rekla, da so grozni, in so jih sežgali. Karen pa so oblekli čisto in lično; učiti se je morala brati in šivati, in ljudje so govorili, da je ljubka, ogledalo pa ji je reklo: »Veliko več kot ljubka si, lepa si!«

Nekoč je kraljica potovala po deželi in s seboj je imela svojo hčerkico, princesko. Ljudje so se zgrinjali pred grad in med njimi je bila tudi Karen. Princeska je v krasni beli obleki stala ob oknu in se kazala ljudem. Ni imela ne vlečke ne zlate krone, pač pa čudovite rdeče čeveljčke iz safijanovega usnja; ti so bili res veliko lepši od tistih, ki jih je stara čevljarjeva žena sešila mali Karen. Nič na svetu se vendar ni moglo primerjati z rdečimi čeveljčki!

Zdaj je bila Karen že dovolj stara za konfirmacijo. Dobila je novo obleko in tudi nove čevlje je morala dobiti. Bogati čevljar v mestu ji je vzel mero za drobno stopalo, in sicer doma, v svoji sobi, kjer so stale velike steklene omare s prekrasnimi čevlji in bleščečimi škornji. Lepo jih je bilo pogledati, toda stara gospa je slabo videla, zato ni imela od tega nobenega veselja. Med čevlji je stal rdeč par, prav tak, kakršnega je nosila princeska; kako lepi so bili! Čevljar je tudi povedal, da so bili sešiti za grofovo hčerko, a ji niso bili prav.

»To je gotovo lakasto usnje!« je rekla stara gospa. »Kako se svetijo!« »Da, svetijo se!« je rekla Karen. Bili so ji prav in kupili so jih; toda stara gospa ni vedela, da so rdeči, saj Karen nikoli ne bi dovolila iti h konfirmaciji v rdečih čevljih, a prav to je zdaj storila.

Vsi so gledali njene noge, in ko je po cerkvi stopala proti vratom v kor, se ji je zdelo, da celo stare slike na grobnicah, tisti portreti pastorjev in njihovih žena s togimi ovratniki in dolgimi črnimi oblačili, upirajo oči v njene rdeče čeveljčke. Samo nanje je mislila, ko ji je pastor položil roko na glavo in govoril o svetem krstu, o zavezi z Bogom in o tem, da bo zdaj odrasla kristjanka. Orgle so igrale tako slovesno, lepi otroški glasovi so peli in stari kantor je pel, Karen pa je mislila samo na rdeče čeveljčke.

Popoldne je stara gospa od vseh po vrsti izvedela, da so bili čevlji rdeči, in rekla je, da je to grdo in da se ne spodobi ter da mora Karen odslej v cerkev vedno hoditi v črnih čevljih, četudi so stari.

Naslednjo nedeljo je bilo obhajilo in Karen je pogledala črne čevlje, pogledala je rdeče – potem pa še enkrat pogledala rdeče in si jih obula. Bil je čudovit sončen dan; Karen in stara gospa sta šli po stezi med žitom, kjer se je nekoliko prašilo.

Pri cerkvenih vratih je stal star vojak z berglo in nenavadno dolgo brado, ki je bila bolj rdeča kakor bela, kajti bila je rdeča. Sklonil se je prav do tal in vprašal staro gospo, ali ji sme obrisati čevlje. Tudi Karen je pomolila svojo drobno nogo. »Glej, kako lepi plesni čeveljčki!« je rekel vojak. »Le trdno se držite med plesom!« In z roko je udaril po podplatih.

Stara gospa je dala vojaku droben novčič, nato pa je s Karen odšla v cerkev. Vsi v njej so gledali Karenine rdeče čeveljčke in tudi vse slike so gledale vanje. Ko je Karen pokleknila pred oltarjem in prinesla zlati kelih k ustom, je mislila samo na rdeče čeveljčke in zdelo se ji je, kakor da ji plavajo po kelihu; pozabila je peti svojo hvalnico, pozabila je zmoliti očenaš.

Ljudje so odhajali iz cerkve in stara gospa je sedla v kočijo. Karen je dvignila nogo, da bi vstopila za njo, tedaj pa je stari vojak, ki je stal tik zraven, rekel: »Glej, kako lepi plesni čeveljčki!« Karen se ni mogla zadržati, napraviti je morala nekaj plesnih korakov, in ko je začela, so noge kar naprej plesale, kakor da bi čevlji dobili oblast nad njimi. Odplesala je za cerkveni vogal, ni si mogla pomagati. Kočijaž je moral steči za njo in jo prijeti; dvignil jo je v kočijo, a noge so še naprej plesale, tako da je ubogo staro gospo prav strašno brcala. Nazadnje so ji sezuli čevlje in noge so se umirile.

Doma so čevlje postavili v omaro, a Karen si ni mogla kaj, da jih ne bi gledala. Zdaj je stara gospa zbolela in obležala; govorili so, da ne bo preživela! Potrebovala je nego in skrb, in kdo bi ji bil za to bližji kakor Karen? Toda v mestu je bil velik ples in Karen je bila povabljena. – Pogledala je staro gospo, ki tako in tako ni mogla preživeti, pogledala je rdeče čeveljčke in v tem ni videla nobenega greha. – Obula si je rdeče čeveljčke, saj je vendar to smela. – Potem pa je odšla na ples in začela plesati.

Toda ko je hotela na desno, so čevlji plesali na levo, in ko je hotela na zgornji konec dvorane, so čevlji plesali na spodnji konec, po stopnicah navzdol, po ulici in skozi mestna vrata. Plesala je in morala je plesati, naravnost v temni gozd.

Tedaj se je zgoraj med drevesi nekaj zasvetilo in mislila je, da je luna, kajti bil je obraz; toda bil je stari vojak z rdečo brado. Sedel je tam, prikimaval in govoril: »Glej, kako lepi plesni čeveljčki!«

Prestrašila se je in hotela odvreči rdeče čeveljčke, a so se je trdno držali. Strgala si je nogavice z nog, toda čevlji so se ji prirasli na stopala, in plesala je in morala je plesati čez polja in travnike, v dežju in soncu, ponoči in podnevi, a ponoči je bilo najstrašnejše.

Odplesala je skozi odprta vrata na pokopališče, toda mrtvi tam niso plesali; ti imajo veliko boljše opravke kakor ples. Hotela je sesti na grob siromaka, kjer je rasel grenki vratič, toda zanjo ni bilo ne miru ne počitka. Ko je priplesala proti odprtim cerkvenim vratom, je tam zagledala angela v dolgih belih oblačilih, s krili, ki so mu segala od ramen do tal. Njegov obraz je bil strog in resen, v roki pa je držal širok, bleščeč meč:

»Plesati moraš!« je rekel. »Plesati v svojih rdečih čeveljčkih, dokler ne boš bleda in mrzla! Dokler se ti koža ne bo skrčila kakor na okostnjaku! Plesati moraš od vrat do vrat, in kjer živijo ošabni, nečimrni otroci, moraš potrkati, da te bodo slišali in se te bali! Plesati moraš, plesati –!«

»Milost!« je zaklicala Karen. A ni slišala, kaj ji je angel odgovoril, kajti čevlji so jo odnesli skozi vrata, na polje, čez ceste in steze, in ves čas je morala plesati.

Nekega jutra je priplesala mimo vrat, ki jih je dobro poznala. Od znotraj se je slišalo petje hvalnic, ven pa so nosili krsto, okrašeno s cvetjem. Tedaj je vedela, da je stara gospa umrla, in zdelo se ji je, da so jo zdaj vsi zapustili in da jo je božji angel preklel.

Plesala je in morala je plesati, plesati v temni noči. Čevlji so jo nosili čez trnje in štore, da se je do krvi opraskala; čez resavo je priplesala do majhne samotne hiše. Vedela je, da tu živi rabelj, in s prstom je potrkala po šipi ter rekla:

»Pridi ven! – Pridi ven! – Ne morem noter, ker plešem!« In rabelj je rekel: »Mar ne veš, kdo sem? Hudobnim ljudem sekam glave in čutim, da mi sekira drhti!«

»Nikar mi ne odsekaj glave!« je rekla Karen. »Sicer se ne bom mogla pokesati svojega greha! Odsekaj mi raje stopala z rdečimi čeveljčki vred!« Potem mu je izpovedala ves svoj greh in rabelj ji je odsekal stopala z rdečimi čeveljčki vred, čevlji pa so z drobnimi stopali odplesali čez polje v globoki gozd.

Izrezljal ji je lesene noge in bergle ter jo naučil hvalnico, ki jo grešniki vedno pojejo. Poljubila je roko, ki je vihtela sekiro, in odšla čez resavo.

»Zdaj sem dovolj trpela zaradi rdečih čeveljčkov!« je rekla. »Zdaj bom šla v cerkev, da me bodo videli!« In prav urno se je odpravila proti cerkvenim vratom, toda ko je prišla tja, so pred njo zaplesali rdeči čeveljčki, in prestrašena se je obrnila.

Ves teden je bila žalostna in je točila grenke solze, ko pa je prišla nedelja, si je rekla: »No, zdaj sem dovolj trpela in se borila! Mislim, da sem prav tako dobra kakor marsikdo, ki tam v cerkvi ponosno dviga glavo!« In pogumno se je odpravila na pot; toda prišla je le do pokopaliških vrat, ko je pred seboj zagledala plešoče rdeče čeveljčke. Prestrašila se je, se obrnila in se v srcu iskreno pokesala svojega greha.

Odšla je v župnišče in prosila, ali bi jo sprejeli v službo. Pridna bo in storila bo vse, kar bo mogla; za plačilo ji ni bilo mar, samo da bi imela streho nad glavo in bila med dobrimi ljudmi. Pastorjeva žena se je je usmilila in jo vzela v službo. Bila je pridna in zamišljena. Zvečer je tiho sedela in poslušala, ko je pastor na glas bral Sveto pismo. Vsi otroci so jo imeli zelo radi, toda kadar so govorili o lepotičenju in razkošju in o tem, da bi bili lepi kakor kraljica, je zmajala z glavo.

Naslednjo nedeljo so šli vsi v cerkev in jo vprašali, ali bi šla z njimi, ona pa je žalostno, s solzami v očeh, pogledala svoje bergle. Drugi so odšli poslušat božjo besedo, ona pa je sama odšla v svojo sobico. Bila je ravno dovolj velika, da sta v njej stala postelja in stol, in tu je sedla s svojo pesmarico. Ko je s pobožnim srcem brala iz nje, ji je veter iz cerkve prinašal glas orgel. V solzah je dvignila obraz in rekla: »O Bog, pomagaj mi!«

Tedaj je sonce tako jasno zasijalo in tik pred njo je stal božji angel v belih oblačilih, tisti, ki ga je one noči videla med cerkvenimi vrati. Toda v roki ni več držal ostrega meča, temveč lepo zeleno vejo, polno vrtnic. Z njo se je dotaknil stropa in ta se je dvignil visoko, visoko; tam, kjer se ga je dotaknil, je zasijala zlata zvezda. Dotaknil se je sten in razmaknile so se. Zagledala je orgle, ki so igrale, zagledala je stare slike pastorjev in njihovih žena; verniki so sedeli v okrašenih klopeh in peli iz svojih pesmaric. – Kajti cerkev je sama prišla k ubogi deklici v majhno tesno sobico ali pa je ona prišla v cerkev; sedela je v klopi z drugimi iz pastorjeve hiše, in ko so odpeli hvalnico in se ozrli, so ji prikimali in rekli: »Prav je, da si prišla, Karen!«

»To je bila milost!« je rekla. Orgle so donele in otroški glasovi v zboru so zveneli tako mehko in lepo! Jasna sončna svetloba je tako toplo lila skozi okno v cerkveno klop, kjer je sedela Karen; njeno srce se je tako napolnilo s soncem, mirom in radostjo, da je počilo. Njena duša je na sončnih žarkih poletela k Bogu in tam je nihče ni spraševal o rdečih čeveljčkih.